Žmohtni Boštjan Gorenc - Pižama

  • 20.01.2012

Boštjan Gorenc z vzdevkom Pižama, ki se ga je menda prijel že v osnovni šoli zaradi čudne tre­nirke, je eden naših prvih modernih stand up komikov, eden najzabavnejših in najuspešnejših, gotovo pa najtežji. No, na tej naši fotki ga je že za kakih 40 kilogramov manj kot na kakšni starejši.

(Foto: Ivana Krešić)

Poleg tega je Pižama tudi prevajalec, specializiran za zgodbe Georgea R. R. Martina. Starejšega gospoda, ki piše špeh, ki jim ga tudi v žepnem formatu ne uspe natisniti na manj kot kakšnih 700 do 800 straneh. Kri, srednjeveške požrtije, incestna parjenja ... Žmohtno, bi rekel Pižama, ki je Martina tudi privlekel v Slovenijo, na veliko veselje horde ljubiteljev njegove literature.

1. Poznate kak dober vic?

Uf ... Mislim, da standuperji poznamo zelo malo klasičnih vicev.

2. Saj niti nisem pričakoval, da boste odgovorili. Zanima me, ali ljudje pogosto pričakujejo, da boste kar trosili šale naokrog?

Velikokrat, ja, sploh v kakšnih družbah. Če je družba, v kateri so sami znani in sem sproščen, še gre, če pa je v njej veliko neznanih ljudi, pa ne čutim potrebe po tem, da bi bil pod nujno center vsakršnega dogajanja. Velikokrat se zgodi, da se v družbi, ki je nametana z vseh vetrov, lepo pri kraju držim in počasi vsrkavam dogajanje ter vskočim le po potrebi. Ne potrebujem vedno močnega neonskega reflektorja, ki bi bil uperjen vame, in 15 neonskih znakov z napisom: Tukaj je, glejte ga!

3. Ker vem, da tudi potujete na­okrog, me zanima, ali obstaja nekaj, čemur bi lahko rekli specifičen slovenski okus za humor?

Zadnje čase žal ni dovolj časa za potovanja, in kar se tega tiče, so nekateri moji kolegi veliko aktivnejši. Predvsem na območju nekdanje Juge. Mislim pa, da bi ta okus težko geografsko opredelili, bolj se opazijo razlike glede na družbene skupine. Izobraženci s tega ali onega konca, urbani ljudje od tam in tam se smejijo drugim foram kot ljudje malo ven iz urbanih okolij, ki kot smešne prepoznavajo druge stvari.

4. Imate za te različne skupine pripravljen različen program?

Malo že. Če vidim, da v občinstvu ni veliko mladih, da gre za starejše, potem ne morem govoriti kakšnih šal o računalniških igrah in takih rečeh. [smeh] O tem, da bi bil Peter Klepec dolgočasna igra, ker bi imela 40 stopenj ščitenja vil z listjem in sledi šele na koncu fajt, in še ta je s pastirji ... To nekomu, ki je v življenju odigral eno samo igro, in še ta je bila pasjansa, ne bi pomenilo nič. Po drugi strani pa moraš biti pazljiv tudi pri mlajših – in s tem mislim na to srednješolsko generacijo –, da ne rineš v kakšne reči pred njihovim časom, ki se jih ne spomnijo.

5. Vam uspeva ohranjati stik s to generacijo, ki je zdaj, hm, 15 let mlajša od vas?

Ja, 15, skoraj 20 let mlajši so ... No, saj srednješolci niti niso moje primarno občinstvo, ampak prav zadnjič sem nastopil na dobrodelnem koncertu na Gimnaziji Celje in sem lahko opazoval, s katerimi stvarmi se poistovetijo in s katerimi ne več. Kakšni Hazardi in njihovi teksti so že zunaj njihovega dosega. Že Pop Design. Nekaterih njihovih reči se niso spomnili, so pa še poznali nesmrtni verz o dveh poteh in o tem, kako ti izbereš neobstoječo tretjo. Hitro se lahko zgodi, da te malo čukasto gledajo: »Aha, kaj je pa to?« Nekaj iz pripovedk naših babic, ko so še ličkale koruzo.

6. Koliko let že ima slovenski stand up? Že praznuje desetletnico?

Hm, ne vem. Če vzameš za stand up tisto, kar so delali Vinko Šimek in drugi, potem že več. Ampak tisto je šlo v neko specifično smer, iz katere se ni razvila kak­šna posebna scena. Pred 12 leti so poskusili Kuntner in njegovi v njegovem lokalu, trajalo je kakšno leto in pol in se ni obdržalo. Mi smo pa začeli s stand upom pred kakšnimi šestimi leti, in to kar nekako povsod po Sloveniji. V Kranju sta bila Miki in Ranko, v Ljubljani je začenjal Vid Valič, v Mariboru je bila ekipa ... Mi smo se zbrali v skupini Komikaze, in sicer zato, ker kot posamezniki preprosto nismo imeli pri­pravljenega dovolj materiala za samostojni nastop. Pobudnika sta bila Perica in Tešky, ki sta nas zbrala nekaj, ki smo se s stand upom ukvarjali že kakšni dve leti in smo imeli pripravljenega vsaj po 15 minut materiala. Takšnega, za katerega smo vedeli, da deluje. Obenem smo se seveda vsi še učili, kakšna je sploh ta forma stand upa. Sam sem imel nekaj izkušenj iz gledališča in iz impro lige. No, tako smo naš program združili in z njim odšli povsod, kamor so nas povabili. Od tako bizarnih krajev, kjer je bil oder celo dvignjen za kakih pet centimetrov, ozvočenje sta bila dva PC-zvočnika, gledalci so bili pa od nas ločeni z omizjem lokalnih gostilniških veljakov, ki se jim je zdelo čudno, da kdo moti njihovo obredje svetega piva v petek zvečer. [smeh] Ampak smo grizli in grizli in ljud­je so počasi izvedeli za nas.

7. Je današnji slovenski stand up boljši, kot je bil takratni?

Ja, napredek se zelo pozna. Tudi kar se sprejemanja šal tiče. Spom­nim se, da je imel Rox, ki je medtem že nehal nastopati, težave z razumevanjem svojih šal, ki so bile zelo brutalne in so številni kar otrpnili, ko so jih slišali: »Ah, kaj pa zdaj ta govori?« Imel je skupino poslušalcev, za katere je bil the best, drugi so se pa kar malo umikali. Se sploh smemo smejati tem rečem?

8. Na Youtubu sem izbrskal vaš nastop, v katerem pripovedujete šalo o pisateljih. O Shakespearjevem Hamletu, Sofoklejevem Ojdipu in Cankarjevi Skodelici kave. Tam ste uporabili izraz seksati. Je 'fukati' premočen izraz za Slovence?

V kontekstu tiste šale mi fukati ni sed­lo, ker mi register ni deloval. Vsa stvar ni bila tako robata, da bi delovalo. Tudi sam uporabljam kletvice, ampak se mi zdi, da moraš pri tem paziti, da niso same sebi namen. Da moraš paziti na to, da ne bo vse, kar bo folk slišal, tista kletvica. Stvari morajo biti umeščene tako, da funkcionirajo.

 

9. Na tistem posnetku vas je precej več skupaj kot danes.

Ja, me je. [smeh] Od takrat sem shujšal za kakšnih 40 kilogramov. Največ sem jih imel 172, zdaj sem pa tam nekje med 130 in 135. Shujšal sem načrtno, ker pravzaprav nisem imel druge zbire. Začelo se mi je dogajati, da sem šel po stopnicah in ... iz tega sem napravil šalo, kako sem se povzpel do drugega nadstropja pa tam napravil bazni tabor pa kako sem od tret­jega nadstropja dalje moral hoditi s kisikovo bombo. Na odru sem bil pet minut in sem bil zadihan. Ne utrujen, zadihan. In sem se odločil, da poskusim. Dva, tri mesece sem bil pri tem zelo rigorozen, držal sem se zdrave prehrane. In pa začel sem se gibati. Ne, začel sem se več gibati, ampak začel sem se gibati. [smeh] Prej sem bil čisto zaseden, spil sem po dve veliki stek­lenici gazirane pijače na dan pa ne vem kaj še vse. Te stvari sem odrezal, poskusil jesti zelenjavo in celo ugotovil, da zna biti okusna. [smeh] Da nima tistega okusa, ki se ga spomnim iz otroških let, ko sem bljuval zelen­javne juhe po slinčku.

10. Pa vas ne skrbi, da bi s hujšanjem izgubili svojo zaščitno znamko, svoj humorni naboj? Kako bi bilo, če bi, denimo, Martyja Feldmana operirali in mu odpravili škilavost?

Feldman je svojo škilavost seveda tudi izkoriščal, ampak se pa ni naslanjal samo nanjo. Po svoje mi kar sede, da so šle kile dol. Saj jih je še vedno dovolj, da lahko razdrem kakšno šalo na ta račun, po drugi strani me pa to sili, da razmišljam širše, o drugih rečeh. Ko smo začenjali, sem imel pet, deset minut programa dejansko o tej svoji teži. O svoji neuspešnosti pri ženskah ipd., se pravi ta samoponiževalni humor, pri katerem sem izhajal iz tega, da če bodo ljudje videli, da se znam ponorčevati iz sebe, mi bodo oprostili, če se ponorčujem tudi iz koga drugega. Zdaj je pa nastalo že toliko drugega in drugačnega materiala, da me hujšanje ne skrbi. Je že več vredno to, da lahko zdržim na odru 30, 40 minut in se pri tem ne zadiham. [smeh]

11. Feldmana sem omenil zato, ker ste ga tudi sami nekje v nekem intervjuju privlekli na dan. Kdo so vaši vzorniki?

Moram priznati, da stand up pravzaprav zelo površno spremljam. Ravno toliko, da vidim tisto top-top, poleg tega pa raje spremljam britansko kot ameriško sceno, ker mi je organsko bliže. Doma pa seveda tisto, kar je počel Ježek pa še prej njegov oče, potem je tu Ivan Rob z Desetim bratom in drugimi parodijami, ki jih je pisal med obema vojnama. Pa Branko Gradišnik s svojimi Strogo zaupnimi potopisi ... Mnogim ljudem bo tole, kar bom zdaj povedal, bogokletno, ampak meni njegov prevod Alana Forda v slovenščino super deluje. Pa Tomo Kočar, ki je zelo vplival name z Zmaji so, ki sem jih prebral v srednji šoli in videl, kaj se da. Mislim, da je bila to prva postmodernistična stvar po strukturi, ki sem jo dobil v roke. Prej je bilo vse v tem slogu: fabula, ki teče od tam do tam, vmes je mogoče kak flash back ... Potem sem pa videl, kaj vse se da početi z besedilom. No, pozneje sem se pa zelo zgradil s Terryjem Pratchettom in Robertom Rankinom. S prvim kot s človekom z genialnim satiričnim očesom, ob prebiranju katerega crkavaš od smeha, obenem pa vsebujejo njegova dela visoko humanistično noto. Robert Rankin piše pa za lase privlečeno prozo. Sam se je tako deklariral, ker je rekel, da so njegove sanje, da bo nekoč stopil v knjigarno in bodo tam denimo police z znanstveno fantastiko pa z žensko prozo in potem z za lase privlečeno prozo in njim kot edinim tovrstnim avtorjem. Zelo uživam tudi ob gledanju britanskih panel šovov. Tak format mi je všeč in se mi zdi, da super deluje, sploh za kak­šne aktualne zadeve. Od Never mind the buzzcocks do QI (Quite interesting), ki je zame ena najgenialnejših oddaj, kar jih je kdajkoli bilo na TV.

12. Nekje sem prebral, da je vaša najbolj priljubljena beseda žmoht.

Ena najbolj priljubljenih. Ja, ker je žmoht tisto, kar iščem v jeziku, obenem pa tudi tako zveni, žmohtno, kar buhti od vsega ... [smeh]

13. Kar naju pripelje do vaše druge ljubezni, do prevajanja. Ampak še prej me zanima nekaj drugega: v službi ste bili kot urednik na Mladinski knjigi, pa ste jo pustili in se lotili tako nezanesljivega početja, kot sta prevajanje in stand up. Zakaj?

Skoraj dve leti sem delal tam, ko je prišlo do krčenja programov. Bil sem zad­nji, ki je prišel, in prvi v vrsti, ko je bilo treba krčiti. Ampak to je bilo tudi obdobje, ko nam je v stand upu zalaufalo in se nisem ne vem kako krčevito oklepal, da bi ostal. Tako sem dejansko postal gospodar svojega časa, ker si ga od takrat lahko sam razporedim. Takrat, ko sem ured­nikoval na Mladinski knjigi, nisem imel časa za prevajanje Martina in je tako njegovo drugo knjigo prevedel Branko Gradišnik. No, in on mi je na enem najinih srečanj, na katerih sva predebatirala prevode, nomenklaturo in vse, rekel, da me ne vidi na tem položaju in da ne ve, kaj počnem na tisti uradniški poziciji. Naj raje počnem kaj kreativnejšega. [smeh] Je pa bilo super, ker mi je uredniško delo z druge strani osvetlilo pogled na literaturo, na delo pisatelja, in tudi prevajalsko sem takrat zelo zrastel, ker sem se moral uk­varjati z izdelki prevajalcev, moral sem jih ocenjevati in seveda sem tudi tako veliko odnesel.

14. Menda najraje prevajate tista dela, pri katerih morate tudi sami izumljati besede v slovenščini. Kot kak­šen Toporišič s svojo zgoščenko?

V dve smeri gre to izmišljanje besed. Prva je ta pri otroških besedilih, predvsem s kapitanom Gatnikom in gospodom Gnilcem, pri katerih naletiš na poimenovanja, ki so plod avtorjev in jih moraš posloveniti po nekih onomatopoejskih načelih, ali pa preverjaš pomene in poskusiš poiskati nekaj podobnega v slovenščini, da lahko šest ali osem let stari bralci laže dojamejo določene stvari. Že zaradi same bralne izkušnje, ker je laže prebrati poslovenjena imena, kot pa da bi se trudili z nekimi dolgimi klobasami v jeziku, pri katerem ne obvladajo fonetičnih pravil. Tukaj se izživi moja igriva plat. Tako sem recimo izumil izraz prdopovšter. Druga smer pa so fantazijska dela, pri katerih moraš pa biti resen, metodičen. No, saj metodičen moraš biti tudi pri otroških besedilih.

15. Še to sem prebral, da imate srečo, da prevajate dela, ki bi jih sicer tudi sami brali. Zgodbe o domišljijskih svetovih?

Ne morem reči, da sem nasploh prav velik fen fantazijske literature. Vanjo sem padel s Pratchettom, ki si je fantazijo vzel kot osnovo za satiro in humor na račun našega sveta. Potem so mi na Mladinski knjigi ponudili v prevajanje Georgea R. R. Martina, ki ga do takrat sam nisem bral, so mi ga pa kolegi in Jokerjevi pisci priporočali kot nekaj, kar je treba prebrati. In ko sem se ga lotil, sem totalno padel noter. Pri Martinu gre za popolno dekonstrukcijo fantazijskih klišejev. Tistih, ki jih najdemo recimo v knjigah Terryja Goodkinda. Še zdaj ne vem, ali sem prebral dve knjigi ali tri iz njegove serije, pa sem tretjo tako uspešno potlačil v podzavest, ker se je nočem spomniti. Tam je vse povsem črno-belo. Točno veš, kaj bo, in na koncu je zlobni lik, jasno, foter tistega neukega pastirja, ki odkrije, da ima moči in je aaaa ... Pri Martinu so pa liki razdelani v nulo, le nekaj je takih, ki so izrazito pozitivni ali izrazito negativni, vsi drugi so nekje vmes. In ker Martin pripoveduje zgodbo skozi njihove oči, skozi oči različnih likov, jih vidiš osvet­ljene z različnih plati. Martina tudi ni strah ubijati svojih junakov. Junake, iz katerih bi drugi pisatelji delali cele serije, je bil  on sposoben ubiti po nekaj poglavjih, ker, glej, smola, to se dogaja. Noben njegov junak nima tega, čemur v angleščini pravijo plot armour, se pravi oklep, ki varuje glavnega junaka v romanu pred pogubo. Ne, tukaj ga ni! Bum!

16. Nisem pričakoval, da lahko katerikoli pisatelj na svetu na svojem nastopu v Ljubljani zbere tolikšno hordo ljudi, kot jih je Martin. Ste vi to pričakovali, ko ste ga povabili k nam?

Ne, kje! Prvi dan obiska smo šli v Koper, kamor je prišlo nekaj sto ljudi, kar je pomenilo super obisk. Prišli so tudi iz Italije, kar nekaj iz Istre, celo iz Avstrije. In potem smo se naslednji dan pogovarjali s šefico piarja na Mladinski knjigi in s šefico knjigarne Konzorcij. Pa pravi ena od njiju, da so klicali iz Hrvaške, da prideta dva avtobusa, organizirana. Rekel sem in stavil, da jih tisoč pa vendarle ne bo, in sem stavo izgubil. Prišlo jih je dva tisoč. Stali so v vrsti, nekaj so jih odnesli, ker so omedleli. [smeh]

17. Kdo so njegovi bralci? Mladi?

Na začetku res, pred prevodi, potem se je pa to zelo razširilo na vse generacije. Od kolegov dobivam obvestila, da knjige berejo njihovi starši, navdušeni nad zgodbo. Ker zgodba je res super in na neki način se ti zdi, da bereš kakšno zgodovinsko knjigo. Ravno prav, za priokus je malo domišljijskega, čarobnega, da obarva zadevo, ampak glavni so pa liki in njihove usode. Ja, vsi mogoči ga berejo. Prišli so tudi ljudje, ki so s seboj na podpisovanje prinesli meče in podobne reči. Zgodilo se mi je tudi, in sicer na plaži v Strunjanu, da me je ogovoril tip z otroškim vozičkom in vprašal, ali sem res jaz tisti, ki prevaja Martina. »Glej, tukaj imam knjigo za prijatelja, pa mu jo podpiši ... Ali pa, veš kaj, daj kar name napiši, pa mu bom jaz kupil novo.« [smeh] Po svoje je tudi to priznanje zame kot prevajalca.

18. Bi bili za to, da bi bile njegove knjige uvrščene v bralno značko?

Uf ... Za srednjo šolo ja, za osnovno se mi pa zdi, da so pretežko čtivo. Martin ne ponuja idealizirane srednjeveške podobe. Gospoda na vrhu počne s podložniki, kar hoče. Od posiljevanja, ubijanja, v knjigi je incest ...

19. Pravljična bitja, izmišljena bitja, predvsem vampirji, so zdaj zelo ­priljubljena. Ponujate za to kakšno razlago?

Mislim, da gre za cikel v literaturi, v filmih, v vsej tej popkulturi. Vsake toliko se pojavi knjiga, ki nekako zarezonira s širšim občinstvom in dobi celo goro posnemo­valcev. Tako kot je prišel Harry Potter in uspel, pa so potem vsi skočili na ta vlak z domišljijskimi romani in čarovnicami ipd. Zdaj so tukaj vampirji, ki pa smo jih po mojem mnenju dobili po dveh poteh. Ena je ta skozi Somrak, ki zanima mulce, odrasli pa prek fascinacije s Pravo krvjo. Nekaj je na teh vampirjih, da zanimajo toliko ljudi. Spomnim se, ko sem bil mulc in sem prebral Dahlove Čarovnice, da sem nekaj časa opazoval vse ženske, ali imajo razširjene školjkaste nosnice in ali nosijo rokavice [smeh], da me ne bi katera spremenila v miško. Z vampirji je še laže, ker so taki lepi, poster boys ... Je pa s temi novodobnimi vampirji tako: če bi hodili v šolo skupaj z Nosferatujem in drugimi vampirji iz tistih časov, bi jih ti obmetavali s česnom in jih pošiljali brisat tablo z žegnano vodo. Sorry, da se ti svetlikaš na svetlobi?! [glasen smeh]

20. Miha Mazzini ponuja zanimivo razlago tega vampirskega feno­mena pri mladih, in sicer pravi, da navdušenje nad njimi odraža njihov strah pred odraščanjem, prevzemanjem odgovornosti?

Ker vampir je pač večno mlad in ni za nič sam kriv, zadeva se ipd. Ja, mogoče. In ta vampir iz Somraka je dejansko klasičen Slovenec. Star je sto let in še vedno živi pri starših. [smeh]

Tekst Tadej Golob, foto Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri