Živalski nagon v ekonomski teoriji

  • 14.12.2012

O tem, zakaj je John Maynard Keynes (1883–1946), eden najbolj znanih ekonomistov vseh časov, še vedno pomemben.

Zgodovina se ne ponavlja, naj bi rekel Mark Twain, se pa zato rima. Ta aforizem nam pride na misel, če primerjamo zlom leta 1929 z zlomom leta 2008. Pri obeh se je pokazal intelektualni bankrot ortodoksne ekonomske misli – nesposobnost privržencev prostega trga, da bi gospodarski zlom pričakovali ali se nanj ustrezno odzvali, ter odsotnost povezave med jasnim učbeniškim modelom ekonomskega človeka in neurejeno resničnostjo človeške izkušnje. Medtem ko so zlom leta 1929 in njegove posledice sprožili burno javno razpravo o tem, kako ustvariti bolj humano gospodarstvo, je zlomu iz leta 2008 sledila oglušujoča tišina, podprta s poblaznelim zagovarjanjem ortodoksnosti. Zdaj nas lahko reši le varčevanje, nam pravijo.

Živalski nagon

Temu se upira le nekaj nepopustljivih duš, ki se večinoma sklicujejo na ideje Johna Maynarda Keynesa. To je bistra poteza. Keynes je v tridesetih letih 20. stoletja razklenil primež ortodoksne ekonomije s tem, da je kritiziral katastrofalni vpliv uravnoteženih proračunov na brezposelnost med upadanjem gospodarske rasti in trdil, da lahko le z javnimi naložbami ljudem znova damo denar in povečamo povpraševanje, ki bi vodilo iz depresije. Javni dolg ni kot družinski dolg; vlade imajo sredstva – če omenimo le davke in nadzor nad denarno ponudbo –, ki jih družine nimajo. Vlade pa lahko ta sredstva uporabijo za ublažitev nihanj poslovnega cikla. Sodobni verniki zategovanja pasu te temeljne resnice ignorirajo. Keynes spada v našo aktualno razpravo, če ne drugega, že zato, da nas spomni na te resnice.

Keynes pa je bil več kot le bister ekonomist s pravočasnimi recepti za javno politiko. Urbani cambriški profesor, ki se je brez težav znašel med finančniki in diplomati, je bil tudi pomembna figura v vrtincu modernistične misli. Keynes je tako kot William James, Sigmund Freud in drugi modernisti spodbijal vladajoče viktorijanske norme racionalnosti in gotovosti, medtem ko se je tipajoče prebijal proti bolj fluidnemu pojmu človeške zavesti. Njegov preboj je bil poudarek na pomenu živalskega nagona – vira »spontane nuje po delovanju«, ki je različne investitorje gnala k odpiranju različnih podjetij kljub globoki negotovosti glede uspešnosti svojih odločitev. Pojem živalskega nagona je starodavna ideja, ki je začela na novo in močno odmevati na začetku 20. stoletja, ko je modernistične mislece na obeh straneh Atlantika osvojila skrivnostna življenjska sila v srčiki vsega človeškega življenja. Čemur je Keynes rekel živalski nagon, je Freud rekel libido.

Keynesova obsedenost z živalskim nagonom je izhajala iz razkola med njegovo lastno disciplinirano razumskostjo in napetim libidinalnim življenjem. Keynes je kot deček blestel na vsakem tekmovanju, ki se ga je udeležil, še posebej veliko pa je obetal v matematiki. Obseden je bil s količinskim merjenjem, pri čemer je beležil, koliko ur je delal, koliko strani je prebral, celo to, koliko časa je porabil, da je pisal mami. Na Etonu in Cambridgeu pa ga je hitro potegnilo v vrtinec homoseksualnega poželenja, ki je preplavljalo britanske šole višjega razreda. Ker je verjel, da odbija tako moške kot ženske, se je spuščal v kratke zveze, ki so se pogosto končale z zavrnitvijo.

Po diplomi se je pridružil bloomsburyjski skupini [skupina pisateljev slikarjev in intelektualcev, ki se je med letoma 1904–1941 sestajala na domu Virginie Woolf v londonski četrti Bloomsbury; podpirali so moderno umetnost, skepticizem, tolerantnost ter upor proti umetniškim in družbenim omejitvam viktorijanske dobe], katerih biseksualno parčkanje je postalo že legendarno (vsaj po njihovem mnenju). Keynes pa je hotel seks, združen z močno čustveno povezavo. Ko je zaman osvajal slikarja Duncana Granta, se je ustalil z Lydio Lopokovo, žensko svojske privlačnosti, ki je plesala v avantgardni baletni skupini Sergea Diaghileva. Tako Lopokova kot Grant sta bila poosebljenje vitalnosti in spontanosti, ki ju je Keynes povezoval z živalskim nagonom. Njihovi pogovori so bili sveži, improvizirani in (včasih nenamerno) strahovito zabavni. Nič čudnega, da sta se Lopokova in Keynes v dvajsetih letih 20. stoletja nazadnje odcepila od bloomsburyjske skupine.

Keynes je oblikoval tudi mnenje, ki je odstopalo od ortodoksne ekonomije. Njegova prva ključna poteza je bilo spoznanje, da skoraj vse dolgoročne naložbe preveva negotovost. Kot je zapisal v Splošni teoriji zaposlenosti, obresti in denarja (1936), ki je bila odgovor na gospodarsko krizo – v središče pozornosti je postavila proizvodnjo in zaposlenost, za ohranitev kapitalizma pa poklicala na pomoč državo – negotovosti ne gre zamenjevati z verjetnostjo: »Obet evropske vojne je negotov, tako kot cena bakra in obrestna mera čez 20 let, ali pa doba zastaranja novega izuma … Pri teh vprašanjih ni prav nobene znanstvene osnove za izračunavanje verjetnosti. Tega preprosto ne vemo.«

Keynesovo odkrito priznanje je pomenilo razglasitev neodvisnosti od iluzije o gotovosti in predvidljivosti pri človeških zadevah, tudi kadar so te iluzije temeljile na statistično osnovanih napovedih. »Omejen nabor dejstev iz preteklosti lahko vedno kolikor toliko dobro priredimo. Toda kaj s tem dokažemo?« se je vprašal Keynes. »Koliko prostora odmerimo nenumeričnim dejavnikom, kot so iznajdbe, politika, težave z delovno silo, vojne, potresi, finančne krize?« Koliko prostora odmerimo, bi lahko dodal, muhavosti življenja samega? To je bilo vprašanje, ki je upravičilo Keynesov premik od mikro- k makroekonomiji – od posamičnega »racionalnega akterja«, ki si prizadeva za lastno korist, k širšemu kontekstu celotne družbe v vsej psihološki in institucionalni kompleksnosti.

S to potezo je Keynes odprl vrata razpravi o živalskem nagonu. Ob neizogibnem pogoju negotovosti, ki preveva človeško bivanje, model gospodarskega človeka, ki matematično preračunava svoje koristi, ni vzdržal temeljitega premisleka. Ljudje, z naložbeniki vred, so se odločali drugače. Kot je Keynes zapisal leta 1936: »Verjetno večina človekovih odločitev izvira iz njegove želje, da bi storil nekaj koristnega, vse posledice tega ravnanja pa občuti šele veliko let pozneje, tako da na take odločitve vpliva bolj življenjska moč – spontana potreba, da bi storil nekaj in ne ničesar – kot tehtano povprečje merljivih koristi, pomnoženih z verjetnostjo uresničitve. Podjetniki se slepijo, da delujejo predvsem na podlagi lastnih načrtovanj ne glede na to, kako pristna in iskrena so. Da je njihovo delovanje utemeljeno na natančnih izračunih prihodnjih koristi, velja zanje le malce bolj kot za odpravo na južni tečaj.«* Če Keynesov poudarek na živalskem nagonu vzamemo resno, bi lahko spodkopal temelje ortodoksne ekonomije in disciplino odprl kompleksnosti človeške izkušnje.

To se ni zgodilo nikoli, niti sredi stoletja, ko so keynesovske ideje prevladovale v javni razpravi. Keynesova filozofska ostrina se je skrhala, njegovo modernistično perspektivo pa so prirezali tako, da se je prilegala mejam konvencionalne ekonomije. Njegov študent Richard Kahn je pozneje tožil, da je bilo mojstrovo najbolj izzivalno delo skrčeno na »diagrame in nekaj algebre«. To so potrebovali politiki in zakladniki, da so lahko njegove ideje prilagodili svojim ciljem. V sedemdesetih letih 20. stoletja, ko diagrami očitno več niso ustrezali razmeram, so se odprla vrata za vrnitev ortodoksne mikroekonomije, zapakirane v statistične modele ekonometrije. Ustvarjalci tega modela niso opazili strukturnih pomanjkljivosti, ki so sprožile in ohranjale veliko recesijo. Keynes ne bi bil presenečen.

Širša Keynesova vizija – njegova ekonomija živalskega nagona – ne ponuja posebnih političnih receptov. Izziva pa nas, da o ekonomskem življenju premišljujemo bolj širokopotezno, in to v zgodovinskem, psihološkem in statističnem pomenu, ter si predstavljamo bolj humane načine za vključevanje ekonomije v preostalo življenje. Da bi bilo to mogoče, je morda treba raziskati vlogo živalskega nagona v okolju, o katerem je Keynes redko razmišljal: na delovnem mestu. S tem bi lahko zaobsegli čutno hrepenenje, ki tiči za bruto domačim proizvodom – vznemirjenje in stremljenje, bes, ponižanje in strah.

Jackson Lears je redni profesor za zgodovino na Univerzi Rutgers in član sveta guvernerjev te svetovno priznane univerze

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri