Vzpon tehnogigantov Apple in Microsoft

  • 07.12.2011

O tem, kako je v le 30 letih dvema navdušencema nad računalniško kodo in skupki vezij uspelo ustvariti podjetji, ki sta spremenili svet. Applu in Microsoftu je uspelo v času, ko se še nihče ni trudil lepiti tistega malega © na svojo intelektualno lastnino.

(Foto: Goya)

10 fotografij v galeriji

Konec neke dobe

Pretekli mesec se je od tostranstva v družinskem krogu poslovil Steve Jobs, eden ustanoviteljev trenutno najvred­nejšega tehnološkega podjetja na svetu. Po mnenju strokovnjakov si je Jobs zaradi nejevere v konvencionalno medicino preuranjeni grob kot večni pridigar o svojem prav skopal kar sam.

Leta 2003 je zbolel za redko, a visoko ozdravljivo obliko raka na trebušni slinavki in se z njim v prvih devetih mesecih spopadel s posebno dieto in spiritualnostjo, operacijo pa je odklonil, kar je malo pred smrtjo pojasnil takole: »Nisem želel, da bi odprli moje telo, da bi ga kakorkoli oskrunili.«

Toda julija 2004 je le moral na prvo operacijo. Bolezen je nato žal napredovala in Jobs je vidno, od predstavitve do predstavitve novih izdelkov v jabolčnem asortimentu, hiral. Naposled je leta 2009 moral še pod nož zaradi transplantacije jeter. Pred smrtjo je obžaloval, da se je v začetnem stadiju bolezni odločil za alternativno zdravljenje.

V celotnem obdobju bolehanja je moral kar nekajkrat na podaljšano bolniško odsotnost, konec letošnjega avgusta pa je vajeti podjetja Apple še pravočas­no predal v roke dolgoletnemu sodelavcu, brezkompro­misni kopiji sebe, trdemu pogajalcu za mizo in perfekci­onistu Timu Cooku, ki pa je znan po tem, da je bolj človeški (znano je namreč, da je Jobs znal odpuščati ljudi iz službe kar v dvigalu med vožnjo na delovno mesto). »Smrt je destinacija, ki je edina vsem, nihče ji še nikoli ni pobegnil,« je nekoč izjavil Jobs.

Umrl je tako, kot je živel, bolje rečeno, živel je tako, kot je umrl. Prepričan v svoj prav.

Novica preplavi ves svet

V medijih je v hipu zavreščalo, oglasili so se domala vsi, ki kaj dajo nase: tehnofriki, častilci jabolčnega kulta, portali, ki živijo od obiska, ki ga generirajo s pisanjem o prihajajočih itelefonih, in to nemalokrat analizirajo do nezavesti, raznorazni časniki, ki jim je tehnologija sicer španska vas ... Pa televizijske oddaje z znanimi gosti v studiu, ki imajo doma ipad 2 (ker je kul in z njim srfajo po spletu pa otrok se igra gor 'igrice') in se kar naenkrat kvalificirajo za izvedence o življenju nekega izvršnega direktorja firme onkraj Atlantika.

Vsi so ga kar naenkrat 'pogrešali', čivkali o 'ikoni', 'legendi' in 'jokali'. Mimogrede, na Twitterju je novica o njegovi smrti presegla deset tisoč sporočil v sekundi, kar je bolje od tiste, ko je ritasta Beyonce na podelitvi nagrad za MTV obelodanila, da je noseča (8868), in več od tiste, da so specialci dokončno utišali bin Ladna (5000).

Oglasil se je tudi nekdanji šef Microsofta in po zad­njem štetju goldinarjev drugi najbogatejši zem­ljan Bill Gates: »S Stevom sva se srečala pred skoraj 30 leti in bila sva sodelavca, tekmeca in prijatelja skoraj polovico najinih življenj. Tisti, ki smo imeli to srečo, da smo delali z njim, se čutimo počaščene. Neizmerno ga bom pogrešal.«

Res, marsikdo danes misli, da je njuna zgodba le tista o večnem rivalstvu med njunima podjetjema. Jobs je pred šestimi leti v znanem govoru diplomantom na Stanfordu izjavil, da »so Windowsi zgolj kopirali mace«, kar so nato vsi pograbili kot sveto resnico (sploh je Steve v celotnem času njunega poznanstva prednjačil s takšnim špikanjem).

A malokdo ve, da sta možakarja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja hodila skupaj na zmenke s svojimi takratnimi ljubicami, vsaj dokler se Bill ni preselil v Seattle, in da je njuno rivalstvo pravzaprav obstajalo le na pa­pirju. Prijatelja naj bi bila že od nekdaj, a o tem, da naj bi se skrivoma dogovarjala tudi o različnih poslih, je še vedno veliko neznanega.

Jabolko pade na glavo

Tako Gates kot Jobs sta svoji podjetji ustanovila sredi sedemdesetih let. Prvi skupaj s Paulom Allenom, tistim današnjim milijarderjem, ki dolžino ega meri z dolžino svoje megajahte Octopus (126 met­rov), drugi skupaj s Stevom Wozniakom, računalniško legendo, ki mu je Jobs takrat, ko ga je zvlekel v španovijo, rekel: »Tudi če izgubiva denar, sva vsaj imela podjetje.«

Jobs in Wozniak sta bila po mnenju večine ljudi vse življenje velika prijatelja, a dejstvo je, da je bil Wozniak vseskozi v podrejenem položaju. »Želel je spreminjati svet, jaz pa sem želel le delati računalnike,« je nekoč izjavil Woz.

Nemara je tudi zaradi svoje geekovske narave še v času pred Applom Jobsu oprostil, da ga je naplahtal za skoraj dva tisoč dolarjev. Za posel, za katerega se je Jobs dogovoril z Atarijem – šlo je za stvaritev prototipa naprave za naslednika znane igre Pong, poimenovanega Breakout –, naj bi dobila 750 dolarjev in dobiček delila 50 : 50. A keč je pravzaprav bil v tem, koliko izboljšav jima bo upelo ustvariti, da bi končna različica delovala na čim manjšem skupku čipov.

Za vsak odstranjeni čip jima je bil ponujen dodatni bonus v višini 100 dolarjev in po štirih neprespanih nočeh je Wozniak, ki je projekt v celoti opravil sam, izgotovil prototip s 50 odstranjenimi čipi iz originalne namestitve. Bonus, ki naj bi ga prejela, je tako znašal kar 5000 dolarjev. A pozneje je Jobs Wozniaku povedal, da sta prejela le 750 dolarjev, in mu izplačal le polovico od tega, 375 zelencev.

Nedolgo zatem je Jobs izkoristil še eno veliko priložnost. Wozniak se je namreč po tistem, ko je bil popolnoma prevzet nad računalnikom altair 8800 (z njim se je srečal v klubu računalniških navdušencev Homebrew Computer Club), odločil, da bo izdelal svoj računalnik, saj si altairja 8800 ni mogel privoščiti. Začel je razvijati napravo, ki bo kas­neje dobila ime apple I.

Ko je marca leta 1976 računalnik končal, ga je skušal prodati HP-ju. Za napravo, vredno 800 dolarjev in ki deluje na BASIC-u, ni pokazal zanimanja niti eden od HP-jevih oddelkov, zato je Wozniak 1. aprila 1976 skupaj z Jobsom in Ronom Waynom ustanovil Apple Computer Company in že naslednji mesec dobil prvih 50 naročil za apple I, katerega cena je bila peklensko nizka: 666,66 dolarja.

Ron Wayne je sicer javnosti bolj malo znan osebek. Jobsov sodelavec in prijatelj po potrebi še iz freelancerskih časov pri Atariju, a mu je bil po duši – vsaj po tisti plati, ki si je želela uspeha – bliže od Wozniaka. Jobs ga je naposled prepričal v to, da je postal partner pri Applu (za le deset odstotkov podjetja).

Wayne se spominja: »Rekel sem si: ali bom bankrotiral ali pa postal najbogatejši človek na pokopališču.« Obdržal je svojo redno službo izdelovalca iger pri Atariju in se z Applom ukvarjal ponoči. Izdelal je dokumentacijo za apple I in prvi Applov logotip, tistega z Newtonom pod jablano in pregovornim jabolkom nad njegovo glavo.

A njegova vloga v podjetju je bila še drugačna: Jobs se je z njim na svoji strani že vnaprej zavaroval pred morebitnimi spori z Wozniakom. Tako bi ga vedno preglasoval pri pomembnejših odločitvah. Ni kaj, znal je gledati v prihodnost.

In zanimivost: zaradi imena Apple v nazivu podjetja so morali jabolčniki pred štirimi leti plačati holdingu Apple Corps, ki ima v lasti glasbeno založbo Apple Records (pa Apple Electronics, Apple Films, skratka, cel kup Jabolk), debelih 500 milijonov dolarjev. Podjetji sta se po sodiščih vlačili vse od leta 1978 in se vmes večkrat pogodili o plačilu glede pravic rabe imena Apple kot tudi logotipa z jabolkom, od februarja leta 2007 pa ga Apple Inc. končno lahko brezskrbno uporab­lja na svojih izdelkih.

Apple Corps so sicer ustanovili Beatli, zlobni jeziki pa radi rečejo, da je denar, ki so ga s tožarjenjem Jabolka prislužili, tudi edini konkreten denar, ki je pritekel na račune njihove založbe.

A ne glede na to obstaja Wozniakovo pričevanje, da ga je Jobs marca leta 1976 pobasal na letališču v San Franciscu in mu povedal, da se je končno domislil imena njunega skupnega podjetja. To naj bi bilo Apple Computers. Wozniak naj bi mu na to odgovoril, da pač že obstaja založba Apple Records (takrat velika stvar), a Steve ga ni želel poslušati in odločila sta se tvegati z imenom.

Pa saj naj bi bi ljudje vendarle znali ločiti plošče od računalnikov? Danes se zdi, da si je Steve Jobs ime za podjetje nalašč izposodil od Johna, Paula, Georgea in Ringa. Njegov marketniški duh je bil šele v prebujanju (priznal je, da je v mladosti konzumiral psihedelični LSD in da je bila to zanj ena najpomembnejših izkušenj v življenju – mogoče od tod tisti znani slogan Think different!), a že takrat se je zavedal, da je prepoznavnost znamke tista prava mati prodaje.

Mikromehki

V tistem času se je za svoje mesto v zgodovini začel boriti tudi Bill Gates, nadarjen programer, ki je zaradi svojih sanj opustil študij na Harvardu. In podobno kot Wozniaka je tudi njega in njegovega partnerja Paula Allena (z njim sta si kot podjetnika nabirala izkušnje že s podjetjem Traf-O-Data, katerega cilj je bil prebirati surove podatke s števcev prometa ter ustvarjati poročila za prometne inženirje) popolnoma odpihnil računalnik altair 8800.

Danes so si poznavalci edini, da je prav ta mikroračunalnik, ki so ga predstavili v januarski številki revije Popular Electronics, zanetil tisto iskro, ki je bila takrat potrebna, da se vname trg računalnikov. Gates in Allen sta menila, da lahko zanj spišeta tolmača (interperter) v programskem jeziku BASIC; to je takšen program, ki prevaja in izvršuje navodila, spisana v programskem jeziku.

Nebodigalen je Gates poklical v podjetje Micro Instrumentation and Telemetry Systems (MITS) in se stvariteljem altairja pohvalil, da ima v rokah delujoči interpreter. V podjetju so kajpak zahtevali demonstracijo orodja in takrat sta Bill in Paul spoznala, da sta jezik stegnila prehitro. V rokah nista namreč imela niti računalnika, v katerem naj bi program deloval, niti ene vrstice spisane kode.

Vrgla sta se na delo, in medtem ko je Allen sprogramiral simulator altairja, je Gates stipkal tolmača. Na njuno srečo je ta, ko sta ga marca 1975 po komaj slabih dveh mesecih predstavila MITS-ovim živinam, deloval brezhibno. Tokrat v pravi napravi, ne več v simulatorju.

Ti so se odločili, da jo bodo začeli distribuirati, po­imenovali pa so jo altair BASIC, 19-letni Bill in 20-letni Paul pa sta 4. aprila leta 1975 ustanovila podjetje, ki sta ga poimenovala Micro-Soft. Imena naj bi se domislil Allen.

Do leta 1981 je podjetje postopoma večalo svoj ugled in povečalo število zaposlenih, a prelomen je bil šele vstop Microsofta na področje operacijskih sistemov, temeljnih programov vsakega računalnika, ki dodeljujejo sistemu opravila, prostor za skladiščenje podatkov in uporabniku ponudijo uporabniški vmesnik za interakcijo s posameznimi aplikacijami. Microsoft je sicer že leto pred tem ponudil trgu svojo različico Unixa, ki so jo poimenovali Xenix, a pravi preboj mu je uspel z operacijskim sistemom DOS (Disc Operating System).

Zgodba o tem je polna čudnih preobratov. Po tistem, ko je podjetje IBM leta 1980 pristopilo h Gatesu v želji, da podebatirajo o tem, kako lahko Microsoftov softver pripomore k izboljšanju njihovih osebnih računalnikov (IBM Personal Computer), je Gates v tem začutil veliko priložnost (ponudil jim je svoj BASIC interperter), a glede na to, da je bil Microsoft takrat še precej neizkušen v raz­voju operacijskih sistemov, je IBM-u priporočil, naj raje premisli o operacijskem sistemu CP/M (Control Program for Microcomputers), ki ga je spisal Gary Kildall, ustanovitelj podjetja Digital Research.

Kildall je razvil do takrat najuspešnejši operacijski sistem vseh časov (prodan v več kot 600 tisoč izvodih), pomenil je standard, ki so ga želeli vsi preseči. IBM je po propadlih pogajanjih s Kildallom posel vseeno prepustil Billu Gatesu in Microsoftu. Njegova žena Dorothy, ki ji je prepustil pogajanja, naj ne bi hotela še pred sestankom podpisati dogovora o neizdajanju informacij, zaradi česar so IBM-ovi predstavniki preprosto odšli.

Čeprav je Gary kar nekaj časa trdil, da so se z IBM-om še isti večer na letu proti Floridi (kamor je odpotoval s svojo ženo na dopust) vseeno dogovorili, vsaj roke naj bi si bili stisnili, je glavni pogajalec iz podjetja IBM Jack Sams vztrajal pri svoji trditvi, da Garyja še v življenju ni srečal osebno.

Nazaj k Microsoftu: IBM je zdaj pričakoval od Gatesa, da bo podjetju priskrbel operacijski sistem. In ga tudi je, poimenovanega MS-DOS (Microsoft DOS), le da je tega zaradi pomanjkanja časa za razvoj prej kupil od Tima Patersona iz podjetja Seattle Computer Products. QDOS (Quick and Dirty Operating System) je od Patersona izmamil Paul Allen za 50 jurjev, a najbolj ironično je to, da je bil QDOS le klon (nekateri pravijo tudi, da si ga je Paterson kar nelegalno 'sposodil') Kildallovega CP/M. Pod črto: Microsoft se je dobesedno podpisal na Kildallov izdelek.

Avgusta 1981 so bili na trg lansirani prvi računalniki IBM PC z operacijskim sistemom MS-DOS na krovu (Microsoft je ohranil lastništvo) in podjetje se je zavihtelo na prestol največjih ponudnikov operacijskih sistemov, Tim Paterson pa se je zaposlil v Microsoftu (hej, naj skrivnosti ostanejo v firmi).

V roku nekaj let (20. novembra 1984) je Microsoft na trg postavil prvi operacijski sistem Windows, podaljšek MS-DOS-a z grafičnim vmesnikom. Uspeh na področju operacijskih sistemov je bil za podjetje tako velik, da so od 13. marca 1986, ko so njegove delnice postale dostopne javnosti, pa vse do danes kar trije zaposleni v podjetju postali milijarderji (Gates, Allen, Balmer), neverjetnih 12 tisoč nekdanjih ali še vedno zaposlenih pa naj bi postalo milijonarjev.

Sladko-kisli odnos Appla in Microsofta

Podjetji sta že v začetku sodelovali. Leta 1984 je tako Microsoft že pričakoval, da bo polovico prihodkov ustvaril s softverom, ki ga je izdelal za macintoshe. Še več, Apple je leta 1985 podpisal z Microsoftom pogodbo, v kateri je Billu in kompaniji dovolil uporabo nekaterih elementov macintoshevega grafičnega vmesnika. Čez slab mesec, konec novembra 1985, je Microsoft nato izdal svoj prvi operacijski sistem Windows (1.0) in čez dve leti, septembra 1987, še Windows 2.0.

Sledila je Applova tožba, češ da je Microsoft uporabil nekatere grafične elemente (ikone), ki niso bili navedeni v pogodbi iz leta 1985. A to je že bil Apple brez Jobsa, ki ga je iz podjetja izrinil John Sculley, k Applu pa ga je iz Pepsija namamil prav Steve sam. In to z besedami: »Bi rad do konca življenja prodajal pocukrano vodo ali želiš priložnost, da spremeniš svet?«

Sledila so boleča leta za Apple in plodna za Microsoft. Ta se je lahko leta 1990 ob 15-letnici obstoja pohvalil kot prvo računalniško podjetje, katerega dobiček je v celot­nem letu presegel milijardo ameriških dolarjev (1,18 milijarde, če smo natančni). Microsoftov uspeh je leta 1991 Apple spet skušal zaustaviti s tožbo, v kateri je Microsoft in Hewlett-Packard obtožil kopiranja elementov grafičnega vmesnika iz operacijskih sistemov Applovih računalnikov lise in macintosha. Čez štiri leta je sodišče razsodilo, da so Applove obtožbe neutemeljene.

Jobs po tistem, ko je izgubil članstvo v jabolčni družini, seveda ni sedel križem rok. Odhod iz Appla leta 1985, pa čeprav podprt s 150 milijoni odpravnine, ga je bolel. Ko je zapustil Jabolko, je še isto leto s sedmimi milijoni dolarjev ustanovil podjetje NeXT Computer in leto kasneje, ko mu je že skoraj popolnoma zmanjkalo investitorskega denarja, v španovijo pritegnil milijarderja Rossa Perota (da, tistega, ki je v letih 1992 in 1996 kandidiral za ameriškega predsednika), ki je v Jobsovo podjetje zmetal na tone denarja.

Čez leto dni je Jobs od Lucasfilma za deset milijonov dolarjev kupil računalniški grafični oddelek The Graphics Group, ki se je kasneje preimenoval v Pixar. Sodelovanje z Disneyjem je Pixarju prineslo svetovno slavo in po celovečerni animiranki Toy Story je animacijski studio splavil še celo vrsto risankastih hitov, med njimi Monsters Inc., Finding Nemo, The Incredibles, Cars, Ratatouille, WALL-E, Up in dve nadaljevanji Toy Storyja. Januarja leta 2006 je Disney končno kupil Pixar za debelih 7,5 milijarde dolarjev in Steve Jobs je postal s približno sedemodstotnim deležem največji delničar podjetja The Walt Disney Company.

Do leta 1997 je Apple potonil že tako globoko, da je moral za pomoč zaprositi prav Microsoft. Apple je takrat namreč v iskanju rešitev kupil NeXT za 429 milijonov dolarjev in z njim vred Jobsa, ki je kmalu spet prevzel krmilo podjetja in si dal simbolično plačo en dolar na leto, s čimer je spet potrdil svojo (samo)trženjsko genialnost. Bill Gates je priskočil na pomoč prijatelju, po satelitski povezavi se je javil na konferenco MacWorld, ki jo je vodil prav povratnik v podjetje Steve Jobs, in objavil, da bo v Apple investiral 150 milijonov dolarjev.

Podjetji sta se zavezali, da bosta opustile spore glede patentov, in Microsoft je obljubil, da bo vsaj za naslednjih pet let za mace pripravil vse prihodnje različice pisarniškega paketa orodij Office, spletni brskalnik Internet Explorer in razvojna orodja. Naj spomnimo, da takrat Apple še ni imel razvitega svojega ekosistema orodij kot danes. Finančna injekcija je zato pomenila prvi majhen korak h končnemu okrevanju Appla, prvi korak na poti, ki je Apple pripeljala na vrh sveta. In k temu je v najtežjih časih podjetja pripomogel prav Gates s svojim Microsoftom.

Ne toliko z denarjem kot z dobrim imenom, saj so Applove delnice že naslednje jutro po Gatesovem simboličnem javljanju v živo poskočile za 40 odstotkov. Zaupanje investitorjev v propadajoče podjetje se je povrnilo. Lahko bi rekli, da je zato Bill Gates v precejšnji meri soodgovoren za to, kar se je kasneje razvilo iz umirajočega podjetja, ki je kot feniks vstal iz pepela, kar je, boste porekli, vendarle skregano z logiko, s katero nas večinoma pitajo mediji. No, seveda bi bilo, če bi bila Jobs in Gates resnično takšna nasprotnika, kot so ju skušali prikazati.

Dobri umetniki kopirajo, veliki umetniki izmaknejo

Ta rek si je prvi privoščil Pablo Picasso, Steve Jobs in Bill Gates pa sta mu vsak zase pripisala povsem nov pomen. Brez Jobsa ne bi bilo Gatesa in brez Gatesa ne bi bilo Jobsa. In obeh ne bi bilo brez Dennisa Ritchieja, enega najpomembnejših pionirjev računalniške znanosti, očeta programskega jezika C in operacijskega sistema Unix, dveh dobrin, ki sta konec sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja stimulirali rast celotne računalniške industrije.

A tako kot mnogi drugi se je tudi Ritchie nekje na svoji genialni poti izgubil in svoje mesto v zgodovini prepustil odličnim manipulatorjem z javnostjo, kot je bil Jobs. Nanj je bil precej jezen dolgoletni sodelavec Jef Raskin (umrl leta 2005), stvaritelj Applovega macintosha.

A Raskin je povezan še z nekim drugim podjetjem, ki med poznavatelji velja za največjega osmoljenca v dobi vzpona osebnih računalnikov. Podjetje Xerox je leta 1970 odprlo raziskovalni center Palo Alto Research Center (PARC) in zaposlilo najpametnejše glave, ki so dneve in dneve tuhtale in razvijale nove smernice v računalniški znanosti. Raskin je center začel obiskovati kot gostujoči učenjak iz laboratorija Stanford Artificial Intelligence Laboratory. Zakaj to razlagamo? PARC je leta 1973 končal računalnik alto.

Ta je stal zajetnih 40 tisoč dolarjev, pomembno mesto v zgodovini pa ima zato, ker gre za prvi pravi osebni računalnik, s katerim so lahko upravljali prek grafičnega vmesnika. Bilo ga je mogoče povezati z drugimi računalniki in z njim tiskati z laserskim tiskalnikom (zanje krovno podjetje prav tako ni imelo posluha in niso vedeli, kaj bi z njim, njegovega izumitelja Garyja Starkweatherja pa je kasneje zaposlil Apple).

Leta 1978 se je Applu pridružil Raskin, ki je naslednje leto zavrnil delo pri projektu igralne mašine (Annie Project) in predlagal, da bi se podjetje raje usmerilo v razvoj računalnika z grafičnim vmesnikom.

Aha, tako torej! Če bi podjetje Apple izdelalo osebni računalnik z grafičnim vmesnikom in ga trgu ponudilo po desetkrat nižji ceni, bi to kajpak pomenilo takojšnjo zmago. Novembra 1979 je zato Jobs tudi sam odpotoval v Xeroxov PARC. Ker je bilo podjetje Apple v tem času zelo vroče, se je s Xeroxom dogovoril, da mu bo dovolil kupiti sto tisoč delnic svojega podjetja, če mu bo Xerox v zameno za to dovolil vstop v svoje razvojne laboratorije.

Xerox je privolil in inženir Larry Tesler je tam Jobsu pripravil demonstracijo računalnika alto. Prek ekrana je z računalniško 'miško' premaknil kurzor, odpiral in zapiral okna ter prikazal delovanje elegantnega programa za pisanje besedil. Jobs se je na to dobro pripravil, v PARC je prišel skupaj z Billom Atkinsonom, enim svojih softverskih inženirjev.

Tesler se je kasneje v nekem intervjuju za The New Yorker spom­nil, da se je Atkinson med predstavitvijo pomaknil tako blizu, da se je z nosom skoraj dotikal ekrana in dodal: »Jobs je skakal naokoli po sobi in bil vidno navdušen. Ko pa je videl stvari, ki sem jih počel na ekranu, je začel kričati: 'Zakaj ne počnete nič s tem? To je največja stvar! To je revolucionarna stvar!'«

Jobs je odvihral nazaj v Apple in od ekipe, ki se je potila pri naslednjem projektu, nemudoma zahteval, naj spremenijo celoten koncept razvoja. Hotel je videti menije na ekranu, odpirati okna, želel je miško, a cenejšo in boljšo! To je pripeljalo do znamenitega macintosha.

Malo znano dejstvo je, da je Jobs enega izmed najznamenitejših računalnikov v zgodovini želel uspavati, še preden bi ta shodil. Jobs je Raskinu leta 1979 dejal, da je ideja o takšnem računalniku, ki bi imel grafični vmesnik in stal 1000 dolarjev, nekaj, s čimer se podjetje ne želi pečati, a takratna člana uprave Mike Markkula in Mike Scott sta Jobsa posvarila, naj Raskina pusti pri miru, in Raskinu prižgala zeleno luč za projekt.

Je Jobs igral pošteno igro? Je želel slavo le zase? Z Raskinom sta namreč oba želela isto stvar in obema je bilo najverjetneje jasno, da sta jo oba videla pri Xeroxu. No, kasneje, leta 1982, je Jobs Raskina celo izrinil iz podjetja in prevzel krmilo nad projektom Macintosh.

24. januarja 1985 je ta končno uzrl svetlobo dneva, postal je prvi komercialno uspešen osebni računalnik z grafičnim vmesnikom. Upravljalo se ga je z miško in stal je 2495 dolarjev. Zgodba o tem, kako je Xerox razvil, nato pa ignoriral prvi osebni računalnik, je dobila srečen epilog v nekem drugem podjetju, Jobs pa je čez leta dejal: »Če bi Xerox vedel, kaj ima v rokah, in če bi nekaj storil glede tega, bi lahko bil velik kot IBM, Microsoft in Xerox skupaj – največje tehnološko podjetje na svetu.«

Xerox je leta 1989 vložil tožbo proti Applu zaradi kršenja avtorskih pravic in zahteval izplačilo odškodnine v višini 150 milijonov dolarjev, z obrazložitvijo, da videz softvera na Applovem macintoshu in lisi izvira iz Xeroxovih laboratorijev in da ga je Apple uporabil brez dovoljenja. Toda prepozno, pet let po splavitvi macintosha, in v veliki meri zaradi tega tudi neuspešno. Tožba se je pripetila ravno v času, ko je Apple tožaril Microsoft – zaradi istega razloga! Microsoftov operacijski sistem Windows naj bi 'bil videti in se občutil' kot Applov Mac OS.

Tovrstne prakse se Apple poslužuje še danes: s preventivnim patentiranjem še tako samoumevnih elementov grafičnih vmesnikov in tehnologij skuša onemogočiti domala vsakega malo resnejšega tekmeca. Le da danes pri pametnih mobilnikih in tabličnih računalnikih. Takoj jih je na primer po prstih dobil Samsung. Letos poleti je Applu prodajo njegovega tabličnega računalnika samsung galaxy tab 10.1 že uspelo preprečiti v Avstraliji in v nekaterih državah Evropske unije. Z obrazložitvijo? 'Videti je in občuti se kot ipad.'

TEKST Tomaž Kotnik, ILUSTRACIJA Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri