Vonj po revoluciji

  • 23.04.2008

Moja pankovska epopeja se je začela že v osnovni šoli, ki je resnici na ljubo nisem nikoli dokončal. Vsaj tiste »normalne« ne. Pozneje sem svojo dolžnost opravil v večernem programu, vendar se s tem res ne bi hvalil. Eden od razlogov za prezgodnji padec je bilo dejstvo, da sem hodil na šolo, ki je nosila ime narodnega heroja Toneta Tomšiča.

(Foto: osebni arhiv)

11 fotografij v galeriji

V duhu takratne socialne promocije partizanstva smo se vsako leto udeleževali komemoracij v spomin na prezgodaj padlega komunista, ki mu sreča ni bila naklonjena. Kot je znano iz zgodovine, je bil Tomšič izdan, ujet in ustreljen v ljubljanski Gramozni jami.

Po eni strani so mi šle komemoracije, na katerih je polizan mladinec vsakič znova recitiral grozljivo patetične pesmi z junaško vsebino, silno na živce, po drugi strani pa so v meni zbujale skomine posebne vrste. Moja težava je bila namreč v tem, da sem partizanstvo jemal preveč resno. Seveda je bil vsega kriv tovariš Tone, ki je bil v naših srcih bolj živ, kot bi bilo normalno.

Njegovi osebni predmeti, ki so nas gledali iz ogromne vitrine v glavni avli – neuporabljena bomba, pištola z naboji, ljubezenska pisma, kurirska torbica in fotografija celice, iz katere so ga dvakrat zaman reševali – so na nas delovali posebno slovesno. Zame je bil Tomšič drugačen od drugih partizanov. In to iz preprostega razloga: ker je dovolj zgodaj padel in tako upravičil svoje poslanstvo. Tako kot je to uspelo Šarhovim na Pohorju, Bičku na tisti famozni skali, s katere naj bi postrelil kopico Nemcev.

Delitev na prave in zlagane partizane me je preganjala skozi celotno obdobje panka in me preganja še danes. Samo mrtev partizan je pravi partizan, mi je narekovalo nezavedno. Zdaj vem, da je šlo za neko vrsto infantilnosti, ki jo je zakrivila prezgodnja puberteta, v španoviji s socialistično ideologijo, pa vendarle se lahko prav tej zaostalosti zahvalim, da sem stvari videl takšne, kakršne so.

Outsiderji v kuhinji

Med pankovskimi prvoborci, ki so bili sicer pretežno iz delavskih in oficirskih družin, je bilo veliko tistih, ki so vse skupaj jemali bolj za šalo in v vsem videli povsem praktične koristi, kot so ženske, pijača in dobra zabava. To je bilo najbolj očitno ob nedeljah, ko so izginili v varna zavetja svojih meščanskih domov, da bi si nabrali novih moči za divje žurke in koncerte. Medtem smo tisti, ki smo bili obsojeni na cesto in rokenrol, ostajali na znanih punktih (železniška postaja, restavracija Rio, Rožnik, blokovske kleti, atomska zaklonišča, študentske sobe, vagoni stoječih vlakov, pijanski bifeji ...) in v slogu svojih predhodnikov partizanov iskali nove žrtve za svoje potrebe.

Bili smo obsojeni na blodnjo in ves tisti cirkus, v katerem so pametnejši in bolj preračunljivi že videli novo revolucijo. No, resda smo šli včasih k tem istim malomeščanom na obisk in jim dodobra izpraznili hladilnike. Včasih tudi malce porisali stene, polili barvo po kakšnem prav lepem klavirju ali pa vsaj sklatili kakšen lestenec. Objestnost je bila del obveznega programa. Pa vendarle eni brez drugih nismo mogli. Tako kot komunisti niso mogli brez spominov na čase, ko je bilo partizanstvo še neomadeževano.

Kdo riše kljukaste križe

Medtem ko so moji soborci risali grafite s politično vsebino, med katerimi je bil policiji najbolj »všeč« tisti »Dol z rdečo buržoazijo«, sem se sam proti »rdečim« upiral naj svoj način – s »plavimi«. »Plavi« je v delavskem žargonu pomenil nekaj takšnega kot rumeni karton pri nogometu. Ko te ni bilo v službo, si dobil »plavega«, če pa si to ponovil večkrat, si zaslužil »rdečega«, kar je pomenilo, da si bil na cesti, izključen iz delovnega procesa.

Ko je France Popit tam nekje v začetku osemdesetih izjavil, da je med pankerji tudi veliko lenuhov, ki pod okriljem ideje sproščajo svoje lumpenproletarske blodnje, se sploh ni veliko zmotil. Poleg »plavih« sem bil med »tovariši« znan tudi po velikem številu bolniških, kar pa je bila posledica mojega polnega udejstvovanja pri »aktivnostih« pankovskega gibanja. Poleg ene izmene v tovarni sem obvezno oddelal vsaj še dve na terenu, kar je bilo za skoraj dvometrskega fanta, ki je takrat tehtal slabih sedemdeset kilogramov, le malce preveč.

V pekarno sem prihajal vinjen ali mačkast, in ko sem v roke prijemal vroče štruce, se je v meni nabiralo sovraštvo do vsega proletarskega. Reakcija je bila pričakovana. Tako ne more iti naprej, sem si dejal nekega jutra, ko sem čakal na dvojko, skupaj z izžetimi delavkami Pletenine na Zaloški, in se za vedno poslovil od poštenega kruha. Ni mi preostalo drugega, kot da se posvetim glasbeni karieri.

Bend je bil statusni simbol

Ko smo spili dovolj pelinkovca, smo se kratkočasili z ustanavljanjem bendov. Takrat, v začetku osemdesetih, je bil to nekakšen nacionalni šport alternativcev. Takšnega, ki ni imel svoje pankskupine, skorajda ni bilo. Šlo je celo za neke vrste prestiž, v katerem pa ni nihče videl materialnih koristi. Kakovost in estetski učinek sta bila v drugem planu, saj je šlo predvsem za sproščanje energije.

Zato ni nikogar motilo, če sta za vsem skupaj stala zgolj dva akorda in solidna ritem sekcija, nadgrajena s pomenljivimi teksti. Slava je bila zgolj pretveza za zbližanje z ženskim delom publike. V bistvu je šlo za navadno preganjanje dolgočasja, ki ga je v svoji pesmi A šta da radim še najbolje opisal Branimir Štulič, največji pesnik Balkana: »Ništa mi više nije važno / našao sam dobar bend / želim samo da sviram / da se otkačim / i to je sve.«

Veliko znanih Slovencev je imelo svoje pankbende. Med njimi sta bila danes znana poslovneža Matjaž Gantar, direktor pida Kmečka družba, in Janez Lotrič, predsednik uprave naftne družbe Petrol. Predvsem Gantar je bil v svojem početju tudi tedaj zelo uspešen, saj je kot basist najprej blestel pri Lublanskih psih in pozneje še pri poznih Pankrtih. Seveda je bil zaščitni znak ene najbolj avtentičnih pankskupin na slovenskem dramski igralec Mario Šelih.

Poleg Lublanskih psov je obstajalo še nekaj skupin s »pedigrejem«, v katerih so ravno tako igrali medijski ljudje. Ustanovitelj in vodja skupine Kingston Dare Kaurič je imel v tistih časih prav nič komercialne Kuzle iz Idrije, njegov prijatelj Boris Čibej, sicer dopisnik časopisa Delo iz Moskve, pa je igral s skupino Šund. Svoje prve pankovske korake je v skupini Doza naredil tudi znani slovenski režiser Andrej Košak in svojo pankovsko zgodbo leta pozneje prenesel na platno v filmu Outsider.

V vlogi vojaka JNA, ki v filmu zaslišuje glavnega junaka, sicer oficirskega otroka iz enega od ljubljanskih delavskih četrti, se je v Outsiderju pojavil Primož Petkovšek – Petko, tudi sam nekoč panker in »žrtev« policijskih zaslišanj. Petko je bil član nekaj ljubljanskih bendov, nazadnje je basiral pri The Tolovajs. Basist je bil tudi uveljavljeni prozni pisec Andrej Blatnik, sicer urednik na Cankarjevi založbi.

Potreba po bendu se je pri nekaterih od njih ohranila vse do današnjih dni. Kar je še ena potrditev teze, da ni razlike med mrtvilom iz osemdesetih in tem, ki vlada v Sloveniji danes. Z novim bendom je pred časom poskusil celo tako uspešen mož, kot je Matjaž Gantar, poleg njega pa še nekateri nepopravljivi pankerji, ki se očitno nikoli ne bodo sprijaznili s tem, da so pravi partizani že zdavnaj hladni.

Varljiva revolucija

Zame je bil bend izhod iz krempljev patriarhalne vzgoje, zaradi katere sem tudi končal v naši edini in največji pekarni Žito, kjer sem v treh izmenah delal dolgih trinajst mesecev. V resnici sem komaj čakal, da pobegnem od svojih delavskih »bratov«, ki sem jim posvetil kar nekaj pesmi. Ko sem napisal tekst Kje si zdaj proleter sem s tem razglašal svoje slovo od tovarne, ne pa objokoval lik proletarca, kakor so razumeli ideologi pankovskega gibanja.

Po drugi strani mi ni bilo vseeno, ko sem gledal, s kakšnim veseljem so moji novopečeni »sovražniki« dvigovali roke na sestankih, ki so jih vodili tisti iznajdljivejši »proletarci«. Strah pred izgubo službe je bil tako velik, da so bili pripravljeni sprejeti vsakršno odločitev nadrejenih. Politiki, ki so stali za vsem skupaj, so bili nevidni, enako je veljalo tudi za mladinske funkcionarke, ki so včasih malce popazile na poredne pankerje.

Bili smo namreč zaklad, ki ga je bilo vredno čuvati. Zaklad za neke druge čase, ki so prišli čez nekaj let, ko so pankerji iz prvih vrst že zdavnaj padli ali pa jih je požrla revolucija. V opomin vsem tistim, ki so verjeli in bili prevarani, je ostala pesem, ki je bila objavljena na naslovnici časopisa Tribuna 19. novembra 1982. Napisana je bila nekega sobotnega dopoldneva v četrtem nadstropju vodmatskega bloka, s pogledom na Moste, kjer se je vse tudi začelo.

Vonj telesa

Preko Golovca se je dvignilo sonce in razdihalo mojo sobo. Država bi mu rekla sonce svobode. S počasnimi, zaspanimi gibi se plazim k hlačam in premišljujem, ali bom danes jedel ali pa se bom zapil ko kurba. Oblečem hlače, si odprem zadrgo in z desno roko zagrabim kurac. Z izdelanimi gibi si ga zdrkam in premišljujem o lepi državni funkcionarki, ki sem ji včeraj pomahal, pa me je ignorirala. Takrat sem si rekel, moja boš, izkoristil te bom. In sem jo, čeprav ona tega ni občutila. Vprašal sem se, mar je to ljubezen, toda hitro sem se udaril po glavi, kajti sem revolucija in ljubezen je varljiva stvar.

Postavim se ob okno. Od tam opazujem lepe ženske. Ob vsaki tretji si ga zdrkam. Jaz sem revolucija in ljubezen je varljiva stvar. Zaradi takšnih in podobnih pesmi smo bili nekateri pankerji deležni resnih policijskih obravnav. Čez noč smo namreč postali sovražniki države, za katero smo sicer navijali z vsem srcem. Seveda predvsem ob sredah in nedeljah, ko je Jugoslavija igrala kakšno meddržavno tekmo.

Še sreča, da nam je nogomet že takrat pomenil več kot seštevanje zaslug. Tisti sistem je to vzgojil v nas, in tudi to je nekaj. Pero Lovšin, pevec legendarnih Pankrtov in eden tistih, ki revoluciji in nogometu ni nikoli obrnil hrbta, je v takšni razdvojenosti videl kanček perverznosti, ki nam je nikoli ni manjkalo.

Sistem nam je torej, kljub svoji trdnosti in neizprosnosti, omogočal užitek. V njem smo imeli sovražnika, nad katerim smo se lahko znašali, ko smo za to čutili potrebo. Seveda nam je vračal z enako mero, a mu tega nismo zamerili. Če bi mu, bi zato zahtevali plačilo v obliki zaslug, ki bi jih lahko pozneje dobro prodali. Toda te so bile že prej rezervirane za poznejše »žrtve bivšega sistema« in vse tiste, ki so se na krilih pankovskega uporništva v začetku devetdesetih najbolj razveselili padca starega režima in rojstva nove državnosti. Med njimi so bili tudi takšni, ki so se v osemdesetih izrekli proti panku, denimo naš zunanji minister Dimitrij Rupel.

V Riu sedim in pijem svoj pir

Revolucija je bila samo prispodoba, iluzija, za katero se pač ni bilo vredno žrtvovati. Enako velja za pank, ki je bil enkratno doživetje, predvsem pa šola, ki je ne bomo nikoli pozabili.

Ko čakam zimo, je vedno enako težko, pa naj bo totalitarna ali demokratična, tržno usmerjena ali protiglobalistična, trezna ali pijana. Z revolucijo je tako kot z ljubeznijo; ceniš jo šele takrat, ko je nimaš več. Pravi partizani so že zdavnaj pod rušo, njihovi veseli dvojniki pa se še vedno sprehajajo po naših možganih. Včasih se mi zdi, da je treba nekaj ukreniti, mogoče kaj razbiti, ampak kako to narediti v tej demokraciji, v kateri smo vsi izenačeni, nevidni, v kateri je najpomembnejše kopičenje materialnih dobrin? Komu se upreti in zakaj?

Morda ima prav Marin Rosič, ljubljanski taksist, ki se je že takrat boril proti malomeščanstvu in to počne še danes. Bi morali iti takrat do konca, se sežgati in razfukati, kajti dobre pesmi se pišejo v cvetu mladosti, ko vse vre in je kri nekaj, kar si želiš polizati? Morda pa je bilo pri panku najbolje res to, da nismo pričakovali odgovorov, ampak samo čakali, da kdo pride in da za pijačo.

TEKST: Esad Babačić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri