Vesoljski turizem

  • 11.06.2008

Znanstvena fantastika temelji na človekovi navzočnosti v vesolju, vendar pa o izdelani znanstvenofantastični viziji vesoljskega turizma skorajda ne moremo govoriti. Tako kot za trenutno vesoljsko realnost namreč tudi za tovrstno fikcijo večinoma velja vladna ekskluziva: vesolje je rezervirano le za peščico posebej izbranih in izurjenih profesionalcev, ki jih med zvezde pošlje država. Nasprotno je za koncept vesoljskega turizma kot izjemno dobičkonosne ekonomske panoge ključno prav odpiranje vesoljskih prostranstev množicam tako imenovanih »navadnih državljanov«.

(Foto: Space Adventures, Ltd, ITAR-TASS)

7 fotografij v galeriji

Dennis Tito, ameriški milijonar, ki so se mu z nekajdnevnim bivanjem na Mednarodni vesoljski postaji (MVP) uresničile deške sanje, sicer ni ravno prototip vesoljskega turista, četudi je njegovo potovanje odškrnilo vrata tovrstni komercializaciji vesolja. Prvič: v orbito so ga izstrelili šele po zahtevnih pripravah, ki so obsegale tudi test preživetja v Sibiriji. Drugič: gospod je za pot v tesnem Sojuzu in nekajdnevno bivanje v ruskem delu MVP odštel dvajset milijonov dolarjev.

Čeprav je zanimanje za tovrstne avanture kljub visoki ceni veliko, je znižanje cene za resničen razmah vesoljskega turizma nujen, toda ne tudi zadosten pogoj. Potovanje v vesolje bi moralo postati varno, zanesljivo in udobno. Elegantna rešitev je razvoj novih transportnih vozil.

Nad vesoljskim turizmom ne ravno navdušena Nasa v to sicer vlaga skromen del svojega oskubljenega proračuna, zagrizeno pa se je udejanjanja lastne vizije večkratno uporabnega vozila na progi Zemlja–Zemljina orbita–Zemlja lotilo dvajset zasebnih ekip po vsem svetu. Toliko jih namreč trenutno tekmuje za nagrado X prize, vredno deset milijonov dolarjev.

Znesek bo pripadel tisti skupini, ki bo s plovilom na višino sto kilometrov prva poslala vsaj tri potnike, jih varno spravila na Zemljo, postopek pa bo sposobna ponoviti tudi v naslednjih štirinajstih dneh. Namen nagrade: po vzoru več kot sto podobnih tekmovanj v začetku 20. stoletja, ki so privedla do razmaha potovanj z letali, v začetku 21. stoletja vzpodbuditi razvoj novih, čedalje cenejših in ekonomičnejših plovili ter tako popularizirati vesoljske izlete.

Trg, ki naj bi se z nižjimi cenami odprl v prihodnjih desetletjih, je namreč velik. To je pokazala že prva resnejša raziskava o vesoljskem turizmu, ki so jo leta 1993 izvedli Japonci, vse druge so to le potrdile. Po študiji, ki jo je pred tremi leti objavila Nasa, bi 42 odstotkov Američanov zanimale počitnice v plovilu, ki bi jim zagotavljalo podobno ugodje kot oceanska križarka, 34 odstotkov pa bi jih bilo pripravljenih preživeti štirinajstdnevne počitnice v raketoplanu.

Za izkušnjo Space Shuttla bi v povprečju odšteli skoraj enajst tisoč ameriških dolarjev. Za tolikšen znesek si lahko trenutno pri podjetju Space Adventures, ki je posredovalo tudi pri Titovem izletu, privoščite »le« polet z ruskim migom in si pri tem z višine okrog petindvajset kilometrov ogledate Zemljino ukrivljenost. Izhodišče: rusko letalsko vojaško oporišče. Vključeno: bivanje, urjenje, obleka po meri, modelček letala in uokvirjena fotografija vas, pilota in letala.

Pri Space Adventures, kjer med drugim ponujajo tudi ekskurzije na zemeljske kraje z astro pridihom in izkušnjo breztežnosti v parabole rišočem iljušinu, za časovni okvir med letoma 2003 in 2005 že zbirajo rezervacije za podorbitalne polete. Za 98 tisoč dolarjev si bo lahko potnik z višine sto kilometrov ogledal denimo severni sij. Na čakalni listi je bojda že krepko prek sto ljudi, rezervacija pa je mogoča le s pologom šest tisoč dolarjev. Pogoj za sodelovanje je primerno zdravstveno stanje kandidata.

Tudi če odmislimo številne ovire za razvoj vesoljskega turizma, med katerimi omenimo še aktualne načrte o kopičenju orožja v vesolju ter kupe potencialno nevarnih vesoljskih smeti, in sprejmemo domnevo, da bomo nekoč vsi imeli možnost potovati v vesolje, je vendarle jasno, da se bo vesolje običajnim smrtnikom odpiralo zelo počasi. Upati gre, da bo večje število avanturistično razpoloženih milijonarjev slednjič le povzročilo znižanje cen.

Kolonizacija vesolja naj bi tako potekala v treh stopnjah: pionirski fazi naj bi sledila tako imenovana zrela faza, v kateri bo povpraševanje z nekaj tisoč zraslo na nekaj sto tisoč potnikov na leto, karte bodo cenejše, orbitalni kompleksi večji in ponudba zabavnih vsebin pestrejša. Ko bo cena padla na nekaj tisoč dolarjev, naj bi se začela množična faza. Vesolje naj bi na leto obiskalo več milijonov potnikov.

Takrat bo morda prišel tudi čas za izlete. Denimo na Luno, kjer ima marsikateri lahkoverni Zemljan, ki je od iznajdljivih (in goljufivih) prodajalcev kupil nekaj, česar sploh še ni mogoče prodajati, že »svojo« parcelo. Za informacijo: 40 arov veliko ozemlje na Luni stane 16, na Marsu, Veneri in Jupitrovi luni Io pa 20 ameriških dolarjev. Plus nekaj dolarjev davka.

Trenutno pomanjkanje primernih transportnih plovil seveda ne ovira stremuških arhitektov in njihovih še ambicioznejših finančnih mecenov, ki so se konstruiranja tovrstnih »zgradb« že lotili. Pri podjetju Space Island Group so denimo razvili načrte za vesoljsko postajo v obliki kolesa.

Ta bi se vrtela okrog svoje osi in tako ustvarjala lastno gravitacijo, potrebno za kolikor toliko normalno premikanje, umivanje, prehranjevanje … v prostorih na zunanjem obodu kroga. Draž breztežnosti, ki bo skupaj z razgledom poglavitni razlog za bivanje v vesolju, pa bi potniki izkusili v prostorih na notranjem obodu, v središču kolesa torej. Gene Meyers, ki vodi Space Island Group, načrtuje v teh prostorih zabavišča za goste, ki bodo uživali v številnih breztežnostih športih.

V vesolju astrolaiki ne bomo samo turisti. Razviti se bodo morale tudi vse nujne spremljajoče servisne dejavnosti. Če varčevanje za dolgotrajnejše bivanje v vesolju ne pride v poštev, se morda lahko tam zaposlite. Toda v nasprotju s kratkimi izleti, pri katerih sta problematična vrtoglavica in bruhanje, obstaja pri daljšem bivanju v vesolju možnost resnejših zdravstvenih težav ob vrnitvi na Zemljo.

Trenutno obstaja veliko podjetij, ki bi vas rada lansirala med zvezde. Če se zaradi (navideznega) preobilja izbire ali pomanjkanja sredstev ne morete oziroma se ne boste mogli odločiti za nobeno, obstaja tudi druga, bolj »poduhovljena« možnost.

V orbito lahko pošljete bodisi vzorec svoje DNK ali upepeljene ostanke svojega trupla. Povprašajte pri (kakopak) ameriškem podjetju Celestis. Njihovi prvi stranki sta bili psihedelični guru Timothy Leary in Gene Roddenberry, mož, ki je »zakrivil« Zvezdne steze.

Išče se ...

Dokler ni bil marca letos uničen ruski Mir, veteran med vesoljskimi postajami, je podjetje MirCorp upalo, da bi odsluženo postajo lahko tržilo kot neke vrste vesoljski hotel. Toda prvega napovedanega gosta Dennisa Tita so morali preusmeriti na Mednarodno vesoljsko postajo (MVP). Nasa je v to privolila s skrajno nejevoljo, vendar je šlo le za izjemo.

Dokler ne bodo izdelana natančna merila za sprejemanje obiskovalcev, ne sme na postajo noben turist več. Kljub vsem oviram podjetje Space Adventures, ki je posredovalo pri Titovem odhodu na MVP, išče novega pustolovca, ki se je pripravljen uriti šest mesecev in za vse skupaj plačati dvajset milijonov dolarjev.

»Navadni« državljani v vesolju

Rusi vodijo pri odpiranju novega poglavja vesoljske zgodovine: poleg Tita, ki se je moral zadovoljiti z MVP, so na pokojnem Miru gostili japonskega novinarja, ruskega politika in britansko kemičarko.

Ameriški program »državljan v vesolju«, po katerem naj bi z raketoplanom poleteli tudi navadni državljani, je neslavno propadel z nesrečo Challengerja januarja 1986. Potem ko sta vesolje brez zapletov že obiskala ameriški kongresnik in senator, je tedaj v tragediji skupaj s šestimi astronavti umrla tudi učiteljica Christa McAuliffe.

Seks med zvezdami

Kozmonavt Talgat Musabajev je pred kratkim sporočil, da so spolni odnosi v vesolju prepovedani. Medicinska in etična komisija, ki sta se v Rusiji spopadli s tem vprašanjem, naj bi namreč prišli do zanimivega sklepa: zaradi neznanih posledic, ki bi jih lahko imelo spočetje v breztežnosti, naj se kozmonavti tam zgoraj zaenkrat odrečejo seksu.

Sicer pa Rusi zagotavljajo, da podgane v breztežnosti brez težav najdejo spolnega partnerja in zadevo uspešno pripeljejo do konca. To naj bi bil jasen znak, da tovrstni spolni odnosi med ljudmi ne bi smeli biti prevelik logistični problem. Sploh pa ne tak, ki bi zahteval silne priprave ali celo posebno urjenje v najbolj nemogočih položajih. In medtem ko tako ruska kot ameriška stran kategorično zanikata, da sta že izvajali kakršnekoli poskuse s človeško spolnostjo v breztežnosti, se bralci naslajajo nad knjigo Pierra Kohlerja The Final Mission.

V njej avtor domnevno razkriva tajne podatke o poskusih, ki da jih je leta 1996 v svojih raketoplanih izvajala Nasa. Fikcija je tako postala dejstvo. Navkljub priznanju avtorja, da pisanje knjige ni temeljilo na verodostojnih podatkih, marsikdo še vedno verjame, da je Nasa pred leti z empiričnim raziskovanjem razvila šest špartanskih položajev, pri katerih se partnerja s pasovi pritrdita drug na drugega.

Približno predstavo o tem, kakšen je vesoljski seks, lahko sicer dobite s pomočjo serije porničev z naslovom Projekt Uran. Sylvia Saint in Nick Lang sta imela le dvajset sekund časa, da sta se pognala drug proti drugemu, opravila svoje in izločke poslala na (kratko) lebdenje po notranjosti letala, ki je na nekaj kilometrih višine s paraboličnim letom ustvarjalo kratkotrajne intervale breztežnosti. Svojo bejbiko je kljub pomanjkanju gravitacije uspešno zapecal in zapekel tudi sam 007: filmu se reče Moonraker.

TEKST: Barbara Bizjak

FOTO: Space Adventures, Ltd, ITAR-TASS

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri