Terapevtska uporaba drog

  • 20.11.2017

Moja prva psihoterapija s pomočjo MDMA se je odvila v mojem stanovanju na neko sončno zimsko jutro. Kupila sem sveže odrezane rože, hladilnik napolnila z zelenjavo, pripravila čaj s svojega vrta in poslušala Exile on Main Street. Moje mesece dolgo iskanje moško-ženskega para terapevtov, ki bi bila pripravljena z menoj izvesti nelegalno terapijo, me je vodilo v podzemlje.

Tablete ekstazija (Foto: Profimedia, Profimedia/Sciencephoto RM, z dovoljenjem CJ Hardina)

4 fotografije v galeriji

Medtem so se moji simptomi približali skrajnosti. Zaradi posttravmatske stresne motnje (PTSD) sem razmišljala o samomoru, mučila me je tesnoba in skoraj si nisem upala iz hiše. Z najsodobnejšimi načini zdravljenja sem postala obsedena, ko sem se ukvarjala s člankom o Multidisciplinarnem združenju za psihedelične študije (Multidisciplinary Association for Psychedelic Studies, MAPS), organizaciji, ki izvaja klinične študije za zdravljenje PTSD s pomočjo MDMA, ki jih je odobrila Uprava ZDA za hrano in zdravila (Food and Drug Administration, FDA). Prvi rezultati kažejo, da ta droga – splošno znana kot ekstazi – v kombinaciji s psihoterapijo pomaga prebresti kronično posttravmatsko stresno motnjo v le nekaj osemurnih srečanjih. Mamljiva misel, sploh ker pri meni ni učinkovalo nič drugega. Terapevta sta prispela okrog desetih dopoldne. Predlagala sta mi, naj ležem na kavč. Usedla sta se na preprogo pred menoj; moj pes je ležal ob njiju. Ženska terapevtka mi je podala dve kapsuli farmacevtskega MDMA. S 125 miligrami se je moja doza uvrščala na blažji konec spektra rekreacijske uporabe, ki lahko sega do 200 miligramov. Ni trajalo dolgo. Utihnila sem, nehala govoriti sredi stavka. Čez nekaj časa sta me vprašala, kako se počutim. Spustila sem glavo in jima povedala, da se »začenjam nečesa zavedati«. Imela sem občutek, kot da se iz mene dviga črn oblak. Počutila sem se lahko in svobodno. Pozneje sem se vrnila v svoje sedmo leto. Toliko sem bila stara, ko sem sledila svoji mami iz domačega kraja Berkeley v Kaliforniji do Los Angelesa. Nočem se preseliti, sem jim rekla, a sem to vseeno storila zaradi mame, ki je bila igralka in je hotela postati zvezda. Sedemletna jaz je bila pametna, igriva, intuitivna. Hecno je govorila; še nikoli se nisem slišala govoriti s takšnim glasom. Terapevta sta ji bila všeč, pa tudi iz nogavice izdelana opica, ki je slučajno sedela na kavču in se je kmalu izkazala za zvesto služabnico in je sedemletni meni pomagala izreči stvari, ki jih nisem želela izreči.

Kmalu me je prevzela globoka žalost. Žalostna sem bila zaradi mame in vseh trenutkov, ko me je pustila samo. Nekoč, sem zašepetala, medtem ko mi je glas postajal utrujen, sem stala zunaj na dežju, ker je bila hiša zaklenjena. »Vesta kaj,« sem rekla s svojim čudnim novim glasom, »vso noč sem stala zunaj.« Nečesa sem se začela spominjati. »O ne, to je tako žalostno. Do jutra je ni bilo nazaj, dokler ni vzšlo sonce. Ko je prišla domov, je samo jezno odprla vrata in mi ukazala, naj grem noter. Niti pomislila ni, da bi se opravičila. A ni to žalostno?« Terapevtka je predlagala, da povlečeva žalost iz mene. S kretnjami po zraku mi jo je pomagala vleči ven. Pridružila sem se ji in vlekli sva, dokler niso moje roke postale utrujene. Rekla sem, da bo morda trajalo precej dolgo, da izvlečeva vso žalost. Karte na mizo: preden sem znala govoriti, sem bila zlorabljena. Tega sem se spomnila šele mnogo pozneje, ko me je kot 20-letnico na zmenku posilil tip, ki sem ga spoznala v anonimni skupini za pomoč zasvojencem z drogami. Štiri leta zatem je nekdo sredi noči vdrl v moje stanovanje in me poskusil posiliti v moji postelji. Ti in drugi travmatični dogodki so prispevali k moji PTSD, ki je desetletja spala, pred nekaj leti pa je začela prihajati na površje. Preden je bilo srečanja konec me je terapevtka vprašala, ali želim preveriti, kakšen sporazum imam sklenjen z materjo. Imenovala ga je »pogodba«. Navdušeno sem jima povedala, da znam brati in sestavljati pogodbe. Ponudila se je, da bo pisala po nareku. Ko sva razpravljali o pogojih mojega odnosa z materjo, s katero sva bili večji del življenja odtujeni, mi je postalo jasno, da pogodba ni bila v obojestransko korist. Žrtvovala sem stvari, na primer svojo srečo, da je ne bi vznemirila. Zato sva s terapevtsko naredili nekaj sprememb. Spustila sem glavo na kavč in premišljevala. Zdravilo je popuščalo. Pripravila sta lahko zelenjavno juho. Skupaj smo sedeli za mojo mizo v kuhinji. Nisem bila lačna, a sem uživala v njuni družbi. Prišla je prijateljica in peljali smo psa na sprehod.

Vedno sem imela rada psihedelična sredstva. Kot najstnica v severni Kaliforniji sem jih uživala veliko – LSD, gobice, meskalin, ekstazi. Toda pred terapijo z MDMA že desetletja nisem vzela ničesar psihedeličnega; kot članica anonimne skupine za pomoč alkoholikom nisem nikoli pila alkohola. V imenu zdravja veliko delam na sebi. Jem lokalno pridelano organsko hrano in sem že 30 let vegetarijanka. Vadim jogo in meditiram. Večino življenja sem bila znova in znova na tradicionalnih in netradicionalnih pogovornih terapijah. Več kot eno leto sem živela v budističnem templju na Bahamih. Dvakrat sem prebrala Sveto pismo od začetka do konca, študirala sem sanskrt in budizem, vedanto in hinduizem. Znova sem se rodila in od dveh različnih gurujev sem prejela dve duhovni imeni. Nešteto ur sem porabila za alternativno medicino, akupunkturo, energijsko zdravljenje ter desenzibilizacijo in ponovno procesiranje gibanja oči. Prakticirala sem tišino in celibat. Od vseh teh stvari sem pridobila bogate izkušnje in globoko razumevanje, a nobena mi ni pomagala najti in združiti različnih delov mene, ki jih je travma z močjo meteorja razmetala na vse strani. Nobena mi ni ponudila perspektive, ki sem jo dobila tistega dne v stanovanju. Po navedbah Državnega centra za PTSD (National Center for PTSD) za to motnjo na katerokoli leto boleha osem milijonov ljudi. Vsi, ki doživijo travmo, ne razvijejo PTSD; pravzaprav samo deset odstotkov žensk in štiri odstotke moških po travmatičnem dogodku trpi za PTSD. Nekatere skupine – manjšine, revni, manj izobraženi in takšni, ki imajo druge duševne težave, kot so tesnoba, depresija in alkoholizem – so bolj nagnjene k PTSD kot drugi. Ljudje s PTSD imajo veliko več možnosti, da bodo trpeli za zasvojenostjo in samomorilskimi nagnjenji. To poletje je združenje MAPS začelo tretjo fazo svoje študije, v okviru katere zdravi na stotine pacientov s PTSD, ki izvira iz različnih oblik travme. Med pacienti so najpogosteje posamezniki s travmami, povezanimi z zlorabami v otroštvu, spolnimi napadi, vojno, prvo pomočjo ob katastrofah, izgubami, naravnimi nesrečami, zločini iz sovraštva in tako naprej. Če bo vse po sreči, ocenjuje ustanovitelj in izvršni direktor združenja MAPS Rick Doblin, bo Uprava ZDA za hrano in zdravila odobrila MDMA do leta 2021.

Psihedelične droge se vračajo na sceno nevroznanosti in medicine. Po vsem svetu izvajajo klinične preizkuse in pri tem uporabljajo LSD, MDMA, psilocibin, ajahuasko, ibogain in ketamin za zdravljenje bolezni in težav, kot sta glavobol v skupkih in zasvojenost z nikotinom. Priljubljeno je postalo tudi mikrodoziranje LSD, za kar se gre deloma zahvaliti znanim podpornikom, kot je avtorica Ayelet Waldman, katere knjiga A Really Good Day: How Microdosing Made a Mega Difference in My Mood, My Marriage and My Life [Resnično dober dan: Kako zelo mi je mikrodoziranje izboljšalo razpoloženje, zakon in življenje] je izšla na začetku letošnjega leta. MDMA ali 3,4-metilenedioksimetamfetamin je leta 1912 razvilo nemško podjetje Merck. Zdravilo je brez večjega pompa obstajalo do leta 1976, ko ga je ameriški kemik Alexander 'Sasha' Shulgin sintetiziral v svojem domačem laboratoriju v Berkeleyju. Shulgin, ki je prepoznal njegov zdravilni potencial, ga je delil s svojim prijateljem Leom Zeffom, psihologom, ki je bil že pred tem pri svojem delu legalno uporabljal LSD. Kakor pripovedujejo, je Zeffa novo psihedelično sredstvo, ki ga je imenoval ADAM po prvem človeku, tako navdihnilo, da se je odločil, da odloži upokojitev in ga vključi v svoje delo. O tem je načrtno povedal toliko ljudem, kolikor je bilo mogoče, tako da ga pogosto imenujejo Johnny Appleseed za MDMA [Johnny Appleseed je bil ameriški pionir, ki je razširil seme jablane po večjem delu ZDA]. Po ocenah je do leta 1984 je to drogo pri svojem delu uporabljajo štiri tisoč terapevtov. MDMA je hkrati postala priljubljena ulična droga ali, bolje rečeno, klubska droga, k čemur je veliko prispeval teksaški študent teologije Michael Clegg, ki ga je začel prodajati pod imenom ekstazi prek izredno uspešnega 'podjetja' z dostavo po pošti. Clegg je služil na kupe denarja, preden se je vmešala Agencija ZDA za prehrano in zdravila in leta 1885 MDMA uvrstila na seznam drog razreda 1. (Pojasnilo: droge, ki se prodajajo na ulicah pod imenom molly ali ekstazi, pogosto vsebujejo neznane in nevarne primesi in včasih sploh ne vsebujejo MDMA.)

Današnja psihedelična renesansa se je začela leta 1989 s prestrukturiranjem Uprave ZDA za prehrano in zdravila, ko je novoustanovljena Skupina za pilotne študije zdravil odločila, da ponovno odpre vrata raziskavam psihedeličnih sredstev in marihuane – prav na to je čakalo veliko navdušencev, kot je Doblin. Nekatere trenutne raziskave psihedeličnih sredstev financirajo vladne agencije, vendar jih večino sponzorirajo nepridobitne organizacije, kot so MAPS, Raziskovalni inštitut Heffter in Fundacija Beckley iz Združenega kraljestva.

Po Doblinovih besedah je čisti MDMA koristen za »milijon stvari«, vključno z zakonsko terapijo, motnjami prehranjevanja, tesnobo, povezano s smrtno nevarnimi boleznimi, in morda celo shizofrenijo. Izjemna je zlasti povezava med tem, kako MDMA in PTSD vplivata na možgane. PTSD poveča dejavnost amigdale, ki je središče možganov za strah, in zmanjša dejavnost prefrontalnega korteksa, dela možganov, ki skrbi za procesiranje na visoki ravni. MDMA pa po drugi strani zmanjša dejavnost amigdale, medtem ko poveča dejavnost prefrontalnega korteksa. MDMA tudi aktivira hipokampus, del možganov, ki se ukvarja s spominom, zato lahko pomaga privleči na dan spomine, ki so jih pacienti potlačili. Hkrati pa droga ustvari občutek izjemno dobrega počutja ali celo ljubezni, in sicer tako, da sistem preplavi z nevrotransmiterji serotoninom, oksitocinom in dopaminom ter tudi hormonom prolaktinom. To pomeni, da se lahko ljudje, ki so doživeli travmo – v nekaterih primerih so jo doživljali desetletja – nenadoma sprostijo in zaupajo drugim ljudem. Pri terapiji MAPS sta ta zaupanja vredna človeka moško-ženski terapevtski par, ki je ob pacientu, ko se ta znova sooči s travmo, to pa mu omogoči, da končno obdela in integrira izkušnje, ki so temelj njegovih težav. Seveda zmanjšujejo tesnobo tudi druge droge, na primer benzodiazepin. Težava teh drog pa je, da vplivajo na spomin in delujejo kot pomirjevala, medtem ko MDMA učinkovito zmanjša tesnobo na način, ki omogoča pacientom, da vzpostavijo stik s svojim čustvi, ne da bi jih ta preplavila. Po besedah dr. Michaela Mithoeferja, Doblinovega sodelavca pri študiji, MDMA pacientom in terapevtom zagotovi tudi obdobje štirih do šestih ur, ki veljajo za »optimalno območje vzburjenja«. Gre za to, da če so pacienti med terapijo preveč tesnobni ali vzburjeni, ne morejo učinkovito obdelovati misli; tesnoba premaga izkušnjo in lahko se zgodi celo, da ponovno doživijo travmo. Prav tako ni učinkovito, če je pacient med pogovorom o travmi preveč zaprt ali otopel. Poleg tistih, ki so doživeli travme, povezane s spolnostjo – državni center za vire v zvezi s spolnim nasiljem je ugotovil, da bosta ena od štirih deklet in eden od šestih dečkov spolno zlorabljena pred osemnajstim letom starosti –, obstaja še ena velika in ranljiva skupina, zaradi katere so te raziskave še toliko pomembnejše. V študiji raziskovalne agencije RAND leta 2008 je bilo ugotovljeno, da skoraj 20 odstotkov vojnih veteranov, ki se vračajo iz Iraka ali Afganistana, trpi za PTSD. Od septembra 2014 je samo veteranov vojne v Iraku in Afganistanu 2,7 milijona. Približno 22 ameriških vojnih veteranov vsak dan naredi samomor in čeprav vsi veterani samomorilci ne izpolnjujejo kriterijev za PTSD, jih zagotovo veliko – in veteran James 'CJ' Hardin bi bil lahko eden izmed njih.

Sedemintridesetletni James 'CJ' Hardin je v vojski ZDA služil več kot sedem let, od tega polovico časa na območjih hudih bojev: eno leto v vojaških oporiščih Qayyarah Airfield West in Camp Speicher v severnem Iraku ter še eno leto v oporišču Bagram Airfield v Afganistanu. Ni treba posebej omenjati, da je videl veliko smrti, tako v boju kot tudi med delom v mrtvašnici v Iraku. Hardin je bil eden od 24 veteranov in delavcev prve pomoči, ki so jih leta 2013 sprejeli v drugo študijo MAPS za zdravljenje PTSD z MDMA. (V okviru prve študije so zdravili 20 žrtev spolnih napadov in spolnih zlorab v otroštvu.) Več let v vojski in nekaj travme, ki jo je doživel pred vstopom v vojsko, ga je obsodilo na »na zdravljenje odporno« PTSD, kar pomeni, da se ni odzival na zdravila ali terapijo, tako kot se jaz. Odločil se je za zgodnjo upokojitev in za seboj pustil vojaško kariero, ki jo je načrtoval od trinajstega leta, ko je bil kadet zračnih sil. Med srkanjem mimoze v restavraciji ob vodi v Mount Pleasantu v Južni Karolini se je Hardin izkazal kot vljuden in prijeten človek. Ko se pogovarja s teboj, te gleda v oči, in se nasmehne vsakokrat, ko omeni ženo Erin, računovodjo organizacije za ohranjanje obale, ki se v prostem času ukvarja s trebušnim plesom in prostovoljnim delom v lokalni organizaciji za reševanje morskih želv; Hardin jo kliče Sonček. Živita 20 minut stran v najeti hiši z vrtom ter dvema mačkama in dvema psoma, od katerih je enega rešil med služenjem v Koreji. Po zaslugi zakona o vojnih veteranih ima opravljeno šolo avionike, področja, o katerem je sanjal, odkar je kot deček prvič videl film Top Gun. V prihodnosti, ko bosta s Sončkom služila več denarja, bosta morda posvojila otroka. Za zdaj le uživata čas, ki ga preživita skupaj, obiskujeta prijatelje, jesta dobro hrano in preživljata čas v naravi.

Pred študijo je Hardin skoraj leto dni preživel tako, da skoraj nikoli ni šel iz svoje 2,5 krat tri metre velike prikolice, ki si jo je delil s psom, in še eno leto v koči z nerednim ogrevanjem in tekočo vodo, pet kilometrov od najbližje ceste. Tja se je preselil, ko je življenje v bližini mesta postalo pretežko zaradi luči mimovozečih avtomobilov in nekaj srečanj s Ku Kluks Klanom. Večinoma je spil polno steklenico vodke na dan ter pokadil dve škatli cigaret in veliko trave. Če je že šel iz hiše, ljudem ni mogel pogledati v obraz. Razmišljal je o samomoru, trpel pa je tudi za disociativno motnjo z imenom depersonalizacija, zaradi katere je samega sebe doživljal v tretji osebi. Uprava za veterane je napačno presodila, da ima Hardin bipolarno motnjo in mu zavrnila izplačevanje dodatka za invalidnost. Poskusil je z anonimno skupino za pomoč alkoholikom in skupinsko terapijo ministrstva za veterane ter skoraj pet let preživel ob jemanju niza predpisanih zdravil: Ambien, Effexor, Ritalin in zdravila za krvni tlak, ki naj bi preprečilo nočne more. Nič od tega ni pomagalo. Med prvo terapijo s pomočjo MDMA se je Hardin prvič po več letih, morda celo prvič v življenju, počutil varnega. Pred tem mi je povedal, da se je že sprijaznil, da se nikoli več ne bo počutil varnega. Preden je zaključil tretjo terapijo z MDMA, sta se s Sončkom že začela pogovarjati o prihodnosti: o selitvi v Mount Pleasant in morda celo o poroki (oboje sta že naredila). Danes Hardin ne jemlje nobenih predpisanih zdravil več. Nehal je kaditi in čeprav ni popolnoma opustil alkohola, spije največ dva kozarca. Pravi, da je PTSD izginila. Nič od tega ne bi bilo mogoče, če ne bi bil sodeloval v študiji, ki je potekala nekaj več kot kilometer stran, v prijetnih pisarnah dr. Michaela Mithoeferja.

Michael Mithoefer in njegova žena Annie Mithoefer, ki izvajata psihoterapijo s pomočjo MDMA za zdravljenje PTSD v Mount Pleasantu in tudi spremljata njen razvoj, sta verjetno idealen terapevtski par. On je psihiater, specializiran za PTSD in usposobljen za desenzibilizacijo in ponovno procesiranje gibanja oči; ima tudi certifikat zdravniškega odbora za nujno medicino, v preteklosti pa je bil docent na Medicinski univerzi Južne Karoline. Ona je psihiatrinja in medicinska sestra za srčne bolezni. Michael Mithoefer ima majhno zasebno ambulanto, specializirano za PTSD, hkrati pa spremlja vse klinične študije, ki jih financira MAPS.

Mithoeferjeva sta poročena 43 let in sta ustvarila družino, oba pa sta tudi študirala s Stanislavom Grofom, zgodnjim pionirjem psihedeličnih sredstev in enim od ustanoviteljev transpersonalne psihologije [delavnice Holotropic Breathwork, ki sta ga razvila Stanislav in Christina Grof, v organizaciji Holotropic Development Teama občasno potekajo v Otočcu na Krki; naslednja delavnica pod vodstvom Diane Haug, licencirane terapevtke in ene od ključnih članov ekipe Grof Transpersonal Training (GTT), pod naslovom Psihedelična izkušnja; obljube in nevarnost je napovedana kot šestdnevni intenzivni modul od 3. do 8. oktobra]. Ta sočutna in inteligentna zakonca, ki drug drugega spoštujeta, nista tiste vrste človeka, na katere običajno pomislimo v zvezi z MDMA; sta človeka, na katere pomislimo v zvezi z idealnimi starši. To ni naključje. Po zgledu zgodnjih raziskovalcev psihedeličnih sredstev, od katerih jih je bilo veliko poročenih parov – npr. Alexander in Ann Shulgin ter Grof in njegova žena Christina –psihoterapijo MAPS s pomočjo MDMA izvaja moško-ženski terapevtski par. Razlog za to je, da se pacient tako ves čas počuti varno. Tistim, ki bi med terapijo morda nazadovali, omogoča tudi korektivne izkušnje z obema 'staršema'. »Veseli naju, da obstajajo tudi drugi načini zdravljenja,« pravi Michael Mithoefer v toplo osvetljeni pisarni, katere velikost je za delo s pacienti mogoče podvojiti. »Ne trdiva, da je to edini način. Jasno je, da se velik delež ljudi ne odziva na obstoječe načine zdravljenja, zato potrebujemo več izbire.« Poleg različnih terapevtskih pristopov, ki vključujejo desenzibilizacijo in ponovno procesiranje gibanja oči, kognitivno vedenjsko terapijo ter terapijo daljše izpostavljenosti, sta najpogostejša farmacevtska načina za zdravljenje PTSD antidepresiva Zoloft in Prozac. Čeprav učinkovito preprečujeta samomorilske misli, se zdi, da delujeta le na simptome, in ne na globlje vzroke PTSD. Kot poudarja Doblin, zdravila omogočajo le šest- do desettočkovni padec na klinično predpisani lestvici za PTSD diagnostičnega in statističnega priročnika za duševne motnje, ki je standard ministrstva za veterane pri ocenjevanju te bolezni. Psihoterapija s pomočjo MDMA v povprečju izkazuje padec za 50 točk. (Razpon lestvice je od 0 do 136.) »Ljudje ves čas sprašujejo, ali je to zdravilo,« pravi Michael Mithoefer. »Mislim, da je bolje uporabiti izraz trajna remisija, ker ne vemo.« Ljudje lahko dosežejo ogromen napredek in se osvobodijo simptomov, ki so jih pred tem hromili, toda če doživijo dovolj močan sprožilec, se lahko zgodi, da se simptomi vrnejo.

Do trenutka, ko sem spoznala Mithoeferjeva, sem PTSD raziskovala že mesece, a še nisem začela svojih nelegalnih terapij. Tako sem se poistovetila s pacienti, ki so sodelovali v raziskavi, da je bilo zame preveč. Tesnoba je vplivala na moje kognitivne sposobnosti, česar nisem doživela še nikoli prej. Doživljala sem napade panike in tudi pisanje mi je povzročalo težave. V pisarno Michaela Mithoeferja sem prišla nekega soparnega popoldneva. Ko sem se vrgla na kavč, sem bila prepričana, da si svoj blesteči ugled pošteno zasluži. Ko mi je Annie pojasnila, da veliko žrtev spolnih napadov in zlorab v otroštvu trpijo desetletja, medtem ko veterani poiščejo pomoč prej, mi je zastalo srce. Še naprej sem ju intervjuvala za svoj članek, ki naj bi bil 'profesionalen'. Nikoli ju nisem prosila za pomoč, ker nisem želela ogroziti njunih karier. Psihoterapija MAPS vključuje tri terapije z MDMA; ostala srečanja so integrativne pogovorne terapije, ki trajajo 90 minut. Ker gre za dvojno slepo klinično študijo, nekateri pacienti na začetku dobijo placebo in se jim pozneje ponudi možnost, da še enkrat sodelujejo na terapijah s polnim odmerkom MDMA (125 miligramov). Psihoterapija s pomočjo MDMA traja osem ur. Ta terapevtski pristop je neusmerjevalen, kar pomeni, da se prepusti vodenje pacientovi podzavesti, ne da bi se terapevta osredotočila na kakršenkoli določen problem. Pacienti v ambulanti ostanejo vso noč, na voljo pa jim je tudi spremljevalec, če bi karkoli potrebovali. Naslednji dan preživijo nekaj ur s terapevtoma in se pogovarjajo o tem, kaj se jim je zgodilo prejšnjega dne. Kor pojasnjuje Doblin – in tudi sama lahko potrdim –, je začetni postopek integracije, ki se izvede drugi dan, ključen za splošni napredek pacientov. Potem se vrnejo domov ali v hotel v bližini, če so na študijo pripotovali od daleč, in od terapevtov vsak dan prejmejo telefonski klic. Nato začnejo tedenske pogovorne terapije, dokler se ne določi datum za naslednjo terapijo z MDMA. Eden od razlogov, zakaj sta se Doblin in Michael Mithoefer odločila za zdravljenje PTSD s pomočjo MDMA, je obstoj obsežnih kliničnih raziskav, ki kažejo, da je MDMA varen, če se odmerja v zmernih količinah in v omejenem številu terapij. Doblin ocenjuje, da so vlade po vsem svetu izvedle za 300 milijonov dolarjev raziskav o varnosti droge – vključno z raziskavami o nevrotoksičnosti, stopnjami serotonina, vožnji in obdelavi čustev pod njenim vplivom, vse ugotovitve pa so zdaj javno dostopne.

Organizirana opozicija tem raziskavam komaj obstaja. Pravzaprav povzročajo raziskave o marihuani veliko več polemik. Zdi se, da je največja ovira vztrajna stigma, ki se drži MDMA zaradi kulturnih asociacij z drogami razreda 1 in z »zlorabo ekstazija«. Brad Burge, direktor komunikacij v MAPS, upa, da bodo ljudje, ko izvejo več o PTSD, začeli razumeti, kako nujno je, da najdemo učinkovit dodaten način zdravljenja. Postopek spreminjanja droge v zdravilo je znanstven, vse drugo – od pacientov, ki jih izbereš, do tega, s kom se odločiš povezati – je politično, poleg tega pa je tudi del napete kulturne scene, po kateri je treba krmariti zelo pazljivo. Ironija je, da je nekaj največjih ovir, ki jih zdravljenje z MDMA srečuje na svoji poti do tega, da postane običajen način zdravljenja, postavil Timothy Leary, čigar pionirsko delo na področju psihedeličnih sredstev je bilo obarvano z njegovim predanim »bojem proti sistemu«. »Ena velikih napak šestdesetih let je ta, da so se ljudje identificirali kot kontrakultura,« pravi Doblin. »Ko je bilo gibanje zatrto, so bila psihedelična sredstva zapakirana s Timothyjem Learyjem in kulturno revolucijo. Ko samega sebe identificiraš kot del kontrakulture, se odklopiš od vsega drugega, nekako se marginaliziraš. Ne poskušaš doseči, da bi sistem dozorel in se spremenil.« Eno leto je preteklo, odkar sem končala psihoterapijo s pomočjo MDMA. Tako kot Hardinu je tudi meni pomagala, da sem se znebila PTSD. Pogosto razmišljam o popoldnevu, ki sem ga preživela z njim, in še vedno ne morem verjeti, kako zelo se je spremenil. Zdaj, ko sem se spremenila tudi sama, vem, da psihoterapija z MDMA ni pobeg iz realnosti. Menim, da je ravno nasprotno. Je vnovičen vstop vanjo.

TEKST Seven McDonald
FOTO Profimedia, Profimedia/Sciencephoto RM, z dovoljenjem CJ Hardina

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri