Vse najboljše, Nevermind*

  • 20.09.2011

Apatični otroci generacije X so odrasli, spomini na enega največjih rok albumov vseh časov pa so ostali.

2 fotografiji v galeriji

Spomladi leta 1991 je Kurt Cobain stopil do Krista Novoselica, soustanovitelja Nirvane, in mu z zelo kratkimi navodili razjasnil koncept za njihov drugi studijski album: »Glasba je na prvem mestu, šele potem so besedila.«

S tem vodilom je v naslednjih mesecih nastajal album, za katerega nihče od članov skupine ni predvidel, da bo zaznamoval zgodovino roka. Kurt Cobain je zgolj želel surov, agresiven grandžerski zvok iz Seattla spraviti v nekoliko bolj melodičen format, založba Geffen pa je tisti čas držala pesti, da se znebijo vsaj 25 tisoč kopij tega čudaškega alternativnega ploščka. Nevermind so 24. septembra 1991 ponudili javnosti, po medijih pa je zaokrožil singel Smells Like Teen Spirit. V naslednjih štirih mesecih je Nirvana z vrha lestvice prodanih albumov sklatila Jacksonov album Dangerous, do danes pa so prodali že več kot 30 milijonov izvodov tega častitljivega rokovskega zaklada. Nevermind se je tako ali drugače dotaknil vsakogar. Letos, 20 let od izida, smo nekatere predane glasbi povprašali, kaj Nevermind pomeni njim.

'Močna melodija, jeza, ljubezen, dinamika ...'

»Nirvanin Nevermind je osebno ena mojih ljubših plošč, ki jih posedujem. Prišla je na sceno v trenutku, ko me je glasba osebnostno najbolj definirala in ko sem v raziskovanju glasbe oblikoval svoj glasbeni okus. Je tudi eden od razlogov, zakaj sem začel igrati kitaro. Močna melodija, jeza, ljubezen, dinamika, ne nazadnje tudi produkcija, ki je tudi danes na zavidljivo visokem nivoju. To so kvalitete tega albuma, ob katerih pri poslušanju še danes dobim kurjo polt. To je duša in to je rokenrol,« Primož Benko, kitarist in sprem­ljevalni vokalist v skupini Siddharta.

Nevermindov vodilni komad Smells Like Teen Spirit si je samo na Youtubu do danes ogledalo že več kot 46 milijonov ljudi, analitiki pa ga označujejo kot himno apatičnega mulca generacije X. Generacije, ki je danes odrasla, a se od Neverminda nikoli ni popolnoma poslovila. Vsakdo ga je doživel po svoje.

»Nevermind me je zadel v najbolj občutljivih letih, ob prehodu na gimnazijo. Po vseprisotnosti komada Smells Like Teen Spirit se je začela misija, kako priti do zgoščenke s slavnim malim plavalcem na naslovnici. Na srečo se je to zgodilo precej hitro – prek poznanstev se je namreč en kos iz münchenske prodajalne kmalu znašel v mojih rokah. Zgodba se je stopnjevala do Nirvaninega nastopa v Hali Tivoli in se prav tako nenadno, kot se je začela, s Kurtovo smrtjo tudi končala. Nevermind je od takrat ostal pod kožo verjetno ne le meni in moji, ampak tudi mnogim drugim generacijam,« Žiga Klančar, glasbeni urednik na MTV-ju.

'Hočemo kurac, hočemo kurac!'

Mali plavalec na naslovnici, ki lovi dolarski bankovec, pripet na trnek, je del velike zgodbe albuma Nevermind. Kirk Weddle, fotograf, ki je ujel legendarni trenutek, je sprva ponudil fotografije plavajoče deklice, a je založba hotela fantka. Takšen je bil dogovor s Cobainom in Weddle se v reviji Spin spominja: »Bilo je bizarno. 'Hočemo kurac, hočemo kurac!' so se drli na založbi. Zdaj poznam ljudi, ki jim je fotka všeč, in ljudi, ki mi zaradi nje težijo, a nočem, da me ta posnetek definira.« To je bila in je ostala moč tega albuma. Uspelo se mu je zasidrati v življenje vsakogar, ki se ga je dotaknil.

»Ko je leta 1991 izšel album Nevermind, smo bili kar malce šokirani. Ne toliko nad glasbo kot nad dejstvom, da jo je pod svoje okrilje vzel MTV. Alternativa je prvič v takem obsegu postala mainstream in spremenila se je podoba glasbenega sveta. Takrat smo z Big Foot Mamo ravno dobro začeli: mi smo izhajali iz starega roka in aktualne trende smo spremljali z zadržki. Grandž ni bil naša glasba. Bil je preveč depresiven, imel je preveč čudnih akordov in čudno je hreščal. Seveda sem se udeležil legendarnega koncerta Nirvane leta 1994 v Hali Tivoli, ki pa mi je pustil mešane občutke.

'Čudovit preplet pobesnele energije'

Potem pa si je Kurt odpihnil glavo. Njegova zgodba se me je kar dotaknila in šele to je bil povod, da sem se začel poglabljati v Nirvano. In kaj sem odkril? Neverjetno pesniško globino, iz katere je žarela iskrena jeza in frustracija odraščajočega človeka, čudovit preplet pobesnele energije in nalezljivih melodij ter zgodbo, ki bo vedno imela v sebi nekaj misterioznega. Tako je Nirvana postala eden mojih najljubših bendov vseh časov. Razočarala me je zgolj izvedba MTV Unplugged, ker je akustika uničila tisto prej našteto,« Alen Steržaj, bas kitarist skupine Big Foot Mama.

»Nisem ravno ljubitelj te zvrsti glasbe, je pa res, da je bil ta album velika prelomnica in je za seboj potegnil celotno genera­cijo. Ob tem se morda lahko pohvalim, da sem med svojim bivanjem v Los Ange­lesu snemal v studiu Sound City, kjer je bila posneta prav ta plošča,« Sergej Pobegajlo, bas kitarist in pisec pesmi v skupini Billysi.

Štiriindvajsetega septembra si tako vstavite Nirvanin izbrani presežek v domači sukač zgoščenk. Naj bo to naše skupno voščilo za Nevermindov 20. rojstni dan.

Tekst Darjo Hrib

* Prevod imena albuma za jezičnega inšpektorja: Saj je vseeno.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri