Ženska na krovu mora biti gola!

  • 15.04.2008

Verjetno vas večina pozna vražo, da ženska na krovu prinaša nesrečo. Sodoben racionalen pogled na to se ponavadi zateče k argumentu, da je ta modrost nastala v časih, ko so posadke jadrnic sestavljali po pristaniških beznicah nabrani moški sumljivih moralnih pogledov. Tedaj ženska članica posadke zagotovo ni mogla prispevati k slogi in razumevanju. Tak učinek lahko še danes opazujemo na počitniških jadrnicah, na katerih moški del ekipe zaradi spogledljive članice posadke včasih težko ohrani mirno kri.

(Foto: Aleksander Štokelj)

Vendar kljub navedenim tehtnim argumentom natančnejši vpogled v pomorsko vraževerje odkrije drugačne vzroke – izhaja namreč iz prepričanja, da ženska razbesni morje. Toda pravilo pozna zanimivo izjemo. V trenutku, ko se ženska razgali – celotno telo ali vsaj prsi, odvisno od lokalne interpretacije –, naj bi se morje pomirilo. Rezultat te več stoletij stare vraže so goli ženski kipi, pripeti pod premce velikih jadrnic.

Danes je jadranje kljub emancipaciji in vsaj teoretični enakopravnosti spolov še vedno ena zadnjih moških trdnjav. Poleg tradicije se del odgovora nedvomno skriva v tem, da mora biti vodja jadrnice ali jahte samozavesten in avtoritativen, kar sta lastnosti, ki jih povprečni moški dobimo že serijsko, ženske pa se jih ponavadi morajo priučiti. Seveda pa obstajajo izjeme. In teh je toliko, da se moramo vprašati, ali pravilo potrjujejo ali zanikajo.

Če mislite, da emancipacija v pomorstvu izvira iz druge polovice 20. stoletja, se pošteno motite. Prvi zapisi o kapitankah datirajo v čas antične Grčije, kjer je 480 pr. n. št. vladarka Artemizija vodila majhno ladjevje pri bitki pri Salamini. Še najbolj razvpiti med ženskami v mornarski službi pa sta verjetno karibski piratki Anne Bonnie in Mary Read, ki sta skupaj s kapitanom Calico Jackom sejali strah in trepet okoli leta 1700.

V rekreativnem jahtingu lahko danes ženske opazimo v nekaj tipičnih vlogah:

  • Kot okras: v tej vlogi nas najpogosteje razveseljujejo na navtičnih sejmih in naslovnicah revij ali katalogov, kjer nas oblečene v bikini (jahte) ali vroče hlačke in majčke (jadrnice) poskušajo prepričati, da si z nakupom plovila zagotovimo tudi njihovo občudovanje. Kot kaže praksa, se v tem skriva zrno resnice …Glede na vraževerje, omenjeno na začetku članka, je 'okrasna ženska' tudi za zagrizene tradicionaliste zagotovo najbolj iskan profil na krovu.
  • Dolgoletna partnerka: ponavadi jo prepoznamo po tem, da opravlja večino fizično napornejših del. Medtem ko mož svojo fizično premoč izdatno izkorišča za upravljanje s krmilom in ročico za plin, se žena ubada s sidrom in vrvmi.
  • Sveže zaljubljena: v takšnih primerih fantje z veliko ljubezni in potrpežljivosti svojim partnerkam predstavljajo čudoviti svet pomorskih veščin. Zakaj? Če začetnica poskusi sama opravljati katero od opravil, bolj občuduje spretnost svojega partnerja, podzavestno pa jo ta že pripravlja na vlogo, ki jo bo kasneje prevzela kot dolgoletna partnerka.
Še zanimivejše poglavje ženskega udejanjanja na krovu je regatno jadranje, ki je kljub tradicionalno šovinističnemu predznaku eden redkih uniseks športov, kjer razen v olimpijskih razredih ženske tekmujejo z moškimi z ramo ob rami. In medtem ko jim v ekipnem jadranju še ni uspelo doseči rezultatov, primerljivih z moškimi posadkami, v solo jadranju vsake toliko dodobra pretresejo moške tekmece.

Prva, ki je začela mešati štrene v vrhunskem solo jadranju, je bila Francozinja Isabelle Autisser s tret­jim mestom na Mini Transatu 1987 in kasneje briljantnimi etapami na solo regatah okoli sveta. Zanimivo je, da je kljub odličnim rezultatom pravo slavo dosegla, ko jo je po težavah z jadrnico na regati okoli sveta iz južnega oceana rešil italijanski sotekmovalec Soldini. Zgodba o ženski, ki jo je iz nevarnosti rešil princ na beli jadrnici, je presegla okvire jadralske javnosti in jo zapisala med legende.

Drugi šok je prišel leta 1990 s simpatično Florence Arthaud, ki je s svojim zlatim, 18 metrov dolgim trimaranom Pierre 1er pometla z moškimi tekmeci na najprestižnejši čezatlantski solo regati Route du Rhum. Kot zanimivost povejmo, da je na regati nastopil tudi zdajšnji rekorder v plovbi okoli sveta Francis Joyon, in sicer je s trimaranom istega razreda končal na desetem mestu. Drugouvrščeni Phillipe Poupon je bil ob prihodu v cilj tako šokiran, da ji ni mogel stisniti roke. To je skupaj z opravičilom storil šele naslednji dan.

Obe Francozinji sta pripravili oder za Ellen MacArthur. Ta je že z 21 leti s sicer precej povprečno udeležbo na regati Mini Transat pritegnila pozornost sponzorjev. Prodajna nadnacionalka Kingfisher je na mizo položila dva milijona funtov ter ji tako odprla vrata formule 1 oceanskega jadranja – 18-metrskih jadrnic razreda open60.

Njen pohod na olimp se je začel s presenetljivo zmago na regati Transat, na kateri je komaj 24-letna povzročila zadrego prekaljenih moških tekmecev. Sledila je najzahtevnejša svetovna regata – nonstop sam okoli sveta – z enostavnim imenom Vendée Globe. Po 94 dneh nepretrgane plovbe je v cilj prispela druga. Z isto jadrnico je nato zmagala na regati Route du Rhum 2002, leta 2005 pa z novim 21-metrskim trimaranom za zdaj končala kariero s postavitvijo tedaj absolutnega rekorda v plovbi okoli sveta.

Tudi podmladka ne manjka. Angležinja Sam Davis se s sponzorjem Roxy pripravlja na start na letoš­njem Vendée Globe, Nemka Isabelle Joschke, ki nam je v razredu mini povzročala obilo sivih las, je prestopila v razred monotipov figaro in prav tako išče sponzorja za regato Vendée Globe. Ne manjka niti talentiranih Francozinj in prav zanimivo je opazovati, kako uspešno se ženske znajdejo v tej najbrž najbolj 'moški' od vseh jadralskih disciplin.

Tekst: Andraž Mihelin

Foto: Alex Štokelj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri