Vinilmanija

  • 11.11.2007

Od nostalgije do obsesije: vinilke.

(Foto: Borut Krajnc)

3 fotografije v galeriji

Za nekatere so gramofonske plošče, vinilke, LP-ji simpatičen, nostalgičen spomin. Kot evrokrem ali čokoladice Životinjsko carstvo. Mulariji pomenijo stik z mladostjo njihovih staršev, ki so se v pasaži Maximarketa v vrstah tepli za izvod Bijelog dugmeta, Indexov ali Hazardov. Težko jim bodo to razložili, medtem ko generacije z začetka novega tisočletja v nekaj sekundah snamejo komad z medmrežja.

Malo, verjetno nič jim ne pomenijo rituali zanesenjakov, ki jih pomiri že samo pogled na lastno metražo vinilk. Le kaj digitalni sapiens ve o tem, kako se umiri pogled na ovitku, kjer slika ni stisnjena na dimenzijo CD-ja ali na displej iPoda, o tem, kako pravilno vzeti ploščo iz PVC-folije, in o tem, kako mora en prst zadeti sredino, zunanji rob dlani pa skrajni rob. Naj imajo svoj svet!

Nekateri pa znajo z analognim ritualom ustaviti svoj čas. Ostane še strokovni pogled proti svetlobi, rahel pih po površini in namestitev igle. Potem zapoka. Kot ravno prav osušena bukova drva v kaminu.

Od Beatlov do Avsenikov

»Zbirateljstvo se lahko začne že pri eni plošči. Odvisno od tega, koliko imaš denarja. Jaz sem šest, sedem let spal v avtomobilu, ker je nočitev v hotelu stala 19 in pol nekdanjih nemških mark, plošča pa 20 mark. Tako sem začel zbirati plošče. V Münchnu, konkretno. Z diskoteko sem začel tam nekje leta 1970, moj takratni življenjski cilj pa je bil, da bi imel 100 velikih in 200 malih plošč.

Zdaj sem moral izmeriti zbirko. Malih plošč, singlov imam približno 17 metrov, 20 metrov pa LP-jev. V zbirki imam še približno 13 tisoč CD-jev, od tega 1500 samo bluza, ki ga hranim doma. Če na hitro preletim zbirko, lahko posebej omenim 20 ovitkov, ki imajo skupno vrednost okoli 50 tisoč evrov. Samo ovitki! Plošče niso vštete v to ceno. In to je cena samo za 20 ovitkov, jaz pa jih imam par tisoč!« Tako udarno nas v zbirateljski svet odpelje Mišo Hölbl, lastnik Radia City, ki večino svoje zbirke hrani kar v prostorih radia.

Kot zbiratelja ga ne zanima le določena zvrst glasbe. Zadnja leta je bolj predan bluzu in lahkotnemu džezu, džeziju, kot sam pravi, sicer pa v njegovi zbirki najdemo vse, od Beatlov do zvezdnikov povsem druge zvrsti – Avsenikov.

»Od Beatlov obstaja 11 LP-jev, jaz jih imam 54. Imam tudi malo ploščo, na katero so se mi vsi štirje podpisali in mi jo poslali za novo leto 1964. Prva plošča, ki sem jo imel, je nemška iz leta 1958: Peter Kraus in Conny Froboess. Leto kasneje sem dobil še prvi LP Paula Anke in tako sem zbiral naprej. 28 let sem bil didžej, osebno pa mi je bil ves čas blizu bluz.

Na radiu imamo bluzov­sko oddajo No. 1 hiti, kjer vrtimo hite, ki so bili od leta 1938 na prvih mestih lestvic. In najbolj sem ponosen, da imam prav vse originalne plošče od takrat do danes.«

Poleg analognih plošč zbira Mišo tudi CD-je, kmalu pa razloži, da so mu blizu tudi radijski sprejemniki in gramofoni. Razkrije še eno zanimivo anekdoto, ki mora imeti za zapriseženega zbiratelja posebno vrednost. »Pred nekaj leti sem v mariborski starinarnici kupil starinski gramofon, letnik 1898.

Za grozljivo ceno, kot da bi kupil avto. V omarici pa so bile plošče. In notri plošča, ki je bila posneta, predvajana in prodajana samo v Chicagu, na njej pa posnetek slovenskega zbora, ki je pel v slovenščini! Mislim, da v enciklopediji sploh ni podatka, da bi Slovenci že takrat snemali. Ker jo je izdala družba Recording Angel, je torej plošča starejša od leta 1901. Takrat je šla namreč omenjena družba v stečaj.«

Redko, redko

Škofjeločan Ernest Porenta je s prvimi ploščami prestopil mejo leta 1962. »Takrat sem zbiral dosegljive plošče tistega časa: Elvisa, Beatle ... Leta 1983 je zbir­ka številčno narasla na 4000 LP-jev in približno 1000 singlov. Zvrsti so različne, rok, folk, džez, izvajalci prav tako različni. Ob prihodu CD-ja na svet sem si privoščil desetletni odmor, po letu 1993 pa sem se vrnil k analogiji in dodal nekaj metrov v širino.«

Seveda ni pravega zbiralca brez pravega dragulja. V tem primeru torej redke plošče. »V moji zbirki je prva izdaja LP-ja Jimi Hendrix – Band of Gypsys z ovitkom, na katerem so lutke. Ta ovitek je bil izdan pred njegovo smrtjo, takoj po smrti pa so ovitek zamenjali. Po 30 letih sem stežka dobil tudi edino izdajo LP-ja Christyja Moora Paddy on the Road. Plošča je izšla leta 1969, in sicer v le 600 primerkih.

Na to ploščo sem še posebno ponosen, saj je v boljši kondiciji kot tista, ki jo v svojem arhivu hrani BBC. In še to: CD-ja pa sploh ni.«

Poleg tega, da morajo vinilke stati pokončno, kar vedo tudi tisti, ki so iz nostalgičnih vzgibov ohranili kakšno ploščo izpred nekaj let, nam zbiralci razkrijejo tudi bolj skrite podrobnosti. Recimo tole o ovitkih, ki jo je razložil Porenta. Pravi, da se »s propadanjem zunanjega ovitka znižuje tudi cena celotne plošče, torej je potrebno menjati zunanji PVC ovitek, prav tako tudi notranji antistatični ovoj plošče.«

Ker smo brskali dalje, nam je opisal tudi posebni pralni stroj za plošče, ki ga redno uporablja. Clearaudio matrix je na pogled malo večji, škatlasti gramofon, katerega cena preseže dva tisoč evrov. Zato, najverjetneje, so v Sloveniji samo trije ... Gre torej za pripomoček ohranjevanja plošč najresnejših zbiralcev, Porenta pa doda še hitri opis delovanja:

»Za delovanje naprave je pomembna posebna tekočina, ki je, tako kot pralni stroj sam, precej draga. Z nekaj volje in poznavanja kemije jo sicer lahko naredimo tudi sami. Sicer pa s celotnim postopkom ploščo očistimo, z mikrovlakni na ščetki odstranimo prašne delce in mastne nanose, posebni vakuumski sistem pa ploščo tudi presesa.«

Na zadnje vprašanje o roku trajanja vinilne plošče nam Porenta odgovori, da so »te plošče, če sledimo postopkom primernega arhiviranja in če predvajamo glasbo na primerno uravnoteženem gramofonu, lahko večne. V tem pogledu so se izkazale kot najboljši nosilec zvoka.«

Kako in kam

Če vas je volja zbirateljev prepričala, ste na vrsti vi. Malo pobrskajte po policah, vprašajte svoje starše in prijatelje. Sledijo bolšji trgi. Marsikaj zanimivega lahko najdete na sindikalnem bolšjaku na ljubljanskem Viču, kakšnega ponudnika gramofonskih plošč pa lahko razveselite tudi na starinarskem trgu na obrežju Ljubljanice.

V zadnjih letih so se potrudili tudi organizatorji sejemskih prireditev, ki so na Gospodarskem razstavišču združili ponudnike in povpraševalce na sejmu gramofonskih plošč in CD-jev. Sicer pa iskalce analognih plošč pomirja tudi digitalni svet. Poglejte med spletne oglase in na spletne forume.

Lahko pa vsa zadeva poteka tudi v nasprotni smeri. Podedujete hišo stare mame, pospravite podstrešje in najdete lepo zloženo zbirko vinilk. Nato skočite na www.recordcollectormag.com, naroči-te katalog redkih, a zelo cenjenih plošč, in z nasmehom ugotovite, da vam je babica zapustila hišo z bonusom.

In kakšen je poznavalski know-how?

Ernest Porenta pravi, da je pri nas »danes težko kupiti spodoben vinil, v svetu pa je dovolj možnosti, od avdiofilskih reizdaj do čisto običajnih LP-jev, tudi originalnih. Kogar to zanima, lahko dokaj hitro pride do te godbe, potrebuje le denar in interes. Svoje želje danes izpolnjujem po internetu ter na sejmih doma in v tujini. Običajno se na sejmih vsi poznamo, tako da se točno ve, pri kom je možno dobiti želeno stvar.«

»Bil sem na Japonskem in tam vinil­nih plošč sploh ni več. V New Yorku poznam specializirano trgovino, kjer kupujejo samo didžeji. Ponudbo sestavlja 80 odstotkov vinilnih plošč in samo 20 odstotkov CD-jev. Gre pač za imidž. Sam sem vinilke naročal v 70., in to prek podjetja, ki je poslovalo po pošti. Še vedno grem enkrat na leto v New York in London, da vidim, kaj je novega v svetu radia. Takrat prinesem kakšne analogne plošče. Večinoma nove, ki v večjih prodajalnah, kot so Tower Records, Virgin ali His Masters Voice, zavzemajo le odstotek ali dva celotne ponudbe,« pripoveduje Mišo Hölbl.

Kaj pa lahko ponudijo domači trgovci z zvokom? V Hard-Rocku, majhni ljubljanski ploščarni, nam je Robi Skutnik povedal, da imajo na zalogi le nekaj vinilk. »Bolj ali manj gre za naročila, pri čemer delež prodaje vinilk ne pomeni več kot odstotek celotne prodaje. Cene vinilk se začnejo pri 2700 tolarjih, za didžeje pa je še vedno bolj aktualen trg zunaj Slovenije, ker pri nas ni več hitre dinamike naročanja vinilov prek slovenskih založb in distributerjev.«

Tistim pravim, aktivnim ali pa bolj pasivnim zbirateljem, ki analog­no ploščo kupijo za lastno uporabo, za uresničenje rituala, ostanejo še komisijske prodajalne. Bilo jih je precej, zdaj jih je vse manj. Ena od preživelih je ljubljanski VOM.

»Zanimanje za vinilne plošče je upadlo. Pri nas kupujejo večinoma le še turisti, imamo tudi nekaj stalnih strank. Trenutno ponujamo 50.497 plošč, cene pa se začnejo pri 500 tolarjih. Med najbolj zanimivimi primerki v preteklosti so bili posneti govori predsednikov z njihovimi podpisi ter redki Beatli, Floydi in Nirvana,« je domači status rabljenih vinilk opisal Damir Vodopija iz VOM-a.

Pro et contra, torej

Čistost, ki meji že skoraj na steril­nost, kompresija, hitrost CD-jev in drugih digitalnih formatov. Na drugi strani počasnejši, bolj umir­jen, toplejši svet gramofonskih plošč. V soodvisnosti z nostalgijo. Nostalgijo po času, ki ga lahko z enournim ritualom spet pripeljemo bliže k nam. Času, ko smo se spraševali, čigava je roka srečneža na naslovnici Šta bi dao, da si na mom mjestu Bijelog dugmeta.

Ko smo nosili kavbojke na korenček, bele športne nogavice in z dlani lizali gringo prašek. In bežali pred starejšim bratom, ker smo mu popraskali površino vinilke. Nekaterih stvari se ne da kupiti in ne sme prodati. Za vse drugo je tu digitalni svet.

Vinilka ali cede?

Vprašanje je še zlasti aktualno danes, saj skoraj vsa produkcija glasbe poteka na digitalnem nivoju. Vtreti glasbo na vinilke iz digitalnega formata ali lasersko obdelati CD?

»Kdor ima rad muziko, posluša več nosilcev zvoka. Res je, da se danes zapisi spreminjajo in prenašajo na relaciji digitalno – analogno. Vendar za pokušino ponujam primerjavo ravnokar sproduciranega LP-ja in CD-ja Boba Dylana Modern Times. Na spodobnem analognem gramofonu in z malo boljšo stereo

Hi-Fi linijo je rezultat 10 : 0 za LP,« je odločno za vinil Porenta.

»Jaz sem bil verjetno prvi v Jugoslaviji, ki je imel CD. Medij so predstavili poleti 1983, jaz pa sem ga jeseni že uporabljal pri vrtenju glasbe. Dva CD-ja sem dobil takoj septembra po predstavitvi, in sicer Santana Best Of in Pink Floyd Dark Side Of The Moon. Danes lahko ugotoviš razlike med medijema samo na osciloskopih.

Ko sem v 80. začel delati na radijski postaji, ki je danes ni več, so imeli tam en sam CD, jaz pa sem prišel z dvema kovčkoma CD-jev. Nikoli ne bom pozabil tehnikov, ki so trdili, da je na CD-jih kovinski zvok. Skupaj s Sandijem Križaničem, današnjim urednikom na radiu, sva sinhronizirala analogno ploščo in CD. In tehniki so večkrat pihnili mimo, kaj je CD in kaj vinilka,« se spominja Hölbl.

TEKST: Andraž Pöschl

FOTO: Borut Krajnc

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri