V sedlu z urbanim kavbojem

  • 27.08.2012

Moški so po moji domišljiji vedno divjali na motorjih: uporniški, strastni in neodvisni. Nikoli nisem razmišljala, da bi motor lahko bil podaljšek njihove sek­sualnosti ali celo spolnega uda. Ne, motor mi je samo dal slutiti, da je njihova seksualnost zagotovo dovolj dolga.

(Foto: Ilustracija Goya)

Motor je v moje življenje prišel v paketu z njim. Še ga vidim, kako švigne mimo dolge vrste tak­sijev in naglo zavre pred glavnim vhodom v letališko stavbo. Mogoče je položaj telesa, zaradi katerega takoj pomisliš na – nagnjen naprej, napet in poln sebe obvlada položaj in tvoje hormone.

Sname si čelado, strese s črnimi lasmi, si ležerno naslonjen na ograjo prižge cigareto in se ozre naokrog. Ujame nekaj ženskih pogledov, si v žepe zatlači roke in hlače potisne niže na boke. Urbani kavboj za pasom nosi samo svoje lastno orožje in nanj te bo nasadil, ker ga boš za to prosila.

Nevarna razmerja

Prevečkrat sem gledala Top Gun, da vzlet­ne steze in motorji zame ne bi bili neločljivo povezani v sliki, zvoku in občutkih. Veliko pozneje se mi je zgodil rimejk, zgodba na notah filmske glasbe, ki mi je vedno dala krila, ko ni šlo več peš. Ljubezen do visokih obratov me je ujela daleč od doma in predigra se v razmerju na daljavo vedno začne že z vzletom. Varnostni pas ne pomaga. Zasilnega izhoda ni. Z zavojčkom piškotov in kavo lahko samo čakaš, kdaj te bo odkatapultiralo v čustva, ki jih ne boš znala obvladovati. Pa ni samo razdalja, nepripravljeno me je dobila predvsem  bli­žina, najina telesna, mentalna in čudno vseobsegajoča bližina med vožnjo z motorjem, v odnosu do življenja na dveh kolesih in sanjanju brez kolesc.

Postelja ima v razmerju z motoristom bolj osnovno vlogo – ljubiti sva se začela še v istem trenutku, ko sva se usedla na motor. Če padeva, se me še bolj okleni, mi je vedno rekel, preden je zapeljal z najine osebne vzletne steze. Tu se je moj občutek varnosti pri njem končal. Nisva se ljubila samo v postelji, na plaži, v visoki travi ali na zidovih ulic, ljubila sva se vsakič, ko sva se vozila: ko so se vase sesuvale stopnice pred baziliko sv. Marije Aracoeli, ko so se ulične svetilke na korsu sestav­ljale v premico, ko je tolpa potepuških psov v Trastevere posnemala zvok obratov v prazno, ko …

Nešteto je krajev, kjer sva se ljubila, ker sva se veliko vozila. S telesom sem mu sledila v imenu aerodinamike in poželenja. Bili smo popoln ljubezenski trikotnik. On, motor in jaz, nora na oba.

Pa niso vsega krivi filmi. Tokrat je svoje po svoje v mojih zgodnjih najstniških letih prispevala tudi Victoria Holt, pravzaprav metri na metre Victorie Holt z najvišje police družinske knjižne omare. V njenih ro­manih je nastopal črn, nedostopen moški, ki je v zgodbo prijahal na konju, oblečen in obdan v črno: črn površnik, črni škornji, temna preteklost in temen značaj. Nekoč, čez leta, sem ga srečala med ježo: pokon­čno je sedel v sedlu, njegov žrebec je rez­getal in imel peno v nozdrvih.

S tiste jase se je črni vitez nato za stalno naselil v mojo erotično fantazijo – bil je z mano, kadar sem bila sama, a z mano je bil tudi, ko nisem bila sama, in vsi, ki so prišli z njim, so si me morali deliti z njim. Večkrat sem ga srečala, ko sem potovala po arabskem svetu. Večina je imela njegovo skrivnostnost, olivno polt in olivno zelene oči, a samo nekateri so imeli tudi njegovo lepoto. In ker je konj kot prevozno sredstvo v zahodnem svetu redek, so se moški s to isto esenco v moje življenje največkrat pripeljali na motorju: na KTM 990 so se mi zaradi vročine stopile vse allstarke, na staro krosko iste znamke sem lezla kar bosa, sanjske mašine iz Capove delavnice pri Rašici pa so imele name učinek 'privoščila sem si ekscentričnega milijonarja in mi je čisto vse­eno, ali bova potem pila dom perignon ali veuve clicquot'.

Mini val

Še pred motorji so bili mopedi. V osemdesetih si se lahko zakopala v njegove dolge lase, ker čelada še ni bila obvezna, vsi fantje so dišali po coppertonu in leviske so se jim zapletale v šprikle. Nanje si se stiskala v tanki majčki, iz katere je gledal popek, bila si brez modrčka in brez najmanjše skrbi.

Iz Pirana v Portorož in nazaj in vmes so na tretjem pomolu padali poljubčki z okusom po bazooki. Kaseto v svojem walkmanu si obsedeno vrtela nazaj na komad Take on me, A-ha, dokler se ni trak nakodral in si ga potem s svinčnikom navijala nazaj. Malo si zavidala svetlolasim Nemkam, ki so sedele na čisto pravih motorjih, a tvoj dolgolasec je bil navsezadnje dosti bolj luštkan od tipov v usnjenih kombinezonih in kvečjemu dve leti starejši od tebe. V luknje v njegovih leviskah si lahko pospravila roke in uživala, ko ti je veter kuštral trajno skodrane dolge lase (osemdeseta pač).

Nato, veliko pozneje, sem moškega iz videospotov, filmov in romanov na metre s črno čelado pod roko srečala v tržaškem pristanišču. Šla sva eden mimo drugega in za vedno mi je ostal v nosu. S sten mojega prvega najemniškega stanovanja me je gledal Che Guevara s svojo La Poderoso (ker je v romanskih jezikih motor ženskega spola). Včasih je usodni moški nastopil v kakšnem filmu: Tom Cruise je na motorju sledil vojaškim lovcem na vzletni stezi in svoji strasti do lepe profesorice.

Ali v reklami: Chris Evans je v oblaku parfuma gucci guilty na motorju pridrvel v mesto kot kavboj na begu pred plačanimi morilci. Njegov pristanek pred barom je pospremilo cviljenje in iskrenje gum. Tam je našel svojo žensko, šel z njo k njej domov, jo osrečil in izginil, še preden je zjutraj odprla oči. Vse ji je dal in vse vzel in ona se ne bo nikoli več zbudila, ne da bi za njim tipala po postelji.

Mogoče moški na močnih motorjih sporočajo: »Poglej me, nimam grebena ali pisanega perja, a sem najmočnejši od vseh: borim se, noben nasprotnik mi ne seže do kolen in vse samice so moje. Ni mi treba prositi niti govoriti, da bi razumele, kaj hočem od njih.« Mogoče nekateri moški z motorjem res rešujejo svoje seksualne frustracije, mogoče, a tega jaz zagotovo nočem tako videti. Zdaj bi tudi sama rada vozila motor, starega triumpha ali hondo nighthawk. Zaradi nostalgije in zaradi vetra. Mogoče občutka svobode in moči.

Tisto očitno

Motor ni drugega kot strast, zato je zame do konca (plina) erotičen. Kaj pravzaprav poganja strast, če ne spolna energija?

Iz ljubezni se stvari rojevajo, iz strasti eksplodirajo. In potem tisto očitno. Motor zajahaš. Se nanj usedeš. Ovinke vdeneš. Jih položiš. Motor objameš kot konja v galopu, a sočasno motor čudno poseduje tebe. Adrenalin, ki te med vožnjo preplavi kot droga, je zelo podoben adrenalinu, ki ga čutiš na erotičnem srečanju. Motor tudi ni ne udoben in ne priročen, zato si ga redki omislijo samo zato, da bi jim olajšal življenje. Za čisti hedonizem gre. Hedonizem, ki meji na mazohizem, saj se motorja ne da voziti avtomatično kot, že ime pove, avto. So dnevi, ko si z njim kot eno, in so dnevi, ko ni kemije. A predvsem so dnevi, ko se motorja raje ne bi dotaknil, pa čeprav ga ljubiš bolj kot vse na svetu.

Mogoče je motor simbol svobode v najbolj absolutnem in čistem smislu. Nisem svobodna, ker divjam na motorju, ampak zato, ker sem svobodna v sebi in ravno zato uživam na motorju. Ko si na motorju, se razum umakne nagonu. Če že začneš razmišljati, ti misli uničijo užitek: kaj če se mi kaj zgodi – na odseku vidiš plastične rože, pripete na drevo – stisne te in končaš tako, da vrednotiš, tehtaš, računaš in nase vlečeš negativnost dogodkov. Na motorju si preprosto z vsem telesom, telo je tako ali tako pametnejše od tebe in tvoj ritem je odvisen od tvojega počutja.

Po tem, kako kdo vozi motor, sklepam, kakšen je. Kako živi. Kako (se) ljubi. Bolj ko je njegov motor nervozen, teže ko ga je obvladovati, bolj vem, da sem z njim varna, ker se ta moški ne boji nevarnosti. Imeti močan motor je enako kot imeti močno ljubezensko zgodbo, tisto, v katero se vržeš na polno. Koliko si priprav­ljen tvegati? Malo? Potem ne boš ničesar doživel. Preveč? Polomil si boš zobe.

Zakaj torej? Je vprašanje sedla? Je vonj po bencinu? Po pustolovščini? Je hrup? Gre za to, da ti pri veliki hitrosti na motorju življenje pride dobesedno nasproti? Če ne drugega, obožujem, ko mi reče, naj zlezem gor. Toliko bolje kot 'ljubim te'.

Tina Torelli, ilustracija Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri