Ženske na biciklu

  • 11.06.2008

Ali obstaja kakšna »tajna zveza« med nogami na kolesu?

(Foto: Ozren Drobnjak)

8 fotografij v galeriji

Med poročenimi moškimi prevladuje tradicionalno mišljenje, da ženske v skrivnih razmerjih nadvse rade razširijo noge. Nekje v sredini 19. stoletja so to tudi odkrito priznale. Javno so se podale v tajno razmerje … z biciklom. Razume se, da so v tej zvezi, v nasprotju z moškimi, morale razmakniti noge … v krilu. Kajti bicikel ni konj, ki bi se ga dalo jezditi z nogama ob strani.

Goniti ga je treba s pritiskom stopal na oba pedala: leva noga, desna noga … podvezice, nogavice, šivi … na sredini pa sedež. In samoumevno je bilo ne le to, da se je vse videlo, temveč da so tudi vsi lahko vse videli. Sedeži so bili razbeljeni, pariške ulice so v tistem času zaznamovali škandali. Kaj vse bo še padlo na pamet brezsramnicam? Kadijo, pijejo, zdaj pa še na biciklih jahajo! Dokler so imele samo ljubimce, jim vsaj na ulici niso mogli vsi povprek škiliti pod krila.

Ženske so jezdile na svojih mehanskih konjičih, moški so ljubosumno zahtevali pravice, ki so jim pripadale po posvetnih in pred bogom sklenjenih zakonih. Bolj ko so se moški pritoževali, tem bolj so ženske postajale nasilne. Če moški smejo voziti bicikel in za to potrebujejo samo roke in noge, zakaj bi tudi ženske ne imele svojega vetra v laseh? Pozneje so nekateri to žensko obsedenost z bicikli (le zakaj ji ne bi rekli tudi obsedenost biciklov z ženskami, saj je bicikel moškega spola?) imenovali feminizem.

Nato so nekateri to prevedli v enakost, kar so ženske razumele kot enakost z moškimi, ki jim jo zagotavljajo dve roki in dve nogi. V 20. stoletju se je evolucija prelevila v revolucijo. Ženska je doživela večjo preobrazbo kot v stoletju pred njim. Moški so zaslutili, da se bliža kataklizma, ki je nihče več ni zmogel nadzorovati. Bicikli so bili oblikovani po ženskih zahtevah, spustili so se niže, prevzeli so obliko, s katero so se ženske lažje sporazumevale.

V tem obdobju se začnejo moški resno puntati. Začutijo potrebo po dokazovanju svoje moškosti. Izbruhnejo vojne. Ženske ostanejo same v tovarnah in izdelujejo strelivo ter orožje, ki ju pošiljajo na fronto. Sočasno sebi priskrbijo ljubljene ljubimce. Moški krvavijo, ženske postajajo graditeljice in po drugi svetovni vojni končno dobijo neizpodbiten argument. Preživele so brez moških – kar pomeni, da so jim enake. Tudi one lahko bijejo vojno. Tudi one lahko nosijo hlače. Tudi one lahko vozijo bicikel. Avtomobile, letala, rakete. Ali celo poletijo v vesolje.

Toda prve ljubezni ne pozabi nihče. Nasprotno. Okuženost z bicikli dobi neslutene razsežnosti. Bicikel postane edino prevozno sredstvo. V enakost začnejo končno verjeti celo nekateri moški. Svet preplavijo komunisti. Moški pozabijo, da so se kdajkoli puntali. Pozabijo, kaj je pravzaprav feminizem. Ulovijo se v zanko seksualne revolucije in se naenkrat začnejo bati. Niso več gospodarji.

Ženske so si izborile veliko več kot le idealnega ljubimca. Izborile so si celo nekaj, kar jim v začetku sploh ni padlo na pamet kot predmet njihovega zanimanja – da so morale delati vse kot moški … celo več, če so hotele dokazati, da so ženske. Po svetu je začel krožiti bavbav, preoblečen v svobodo izbire. Dovoljeno je vse, kar prinaša seksualni užitek.

Zakonsko zvezo lahko sklene moški z moškim, ženska z žensko, bicikel z biciklom … Če se bo v 21. stoletju nadaljevala evolucija ženske proti biciklu, v obliki, ki je trajala vse preteklo stoletje, je kaj lahko pričakovati, da se bosta bicikel in ženska kmalu spojila v eno. Vse zgolj zaradi potrebe, da se razmakne noge v skrivnem razmerju. Vse je mogoče in nič se ne ve, kam nas bo vse to pripeljalo. Ve se samo, da se je vse začelo z biciklom.

Nezaželene kolesarke

Kako sta se leta 1898 v Slovenskem narodu spopadla Anton Aškerc in Fran Govekar

Na eni strani 42-letni Anton Aškerc, ki se je ravno tem času umaknil iz duhovniškega poklica, na drugi 27-letni Fran Govekar, sourednik Slovenskega naroda. Tipičen generacijski konflikt med konservativnim socialnim pesnikom in liberalnim dramatikom in naturalistom. Na Aškerčev pamflet s psevdonimom »Antikolesarjevič« je Govekar odgovoril kot ženska – »Kolesarica«.

Vendar se je v nasprotju s starejšim kolegom v uvodu podpisal s pravim imenom. Njegovi »alternativni« in dokaj tolerantni poziciji je v precejšnji meri botrovala soproga Minka, učiteljica in borka za ženske pravice, ki je med drugim pisala tudi za časopis Slovenka, ki je od leta 1897 izhajal v Trstu. Znano je, da sta bila Govekarjeva velika zagovornika javnega uveljavljanja žensk in nekoliko bolj sproščenega odnosa do spolnosti.

»Prav treba je ženskam na kolo! Ta naprava zanje ni primerna, saj jim za to – v primerjavi z moškimi – manjka energije, spretnosti in okretnosti. Ko se tako prenapenjajo, to vsekakor hudo škodi njihovemu zdravju. Ker pa si s tem početjem lahko pridobe nekatere moške lastnosti, je treba poudariti, da bodi ženska graciozna in ne močna. Poglejte pri kolesaricah samo nenaravno držo nog! Podobna je tisti pri jahanju, vendar prava dama jaha z obema nogama na eni strani. Pri kolesu to ni mogoče in noge so grdo razkrečene.

Takšne ženske so prava karikatura svojega spola. Pomisliti je treba tudi na morebitno nesrečo, pri čemer se jim lahko razgali večji del nog – ali kaj drugega, še bolj nemoralnega. Odgovor na vprašanje, ali dame smejo kolesariti, je lahko le en sam: odločen ne! Popustimo lahko npr. pri kmeticah in delavkah, ki so gibanja bolj vajene in imajo utrjene živce. Za meščanke pa kolesarjenje ni primerno. Vendar hočejo prav meščanke na kolo, najbrž v neprestani dirki za emancipacijo, ki je prinesla že toliko gorja. Prava dama se bo vsem tem nepotrebnim in absolutno škodljivim novotarijam odrekla!« Antikolesarjevič

»Moje mnenje je, da smejo zdrave ženske prav tako kolesariti kakor moški. Energije, spretnosti in okretnosti nam ni moč odrekati. V zvezi s pripombami o morali pa postavljam Antikolesarjeviču in vsem njemu podobnim vprašanje: ali je res tako strašno grdo in tako silno nemoralno videti lepo žensko nogo? Ako je, potem, dragi gospod Antikolesarjevič, obrnite se k zidu že tedaj, ko zagledate bližajočo se kolesarico!

Toda opozorim naj vas na vašo nedoslednost. Ako bi videli na ulici damo golih rok, prsi in golega hrbta, ojoj, to bi bil javen škandal. Toda če vidite isto damo v isti obleki v plesni dvorani, ah, od občudovanja in začaranosti kar otrpnete: kakšna krasotica, kolikšna gracija! Kaj pa je to, če se vidi damam na kolesu tu pa tam del lepe nožice in pa raznobarvne podveze?

Vaši nazori kažejo, da ste nasprotnik kolesarjenja nasploh in še posebej žensk na kolesu. Domnevam, da ste filister in velik starokopitnež, kateremu delata napredek in svoboda sive lase. Zato vam svetujem, da se še naprej skrivate za izmišljenim imenom in se ne razkrijete javnosti, ker bi se vam utegnilo pripetiti, da vam razjarjene kolesarice oči izkljujejo ali vas ob prvi priložnosti povozijo.« Kolesarka

TEKST: Ana Lasić & Sandi Sitar

FOTO: Ozren Drobnjak

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri