Včasih počasi, včasih prehitro

  • 23.04.2008

Govoriti o slalomski tehniki je vsaj tako zahtevno kot skrbeti za robnike smučk. In res je slalom splet mnogih okoliščin, ki pripeljejo do tega, da nekemu tekmovalcu uspe s samo njemu lastno tehniko. Če k temu dodamo še hitrost, ta usodni dejavnik, brez katerega tudi pri slalomu ne gre, je zadeva še toliko kompleksnejša. Kajti hitrost ni vedno zagotovilo za dober rezultat. To smo še najbolj boleče občutili pri Jožetu Kuraltu, našem najbolj tragičnem slalomistu, ki ga je hitrost na koncu stala tudi življenja.

(Foto: Bor Dobrin, Marcandrea)

Slovenci smo do slaloma, najbolj tehnične in prefinjene discipline alpskega smučanja, od nekdaj gojili posebne simpatije. Verjetno ni nikogar, ki se ne bi strinjal s tem, da nas je z vijuganjem med gosto postavljenimi količki zastrupil naš prvi junak belih strmin Bojan Križaj. Sledili so mu Kuralt, Cerkovnik, Benedik, Petrovič, Košir, Kunc ... Bojan nas je naučil, da »umiranje v lepoti« ni možno le v ekipnih športih z žogo, temveč tudi v tako individualnem športu, kot je smučanje. V časih, ko je bila žoga zakon in ko so imeli boksarji status herojev, je bilo dvigniti na noge tolikšne množice resnično nekaj neverjetnega. Seveda če upoštevamo, da nas je bilo v skupni državi vsaj desetkrat več kot danes.

Prav umetniški vtis našega asa je bil usoden za evforijo. Gotovo ni bilo človeka med Triglavom in Đevđelijo, ki ne bi bil prepričan, da naš »fant« smuča najlepše. »Umiranje v lepoti« je bilo v tistih časih tako pomembno, ko je šlo za naše športnike, da smo jim z lahkoto oprostili, če so kdaj zaostajali za tekmeci. Zato tudi nismo preveč obupavali, ko je Stenmark premagoval Bojana. Nič zato, glavno da naš junak smuča lepše, smo se tolažili. In res je bila lepota na naši strani, zmage pa pogosteje pri nepogrešljivem Švedu. Le redki so se spuščali v globlje analize njunih tehnik, ki sta bili verjetno najboljši na svetu.

Največji strokovnjak med smučarji, Tomaž Cerkovnik, pravi, da sta bili tehniki obeh šampionov pogojeni z njuno telesno konstitucijo: »Ingemar je bil večji, eksplozivnejši (skok z mesta 3,15 metra), spretnejši, hitrejši, Bojan manjši, močnejši, natančnejši. Bojan je morda smučal lepše (stvar okusa), nikakor pa ne bolj dovršeno. Njegova tehnika je bila pregroba za mehkejše in tudi ravnejše proge. Dovršenost Stenmarkove tehnike je bila v tem, da se je lahko prilagodil vsaki terenski ali snežni podlagi.«

Način smučanja se v desetletjih ni spreminjal tako zelo, kakor se zdi ob gledanju televizije. Smučarji(ke) so vedno morali premagovati enake fizične sile in se spopadati z enakim problemom: kako ob cetrifugalni sili v zavojih in gravitaciji čim hitreje presmučati pot med vratci. Sicer pa je bil razvoj tehnike pogojen s tremi elementi: razvojem smučarske opreme, napredkom v fizični pripravi tekmovalcev, da so lahko čedalje zahtevnejšo opremo tudi uporabljali, in seveda pripravo prog, ki (večinoma) omogoča uporabo najnovejših »drsalk«, ki jih je že na lepih progah skoraj nemogoče krotiti.

Naš drugi junak slaloma je bil seveda Rok Petrovič, ki na oko ni bil več tako lep, zato pa je bil toliko bolj agresiven in brezkompromisen. Njegova pojava je razdelila takratno domačo smučarsko javnost. Prefinjenost je počasi odhajala v opozicijo. Nastopili so neki drugi, bolj divji časi. »Rok je bil začetnik novega vala izjemno korpulentnih in močnih slalomistov, ki so (bili) zelo spretni glede na telesno težo. Bil je eden od začetnikov nove moderne boksarske tehnike smučanja prek vrat.

Pregibni koli so omogočili, da sta se pri obhodu količka trup in glava smučarja premaknila za 50 do 100 centimetrov navznoter (zato so lahko danes proge postavljene precej bolj zavito) in gresta po notranji strani količka, sicer pa je položaj telesa zelo podoben, kakor je vedno bil. Odklon telesa in teža na zunanji smučki sta bila, sta in bosta vedno zakon. Tehniko Roka Petroviča je dodelal Alberto Tomba, ki je bil še težji, močnejši in spretnejši.«

Po Tombi je nastopila rahla kriza tehničnih disciplin, saj je bil Alberto eden redkih, ki je v ta šport robnikov vnesel malce topline in humorja. A če nadaljujemo zgodbo o slalomski tehniki, potem lahko rečemo, da se je v zadnjih letih »strgala s ketne«, kakor je za Kuralta govoril Tone Vogrinec. Prišel je kup mladih in bojevitih slalomistov (Vidal, Kostelić, Matt, Dragšič ...), ki rušijo meje lepote in včasih tudi razuma.

Med njimi je na prvem mestu Bode Miller, ki »teče« po progi, kakor da bi bil z njo zlit. Kot pravi Tomaž, ima Bode sicer pomanjkljivo smučarsko izobrazbo, vendar jo je nadgradil z odlično telesno pripravo, akrobatskimi sposobnostmi reševanja težav in umirjenim značajem. Kdo ga bo ustavil? Morda topla greda, ki bo pobrala še tisto malo snega, kar ga premorejo snežni topovi.

Največji slalomski tehničarji vseh časov

  • Gustavo Thöni
  • Ingemar Stenmark
  • Bojan Križaj
  • Bode Miller
  • Alberto Tomba
  • Rok Petrovič
  • Marc Girrardelli
  • Phil Mahre
  • Tomas Sykora
  • Benjamin Raich

TEKST: Esad Babačić

ILUSTRACIJA: Matjaž Dekleva

FOTO: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri