Zadnji balkanski gentelman

  • 25.05.2007

25. maja smo nekoč (in nekateri ga še danes) praznovali dan mladosti, rojstni dan maršala Tita. Pred šestimi leti na isti dan je izšel prvi slovenski Playboy. Ob tej priložnosti vam v branje ponujamo članek o Titu iz tiste čisto prve številke. Berite in ostanite mladi!

(Foto: Joco Žnidaršič)

3 fotografije v galeriji

Josip Broz Tito je že od nekdaj hrepenel po tem, da bi bil nekaj več. Svoja nagnjenja je razkril v enem od intervjujev, v katerem je med drugim »priznal«, da je hotel biti natakar, in to samo zato, da bi lahko nosil tiste lepe uniforme. Ker pa so bila vsa delovna mesta takrat zasedena, se je odločil za ključavničarja. Čeprav je garal od svojega šestega leta, je življenje zajemal z veliko žlico. Imel je stil, vrhunski stil, enega najprepoznavnejših med vsemi, tako mehkimi kot trdimi diktatorji.

Ena najbolj konspirativnih in zavezujočih zgodb, ki potrjuje »playboyski« status Josipa Broza, sega v obdobje po boljševiški revoluciji, ko je bil bodoči šef jugoslovanskih komunistov še v Rusiji. V tistem času je pogosto obiskoval tamkajšnjega pravoslavnega svečenika, ki je imel tri prelepe hčere.

Glavni namen njegovih obiskov naj bi bilo učenje klavirja. Seveda boste uganili, da so bile njegove učiteljice ravno svečenikove hčere. Koliko se je Tito zares trudil, da bi postal pianist, seveda ne bomo nikoli izvedeli. Dejstvo pa je, da se klavirja ni naučil igrati. Razlog naj bi bil preprost: namesto da bi one učile njega, je on učil njih. Glede na to, da je bil mladi komunist precej bolj izkušen, si lahko samo predstavljamo, za kakšno učno snov je v resnici šlo.

Titov okus za ženske pooseblja prazgodovinski kipec Vilendorfske device, ki je simbol plodnosti. Ženske, ki jih je imel rad, so bile na las podobne tej rodilji s širokimi boki in bujnim oprsjem. Čeprav je znano, da je imel rad takšne, ki so imele »kaj za prijet«, pa je o njegovih spolnih aktivnostih znanega bore malo. Zaradi mitiziranja Titovega lika je težko ločiti med resnico in lažjo, tudi ko gre za njegovo ljubezensko življenje. Kljub temu so nekatere epizode iz njegovega žigolojskega repertoarja preverjene in potrjene pri zaupnih virih.

Svoj minus v centimetrih je znal nadomestiti z izjemno karizmo, prirojeno toplino, predvsem pa s svojimi prodornimi modrimi očmi, v katerih je utonila marsikatera dama. Kljub temu da je bil dominanten moški, ga je krasil šarmanten odnos do žensk, in ko se mu je ponudila katera od njih, se preprosto ni mogel upreti. Njegova pustolovska biografija ga je opozarjala, da bi bila lahko vsaka ženska, ki jo je imel v določenem trenutku, tudi zadnja. Zato ni nikoli odlašal.

Najdlje v raziskovanju vseh Titovih žensk je šel neki Filip Radulović. V svoji knjigi jih je naštel kar šestnajst, vse od ruskih step pa tja do Dunaja, Pariza, Češke, Jugoslavije in Turčije. Precej velika verjetnost je, da so njegovemu šarmu podlegle tudi takšne filmske dive, kot so Gina Lollobrigidda, Elizabeth Taylor in njemu najljubša Sofia Loren, ki je imela vse tisto, kar si je Josip predstavljal pod idealno žensko.

Tito je bil uspešen »playboy«, zavidali so mu celo njegovi politični nasprotniki, kar pa nikakor ni veljalo za diktatorja iz bližnje soseščine, predsednika Romunije tovariša Ceausescuja. Njegova nesreča se je začela, ko sta z ženo Eleno obiskala svojega »tovariša« na znameniti ladji Galeb.

Romunski predsednik je prišel na ladjo v volneni obleki in bil temu primerno preznojen. Ko je uzrl svojega gostitelja, oblečenega v izbrano belo obleko, z ruto okrog vratu in kozarcem konjaka v roki, ga je še dodatno pogrelo. Ceausescu se je odločil, da bo že pokazal temu nastopaču. In se je spravil h gradnji vil z bazeni, kupoval je drage avtomobile, kot vrhunec vsega pa si je omislil celo Onassisovo jahto. Seveda je projekt iz razumljivih razlogov propadel.

Težava je bila v tem, da Ceausescu v svojem bogastvu ni znal uživati tako kot Tito. Poleg tega, da mu je manjkala Titova karizma, njegov stil in šarm, je imel romunski samodržec težave s svojim ljudstvom, pred katerim je moral skrivati posledice svojih kompleksov. Z Eleno sta sicer posedovala vile z več bazeni in dragocene avtomobile, vendar sta se z njimi lahko prevažala zgolj za visokimi zidovi rezidenc.

Tito je navdušil tudi angleško kraljico Elizabeto II. Zgodba, ki dokazuje, kako dobro je Tito obvladal bonton, se je pripetila na zaključnem plesu ob njenem obisku v Jugoslaviji. Za konec plesa so zaigrali valček, angleški vojvoda je zaplesal z Jovanko, kraljica in maršal pa sta za trenutek obsedela. Vsi so se bali, da bo tudi Tito zaprosil kraljico, naj zapleše.

Čeprav je bil položaj napet, ker se je od gospoda njegovega kova pričakovalo, da bo damo zaprosil za ples, je Tito ostal miren in tako dokazal, da zelo dobro obvlada bonton. Vedel je namreč, da maršal, torej on, ki je nižji po činu, ne more prositi kraljice, ki je po hierarhiji nad njim. Seveda je Elizabeta rešila zadrego in ga sama povabila na plesišče.

Kraljica je bila tako navdušena, da ga je nemudoma povabila v London, kjer je bil sprejet z največjimi državniškimi častmi. Navkljub zelo starokopitnemu protokolu ga je ob odhodu pospremila tako rekoč do letala. Ko je Tito stopal v njegovo notranjost, se je Elizabeta obrnila in dejala: »Če je on ključavničar, potem jaz nisem angleška kraljica.«

Seveda je bilo iz te izjave moč razbrati občudovanje, posledično pa tudi čudenje nad nenavadno visokim življenjskim slogom, ki ga je gojil voditelj delavskih mas. Diskrepanca med tistim, kar je Tito pomenil svojemu narodu, in njegovim stilom življenja je bila več kot očitna. Še danes je veliko špekulacij o tem, kdo v resnici je bil eden najbolj karizmatičnih državnikov prejšnjega stoletja.

Tekst: Esad Babačić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri