Z bratoma Irt na Baliju

  • 05.03.2011

O garanju, odrekanju ­domačemu udobju, zlomljenih ključnicah in uspehih smo se pogovarjali z bratoma Irt, trenutno najboljšima motokrosistoma iz domačih logov, ki z naslovi državnih ­prvakov nista več zadovoljna.

6 fotografij v galeriji

Jrneja in Matevža verjetno poznate, saj smo pred desetletjem vsi gledali Veselkov Odklop. Takrat sta še z majhnimi 60-kubičnimi igračami na motokrosistični progi v Rakeku Boruta učila skakati čez 15-metrske police. No, Odklopa ni več, odličen blatni poligon na Notranjskem je preplastila industrijska cona, brata Irt pa na domačih tleh dirkata le, kadar jima to dopušča urnik evropskega in svetovnega prvenstva. Matevž je v letu 2010 kot član italijanske ekipe Techno B Team končal na tretjem mestu svetovnega prvenstva MX3 in s tem postal slovenski motociklist leta, Jernej pa je pod streho Husqvarnine tovarniške ekipe sklenil sezono kot četrti med 92 udeleženci evropskega prvenstva MX2.

Začetki

Pri Irtovih doma vsi trije fantje vozijo motokros, tudi najmlajši Peter, ki je leta 2010 že postal državni prvak. Jernej je začel dirkati pri sedmih letih, Matevž z osmimi. V tem športu so zgodnji začetki običajni, saj je otrok takrat zelo dojemljiv za učenje in predvsem za pridobivanje občutka za upravljanje stroja na tleh in v zraku. A le če ima za to veselje! Pogosta napaka staršev, predvsem s svojimi (ne)uspehi nezadovoljnih očetov, je namreč pritiskati na mulce, ki bi morda rajši delali potičke v peskovnikih ali igrali nogomet, pa jih posedejo na krosko in potem tulijo ob progi, da je mali ves prestrašen in trd.

»Ne, ne, pri nas ni bilo tako,« ob spominih kar zažarijo oči zdaj 20-letnemu Jerneju: »Dobesedno sva se tepla za edini motor, ki je bil takrat pri hiši. Na treningih je bila praksa, da če si se ustavil, je sledila menjava, zato se nihče ni hotel ustaviti. Ko me je tiščalo, sem se ustavil nekje na drugem koncu proge, odtočil in treniral dalje. Pritisk ni dober, spodbuda pa je včasih dobrodošla.«

Zmage in zlomi

Rezultati so zgovorni: Jernej je že prvo leto v karieri osvojil slovensko prvenstvo (MX 65) in pozneje nanizal še štiri zmage v skupnem seštevku, nakar je lani njegov dom postala Italija s podporo Husqvarnine tovarniške ekipe. Že na prvi dirki evropskega prvenstva MX2 je zasedel šesto mesto, kar je bil za tega nekdaj švedskega, potem italijanskega in danes nemškega (kupil jih je namreč BMW) proizvajalca najboljši rezultat do tedaj. Leto pozneje, lani torej, je odpeljal vse dirke in končal na četrtem mestu med 92 uvrščenimi.

Leta 1998 je Matevž postal državni prvak v MX 60 in zmagal v avstrijskem prvenstvu McDonalds, potem prestopil v razred više (MX 85 junior) in bil zopet dve leti zaporedoma najboljši, leta 2003 znova zmagal na državnem prvenstvu in se uspešno udeležil dirk evropskega (8. mesto) in svetovnega (4. mesto) prvenstva. Manj uspešna je bila sezona 2007, ko je zaradi zlomljenega gležnja izpustil več dirk, a je vsaj imel čas uspešno maturirati na gimnaziji.

Ja, poškodbe so v motokrosu pogoste in lahko usodne za kariero. Starejši ima na seznamu poškodb zlom gležnja in kosti tik nad gležnjem, obeh kosti tik pod kolenom, dva zloma desne ključnice in hematom na vranici, mlajši pa si je zlomil levo ključnico, nogo pod kolenom, podlaket, izpahnil ramo, strgal kolenske vezi in odlomil košček skafoida v zapestju. To poškodbo je Jerry utrpel na dirki na Javi: kmalu po startu se je zapletel s sotekmovalcem in po padcu je zašumelo v levem zapestju. Za tisti dan je dirko končal, rentgen pa je pokazal manjši odlomljen košček kosti in nateg­njene vezi, kar ga je v tednu pred drugo dirko na Baliju deloma prikrajšalo za deskarske užitke.

Bali kot nagrada

Vabilo na dvotedenski dirkaški oddih v Indoneziji je prišlo povsem nepričakovano in le dober teden dni pred prvo dirko. Ker je bila sezona že končana – hej, kdo pa ne bi? Ko je na naše vršace že vrglo prvi sneg, se je tam doli končevalo prvenstvo v powercrossu, kar je, kot smo ugotovili šele na kraju samem, nekakšna mešanica moto- in superkrosa. Dirkati ju je povabil Duncan Macrae, Škot, ki se že četrt stoletja ni vrnil v domovino, na Baliju pa je pravkar prevzel zastopstvo za rdeče-bele terenske motocikle. Priskrbel je motocikla z Akrapovičevima izpušnima sistema, mehanike, zdravnika pred startom, ko je bilo to potrebno, bivanje v luksuznih apartmajih z bazeni in prevoz do dirkališča s Hummerjevo limuzino. Vse za to, da bi Slovenca na indonezijskih tleh ugnala domačine in nekaj zelo hitrih Avstralcev.

Offroad je v Indoneziji namreč v vzponu. Ko bi videli, kakšen šov naredijo iz motokrosa! Sredi mesta z buldožerjem razkopljejo nogometno igrišče, pripeljejo hostese, najboljši bend in plesalke. Zvečer so tribune nabito polne. Pri nas pa ponudijo čevapčiče, govejo muziko in napol mrtvega napovedovalca, potem pa se čudijo, ker ni gledalcev in predstavnikov medijev. »Izstopa dirka v Orehovi vasi, kjer sem bil na dirki za svetovno prvenstvo drugi. Dirkanje ob sprem­ljavi domačih navijačev mi je kljub neznosni vročini naježilo kožo. Ampak da bi ti videl dirko v Argentini, kjer je okoli celotne proge nabito polno ljudi!« se z bolj žalostno organiziranimi dirkami pri nas strinja Matevž.

Med dirkama na Javi in Baliju sta si brata vzela čas za uživanje. Če si na rajskem otoku ne bi privoščila deskanja, potapljanja, raftinga, masaže in dobre hrane, bi storila velik greh. A Bali sta vzela kot nagrado po uspešni sezoni (in avtor teksta tudi) – motokrosistični vsakdanjik je veliko bolj krut. Počivata le en dan v tednu, sicer pa dvakrat do trikrat trenirata na motorju, preostali čas tečeta ali se potita v fitnesu. Ogromno časa jima vzame vožnja z dirke na dirko. Motokrosisti so novodobni nomadi in lahko si le predstavljate, kako močno mora biti zaupanje med dekletom in dirkačem, ki med sezono skoraj ne vidi domače postelje. Mesečni račun za mobilni te­lefon pa redko pade pod petstotaka.

Posel

Z motokrosom zaslužijo le najboljši. Če nisi v sami špici evropskega ali svetovnega prvenstva, te ekipa podpre kvečjemu z motociklom, morda z brezplačnim stanovanjem med sezono. Do takrat za dirkanje potrebuješ ali dobrega sponzorja ali bogate starše. »Nekaj malega lahko zaslužiš s treniranjem mladih dirkačev, ampak le redko se najde kdo, ki je pripravljen plačati vsaj 40 evrov za uro. Za manj se po 12 letih garanja v tem športu ne bom mučil, rajši treniram sam. Naju dober trener stane desetkrat več,« pove starejši brat.

»Pogodbe med dirkači in ekipami so večinoma poslovna skrivnost, a vemo, da najboljši v žep pospravijo 250 tisoč evrov na leto in več,« sem še izvedel ob večerni debati. Nekaterim pač uspe, a ne po naključju. Motokros je kot še marsikateri drug šport, pa naj bodo to smučarski skoki ali ritmična gimnastika, garaško delo. In ni le denar tisto, kar fante, kot sta Matevž in Jernej, žene naprej. Gre za preseganje samega sebe in svojih zmožnosti ter biti ne le dober, ampak najboljši v stvari, ki jo z užitkom počneš.

Najbolj vroč ta hip

Stefan Everts je po osvojitvi desetega naslova svetovnega prvaka leta 2006 postal najboljši motokrosist vseh časov, še istega leta razdrl šestletno partnerstvo z Yamaho in postal športni direktor KTM-ove motokros ekipe. Avstrijcem se je naložba v prvaka vrnila že čez štiri leta, saj so z novim dirkalnikom 350 SX-F in Sicilijancem Antonijem Cairolijem zmagali na svetovnem prvenstvu MX1. Največja posebnost tega motocikla, polnjenega z vbrizgalno elektroniko, je prostornina enovaljnika, ki je za sto 'kubikov' manjša od največje dovoljene v razredu. Prepričani so, da je to idealna kombinacija zadostne moči in igrivih voznih lastnosti, tekmeci pa se zmrdujejo, da gre le za tržni trik.

S sponzorskimi pogodbami neobremenjeni motokrosisti vam bodo sicer povedali, da ogromnih razlik med serijskimi motokrosi ni in da je pravzaprav vsak motocikel dovolj dobra osnova za zmagovito specialko. Je pa tisto, kar pripeljete iz štacune, kljub vedno višjim standardom dobro kvečjemu za zmago na kakšnem amaterskem prvenstvu, saj profesionalni tekmovalci menjajo in frizirajo vse po vrsti, začenši z vzmetenjem. Medtem ko serijski motocikel stane okoli osem tisočakov, se cena eno leto rabljenega dirkalnika za svetovno prvenstvo lahko povzpne do 50 tisoč evrov.

Največja razlika med najbolj priljubljenimi japonskimi (Honda, Kawasaki, Suzuki, Yamaha) in evropskimi (Husqvarna in KTM) znamkami je v okvirju, saj imajo vsi poševnooki aluminijastega, tisti s stare celine pa jeklen cevni okvir, poleg tega so Japonci korak pred Evropejci pri vzdržljivosti.

Za eksotiko in pravo redkost v tem blatnem športu velja Aprilia, ki edina ponuja dvovaljni pogonski motor z ogromno zalogo moči, a žal z nekaj kilogrami (pre)več.

Motocikli proti konjem

Leta 1908 so se na Angleškem v lovu na lisice spopadli jahači konjev in motociklov. Takrat je zmagala žival, saj sta do cilja prišla le dva motorista. Pravo svetovno prvenstvo v motokrosu so začeli voziti šele leta 1957,
na katerem je zmagal Šved Bill Nilsson, na stari celini pa se je prvenstvo v razredu do 500 kubičnih centimetrov začelo že pet let prej. Prvi slovenski motokrosist je lanski prejemnik nagrade AMZS za posebne dosežke Janez Rotar, ki je že leta 1958 v Avstriji dirkal s KTM-om in čez dve leti v Tržiču in Slovenj Gradcu prikazal tekmovanje po urejenem brezpotju z motociklom znamke DKW. Prva jugoslovanska dirka se je odvila leta 1961 v Zagrebu, potem pa v istem letu še v Mengšu, Tržiču in na Jesenicah. Od tridesetih v Jugoslavijo uvoženih motornih dvokoles znamke Jawa so le trije prišli v Slovenijo.


Irt pa ni edini priimek, ki se je sočasno pojavljal na tekmovanjih. Da je društvo AMD Orehova vas postalo klubski jugoslovanski prvak, sta bila v letih 1965, 1967 in 1968 najzaslužnejša brata Vesenjak. Stanko je bil leta 1966 tudi prvi prvak, njegov uspeh pa je leta 1971 ponovil Jože Zupin.

Motokros pa varen?

V formuli ena je 'hans' obvezen, v motokrosu (za zdaj) še ne, je pa zaščitna ovratnica postala zelo pogosto uporabljen angel varuh motokrosistovega vratu. Prvi vtis je nelagoden, saj takle 'leatt brace' omejuje gibanje glave, a to je njen namen – preprečiti poškodbe najbolj izpostavljenega dela motorista. Stane toliko kot dobra čelada, okoli 400 evrov.

TEKST Matevž Hribar

Foto  Matevž Hribar, proizvajalci, arhiv tekmovalcev

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri