Zakaj se trgajo mišice

  • 11.06.2008

Po dvanajstih letih razvoja in izpopolnjevanja je ekipa slovenskih strokovnjakov prvič predstavila novo metodo za merjenje skeletnih mišic (TMG-tenziomiografija). Gre za revolucijo pri spoznavanju mišičnih lastnosti in pomeni toliko, kot je odkritje EKG-ja pomenilo za spremljanje delovanja srca. V letih med zadnjima olimpijadama je TMG postala velika konkurenčna prednost slovenskih vrhunskih športnikov.

(Foto: Damjan Kocijančič)

6 fotografij v galeriji

Z novo metodo je mogoče dokaj preprosto izmeriti, kakšne so kontraktilne lastnosti mišice, kar omogoča, da zaznamo in spremljamo spremembe, ki so bodisi posledica patoloških sprememb mišice ali živca (tovrstna spoznanja je možno uporabiti predvsem v ortopediji in travmatologiji) bodisi posledica treninga.

V daljšem časovnem obdobju lahko opazujemo spremembe, ki so vezane na proces utrujanja mišice, obnove (tako po treningu kot v postoperativnem obdobju), ali pa opazujemo reakcijo mišice na posamezno vrsto treninga. Drobci spoznanj, ki so jih v dolgoletni praksi pridobili v ekipi TMG, počasi pojasnjujejo tudi večno skrivnost trganja mišic in hudih poškodb pri športnikih, ko so v vrhunski formi.

Prvi aksiom v teoriji nastanka športnih poškodb bi se tako lahko glasil: zaradi neusklajenosti med nasprotno delujočima mišicama obstaja večja možnost poškodbe ene od obeh mišic v paru.

Pri analizi šprinterjev se je izkazalo, da dobre šprinterje od vrhunskih loči stopnja uravnoteženosti prednje (quadriceps) in zadnje stegenske mišice (biceps femoris) in da je to pomembnejši dejavnik od same hitrosti krčenja mišic. Hitra mišica še ne prinaša vrhunskih rezultatov, je zgolj pogoj za nastanek šprinterja.

Tudi za Srdjana Djordjevića, atletskega trenerja z dolgoletno prakso, so bile še posebno presenetljive ugotovitve, da je največja hitrost teka zelo povezana s časom kontrakcije zadnje stegenske mišice, kar prinaša nove zakonitosti pri treningu »najhitrejših«. Lahko bi rekli, da gre kar za majhno revolucijo, saj so vse svetovne šole šprinta do sedaj v praksi poudarjale predvsem trening prednje stegenske mišice.

»Fleksorji kolena (zadnje stegenske mišice) so pri človeku premalo razviti in jih je treba dodatno trenirati. Te mišice so namreč odločilne pri veliki hitrosti gibanja, na primer nad 40 kilometov na uro. Dejstvo je, da je človek narejen za hojo, njegova konstitucija in muskulatura nista narejeni za hiter tek, saj človek ni predator.

Družina mačk ima veliko primernejšo muskulaturo za tek in zato tudi dosega več kot dvakrat večjo hitrost od človeka. Prednjo stegensko mišico treniramo že med hojo in je zato naravno veliko bolj razvita.

Vloga zadnje stegenske mišice se drastično poveča šele z naraščanjem horizontalne hitrosti gibanja, odločilna pa ni le njena moč, ampak predvsem način oziroma hitrost njene aktivacije. Študije so pokazale, da sta ključni mišici biceps femoris in semimembranosus,« je pojasnil novo odkritje Djordjević.

Metode, ki so do sedaj omogočale natančno določanje kontraktilnih lastnosti mišic so predvsem histološke oziroma biokemične raziskave (npr. igelna biopsija), ki pa zaradi invazivnosti niso bile pogosto uporabljane.

Komercialno veliko bolj znana je metoda EMG, ki je problematična s tehnološkega vidika, saj je pri meritvi izredno težko zagotoviti ponovljivost meritev in natančne podatke o tipu mišice. Tretja skupina meritev temelji na meritvah sile, ki jo proizvede merjena mišica.

To so izokinetične in izometrične meritve, ki so bile v preteklosti najbolj množično uporabljane. Njihova slabost, v primerjavi z novo razvito metodo TMG, je, da so veliko bolj globalne, saj omogočajo meritev skupine mišic, medtem ko je izredno težko izmeriti posamezno mišico ali dele mišice.

Metoda TMG se je poleg svoje velike prednosti, da je popolnoma neinvazivna, izkazala še z zmožnostjo, da omogoča meritev ne samo posamezne mišice, ampak tudi dela mišice oziroma posamezne mišične regije. Natančnost rezultatov, ki jih dobimo z meritvijo TMG, tako visoko korelira z rezultati biokemičnih raziskav, da je zanesljivost metode presenetila celo tim njenih snovalcev.

Metodo TMG je leta 1987 začel razvijati profesor in raziskovalec na Fakulteti za elektrotehniko dr. Vojko Valenčič. Kmalu se je okrog njega oblikovala skupina strokovnjakov z različnih področij: dr. medicine Helena Burger, dr. Nataša Knez in dr. Radja Dahmane iz anatomskega inštituta.

Leta 1996 se jim je priključil eden najbolj znanih slovenskih trenerjev dipl. biolog Srdjan Djordjević, ki je spoznanja uporabil v vrhunskem športu pri načrtovanju treninga. Letos so metodo TMG zaščitili s patentom, tako da je zagotovljen osnovni pogoj za vstop na tuje trge.

Koliko bodo zanimiva teoretična spoznanja tudi v prihodnosti koristila praktični rabi pri treningu slovenskih vrhunskih športnikov, je odvisno od marsičesa: tako od odprtosti trenerjev za uporabo novih tehnologij, od spoznanj športnikov, da trdi treningi in pravilna prehrana že davno nista več edina dejavnika pri doseganju vrhunskih rezultatov in ne nazadnje tudi od države, ki s svojim finančnim vložkom omogoča drage raziskave za razvoj nove metode.

Prav z njeno podporo bodo – v sodelovanju s Pediatrično kliniko, Inštitutom za rehabilitacijo Soča, Elektrotehnično fakulteto, Raziskovalnim centrom Koper in Fundacijo za šport – v jeseni izvedli prve raziskave, v katerih bo sodelovala skupina slovenskih osnovnošolcev. Tako bodo dobili boljši vpogled v razvoj mišic od otroštva dalje, določiti bodo poskušali vpliv okolja na diferenciacijo mišic in pomen genetske predispozicije.

Na tem področju so že bile opravljene raziskave na enojajčnih dvojčkih, ki se ukvarjajo z različno vrsto športa. Prvi izsledki so pokazali na, kakor pravi Djordjević, »grozljivo veliko genetsko pogojenost lastnosti mišic – večjo kot smo pričakovali. Teoretično bi staršem športnega nadebudneža lahko svetoval, kam naj usmerijo svojega otroka.

Pravzaprav za zdaj bolj odsvetoval, v katere športe naj ga ne usmerijo, ker v njih s svojo sestavo mišic ne more uspeti. Že v nekaj letih bomo z razvojem tehnologije sposobni svetovati tudi to!«

Bomo Slovenci tako morda prvi narod, ki iz številčno skromne baze izbira bodoče olimpijske prvake z natančno selekcijo glede na tip in sestavo mišic že v zgodnjem otroštvu?

Mišice, ki izdajajo športnike

  • Rectus femoris (srednja glava prednje stegenske mišice): asimetrija med levo in desno nogo je usodna za smučarske skakalce.
  • Izredno »hiter« vastus medialis (notranja glava prednje stegenske mišice) nagaja nogometašem.
  • Za vrhunskega šprinterja je značilno, da je skupno razmerje treh glav quadricepsa in biceps femorisa (zadnja stran stegna) uravnoteženo.
  • Vastus lateralis (zunanja glava prednje stegenske mišice) je pri kolesarjih izrazito »počasen«.
  • Hitro krčenje gastrocnemiusa je značilno za atlete.

Športi, ki rušijo naravno ravnotežje

Tako kot lokalna simetrija je pomembna tudi lateralna simetrija med levo in desno stranjo telesa. Nesimetrija je lahko posledica nepravilnega treninga, poškodb v preteklosti ali vrste športa, ki konstantno obremenjuje eno stran telesa. Prevelika neuravnoteženost namreč prej ali slej povzroči hude poškodbe z dolgotrajnimi posledicami.

Smučarske skakalce tako na primer izdaja asimetrija srednje glave (rectus femoris) prednje stegenske mišice. Razlika v hitrosti krčenja med mišicama leve in desne noge je lahko pri nekaterih skakalcih tudi več kot 100-odstotna. Gre za adaptacijo telesa za doskok v telemark. Ker je za eksploziven odskok pomembna uravnoteženost med obema stranema telesa, je treba paziti, da asimetrija ne prestopi meje, ko postane moteča in zmanjšuje sposobnost športnika, dolgoročno pa celo vodi do poškodbe.

Nogometaši imajo nenavadno hitro notranjo glavo prednje stegenske mišice (vastus medialis), saj je ta mišica odgovorna za strel žoge. Ta podatek je še toliko bolj nenavaden, če vemo, da je pri povprečnih ljudeh veliko hitrejša notranja glava (vastus lateralis).

Pri kolesarjih se glava kvadricepsa prilagodi na stalno uporabo in postane izrazito počasna. Dolgotrajen napor v tej mišici spremeni del hitrih vlaken. Prilagoditev je gre torej v povsem nasprotno smer kot pri nogometaših in šprinterjih.

Podobne asimetrije se izoblikujejo tudi pri tenisu, golfu in rokometu, saj se telo asimetričnemu gibanju »prilagaja«. Seveda pretirana neusklajenost ni priporočljiva tudi za tipično asimetrične, športe kot je recimo golf.

TEKST: Jerneja Perc

FOTO: Damjan Kocijančič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri