Zračno ščetkanje

  • 06.02.2008

»Slika najprej nastane v moji glavi. Nato idejo prenesem na papir in si zamišljeno podobo zrišem z barvicami in flomastri. Potem jo popravljam, dorisujem in spreminjam toliko časa, da se mi zdi dobra, skratka zrela za predstavitev potencialnemu naročniku. Nato skupaj premeljeva nastalo skico in največkrat še kaj dodava ali odvzameva. Ko je dokončna podoba potrjena, se lotim dela.«

(Foto: Bor Dobrin, Ivana Krešić, Aleksander Štokelj, Mark Fraizer)

14 fotografij v galeriji

Tako je naš izlet v svet »zračnega ščetkanja« oziroma airbrusha začel eden izmed redkih domačih umetnikov te vedno bolj priljubljene oblike grafičnega izražanja, Tomaž Kovačič iz Ljubljane, ki ga prijatelji in uporabniki njegovih uslug poznajo pod umetniškim imenom Luni, ker se njegov studio imenuje LuuNee's airbrush design.

Lunijev studijo tako kot večina airbrush delavnic deluje v kletnih prostorih njegove domače hiše, kjer si je Tomaž poleg kurilnice uredil »ličarsko delavnico«, v kateri se ukvarja s poslikavami in porisavami najrazličnejših izdelkov in goji strast do umetnosti, ki se v svetu čedalje bolj uveljavlja.

Airbrush, v prevodu »zračna ščetka«, je svet osvojil iz matične Amerike. Kljub temu da je ta tehnika risanja relativno mlada in na naših tleh še sorazmerno neznana, sploh ne gre za izum novega tisočletja, saj zasledimo prve zametke airbrusha že davnega leta 1879.

Naš sogovornik, ki je med ekskurzijo po studiu obdeloval motociklistično čelado enega od slovenskih dirkačev, se z airbrushem ukvarja deset let. »Sprva smo pri prijatelju doma risali unikatne motive na bombažne majice, ki so se prodajale za med, saj se tovrstnih artiklov pri nas ni dobilo. Zadnja leta pa sem se predvsem izpopolnil pri poslikavah motociklističnih, avtomobilskih, kolesarskih in smučarskih čelad, sem ter tja pa se lotim tudi poslikave kakega motocikla, snowboarda ali avtomobila.

Dejstvo je, da pri nas trg in povpraševaje še nista polno zaživela. Malo je ljudi, ki airbrush in kakovostno grafiko sploh poznajo. Največkrat so to ljudje, ki so opazili kaj takega kje v tujini, na različnih moto zborih, sejmih, pri znanih svetovnih dirkačih, na prireditvah ali kje drugje.

Gre predvsem za poosebljanje artiklov, saj vsaka grafika vsebuje motive, številke, barve ali neko drugo rdečo nit, ki je lastna lastniku artikla, saj želi imeti edinstven in unikaten primerek, ki mu na svetu ni para,« pove Luni, ki poudarja, da se ne ukvarja s »freehand« poslikavo, torej da načeloma ne riše slik in podob iz proste roke, temveč pod njegovo ščetko nastajajo pretežno grafične poslikave ali karikature, saj se z morskimi deklicami, zmaji, kačami, mitskimi bitji in podobami iz znanstvenofantastičnih filmov seveda bolj ukvarjajo umetniški slikarji, ki so tovrstno tehniko posvojili namesto čopiča in oljnih barv.

In kakšno je sploh orodje za takšno preživljanje prostega časa? Brez zračne ščetke, ki je še najbolj podobna kemičnemu svinčniku, v bistvu pa gre za pomanjšano izvedbo zračne pištole, kakršno pri svojem delu uporabljajo avtoličarji, seveda ne gre. Kot svinčnik debela cev z ventilom ima poseben rezervoar, v katerega nalijete želeno barvo, sama pištola pa je z gumijasto cevjo priključena na zračni kompresor. Zrak, ki prši skozi pištolo, tako s seboj pobira barvo ter jo v enakomernem in nadvse tankem sloju nanaša na površino. Jep, sliši se zelo preprosto, a dejavnost je vse prej kot takšna, saj zahteva veliko vaje in leta izkušenj.

»Sama oprema je relativno poceni. Pištole se dobijo za 20 do 100 ameriških dolarjev, za povsem solidno boste odšteli približno 80 dolarjev. Potem je tu še zračni kompresor, ki ga dobite v vsaki železnini, za prvo silo pa je povsem dober in funkcionalen tudi takšen, ki ga odmontirate iz odsluženega gospodinjskega hladilnika.

Največja postavka pa so seveda barve. Te so drage kot sam satan, posebno kaki modernejši odtenki ali kovinske barve oziroma takšne z vse bolj popularnimi bleščicami, ki barvani površini vlivajo disko videz iz sedemdesetih let. Včasih je lonček barve, laka ali bleščic celo dražji od same pištole. Za decilitrski lonček bleščic boste tako brez večjih težav odšteli tudi do sto dolarjev. Tudi delo z njimi je zelo zahtevno in ga zato zaračunavam dražje. Pri nas ponudbe tako rekoč ni, specializiranih trgovin pa sploh ne.

Tako se vsak izmed nas, ki se ukvarjamo s tem, znajde po svoje. Pri barvah se včasih lahko kaj pogoljufa z avtomobilskimi laki, a problem je v tem, ker napačna barva pištolo preveč maši, poleg tega pa se vse prerada pocedi po lakirni površini. Posebne barve in orodje tako največkrat kupujemo po internetu. Najboljša ponudba je v ZDA, sicer pa se tudi v Italiji že marsikaj dobi,« je skozi zaščitno masko momljal Tomaž in kot doktor v beli halji obdeloval čelado.

Airbrush v tujini že dolgo ni več le hobi za umetniške duše, kot je Luni, temveč je postal milijonski posel. Podjetja, kakršna so ameriška Troy Lee Designs in Airtrix ter italijanski Drudi Performance, kjer oblikujejo podobe za svetovne prvake formule 1, motociklizma, dragsterskih dirk, akrobatske aviacije, off shore navtike, gorskega kolesarjenja, downhilla, smučarije in še marsičesa, na primer zaračunavajo za osnovno poslikavo zaščitne čelade in izdelavo osebnega dizajna vsaj dvesto slovenskih tisočakov, medtem ko Luni enako delo opravi za približno četrtino te cene. Vrednost čelade in poštnine seveda ni všteta v ceno.

Ja, airbrush, ki je nekdaj služil kot slikarsko orodje, pozneje pa tudi za retuširanje fotografij in napak v grafično-tiskarski dejavnosti, danes osvaja svet. Za nanose živilskih barv na torte ga že uporabljajo slaščičarji, za tanke in enakomerne nanose tekočega pudra je postal nepogrešljiv med vizažisti v kozmetični industriji, brez njega ne gre pri body paintingu in še marsikje.

Če vas ta konjiček že mika, naj povemo, da ima tudi svojo slabo stran. »Jasno je, da barve in laki ne dišijo ravno lepo. Najbolj sem hvaležen mami, ki moj hobi dokaj mirno prenaša, pa čeprav se vonj po nitro barvah včasih širi po vsej hiši in čez vrt še do sosedov. Pri obdelavi vedno nosim zaščitno masko. Poleg tega airbrush ni samo igranje z nanosom barv. Precej je tudi brušenja, obdelave in natančnega prikrivanja.

Vsak detajl, ki ga narišem, je treba ponovno obrusiti, da se naslednji nanos barve ali prozornega laka nanj dobro prime in da se površina pozneje ne olupi. Poleg tega je treba nežno obrusiti vsako pobarvano površino – že zato, da se na stičiščih dveh barv, kjer je debelina nanosa dvojna, ne delajo robovi. Tako na primer vsako čelado celo večkrat obrusim in želeno formo in matrico oblepim z lepilnim trakom. Pihnem barvo, razlepim, obrusim, oblepim, barvam, razlepim, obrusim ... Torej v roki več kot brush držim skalpel, s katerim režem vodobrusni papir in lepilni trak, ki ga pokurim na kilometre.

Le tako se doseže resnično vrhunski izdelek,« zatrjuje Tomaž Kovačič, ki ne trpi polovičarstva in šušmarstva. »Dokler se učiš na svojih artiklih, je dovoljeno vse. Ko pa nekaj narediš za plačilo, mora biti delo opravljeno stoodstotno. In takrat zabava prerase v posel in obveznost. Pri naročilu se pazite ljudi, ki imajo orodje, a na žalost ne tudi znanja. Takšnih je pri nas veliko. Včasih naletim na tako amaterski in zanič izdelek, da mi gre na jok. Če bi se radi sami lotili dela, potem se začnite učiti na manjših stvareh in z bolj preprostimi in manj zahtevnimi poslikavami.

Največja neumnost je kupiti pištolo in se takoj spraviti nad največji gliser v marini. Lahko se namreč zgodi, da vas bo glava bolj bolela zaradi neustrezno opravljenega dela in nezadovoljnega naročnika kot pa zaradi omamnega vonja hlapečih barv,« meni mojster. In ko se človek zazre v katerega od izdelkov, mu hitro postane jasno, zakaj. Airbrush je namreč zabava za hudo potrpežljive in nadvse natančne ljudi.

Rojstvo nove umetnosti

Draguljar Abner Peeler iz Webster Cityja v Iowi iz čajne žlice, izvijača, lesene deščice in šiviljske igle doma naredi prvo orodje, ter ga poimenuje Paint Distributor. Tako imenovani »podajalec barve« danes velja za prvo airbrush orodje in letnica 1879 za rojstvo te umetnosti.

1881 - Peelerjev patent že čez dve leti za 700 ameriških dolarjev odkupita Liberty in Charles Walkup ter Peelerju pozneje doplačata še 150 dolarjev za nekaj manjših izboljšav na njegovi napravi.

1882 - Walkupa začneta tudi serijsko izdelovati airbrush kot pripomoček za slikarje, portretiste.

1883 - Walkupa ustanovita podjetje »The Rockford Manufacturing co.«, ki se že po pol leta preimenuje v »The Airbrush manufacturing company«.

Za koliko?

Cene airbrush storitev so seveda odvisne od zahtevnosti projekta in velikosti podob. Govoriti o vrednosti posamezne poslikave je nekako tako kot vrednotiti tetovažo na človeški koži. Večja, zahtevnejša, natančnejša – dražja! A vseeno lahko za primer in predstavo zapišemo, da se cene unikatnih poslikav na primer zaščitnih čelad za avtomobiliste, motoriste, smučarje, hokejiste ali kolesarje gibljejo nekje od 50 tisoč tolarjev, če boste za to uporabili domače znanje.

V tujini vam bodo v bolj znanem studiu zaračunali tudi trikrat več. Podobne cene veljajo za poslikavo smuči, snežnih desk, električnih kitar, bobnov, rolk, gorskih koles in podobnega. Poslikave različnih delov motornih koles (blatnikov, posode za gorivo in drugega) ali avtomobilov (pokrova motorja, vrat, strehe ali celotnega vozila) pa ocenijo ob predložitvi podobe, skice ali želja. Pri tem ima seveda velik delež vloženo delo, saj je pri motornih čolnih, skuterjih, vodnih skuterjih, tovornjakih, kombijih, jahtah in avtomobilih vrednost poslikave nemalokrat enaka ali celo višja od vrednosti samega vozila.

Airbrush ordinacija

Potrebujete:

  • Prostor – primerno zračen, po možnosti filtriran studio, v katerem ne bo prahu, ki bi se lepil na svežo barvo. Prostor mora biti seveda dobro osvetljen. Najprimernejše so močne neonske žarnice.
  • Osnovno opremo – mizo oziroma primerno stojalo za delo, zračno pištolo, primeren tlačni kompresor za zrak, ustrezno dovodno cev, barve in lake ter vse potrebne dodatke, osnovni komplet orodja, skalpel ali kakovosten »olfa« nožič, škarje, papirnati lepilni trak, star časopisni papir za prekrivanje, komplet svinčnikov, več vrst gradacij vodobrusnega papirja …
  • Zaščitno opremo – haljo ali primerno obleko, zaščitno masko s filtrom, zaščitna očala, gumijaste rokavice.
  • Ustrezno znanje – pridobili ga boste le z veliko vaje in treninga. Najbolje bo, da se najprej lotite odsluženih motorističnih čelad, poškodovanih delov avtomobilske pločevine in podobnega. Nekaj osnov je mogoče pridobiti iz številne strokovne literature, ki je na voljo v specializiranih prodajalnah.

... in veliko veliko volje in prostega časa ter vztrajnosti!

Vse razen zadnjega najdete v boljših modelarskih trgovinah ali na naslednjih naslovih:

www.dickblick.com

www.houseofkolor.com

www.badger-airbrush.com

www.dixieart.com

www.artool-products.com

Preverite

Za bolj jasno podobo, kakšni so še lahko izdelki izpod zračne ščetke, preverite:

www.troyleedesigns.com

www.coastairbrush.com

www.airtrix.com

www.drudiperformance.com

www.theairbrushguys.com

www.cosmicairbrush.com

www.houseofkolor.com

www.hawaiianirbrush.com

www.visionairbrush.com

TEKST: Gaber Keržišnik

FOTO: Bor Dobrin, Ivana Krešić, Aleksander Štokelj, Mark Fraizer

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri