Zgodba o Christini O.

  • 08.06.2008

Superjahta pokojnega ladjarskega mogotca Aristotela Sokrata Onassisa je po devetih letih izplula iz pozabe. V zadnjem trenutku smo jo ujeli v reški ladjedelnici.

(Foto: Igor Rosina)

10 fotografij v galeriji

Na ladjo so se že vkrcali člani posadke in v podpalubju je nakopičena zaloga plastenk s pitno vodo jasno pričala, da se Christina pripravlja na plovbo. Na krovu je vse vrvelo. Z odrov so ladjedelniški mojstri barvali še nekatere zunanje dele ladijskega trupa, medtem ko so v salonih s čopiči po stenah risali zadnje popravke. Mešana, pretežno francosko-italijanska ekipa, ki je poskrbela za oblikovanje interiera, je na Reko prispela že pred letom dni.

Po stopnicah je z gornje palube prikorakal športno zagorel kapitan in me v hipu zaslišal, ne da bi se pred tem vsaj predstavil. Podobno je bilo malce kasneje z glavnim general menedžerjem, ki je spominjal na klasično filmsko podobo mednarodnega pustolovca. Kapitan ni imel časa: »You see I'm busy!« Ladja mora biti še nocoj pripravljena za odhod, je mimogrede pokomentiral.

Padel sem v evforično gnečo. Toda malce kasneje se je pojavil pustolovski upravitelj, ki mi je bil precej bolj naklonjen: povzpel se je do vrhnjih prostorov zadaj za komandnim mostom in kar na lepem zaklical: »Mister Onassis’ suit is now open for you, mister!« Krasno.

Dragulj na vodi

Ari Onassis je leta 1953 od trgovca Shapira za 34 tisoč dolarjev odkupil kanadsko fregato razreda Stormont. Skoraj sto metrov dolgo plovilo so za tedaj neverjetne 4 milijone dolarjev predelali v Kielu. Ko so jo vnovič splovili, je bilo javno mnenje enotno: česa podobnega svet še ni videl.

Palubnim gostom je bilo namenjenih devet luksuznih apartmajev, imenovanih po grških otokih. V marmornatih kopalnicah je bila dvojna vodovodna napeljava: iz zlatih pip je po izbiri pritekla sladka ali morska voda.

Vgrajenih je bilo za tiste čase neverjetnih 42 telefonskih linij. Onassisove zasebne prostore so krasili z dragulji inkrustiran kip Bude, El Grecovo mojstrsko platno, ruske ikone in zlati meči, darilo savdskega kralja. Vsepovsod so bila razpostavljena originalna beneška ogledala. V otroški igralnici so bile lutke opravljene v kreacije Christiana Diorja.

Osem gliserjev, trije gumijasti čolni, devetmetrska jadrnica, dvoje kajakov in čoln s steklenim panoramskim dnom ter Piaggiov hidroplan in manjši Fiatov avtomobil so bili na voljo za dnevno kratkočasje Onassisovih gostov.

Po smrti Arija in Jacqueline Kennedy so se upravitelji dediščine odločili, da luksuzno ladjo prepustijo grški vladi v zameno za odpis precejšnega dela dediščinskih davščin. Christina je devet let počivala pozabljena na privezu in menda niso kaj preveč lepo skrbeli zanjo. Ne gre se čuditi, saj je njeno vzdrževanje že v Onassisovih časih dosegalo 1.140.000 dolarjev na leto.

Naposled je ladijsko lepotico odkupil družinski prijatelj Onassisovih, grški Londončan John Paul Papanicolaou. Za njeno obnovo je namenil več kot 20 milijonov dolarjev. Številne evropske časopisne hiše so zmotno poročale, da ploveča legenda dobiva novo podobo v grškem Pireju ali morda Salamini.

Papanicolaou je zahtevna obnovitvena dela zaupal hrvaški ladjedelnici Viktor Lenac z Reke. Sprva je bilo načrtovano, da bo nova Christino, preimenovali so jo v Christine O., prve goste na križarjenje popeljala že za silvestrovo milenijuma. Tudi cena za štiritedenski čarterski najem je bila že postavljena na 3 milijone dolarjev.

Nova podoba

Dela so se predvsem zaradi muhavosti lastnika, ki je sproti postavljal dodatne zahteve, zavlekla. Iz prvotno načrtovane zamenjave 200 ton ladijskega železa je obseg del narasel na več kot 600 ton. Jahti so postavili skoraj futuristični dimnik, ob vznožju katerega je zasnovan nov palubni bar s polkrožnim oblim marmornim šankom. V Lencu so zamenjali vse ladijske ograje.

Nekaj preglavic je prinesla obnova krmnega bazena. Z imitacijo mozaikov iz palače kralja Minosa tlakovano dno bazena je namreč mogoče s hidravliko dvigniti do nivoja tal. Tako dobite dodatno plesišče. Problemi so bili s tesnjenjem in mehaniko dvižnega aparata. Zaradi dotrajanosti so bili prisiljeni odstraniti barvne žaromete in miniaturne vodomete ter tudi z ornamentiko rdečih lilij v mozaiku okrašeno stransko oplato bazena. Zamenjali so jo s precej preprostejšo.

V velikem volumnu starega dimnika so svoje mesto našle najmodernejše klimatske naprave. So povsem tihe in prostore primerno hladijo, celo če so odprta vsa vrata na palubi. Prvotnih devet apartmajev je zamenjalo dvajset kabin, namenjenih 36 gostom. Vse so opremljene s ključavnicami na magnetne kartice, lastnim sefom, prostorno garderobno omaro in kopalnico v belo rumenkastem marmorju.

Seveda so novi tudi MAN-ovi motorji, kompletna kuhinja s hladilnico in dvigala za razvoz hrane. Posebno dvigalo je na voljo tudi gostom, če se ti morda ne želijo vzpenjati po krožnem marmornem stopnišču, obdanem z lazurnimi empir balustradami.

Na tleh sprejemnega foajeja je še ohranjen osvežen izvirni krožni mozaik. Sam Onassisov apartma na vrhu ladje je nekoliko spremenjen in zmanjšan, a kljub vsemu še vedno prostoren kot srednje veliko stanovanje. V njem so ohranili dragocen kamin, le da v njem ne bo več dovoljeno kuriti.

Ladijskim gostom bodo na voljo zračen kabinet za fitnes, masažni prostor in kozmetično-frizerski salon s pedikuro. Za prikladno dvigovanje razpoloženja bodo na krovu poleg drugih poskrbeli tudi glasbeniki, zaradi česar so na Christino O. vkrcali dva krilna klavirja, ki pa sta za ladijske potrebe izdelana v precej pomanjšani verziji.

Ko sem se vračal proti krmni palubi, sem šel mimo dekleta, ki se je neumorno trudilo z velikim sesalnikom. Vzpodbudno sem jo pozdravil, ona pa mi je med smehom potarnala: »Čistim in čistim, a nič ne počistim.« Zunaj je bila vročina že skoraj neznosna in zvrnil sem se na leseno klop ob bazenu. Komaj sem si oddahnil, ko se je iz bližnje gruče, ki si je dala opraviti z bog ve čim, izluščila plečata sivolasa postava z debelo cigaro v roki in strumni glas je zahrumel:

»Kdo ste vi?«, sem odvrnil, čeprav se mi je že dozdevalo, s kom imam čast govoriti. Bil je Papanicolaou, osebno. Stisnil mi je roko in takoj prepovedal vsako fotografiranje »on board«. Časa za razgovor tudi ni bilo. Morda jutri, je dejal. Malo morgen. Neznanske zaloge vode v podpalubju, nervoza in komaj dan poprej vkrcana posadka so napovedovali odhod.

Naslednjega dne sem še enkrat poklical v ladjedelnico in izvedel, da nove Christine ni več. Mirno morje in bon voyage, pa ne zamerite, gospod Papanicolaou: do vaše prepovedi sem le poslikal nekaj fotografij s krova!

Ladja zvezd

Christina je gostila pomembne in slavne. Na njej sta rada letovala Liz Taylor in Richard Burton, v goste je zahajal arhitekt J. Paul Getty. V salonu je elitni druščini prepeval Frank Sinatra.

Avo Gardner in Marlene Dietrich je Ari v svojem slovitem ladijskem baru pomenljivo svaril, da sedita na usnju največjega »tiča« na svetu. Enako zgodbo so najverjetneje poslušale tudi Marilyn Monroe, Eva Peron in Greta Garbo. Johnu Waynu je bilo za te štorije najverjetneje vseeno.

Onassisovi barski stoli so namreč še vedno tapecirani s fino strojenim usnjem kitovega penisa, noge pa lahko gost nasloni na držala, napravljena iz zob. In prav v tem baru sta se leta 1957 prvikrat osebno srečala John Kennedy in Winston Churchill. Na stenskem zemljevidu je Ari vsak dan redno označeval položaje svojega trgovskega ladjevja. Človek ne sme zanemarjati lastne pomembnosti.

Na krovu Christine sta Grace Kelly in monaški princ Reiner Grimaldi pripravila poročno slavje. Tu je Ari tudi zapeljal slovito operno divo Mario Callas, ki jo je kasneje »zamenjala« Jacqueline Kennedy.

TEKST & FOTO: Igor Rosina

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri