Vonj po klonu

  • 12.06.2008

Anti-parfumi ali kako lahko svoj prostor nosite s seboj.

(Foto: Jošiko Seino, Albert Giordan)

6 fotografij v galeriji

Parfum ni le vonj v steklenički, ampak predvsem sredstvo za doživljanje različnih dražljajev. Kontekst dojemanja je neprimerno širši: promocijska gesla se pogosto nanašajo na uporabnikovo specifično razpoloženje (Happy!, Relax!, Fluid itd.). Kakor da bi imeli parfumi zagotovljene stranske učinke. Oglaševalske strategije občasno celo narekujejo možne situacije ali dogodke in ob tem predvidijo, kakšne medčloveške odnose lahko vzpostavimo z uporabo nekega parfuma; kakor da bi bili vedenjski proizvodi.

Torej, odmislimo osnovno dilemo – ali se dišavimo zaradi avtoužitka ali zaradi potrebe, da prisvojeni vonj predstavimo drugim in ga tako vpeljemo kot socialni element. (Idealno je seveda simultano.) Parfum lahko uporabljamo tudi zato, da z njim zaznamujemo ali celo ustvarimo svoj prostor.

Dišavljenje je svojevrstno markiranje in odpira možnost nadaljnjega označevanja prostora. Toda klasičen parfum je ne glede na vsebino primarno kljub vsemu vonjava; strategije zgolj diktirajo in spreminjajo našo percepcijo že videnenih stvari, akcij in ritualov.

Zato je bilo treba razviti koncept antiparfuma, ki (bodisi na telesu, tekstilni lutki bodisi zaužit v obliki čokoladnih pralin) namenoma deluje kot odišavljen, tako rekoč ekskluziven prostor v prostoru (kjerkoli, v pisarni, na letališču, doma ali na cesti). Skratka, obdaš se s prostorom, ki si ga ustvaril. In ga nosiš s seboj.

Comme des Garćons, japonska modna in parfumska hiša, je pred dvema letoma predstavila prvo generacijo iz serije »abstraktnih antiparfumov«, pri kateri so pionirsko uporabili najnovejše tehnologije za kloniranje vonjav iz neorganskih materialov.

Razvili so vonjave, ki jih ni bilo mogoče poimenovati z obstoječimi, natančno opredeljenimi izrazi, saj je šlo za abstraktne ideje in kemične formule ter za popolno odsotnost »strukture«. Recimo: svežina kisika, preblisk kovine, celuloza, peščene sipine, energija ognja, ultimativna fuzija, mineralna intenzivnost oglja, goreča skala … Prvi izdelek – Odeur 53 – se navezuje na omenjene asociacije in vsebuje triinpetdeset impresij; od najlonske megle, vlažnosti zemlje do jekla na jeziku.

Pravzaprav popoln zasuk, nekaj povsem drugega kot vsebina in tehnologija večine parfumov na trgu, ki ohranjajo tradicijo referenčnih vonjav in se po sestavinah niti ne razlikujejo od parfumov z zgodovinski tradicijo (npr. klasičnega Guerlainovega Habit Rouge – 1965, Mouchoir de Monsieur – 1904, Sander for Men – 2000, Helmut Lang – 2000). Tradicionalne parfumske komponente namreč temeljijo na naravnih sestavinah, kot so cvetlične enote, lesni ekstrakti, pomaranče, limone, korenike …

Druga generacija Comme des Garconsovih »abstraktnih antiparfumov«, ki jo pooseblja Odeur 71, je rezultat kloniranja neorganskih vonjav iz sodobnega vsakdanjika, tokrat v kombinaciji z naravnimi sestavinami: recimo, klonirane anorganske arome električnih pripomočkov z esencami različnih vrst lesa, aure lotosa, maha na vrbi in angelikinega semena … Resnično čudno udoben in drugačen parfum. Reference, na katere se nanaša antiparfum druge generacije, lahko razdelimo v dve skupini: elektrika, kovina in biro ter vegetacijsko in mineralno.

Za promocijo antiparfumov so v Comme des Garcons razvili ekskluzivne »trgovine« oziroma ambiente med Tokiem, Parizom in New Workom. Ambienti poskušajo apelirati na sedem zaznav – od svetlobe, vida, otipa in zraka do vonja, emocije in spomina CdG. Brez odvračanja in omejitev.

Ambient, v katerem ni več mogoče določiti izvora vonjav, občasno polnita kisik in nekakšen vtis svetlobnih impulzov. Zanimivo je opazovati, kako temperatura odločilno vpliva na doživljanje vonjave in njihov učinek; zato ni presenetljivo, da imajo isti parfumi v različnih podnebnih okoljih drugačen učinek in različen komercialni uspeh.

Toda intezivnost doživljanja vonja ne glede na izbor parfuma postopoma upada: možgani z uravnavanjem svoje dejavnosti pač poskrbijo, da organizem ni obremenjen z neogrožajočimi zunanjimi vplivi. Preprosto, ko v zaporednih intervalih zaznamo že znano, se počasi prilagodimo in se za to več ne zmenimo. Ali drugače: lastni možgani nam kratijo pravico do užitka zaznavanja izbrane vonjave. Dokler ne najdemo novega parfumskega partnerja.

TEKST: Špela Mlakar

FOTO: Jošiko Seino, Albert Giordan

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri