Znoj in solze

  • 07.06.2008

300-kilometrska preizkušnja vzdržljivosti »Adventure race Bjelolasica 2001« je pokazala, da se ljubitelji narave težko znajdejo v divjini.

(Foto: Andrej Blatnik)

6 fotografij v galeriji

Začelo se je na romantičnih plažah. Med razkošnimi vilami. Sredi septembra na Opatijski rivieri. Toda sončne zahode so kmalu zamenjali žulji. In solze. 24 ekip ekstremnih športnikov je skušalo premagati naravo. In sebe. In tekmece. Priti na cilj 300 kilometrov dolge dirke skozi puščavo in goščavo, pečine in divje vode, skozi strah in obup.

Ne, tokrat ni šlo za uživanje lepot Kvarnerskega zaliva, Istre in Gorskega kotarja. Že bežen pogled na žilave tekmovalke in tekmovalce je napovedoval, da je organizatorjem uspelo pripraviti zahtevno preizkušnjo in privabiti izjemne ekipe z vsega sveta.

Od leta 1995, ko so Američani organizirali prvi »Eco-Challenge«, ki ga je Discovery Channel izstrelil v širni svet, tovrstne preizkušnje vzdržljivosti ne odpuščajo napak. Vrhunska psihofizična kondicija, obvladovanje številnih ekstremnih športnih disciplin in sla po pustolovščinah so pogoj za udeležbo v bitki.

Začelo se je na sončen, jasen in topel dan. Dišalo je po morju in otok Cres se je zdel kot obljubljena dežela. Tekmovalci so med potjo iz Opatije prek Cresa na Lošinj delovali brezskrbno in razposajeno. Vendar je odštevanje minut do začetka tekme pokazalo, da je navidezna brezbrižnost le način lastnega opogumljanja.

Vedno manj pripomb o morju kot čudaškem olimpijskem bazenu in vedno več razprav o opremi in strategiji. Z Malega Lošinja nas je ladja odpeljala na štartno mesto. Napetost je naraščala. Tekmovalci v neoprenskih oblekah so drug za drugim skakali v vodo. Signalna pištola je sodu pričakovanja končno izbila dno.

96 plavalcev se je pognalo proti obali, ki smo jo le slutili. Dva kilometra in pol. Začelo se je zares. Planinarjenje po slemenu Osorčice in veslanje v kanujih od Osora do Martinščice. Med premagovanjem ozkih gruščnatih stez so iz žuljev pritekle prve kapljice gnoja, med veslanjem so se začele v očeh nabirati prve solze.

V Martinščico je francoska ekipa Planetaventure.com priveslala z enourno prednostjo pred Nemci in Poljaki. Na Lubenicah razen organizatorjev ni bilo še nikogar. Čepeli smo nad skalnim previsom in čakali prve tekmovalce. Podnevi bi bilo to lahko eno najlepših prizorišč dirke, a tekmovalci so ga dosegli šele ponoči.

Okrog poldesetih so se na grebenu pojavile štiri lučke. Približevale so se nam, vedno hitreje. Očitno so po pobočju tekli. Francozi, doslej jim je šlo vse kot po maslu. Ingrid Chouquet, sicer študentka športnega menedžmenta, je veslaško etapo v Martinščici končala popolnoma premražena, izžeta:

»Dolgo veslanje (14 kilometrov) je bilo naporno, vendar v kanuju ves čas sediš. Na koncu me je že tako zeblo, da ne bi več dolgo zdržala.« In kmalu za njimi Poljaki! Navigator Stefanski ni hotel izgubljati energije niti z govorjenjem: »Žura še ni konec in nikakor ne smemo izgubljati časa.«

Tekmovalci so skušali pozabiti na odrgnine, dehidracijo, podhladitev, utrujenost. Dotlej ni še nihče zares počival. V trdi temi so se izgubljali kot po tekočem traku. Na pohodu proti Zaglavu je zavladal kaos. Kontrolne točke ni nihče dosegel v predvidenem času. Reševalne ekipe so morale začeti z delom.

Francozi so za las obdržali prednost, v kaosu so se najboljše znašli Poljaki in tako pristali na drugem mestu z minimalnim zaostankom in psihično premočjo. Utrujeni, toda utrjeni. Naslednje jutro je »preživele« čakala 25 kilometrov dolga veslaška etapa do Porozine in dalje do Brseca na istrski obali. Mnogim ekipam, ki so odstopile, se je zdelo tekmovanje pretežko, zastavljeno izključno kot spopad med profesionalci in naravo. Brez prostora za ljubitelje.

Plezanje v slikoviti Vranjski dragi, kolesarjenje po zamegljenem grebenu Učke, pohod skozi pragozdove Risnjaka, veslanje po Kolpi. Vedno več žuljev, potu, odrgnin, psihičnih ran, obupa, razbitin, trme in solz. Toda nič ni moglo spremeniti končne razvrstitve tekmovalcev.

Poljaki so svojo prednost samo povečevali, Francozom je uspelo obdržati drugo mesto. Od vseh štiriindvajsetih ekip jih je prišlo do cilja na Bjelolasici le pet. Moč celotne ekipe vedno določa njen najšibkejši član. Njegova utrujenost, njegove rane in njegov strah.

TEKST & FOTO: Andrej Blatnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri