Vibracije iz sanj

  • 29.11.2018

Lenny Kravitz je sanjal glasbo in postala je album.

(Foto: Profimedia)

Raise Vibrations je enajsti studijski album Lennya Kravitza, 53-letnega ameriškega glasbenika in mojstra številnih inštrumentov. Tudi na tem novem albumu jih večino odigra sam, na pomoč mu priskoči samo njegov dolgoletni sodelavec, kitarist Craig Ross. Z uvodnim stavkom, da je nove skladbe Kravitz nanizal iz sanj, se nismo hecali in se tudi nismo trudili biti lucidno poetični. Gre namreč za album, ki ni nastal kot posledica razumske, marketinško smotrne odločitve, ampak kot kulminacija večletnega snovanja neopredeljenih zamisli. Tem zamislim Kravitz pravi sanje, saj so nastajale kot notni zapiski znotraj njegovih možganskih sinaps, ko so se v (vsaj napol) spečem stanju zlagale v dolgoročni spomin. In ker je Kravitz pripet na glasbo že od malih nog, ko je s priborom v ritmu tolkel po posodah (ko to počne mulec sredi restavracije, govorimo o šibki oziroma permisivni vzgoji, ko to počne Lenny Kravitz, pa o bodočem virtuozu), se vse njegove misli, tiste budne in tiste druge, dejansko sučejo okoli glasbe.

Prevesti v glasbo najgloblje misli, to pomeni ustvariti nekaj edinstvenega in tudi nekaj izredno osebnega. Zato naj ne preseneti, da se It's Enough, vodilni singel z novega albuma, razvije v kar sedemminutni trobentaški solo, ali pa, ko v komadu Low nastopi Michael Jackson. Ja, pravi Michael Jackson, ki pač danes lahko obstaja samo še v sanjah. V metafizičnem. Torej v glasbi, ki uprizarja sanje. »Oh, oponašaš Michaela Jacksona,« veliko ljudi ob poslušanju skladbe Low reče Kravitzu. »Ne,« jim odgovori. »To je Michael Jackson.« Brez skrbi, za tem podvigom se ne skriva kakšna butična črna magija, ampak le to, da sta Kravitz in Jackson pred časom sodelovala pri komadu I Can't Make It) Another Day, ki pa je bil izdan šele po Jacksonovi smrti. Kravitzu je tako v arhivu ostalo kar nekaj neuporabljenih posnetkov, ki jih je lahko zdaj vključil v novi album.

Zakaj ravno Jackson? Ker je bil za Kravitza v času njegovega glasbenega vzpona izredno pomembna figura, morda celo najpomembnejša. Kravitz namreč ni bil vedno slaven, bogat, uspešen in odet v gigantske pletene šale. To se je zgodilo postopoma. Tudi premišljeno. Recimo tako, da je vztrajal pri založbi Virgin, kjer so bili ob poslušanju njegovega demo komada Let Love Rule prepričani, da je kot »mešanica Princa in Johna Lennona«, ter mu dovolili, da se razvija, namesto da bi preskočil k Warnerju, kjer so mu ponudili več denarja. »Vseeno mi je, če si Ray Charles ali Aretha Franklin,« je rekel Kravitz, »moraš se razvijati.« Ni pa šlo tudi brez velikanske vztrajnosti, saj je bil Kravitz pred tem več let na robu revščine in je delal vse, kar je bilo v glasbi na voljo. Igral je, snemal demo posnetkov in ustvarjal svoje reči v poceni studiu sredi New Jerseyja, ki jih takrat nihče ni želel poslušati. Kasneje, ko se je začenjal sijati vedno bolj zvezdniško, pa ga je prav Michael Jackson redno usmerjal in mu svetoval. Konec koncev je bil celo prvi Kravitzev nastop na odru v spremstvu družinske zasedbe Jackson 5 v New Yorku.

Kljub uglasbitvi sanj pa Raise Vibrations ni v celoti zasanjan, je tudi političen in aktivističen. Dotakne se teh in onih polemik. Okolja. Korporativnega pohlepa. Bližnjega vzhoda. Tudi vojne. Kravitz je esencialno namreč še vedno deček, ki verjame v sporočilo svojega čisto prvega komada – Let Love Rule. Naj vlada ljubezen. In to je še danes njegov glavni klic. Klic k spremembam. Klic k akciji. Če ga hočete razumeti, ga morate živeti. Vsaj tako, da prisluhnete njegovim sanjam.

TEKST Darjo Hrib FOTO Profimedia

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri