V divjini z Branetom T. Červekom in Davom Karničarjem

  • 30.04.2018

Preden sem Dava Karničarja povabil k projektu, sem vedel, da je to človek, ki za zajtrk poje konico Mount Everesta in se po njem s smučmi spusti za kosilo. Človek, ki živi za svoje sanje.

(Foto: Ljubo Vukelic)

23 fotografij v galeriji

Branetova zgodba

Medtem ko se je moj prejšnji gost Filip Flisar rodil, ko je v goro udarila strela, bi lahko rekel, da je Davo, ponižen, skromen in srčen velikan, skoval strelo z lastnimi rokami. Davo, velik ljubitelj narave, je kratek preizkus preživetja v divjini v okviru mojega projekta V divjini s SSFN sprejel z odprtim srcem in spoznal, kako mogočni so bili naši predniki iz pradavnine in kako nevedni živimo v sedanjosti. Pa ni nujno, da je tako.

Prišel je nasmejan in dobre volje. Takoj ko se je preoblekel, sva preverila opremo, se pogovorila o tem, kaj od njega pričakujem. Že po nekaj minutah me je prešinilo, da je podoben nekomu znanemu, a se nisem mogel spomniti komu. Imel sem občutek, da sem tokrat v divjini z zelo znano osebnostjo. No, saj Davo to je, toda vseeno. Nenadoma me je kot strela z jasnega udaril odgovor: »Tvoj obraz, tvoja koščenost, tvoja drža in s tem trakom okoli glave si kot legendarni Willem Dafoe iz filma Vod smrti, le da on najbrž ne loči trobentice od regrata, kaj šele, da bi počel kaj takega kot ti.« V smehu sva nadaljevala lahkotno hojo po gozdnati preprogi z željo, da čim prej prideva do cilja na sončno stran Javornikov, kjer se bo najina dogodivščina na prav poseben način končala. Tam naju je namreč čakal ford ranger, s katerim se bova, če nama bo do tja uspelo priti brez zapletov, odpeljala domov. A Davo tega seveda ni vedel. Vedel je le, da lahko zaradi prenatrpanega urnika ostane z menoj le en dan. Kar pa je dovolj, da mu pokažem nekaj skrivnosti narave, ki jih imamo pred nosom, a se zanje večinoma sploh ne zmenimo. To bi mu pri njegovih podvigih lahko še kdaj prišlo prav, človek pač nikoli ne ve.

Radovednost in adaptiranje sta Davovi veliki odliki in stvari, ki jih ne pozna, ne prikriva z lažnim prikimavanjem, ampak se jih želi naučiti in z lastnim trudom doživeti. To je recept pametnega človeka! Davo ima rad red in disciplino ter še kako ve, kaj pomeni vztrajnost. Ve, kaj pomenita srčnost in predanost delu. Prevzela ga je intenzivnost mojega poznavanja narave in ga tako premamila, da je z vsakim novim vprašanjem padal globlje in globlje v moj svet. Popolnoma se je prepustil mojemu vodenju in učenju, vsako temo pa sva argumentirala.

V mokrem in svežem gozdu se je že zelo poznalo, da se je jesen že skoraj poslovila. Kamorkoli sva se obrnila, karkoli pogledala, česarkoli dotaknila, kamorkoli stopila, vsepovsod je bilo slišati čedalje bolj glasno šepetanje matere narave. Šepetanje, ki gre naravnost do kosti: »Otroci moji, vse, kar sem vam hotela dati, sem vam dala, vse, česar si niste vzeli, bom vzela nazaj. Kdor se ni pripravil na počitek v beli odeji, zanj je bolje, da odide. Tistim, ki nameravate ostati na moji beli odeji, bom pustila le še vodo in nekaj malega rastlin, da boste lahko preživeli, a povem vam, da ne bo lahko! Tistim, ki pa si morate hrano ujeti in pojesti koga drugega, pa želim, da to počnete tako, kot pravi moje pravilo: naj preživijo le najbolj zdravi in najboljši!« Nagovor matere narave je enak, kot je bil v pradavnini, prav nič se ni spremenil, še vedno je srhljiv in resničen. Prav tak, kot mora biti.

Kaj sploh lahko še najdeva, da si bo Davo pripravil kaj za pod zob? Nobena grmovnica ni imela več ploda, nobeno drevo ni imelo več sadeža, nikjer ni bilo več niti ene same zdrave gobe, vse je bilo ožgano od mraza in večina rastlin je že olesenela. Lahko bi si le skuhala veliko čajev, a želel sem, da Davo okusi nekaj bolj nenavadnega. Rešitev je bila ves čas pod najinimi nogami.

V nekem lepem trenutku sva iz objema čudovitega bukovega gozda prišla na odprto travnato površino, kjer sem nekaj zagledal. Bil sem prepričan, da sva bila v tistem trenutku obdarjena in zato na varni strani ‒ vsaj kar se tiče prehrane. Davo je vedel, da si bova morala v divjini hrano najti, vendar se mu niti sanjalo ni, da kaj takega pri nas sploh obstaja, še zlasti ne v tem zaključnem času rastlin. Če rastlino poznaš od samega njenega nastanka do njenega konca, če spremljaš njeno življenjsko okolje, kako cveti, kaj ti v določenem obdobju ponuja, kakšna je takrat, potem si jo je smiselno zapomniti ter se ji kdaj pa kdaj tudi zahvaliti za vse, kar ti daje. Veliko rastlin konec leta oleseni in za nekatere rastline to pomeni preživetje strah vzbujajoče zime, a dokaj globoko v objemu tople zemlje njihov srce še vedno upočasnjeno bije in čaka na pomlad, da zopet zaživijo.

Dava vprašam, ali ve, da prav tu obstaja rastlina, katere gomolji imajo čudovit, krompirju podoben okus? Ali bi mu dišala juha s krompirčkom? Bi, seveda bi! No, potem pa koplji okoli te stare olesenele rastline, pred katero stojiš. Takoj pljune v roke, vzame lopatko in začne kopati. Ni bilo tako težko, ker je prejšnji dan deževje zmehčalo zemljo. A gomoljčki so vendarle globoko in imeti moraš srečo, da ne naletiš na kamnita tla, saj je takrat sanj o pojedini konec, ker jih je nemogoče izkopati. Davo presenečen zagleda šop gomoljčkov, jih z nasmeškom zmagovalno dvigne z iztegnjeno roko in zakriči: »Lačen ne bom!« Toda to je bil šele začetek, do zaužitja poznojesenskih gozdnih daril je bila še dolga pot.

Dava sem moral naučiti primitivne tehnike netenja ognja, ki pa še zdaleč ni tako primitivna, saj ima veliko prednosti pred vsemi modernimi pripomočki. Po nekaj poizkusih mu je to kljub mokroti in dokaj zapletenem postopku uspelo. Do solz sva se nasmejala, ko je nekajkrat vase potegnil dim iz žgočega travnatega netiva in izjavil, da tako hudih cigaret že dolgo ni kadil.

Tako, ogenj se je naučil zanetiti, zdaj je bil čas, da si naredi pravo podzemno peč, ki je nadvse uporabna. Lahko jo imaš v bivaku in te greje, poleg tega si lahko kuhaš ali pečeš kruh ali meso, na odprtini za dim pa lahko tudi kuhaš, ne da bi ti ogenj ožgal roke. In že je kopal v zemljo kot krt in izdelal peč, kakor mu je bilo naročeno. Zdaj si je lahko skuhal juho iz gomoljčkov. Toda kje je voda? Najdi jo! Davo je vedel, da mora raziskati okolico in spoznati svoj trenutni bivalni prostor. Osnovno pravilo je, da spoznaš, kaj vse je v tvojem parametru, se pravi v bližnji okolici.

Odšla sva skupaj. In nisva samo našla vodo v veliki gozdni luži, ampak sva med potjo nabirala tudi drevesno smolo, da si bo Davo iz nje naredil cementno lepilo in z njim izdelal kopje. Našla sva tudi poganjke leske, iz katerih si lahko skupaj z jedrci iz hrastovih želodov pripraviš celo kruh. To je bil tudi moj plan, da Davo spozna najokusnejši kruh v gozdu.

Ko sva se vrnila k pečici, se je Davo lotil kuhanje juhe. Toda v čem, saj ni imel posode, v katero bi vlil vodo in vanjo dal gomoljčke? Pokazal mu bom, kako se jo naredi. Spet odrineva v goščavo, kjer jo narediva iz drevesnega lubja. »Toda ali se nama posoda ne bo vžgala?« vpraša Davo. Brez skrbi, kuhala bova na vročem zraku iz dimnika najine podzemne peči. »Neverjetno, kako je vse preprosto, ko začneš misliti logično in skromno,« izjavi Davo. In že se je kuhalo nekaj gomoljev v njegovi prvi posodici iz lubja, v katero sva dodala še nekaj timijana s travniške ravnice, da bo okus še boljši.

Ker je postopek priprave moke iz hrastovih želodov malce dolgotrajnejši, saj je treba želodova jedrca namakati v vodi, da iz njih izločimo tinin oziroma grenkobo, mu jih iz nahrbtnika dam že zmlete v moko in pripravljene za uporabo. Leskove mačice zmelje v prah, doda želodovo moko, dolije vodo in tako pripravi zmes za divji kruh ter jo vrže v pečico, direktno na žerjavico, in počaka, da se speče. Čakanje se izplača. Z velikim tekom poje okusne gomoljčke, poleg pa še sveže pečen kruh, ki nanj naredi velik vtis.

Davo je bil zdaj podprt, tako da sva lahko odšla naprej in tik pred sončnim zahodom prispela na sončno stran Javornikov. Tam sva našla presenečenje. Čakal naju je ford ranger, s katerim sva se vesela in zadovoljna kot na leteči preprogi odpeljala domov. Davo je dejal, da mu je zdaj žal, ker ni ostal dlje, vsaj čez noč, saj je imel pred nosom človeka, ki nosi znanje, ki je že skorajda izginilo s površja zemlje, ter ima neprecenljivo vrednost tako za sedanje kot za prihajajoče generacije, saj česa takšnega ne doživiš skoraj nikjer več. Moj gozdni brat Davo, lepo te je poznati in hvala ti!

Davova zgodba

Z Branetom sva se srečala v centru varne vožnje na Vranskem. Na kratko mi je predstavil svoje dejavnosti in hitro mi je postalo jasno, zakaj seva nekaj povsem drugega kot vsi drugi v množici. Sporočilo prednikov, znanje, po katerem tolikokrat hrepenimo, pa se zdi nedosegljivo. Njegov iskrivi duh in globok pogled sta me zbegala, začutil sem negotovost zavoljo svoje šibkosti. Nemalokrat sem doživel stisko v 'neusmiljeni naravi', pa moje znanje ne sega dlje od tega, kot kako za vsako ceno ohranjati telesno temperaturo, hraniti energijo in varčno uporabljati, kar nosim s seboj v nahrbtniku.

Kot obliž na rano je bilo njegovo vprašanje, ko sva se odpravljala na pot: »Davo, kako pa si ti z gozdom?« Povem, da ga čutim kot območje topline, doma, življenja. Da mi je najljubši, kjer se le še s posamičnimi drevesi, mahovi in lišaji umakne golim goram. Ko sem visoko nad njim, hrepenim po njegovem zavetju. Torej, nekaj malega mi je znano o preživetju tam zgoraj, zdaj pa sem na poti do novih znanj. Radovednega in nebogljenega sem se počutil, zavedajoč, da je moje življenje povsem odvisno od izbire prave trgovine in vnaprej pripravljenih depojev hrane, čiste vode, gorljivih snovi.

Nahrbtnik in pot pod noge. Brane je zame pripravil hlače iz izbranih materialov in kroja, v katerih se počutim fantastično, še mnogo bolj pa se izkažejo, ko se lotiva tisoč in enega opravila. Po njegovem zagotovilu, da bo hrane dovolj, res nimam niti grižljaja hrane s seboj, hoja pa poskrbi za lakoto. Kot bi slišal moje misli, Brane počepne tik ob meni in začne hvaliti olesenelo travno bilko. Saj ni mogoče, po nekaj vbodljajih lopate in previdnem dvigu travne ruše imam v rokah gomolje, ki obetajo zajeten obrok! A kje je moj kuhalnik, kje so plinske bombice, posoda za kuhanje? Ej, nebogljeni hribovec, zdaj se začne veselica! Ogenj, da ga bom znal sam narediti? Brane me prepriča, pa ne samo to, nauči me nečesa, kar se mi zdi največje po tistem, ko sem začel hoditi. Narediti ogenj na prvinski način, zgolj z materiali, ki nam jih je ljubi Bog v svoji radodarnosti v izobilju ponudil, je izpolnitev otroških fantaziranj in hrepenenja odraslega moža. Les lipe in bezga, lok za vrtenje, snop suhe trave, previdno razpihovanje. Zdaj sem za spoznanje več moža, to znanje moram utrjevati!

Po predstavitvi izdelave peči v travnih tleh izmenjujoč vihtiva lopato. Bolj kot zbiranje smole me zaposli nabiranje dolgih 'prašnikov' na leski. Iz prvega izdelava lepilo, iz drugega najin kruh. Ogenj v najini peči poplesava in skozi dimnik med dimom švigajo plameni. Osupel sem, ko Brane pripravi posodo iz drevesnega lubja in v njej začne kuhati najine gomolje. Ta prvinska rešitev je tako logična, da mi je kar nerodno, da se je sam ne bi nikoli domislil.

Nastajanje kruha – semena leske, drobljenje žira, gnetenje, polaganje hlebca na umirjeno žerjavico. Začnem uživati ob misli, da mi vse te rešitve sploh niso tako zelo oddaljene, le vedeti jih je treba. Ja, vedeti jih je treba! Zato postajam vse večji hvaležen občudovalec mojega učitelja!

Izdelava vrvi iz lubja listavca s pletenjem dvojne kite, ki sva jo uporabila za pričvrstitev konice kopja, preden sva jo zalila z lepilom, izdelanim iz smole, drobljenega oglja …

Dan mineva kot blisk! Kuhani gomolji, pečen kruh, vonj po ognju in osrečujoč občutek, da v meni še ni povsem zamrlo sporočilo prednikov. Iz Braneta znanje vre na vsakem koraku, njegovo zaznavanje številnih priložnosti mu enostavno zavidam! Z menoj je bil pripravljen podeliti dva dni, sam pa sem skrajšal učenje na enega. Kakšna škoda! Vendar je upanje, z njim se moram še srečati. Takšnih misli mu sledim po prostranem jesenskem gozdu in za naslednjo vzpetino naju čaka vrnitev v sedanji čas. Ko se usedem v forda rangerja, doživim tisočletni preskok v času.

Brane, hvala in se priporočam. Občutek nebogljenosti se v dneh po najinem druženju povezuje s številnimi vprašanji. Vem, ti poznaš odgovore!

TEKST Brane T. Čeverk & Tomo Karničar 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri