Vreme v dvoje

  • 05.06.2008

Sloviti meteorolog na POP TV je bolj navihan, kot kaže na ekranu. V mladosti je po Portorožu lovil tujke, na nacionalni televiziji pa mu dolga leta niso dovolili govoriti nič drugega, kot le o vremenu.

(Foto: Bor Dobrin)

9 fotografij v galeriji

»Halo, gospod Trontelj, kaj pravite, bi midva naredila eno vreme v dvoje?«

»Ja, lahko, zakaj pa ne.«

»Kaj pa intervju za Playboy?«

»Huh, a se bom moral sleči?« Smeh.

» Ne, kje pa …«

Mahati z rokami pred kartami z legendo vremena! Uau. Vremenoslovci so se mi vedno zdeli nekakšni »državni« vrači, zakoniti posredniki med nebom in zemljo. In kadar napovedo še posebno ugodno vreme, jih naravnost obožujemo. Če ljudje komu slepo verjamemo, potem zagotovo meteorologom. Tudi takrat, ko se včasih zmotijo. Narava je pač muhasta.

Mirana je vreme pritegnilo predvsem zaradi jadranja. Znani obraz s teve ekranov nas obiskuje že od leta 1972. Najprej smo ga gledali na nacionalni televiziji, zadnjih šest let na POP TV. Trideset let pojavljanja pred kamero, tako rekoč pol življenja, je kar častitljiva številka.

»Nekaj časa je veljalo, da kadar napovedujete vreme, prinesete samo dež.«

»Ja, res je bilo neko obdobje, ko je bila cela serija vikendov slabih. Ampak tako obdobje pač pride, nisem nič posebej štimal ... ha, ha.«

Uvodniki, s katerimi nas zapelje v vremensko napoved, gredo marsikomu v nos. Sam pravi, da je včasih res že dolgočasen, ker pač pesimistično gleda na stvari, in da bo v prihodnje prijaznejši.

»Ste imeli zaradi tega kdaj kakšne težave?«

»Večjih ne, mi je pa minister za okolje svetoval, naj se ne vtikam prav povsod.«

Na nacionalni televiziji je bilo navodilo zelo jasno: »Striktno samo o vremenu!«

Poslušala sem njegov topel, globok in žameten glas. Kot bi mi pripovedoval pravljico. Šarm, ki ga izžareva, se je z leti gotovo stopnjeval, in stavim, da so se dekleta tudi nekoč hrepeneče ozirala za njim.

»Ste zapeljali veliko žensk?«

»Ah, kje pa, jaz sem pravi štor za to.«

» Meni pa se zdi, da ste s svojim glasom lahko zelo romantični.«

»Ha, ha … ne, nisem romantičen, vsaj mislim, da ne, sem bolj praktičen. No, kakšno fajn že pogledaš, sicer pa so mi bolj všeč temperamentne, z močnim karakterjem, bolj mediteranski tip.«

»Na primer?«

»Vedno so mi bile všeč Italijanke: Gina Lollobrigida, Sophia Loren, tudi Liz Taylor je bila en čas ideal, pa Brigitte Bardot. Čeprav si nikoli nisem ustvarjal tipa ženske, da bi rekel: samo te so mi všeč.«

»Ampak?«

»Katerakoli, samo da je lepa. Med nama se mora zasvetiti iskrica.« (smeh)

Jadrati je začel zelo zgodaj, še živo se spomni prvega maja leta 1955, ko je pri petnajstih prvič zaplul po Ljubljanici. Si kar predstavljam brhka dekleta, ki so vzdihovala za postavnimi fanti, medtem ko so spretno vlekli vrvi in napenjali jadra, njihova telesa pa so se, polna kapljic, svetila v pomladanskem soncu. Ja, gotovo eden najlepših pogledov na moškega. Tudi danes.

»Ste bili kaj večji frajer zato, ker ste imeli svojo barko?«

»Seveda je bila to prednost. Če si želel kakšno zapeljati, je ni bil nikoli problem povabiti na jadrnico.Vedno so šle z veseljem. Z bratom sva nekoč celo nagovorila miss portoroške noči, da je šla z nama jadrat.«

»Na nočno ali dnevno vožnjo?«

»Na dnevno ... (smeh) ...« Saj zaradi tega je potem nastal mini škandalček, ker je bila ta zelo lepa dama, sicer Francozinja, poročena. To je takrat zamolčala, je bila pa zelooo prijazna gospa ...«

Ni samo izkušen jadralec, navdušuje se tudi nad zimskimi športi. Profesionalni smučar ravno ni bil, je pa opravil tečaj za smučarske sodnike in pozneje sodil tudi na mednarodnih tekmah, na primer smučarske teke na olimpijadi v Sarajevu.

»Če bi hoteli prijetno damo peljati na sprehod, kaj bi izbrali: zimsko idilo ali aprilsko ploho?« »Absolutno bi šla na zimski sprehod, je pa tudi spomladanska ploha lahko zelo osvežujoča.«

»Se spomnite kakšne romantične izkušnje med aprilsko ploho?«

Tokrat je bil njegovo odgovor zelo odločen: »Ne, ne spomnim se. Najbrž nikoli nisem doživel takšne izkušnje.«

Odraščal je skupaj s takrat mlado povojno Jugoslavijo. Lumparija je bila že to, da je ukradel očetovo kolo in ga polomljenega skrivaj vrnil. Zabavali so se bolj ob družabnih igrah, predvsem so hodili v kino. Filmske dive so bile nedostopne, veliko laže je bilo priti do revij z lepimi dekleti.

»Kdaj ste prvič prelistali revijo z erotičnimi fotografijami, recimo Playboy?«

»Huh, ne vem, kdaj je bilo prvič, ampak tam nekje na začetku izhajanja. Kjerkoli je bila pač na razpolago, sem jo prelistal.«

»Ste bili razburjeni ob pogledu na vabljiva telesa golih deklet?«

»Ne, kje pa. Saj je umetnost polna aktov, gola telesa mi nikoli niso povzročala kakšnih šokov.«

»Ste pornografsko literaturo brali skrivaj?«

»Ne vem, najbrž ne. Revija Start je bila recimo takrat zelo aktualna. Pač pogledaš, včasih kupiš, če ti je kaj še posebno všeč ... ha, ha.«

Predstavljam si, da so bile nekoč razgaljene prsi vrhunec erotike, ostali deli telesa pa so bili le za užitke ljubimcev in umetnikov. Danes gola ženska telesa vsepovprek kričijo z naslovnic, plakatov, filmov. Kot pravi Miran, ga golota, ki se nam ponuja skoraj dobesedno na cesti, niti najmanj ne moti.

Od lepih deklet sva zaplula v bolj mirne, zakonske vode. Ker je tako suveren v prepričanju, da trajnega zakona ni brez iskrenega prijateljstva, sem malce navihano in bolj za šalo vprašala, ali je v vseh teh letih zakona kdaj pomislil, da bi prevaral ženo. Dobila sem precej trd odgovor: »Ah, o tem ne bi govoril. To je jasno, da vsakega moškega spreletavajo tudi take misli.«

»Pa ste bili takrat močni?«

»Sem (ups, zelo odločno!). Saj so bile take okoliščine, da moraš biti močan. Predvsem znajo biti ljudje zlobni, zlasti če si znana osebnost.«

Vsekakor zelo iskren in odprt človek. Na vsako vprašanje je odgovoril brez treme, brez pomislekov. Če bi sedela v poznih nočnih urah v kotičku kakega temačnega bara in se diskretno nagibala drug proti drugemu v soju sveče, bi zagotovo izvedela še več.

Spraševala bi ga že zato, da bi lahko poslušala njegov zamolkli, mrmrajoči glas. V eni roki bi držal cigareto, z drugo bi kot veter zamahoval po zraku in vznemirjal svečo. Jaz bi srkala rdeče vino in skoraj brez diha lovila njegove misli.(Nekako se mi zdi, da kozarec rdečega vina privlačno žensko naredi še bolj erotično).

Skoraj greh bi bil, če ne bi še malo spregovorila o vremenu: »Kako kaj kaže, bomo letos še smučali?«

»Ah, jasno da bomo. Lani je bilo na Kredarici ogromno snega, kar sedem metrov. Meja sneženja se je pač nekoliko dvignila, a sneg zagotovo še pride.«

Zadovoljno sem si oddahnila. Ne morem pomagati, ampak vedno me dobijo. Že od nekdaj namreč verjamem, da so vremenarji po službeni dolžnosti najbolj optimistični ljudje. Koga pa briga, če padajo prekle ali se gora ruši pod snegom, saj, kakor pravijo sami, za dežjem vedno posije sonce.

TEKST: Vesna

FOTO: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri