Zadetek v polno

  • 24.01.2008

Popolna vznesenost. Adrenalin, ki preplavi drgetajoče telo. In vonj po smodniku kot pika na i. Bil je moj prvi strel. Ne vidim, kam je šla krogla in ali je sploh zadela svoj cilj, toda nekaj mi je jasno v trenutku – ko sprožiš prvič, si zasvojen za vedno. Nič čudnega torej, da je streljanje v svetu in tudi na naši sončni strani Alp izredno priljubljen šport (brez ironije, prosim) ter da se z njim ob številnih lovcih bolj ali manj rekreativno sprošča tudi precej znanih Slovencev.

(Foto: Ivana Krešić)

5 fotografij v galeriji

Čeprav sem bil ob novici, da mi kot pripadniku dandanašnje pomehkužene generacije ne bo nikoli treba v vojsko, zadovoljen kot le malokdaj, me je vendarle nekje globoko v ozadju žrl čuden občutek, da bom v življenju za nekaj prikrajšan. Pa to niti ni bilo toliko plod žalosti, da mama ne bo nikdar ponosno mahala na sinovi slovesni zaprisegi ali da ob pomanjkanju polletnih izkušenj v ribanju vojaških sekretov in zmrzovanju na nočnih stražah ne bom nikoli postal pravi moški in da ob morebitni agresiji sovraga ne bom znal vešče braniti našega ljubega koščka sveta.

Ne, žrlo me je nekaj drugega: nikoli ne bom streljal! Nikoli ne bom mogel na svoji koži občutiti, kako se počutijo Rambo, Schwarzi in drugi junaki iz moje mladosti, ko s petimi strelnimi orožji hkrati rešujejo svet. Z leti mi je to pubertetniško frustracijo skorajda že uspelo potisniti v nezavedno, toda ko se mi je kot strela z jasnega spet ponudila možnost, da nadoknadim, kar sem zamudil, je preprosto nisem smel zamuditi!

Strelski krst

Na ljubljansko strelišče, ki ima na presenečenje vseh poznejših sogovornikov po podatkih Strelske zveze Slovenije edino obratovalno dovoljenje za streljanje z orožjem malega in velikega kalibra, lahko pride streljat prav vsak. Za zabavo, trening, imetniki lastnega orožja pa tudi za njegovo nastrelitev. Treba je le plačati uporabo strelišča, kar z izposojo njihovega orožja in nakupom 50 nabojev stane dobre štiri tisočake – in že lahko luknjate kartonaste tarče.

Naključje je hotelo, da sem se s simpatičnima gospodoma Mihom in Francijem, ki na ljubljanskem strelišču skrbita, da pokanje poteka tako, kot je treba, dogovoril za moj prvi »strelski nastop« ravno na 29. november, nekdanji dan republike. Ker od slovenske osamosvojitve tega praznika, ki smo ga imeli zaradi njegove sporočilne vrednosti (in dela prostih dveh dni) tako radi, večer prej ne slišimo več slavnostnih topovskih strelov, sem bil še toliko bolj vesel, da bom lahko za počastitev praznika poskrbel kar sam!

Nestrpnost pred prvim stikom z velikokalibrskim orožjem – nekaj mladostniških strelov z zračno puško in enkrat tudi z malokalibrsko na taborniškem tekmovanju ne šteje – je bila velika. Ko sva s Francijem stopila v skrbno zaklenjeno sobo, kjer so spravljene puške in pištole, je srce iz lahnega drnca preskočilo v galop. Trenutek tesnobnosti sta poleg mojstrovega razlaganja o različnih vrstah orožja hitro razblinili dekleti, ki sta se mi kot dve nagajivi stražarki smejali s posterjev na steni.

Prva je bila meni neznana krasotica v podobno “oblečeni” izdaji kot lepotice iz naše revije, ki ste si jih temeljito – o tem ne dvomim – ogledali, še preden ste se lotili branja tegale sestavka. Druga pa nihče drug kot Natalija Verboten, o kateri se je menda po strelišču govorilo še dolgo po tem, ko je pred časom tam snemala neki svoj videospot ...

Nisem si še dobro opomogel, ko sem s »češko zbrojevko«, 9-milimetrsko pištolo, že stal na strelskem mestu in v okvir pod budnim očesom mojstra Mihe nespretno tlačil prvih pet nabojev. Kot da bi v svoje telo vstavljal srčne spodbujevalce, mi je utrip z vsakim nabojem poskočil za kakih deset udarcev na minuto. Ko sem si na ušesa nataknil še naušnike in zadušil vse zvoke iz okolja, sem slišal svoje razburjeno telo, ki me je preganjalo:

»Ustreli že enkrat!« Škljoc, škljoc sem zaprl nabojnik in s frajerskim potegom cevi čehinjo pripravil na strel. V popolni tišini sem bil kar naenkrat sam v dvoboju s tarčo, ki je kot John Wayne nepremično zrla vame in čakala, da potegnem. Počasi sem dvignil pištolo in pred mano je začel nemirno plesati merek. S prstom sem se nezaupljivo dotaknil petelina in ga počasi vlekel proti sebi. V stanju popolne osredotočenosti in v pričakovanju vrhunca sem povsem instinktivno nehal dihati, pri čemer se mi o napotkih, da je treba pred strelom izdihniti, ni niti sanjalo.

Potem pa trenutek, ki ga ne bom nikoli pozabil: BUUUM! Ob utapljanju v lastnem adrenalinu nisem niti opazil, kako je sunek pištolo dvignil visoko v zrak. Za trenutek sem obstal kot vkopan, potem pa sem se vendarle začel spraševati:

»A sem ga, kam sem ga?« Šele mojstrov »bravo!« me je zbudil iz zamaknjenosti in presenečen sem ugotovil, da je šel strel celo v tarčo. Bila je »sedmica na deset«, kot mi je Miha žargonsko pojasnil zadetek levo zgoraj od središča tarče.

Prav počasi in z užitkom sem postrelil še preostale štiri naboje in doživel še štiri adrenalinske šuse, potem pa prazno pištolo previdno odložil na pult in še enkrat sprožil, s čimer sem se prepričal, da je cev res prazna. Čeprav sem bil na strelišču čisto sam – jeseni in pozimi sem ne hodi veliko ljudi – sem ob sprehodu do tarče vseskozi čutil, da me nekdo opazuje. Jasno, bila je moja čehinja, ki je tam mirno ležala na pultu, njena cev pa je gledala naravnost v moj hrbet. Po petih strelih še nisva bila taka prijatelja, da bi ji popolnoma zaupal ...

Vrnil sem se na strelsko mesto, spet napolnil okvir, postrelil naslednjih pet nabojev, da so prazni tulci letali po zraku okoli mene, in to storil še tolikokrat, da je bila škatla z naboji prazna. Prav tako sem se počutil tudi sam: prazen, toda srečen in sproščen. Nor občutek! Ko sem z od zažganega smodnika črnimi rokami blažen zapuščal strelišče, me je žrlo samo eno – zakaj, hudiča, nisem zadel niti ene desetke in mi je vse neslo tja nekam levo zgoraj? To moram popraviti!

Srečanje s podzemljem

Na srečo ne s tistim mafijskim, ki ga danes pri nas na žalost ne manjka in ki prav tako rado strelja, le da to počne na bencinskih črpalkah, ulicah in po parkih. Navdušen nad prvo strelsko izkušnjo sem se namreč že čez nekaj dni podal v podzemno strelišče v Dolu blizu Medvod. Gospod Boško Doneski, inštruktor streljanja pri specialni enoti policije, v svoji veliki kleti pač nima nametane vsakdanje šare ali bogate zbirke zaprašenih vinskih steklenic, ampak – zasebno strelišče.

Tudi pri Bošku lahko za podoben denar kot v Ljubljani strelja vsakdo, kdor svoj »napad« najavi po telefonu, poleg tega pa ima njegovo strelišče še nekaj več: čeprav je manjše in je vkopano v tla, ima dušo, ki mu jo s svojo ljubeznijo do streljanja vceplja njegov lastnik.

Preden sem zakorakal v podzemni svet streljanja, mi je »šefe« v počasi nastajajoči klubski sobici razložil osnove streljanja, o katerem sem naivno mislil, da po prvem pokanju na ljubljanskem strelišču vem že vse. Kar pot me je oblival, ko mi je našteval, s katerimi orožji vse lahko streljam. Policijske berette, revolverji magnum in puške šrotovke so pod mojimi komandami do zdaj ropotale zgolj v računalniških igricah, že čez nekaj trenutkov pa sem jih imel držati v rokah!

Šele po tem sva se začela po ozkih stopnicah spuščati v klet, iz katere je vel tisti znani vonj po smodniku. Ambient, poln visečih preluknjanih tarč in po tleh ležečih praznih tulcev, je bil grozljiv, a mamljiv. Medtem ko sem se razgledoval po strelišču, je Boško iz sosednje sobe, v kateri se skriva orožarna, v leseni škatli prinesel zvrhan kup »dobrot«, ob katerih so se mi kot malemu otroku, ko v cirkusu zagleda klovna s sladkorno peno, zasvetile oči. Na pult, kakih 20 metrov od tarče, je namreč postavil nekaj kilogramov smrtonosnega železja in pripadajoče škatle z naboji, ki so se svetili kot lučke na novoletni jelki, nad njimi pa je kraljevala črna Benellijeva puška ogromnega kalibra. Perverzija!

Pa sva začela. Iz škatle je pograbil najmanjšo pištolo, berreto 92 FS, in ko mi je kazalec na desni roki že trzal od nestrpnega pričakovanja prvega strela, me je Boško hitro spravil na realna tla s temeljito simulacijo varnega streljanja, ki jo poleg strogega nadzora med streljanjem nameni prav vsakemu zelencu, ki se znajde v kleti pri Doneskih. Stroga pravila varnega ravnanja z orožjem so namreč edini razlog, da iz Boškove kleti do zdaj še nikogar niso privlekli z nogami naprej, čeprav je pod njegovo hišo pokalo že na stotine strelcev, ki pridejo tudi iz drugih držav.

»Napolni okvir, pištolo položi na desni bok, nadeni si slušnike, napni, pravilno zagrabi ročaj, spusti ramena ...« so bili prijazni, a ostri ukazi, ki sem jim sledil kot dobro dresiran pes. In že sem – z novim, pravilnim prijemom – prednji merek usmerjal proti tarči, ki mi je tokrat še bolj dvigovala adrenalin. Petnajst metrov pred mano je namreč stala papirnata silhueta človeka, mirno čakajoč, da ji v glavo nasujem nekaj svinca. V trenutku se je v meni prebudil pristni ubijalski nagon, želja, da nič hudega sluteči tarči že s prvim strelom razčesnem betico.

»Meri v prsi,« mi Boškov glas v daljavi vzame nekaj veselja in že čez nekaj trenutkov me preseneti v zaprtem prostoru še toliko bolj odmevajoč »BUUUUM«! Tako, kot je treba, med počasnim vlečenjem sprožilca te mora namreč strel presenetiti, sicer zagotovo trzneš in ustreliš mimo. Jaz nisem. Ubil sem ga, ubil sem človeka, me prešine za trenutek, takoj za tem pa me prevzame radost ob dobrem strelu in kaj kmalu je moja žrtev prerešetana s petimi luknjami.

Ne vem, ali je Boško opazil moj krvoločni pogled ali je pač hotel, da so moji streli čim bolj natančno usmerjeni, toda človeško tarčo mi je takoj zamenjal s klasično okroglo, tako da sem že z naslednjimi streli z nekoliko večjo in težjo pištolo H&K 45 ACP iskal desetko, ne pa sovražnikovega srca in možganov. Kot kaže, sem bil kar dober šolarček, kajti pridno upoštevanje strokovnih nasvetov me je pripeljalo do naslednjega vrhunca – moje prve desetke. Hm, na faksu sem jo čakal precej dlje ...

Piflarsko natančen in ponosen na svoje visoke strelske »ocene« sem v roke dobil še revolver magnum Smith&Wesson .357. Klasika, iz katere dehti občutek kavbojskega Divjega zahoda, me je povsem prevzela in ob vstavljanju nabojev v boben sem se spraševal, kako so se kaj počutili Indijanci, ko so v rokah bledoličnikov zagledali to pogubno napravo. Ob zapiranju bobenčka in njegovem vrtenju do prvega klika sem še pomislil, kakšen mora biti šele občutek ob igranju ruske rulete, če me že ob zavestnem usmerjanju cevi venomer stran od sebe na trenutke spreletava srh.

Spet sem bil pripravljen na »sejanje smrti«, ko me je Boško opozoril, naj še malo počakam, da se na sočasno streljanje s pištolo pripravi tudi njegov kolega, ki se je ob tem skoraj neopazno postavil na drugo stran kleti. Šele takrat sem se zavedel, da gre zdaj zares: zdaj bo šele pokalo.

Vsak je stal na svojem koncu strelišča in ne meneč se drug za drugega sva postrelila svojih pet strelov v tarči. Med bučnim odmevanjem strelov, ki je pričaralo še bolj pristno vzdušje, se tudi ošvrknila nisva s pogledom, ko pa je bilo spet vse tiho, sva zvedavo pogledala v sosednji tarči. Moji streli niso bili slabi, toda stric me je gladko porazil. No ja, je pač »profi«, sem si govoril in v roke že dobil najboljšo možno tolažbo: velikanski 4-colski revolver taurus .44 magnum. Velikanski metki, ki sem jih vstavljal v bobenček, mi niso dali niti slutiti, kaj se bo zgodilo čez nekaj trenutkov.

Ob prvem strelu sem se od presenečenja skoraj podelal v hlače, kajti sunek ob sproženju je bil tako močan, da me je kar premaknilo! V ozadju sem zaslišal Boškov in sotrpinov krohot. Vedoč, da imam v roki pravi top, sta se očitno že prej spogledala in z zanimanjem spremljala mojo reakcijo ob prvem strelu. Čeprav od silnega udara še povsem pretresen, jima nisem hotel pustiti veselja, zato sem suvereno postrelil še preostale naboje, ob mojem premetavanju pri proženju pa smeha iz ozadja kar ni in ni bilo konec. Nič, moral sem priznati: »Madona, tale pa useka kot nora!« In nova salva smeha.

Navajen vsega hudega sem pet strelov sprožil še iz ogromne izraelske pištole desert eagle .44 magnum, s katero izraelski vojaki lovijo razstreljujoče se Palestince po Bližnjem vzhodu, potem pa je na vrsto prišla še poslastica, italijanska puška benelli 90. Lepotica z ogromnim 12-milimetrskim kalibrom, ki jo je pred vsakim strelom treba »napumpati«, pri čemer iz cevi v elegantnem loku prileti prazen tulec, ki ob pristanku na tla kovinsko zažvenketa.

Kot v filmu! Ob skrbnem vlaganju nabojev v spodnji del puške me je bilo hudičevo strah, da bo sunek pri strelu tako močan, da mi bo izpahnilo ramo, a me je inštruktor takoj pomiril, da so to naboji šibrovke, ki da ob strelu ne udarijo tako močno kot razjarjena mula.

Živo spominjajoč se njegovega smeha ob streljanju z velikim revolverjem, sem o njegovih tolažilnih besedah nekoliko dvomil, toda ko mi je razložil, da se pri šibrovki iz naboja razprši na tisoče malih kroglic, ki imajo veliko širši ubojni krog kot posamezen izstrelek, mi je nekoliko odleglo.

»Napumpal« sem prvi metek v cev, se postavil nekoliko diagonalno in si prislonil kopito puške v čašico desne rame. Nekoliko bojazljivo sem začutil sprožilec, ki se je mirno vdajal mojemu pritisku, in naenkrat dosegel točko, pri kateri je udarilo. Boško ni lagal, sunek ni bil pretirano močan, glasnost poka pač! Brez glušnikov bi bržkone od tedaj komuniciral le še z rokami, toda občutek ob strelu je bil tako božanski, da se za hrup ob zadnjih štirih strelih nisem niti zmenil.

Iz puškine cevi se je še močno kadilo, ko sem zadnjič stopil do tarče, ki mi jo je prerešetano kot sito gospodar poklonil v spomin na noro doživetje. Orožje je nato hitro odnesel na varno pod ključ, sam pa sem se s še vedno mehkimi nogami komajda privlekel nazaj na zrak, kjer sem med kratkim dogovorom, kdaj se lahko spet oglasim, nivo adrenalina spustil do take mere, da sem bil sposoben varno sesti za volan.

Adrenalin in kulturna dediščina

Streljanje je zares pravi adrenalinski užitek in odličen način sprostitve, zlasti kadar je človek pod stresom zaradi napornega vsakdana. To je potrdil tudi Rajmond Debevec, naš strelski šampion in nosilec zlate olimpijske medalje iz Sydneyja. Njegov motiv pri streljanju je kajpada predvsem športne in ne toliko rekreativne narave, pa vendar mi je z veseljem priznal, da tudi sam po tisoč in tisoč strelih ob poku še vedno čuti adrenalin, ki ga v tem športu drži že od malih nog, ko je v Postojni začel streljati z zračno puško.

»Seveda, večji ko je kaliber, več je adrenalina,« je povedal in dodal, da je streljanje, kljub temu da je zanj predvsem tekmovalni šport, lahko tudi prav dobra zabava, ki jo je do obisti občutil s prijateljem iz Anglije, ko sta se podala na streljanje na glinaste golobe. »Bilo je izjemno zabavno, toda to je čisto nekaj drugega kot moje streljanje. Olimpijsko zlato mi je pri tem bore malo pomagalo.«

Med znanimi Slovenci, ki se za zabavo in sprostitev včasih podajo na strelišče, kjer sami ali v družbi žene, prijateljev in službenih kolegov postrelijo nekaj nabojev, je prav gotovo najbolj zaljubljen v orožje poslanec Zmago Jelinčič Plemeniti. Ko mi je pripovedoval o orožju in svoji zbiralski strasti, sem med tem, ko so mu besede kar same vrele na površje, občutil, kako zelo globoko ga spoštuje in kako uživa v njegovi »družbi«.

Sam sicer nima dovoljenja za nošenje orožja, toda z njim je v stiku že povsem od malih nog, ko ga je za streljanje navdušil (in naučil) oče, ki je imel doma pištolo. Gospod Jelinčič je tako že kot mladenič veliko streljal in ta strast se je zarila globoko pod njegovo kožo, pri čemer ga ni toliko zanimalo samo pokanje, temveč predvsem različne vrste orožja in njihov povsem tehnični vidik. Ko mi je začel razlagati o različnih mehanizmih in imenih, sem, poleg tega da sem se počutil, kot da mi razlaga v kitajščini, nemudoma spoznal, da je na tem področju pravi strokovnjak.

Že v rajnki Jugoslaviji je pridobil dovoljenje za ljubiteljsko zbiranje orožja, ko pa je njegova zbirka že obsegala približno 30 zavidanja vrednih kosov strelnega orožja, »so prišli miličniki in mi ne glede na to, da sem jim pod nos molil dovoljenje za posest orožja, pobrali čisto vse. Zagotovo je šlo za politično akcijo proti meni,« je še dodal v svojem slogu.

Ko sem ga pobaral, ali je potem obupal nad zbiranjem orožja, se je le zasmejal in kot 45 tisoč evrov vredna italijanska brzostrelka iz prve svetovne vojne, ki krasi njegovo današnjo zbirko, začel naštevati kose orožja, ki jih mora imeti vsak pravi zbiratelj, torej jih ima tudi sam. MGV, kalašnikov, mavzerica in druga imena so bombardirala moja ušesa, in ko mi je povedal, da za pravi kos orožja šteje le tak kos, s katerim se da ne glede na njegovo starost še vedno normalno streljati, me je zasrbelo, koliko denarja je potem takšna zbirka vredna.

»Uf, to je pa zelo veliko denarja, sploh če vemo, da razni primerki izjemno redkega orožja iz prehoda 18. v 19. stoletje dosegajo megalomanske vrednosti.« Sam je posebno ponosen na okoli leta 1530 izdelano puško na kolesni vžig ljubljanske izdelave, katere unikat je del njegove zbirke in dokazuje, »da Kranjci niso bili taki kmetavzi, kot bi jih nekateri zgodovinarji radi prikazali, ampak so že v tistem času imeli izjemno dobro razvito obrt«.

Sicer pa je poslanec Slovenske nacionalne stranke izjemno jezen na nekatere odgovorne ljudi na oblasti, ki da so na svojo pest dali uničiti vsaj sto kosov zaseženega orožja, med katerimi je bilo veliko primerkov slovenske zgodovinske dediščine, zaradi česar bi morali odgovorni tudi kazensko odgovarjati. Tako je robantil z zares izžarevajočim čutom za slovensko preteklost. »V plavžu so ga stopili in poslali v Ameriko za neki krasen domovinski kip v spomin na 11. september,« je v posebej za ta stavek spremenjenem govoru v ameriški slovenščini zlival gnev na gospoda Anželja, ki naj bi nosil velik del krivde za to.

Kar se samega streljanja tiče, si je v kleti svoje hiše uredil lastno strelišče, kjer na razdalji 15 metrov sprošča čez dan nakopičeno napetost. Ko sem mu kot psihopat svojemu psihiatru zaupal, da ti utrip dejansko najbolj poskoči, če si namesto mrtve kartonaste tarče zamisliš zoprno obličje »barabe«, ki te je dotičnega dne najbolj razburila, se je pritrdilno nasmejal, sam pa sem ohrabreno nadaljeval: »Metek, dva ali tri v njegovo namišljeno glavo in že se človek bolje počuti ...«

Sicer pa je veliko lepše kot doma v kleti streljati v naravi na daljše razdalje, pri čemer se gospodu Plemenitemu daleč največ adrenalina sprosti ob streljanju z najbolj redkimi in starinskimi kosi orožja. Sam pač hudičevo dobro ve, kako težko (in drago) je do njega priti in kako malo ljudi na svetu ima tako izjemno priložnost.

Velikokrat strelja sam, se mu pa včasih z veseljem pridruži tudi žena ali pa kolegi iz poslanske skupine, med katerimi je izpostavil Saša Pečeta, ki ima v nasprotju z njim tudi dovoljenje za nošenje orožja in je prav tako strasten strelec. »Poanta vsega pa je zabava, sprostitev, in ni ga boljšega zdravila za pomiritev živcev kot instinktivno streljanje na dvigajoče se tarče, ko moraš v delčku sekunde pravilno reagirati in ubiti samo agresorja, ne pa tudi talcev. Čisti adrenalin!«

Z zadnjim stavkom mi je spet vzburil domišljijo in takoj sem se spomnil, da sem ob robovih Boškovega strelišča pri Medvodah ugledal kulise, ki jih po potrebi razpostavijo po kleti in iz statičnega športnega strelišča naredijo pravi poligon, po katerem moraš teči, se metati in streljati v gibanju. Dodatno vznemirjenje, dodaten pritisk in težje okoliščine. Če ne poskusim še tega, se bom morda spet žrl kot do pred kratkim zaradi izpuščenega služenja vojaškega roka ...

Da ne bi bolelo

Uporaba strelnega orožja je, kajpada, ob neustreznem ravnanju smrtno nevarna. Da bi zgodbe s strelišč še naprej objavljali zgolj v revijah, kot je Playboy, ne pa na časopisnih straneh črne kronike, velja ob kakršnemkoli stiku z orožjem upoštevati naslednjih 10 strelskih zapovedi:

  • Z orožjem vedno ravnaj, kot da je nabito!
  • Pred uporabo se seznani z načinom delovanja orožja!
  • Pazi, kam je usmerjena cev (vedno v smer tarče in čim manj vertikalnih premikov)!
  • Uporabljaj samo preverjeno strelivo!
  • Preveri, kje je cilj, in se vedno prepričaj, kaj je za njim!
  • Pred streljanjem si zaščiti oči in ušesa!
  • Nikoli ne drži prsta na sprožilcu (razen ko meriš v tarčo)!
  • V vsakem trenutku nadzoruj orožje!
  • Ko ne streljaš, imej orožje vedno odprto!
  • Orožje ni združljivo s psihoaktivnimi snovmi!

Kje in kako začeti?

V Sloveniji je uradno registriranih 125 strelskih društev, v katerih vam bodo z veseljem povedali, kje, kdaj in s kakšnim orožjem lahko najbliže domu preizkusite mirnost svojih rok. Strelišč za streljanje z zračnim orožjem (10-metrska razdalja) je v Sloveniji kar nekaj, za streljanje z malo- in velikokalibrskim orožjem pa se boste morali nekoliko bolj potruditi. Da vam bo laže, vam Playboy spodaj prilaga nekaj naslovov in telefonskih številk. Ker verjamemo, da vas večina ne spi z lastnim orožjem pod vzglavnikom, je najbolje, da za začetek pridete na strelišče neoboroženi in na »kraju zločina« najamete orožje, s katerim želite streljati. Šele pozneje, ko vas bo stvar zares potegnila in boste imeli dovolj strelskih izkušenj, lahko začnete razmišljati o nakupu lastnega »pihalnika«.

  • SOIT, Dol 11a, Medvode, tel. (01) 361 18 80, (041) 416 961;
  • Strelišče, Dolenjska cesta 11, Ljubljana, tel. (01) 427 12 77;
  • Strelski center Gaj, Travniška 25, Pragersko, tel. (02) 803 91 33 – streljanje s puško šibrenico na glinaste golobe;
  • Vitanje, Polene 4b, Slovenske Konjice, tel. (041) 400 364.

TEKST: Rok Bulc

FOTO: Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri