V Ljubljano!

  • 22.02.2008

Ob pristanku prvega dampinškega letalskega prevoznika EasyJeta na našem letališkem kiosku na Brniku so v londonskem Timesu zapisali, da se sončni deželi pod Alpami obetajo težki časi. Poleg kultiviranih dedkov in babic iz Nemčije, zapravljivih Italijanov, šik Francozov ter druge turistične smetane od blizu in daleč naj bi k nam začeli množično prihajati (beri leteti) angleški turisti.

(Foto: Ivana Krešić, Andrej Bergant/arhiv Mladine)

13 fotografij v galeriji

Ja, prav tisti, ki so že dobri dve desetletji strah in trepet španskih, portugalskih in grških letovišč; tisti, ki ves čas dišijo po pivu; tisti, ki nadlegujejo ženske in moške z ženskami ter bi se jih v Angliji najraje odkrižali in so prav srečni, kadar za kak teden zapustijo Otok. V Ljubljani v povprečju prespijo tuji obiskovalci dvakrat, kar je povsem dovolj za takšno ali drugačno turistično demolacijo (beri dekoracijo).

Angleški pudli

Z odprtimi očmi in ušesi sem se podal najprej na Brnik, da prestrežem otoško apokalipso, še preden se razpodi po »lepi naši«. Ura je odbila nekaj čez četrto popoldan in iz oddelka »prihodi« je prikorakal prvi bataljon angleške turistične pehote. Nekaj kravatarjev, nekaj parčkov, nekaj starejših, skupina mladih fantov, dekleta, črnci, ogromno »backpackerjev«, staro in mlado, resnici na ljubo pa vsekakor bolj mlado. Skupino fantov sem povprašal, ali so morda prišli na poceni pivo. »Ja, tudi to. Danes zvečer gremo ven, jutri pa se odpravljamo v Postojnsko jamo.

V Lonly Planetu piše, da si jo absolutno moramo ogledati,« mi je dejal eden od njih. Jap, nič kaj preveč ni dišalo po pivu ali viskiju. Počasi so se odpravljali do taksijev, operirali s telefoni, po večjo organizirano skupino je prišel celo avtobus, nikjer pa nisem zasledil robustnih, širokočeljustnih in čisto na kratko ostriženih angleških razbijačev, ki bi že na prvi pogled pričali o svoji vandalski karmi. Nak, ta dan sem ostal praznih rok. Tudi Angleži niso več to, kar so bili!

Vesel, da mi nikomur ni bilo treba v samoobrambi razlagati, da že od malih nog navijam za Albin Gordion ter da je »fish & chips« skorajda moja nacionalna jed, sem se odpeljal proti prestolnici. Sobota popoldan je bila kot nalašč za lov na turiste. Ljubljana jih je polna. Največ je tako imenovanih klasičnih gostov iz Avstrije, Nemčije in Italije, katerih število pa upada, mi je dejala Petra Stušek, vodja za odnose z javnostmi Zavoda za turizem Ljubljana.

Letos je po njihovih statistikah več Angležev in Ircev, občutno več pa Izraelcev, Kitajcev, Turkov in Skandinavcev. Prihajajo sami ali pa so sestavni del organiziranih čred, ki jih praviloma pripeljejo z avtobusi. Povprečni obiskovalec je tako po statistikah, ki jih vodijo v Zavodu za turizem Ljubljana, doma iz naših starejših EU sosed, je moški, star okoli 40 let, v Ljubljani porabi 105 evrov, pride v lastni režiji in spi v hotelu turistične kategorije.

Od blizu in daleč

»Navdušil me je šnops. Mmmm … kupil sem liter in ga bom nesel v Avstralijo, da ga ponudim še prijateljem,« je pohvalil petinšestdesetletni George iz Sydneyja naše žganje. Ko sem dejal, da delam za Playboy, se je od nekod vzela priletna gospa in v hipu dodala: »Jaz sem njegova žena Barbara. Ljubljana se mi dopade.« Njej je po grlu najbolj teklo pivo, in to »tardeče«. Skupina upokojenih avstralskih turistov, ki so čakali na Kongresnem trgu, da jih pobere avtobus, se je opogumila, ko smo se začeli pogovarjati o pijači, in takoj so vsi pohvalili slovensko vino ter začeli iz vrečk in nahrbtnikov vlačiti steklenice. Kakor da bi mi skušali pokazati svoj ulov.

»Žal smo v Ljubljani prespali samo enkrat. Zdaj gremo pa dalje, v Zagreb. Smo na sedemnajstdnevni turi po Evropi in ogledali si bomo devet mest, pretežno vzhodnoevropskih,« mi je program potovanja razložil George. Med bivanjem v Sloveniji so si ogledali še Gorenjsko in Bled. Nadvse so pohvalili prijaznost ljudi in znanje angleškega jezika v restavracijah in prodajalnah.

V stari Ljubljani sem proti večeru sedel za mizico v restavraciji Julija. Natakar mi je dejal, da sem imel srečo, da sem dobil mizo, ker je v tem času ponavadi velik naval. »Naša restavracija je že od samega začetka orientirana k tujim gostom. Meniji so poleg slovenščine prevedeni še v angleščino in italijanščino,« mi je med strežbo razlagal Miha. »Tujci so ponavadi zelo zadovoljni in niso zahtevni. Ne gnjavijo za vsako malenkost in ne delajo se pametne. Veliko sprašujejo in jih zanima, kaj bodo jedli.« In se izkažejo pri napitninah.

»Seveda, pri tujih gostih je to običaj. Pustijo okoli deset odstotkov zneska.« Levo od mene je sedel angleški par srednjih let, desno pa trojica sredozemsko zapečenih Italijanov, ki so glasno razpravljali o ženskah, Slovenkah. Najbrž so se po dopoldanskem lovu malo odpočili, vendar so bili ves čas v preži za mimohodečimi atrakcijami, ki so se v junijskem soncu pozibavale po staroljubljanskih tlakovcih. »Glej to rit, poglej, kakšne joške ima.« In kot bi mignil so tri italijanske glave pogledale zdaj v eno, zdaj v drugo smer.

Angleža sta bila pravo nasprotje. Na zunaj otoško bleda, po vedenju mirna. Kakor da bi se bala, da bo začel padati dež in ju je ljubljansko sonce toliko zmedlo, da se niti o vremenu nista mogla pogovarjati. Nekaj sta se držala za roke, to pa je bil tudi ves spektakel, ki sta ga ponujala.

Na zasluženem desertu po kosilu sem v vrsti za sladoled pri Pločniku spoznal tri starejše Avstrijce močneje obložene postave. Franc, vodja skupine bikerjev, ki so v Ljubljano prišli na krajše vikend počitnice, me je že ob tretji uri popoldan spraševal, kje je kakšna pivnica. Verjetno se mu je kolcalo po bavarskih joškastih natakaricah z desetimi krigli piva v naročju. Gospodje so nato po freudovsko odlizali s svojimi sladoledi proti Mačku. Čez nekaj minut sem jih v baru ob Ljubljanici srečal za mizo, prijetno v senci, seveda s tremi velikimi vrčki ječmenovegaa zvarka za dekoracijo na mizi.

V Stari Ljubljani je tujcev največ. Če le malo napneš radarje, lahko slišiš kvakanje Francozov, brundanje Nemcev (ali Avstrijcev, pa saj je vseeno), žvrgolenje Italijanov, tu so še Angleži, Američani pa Skandinavci ter vsi drugi. Ja, tudi Srbov, Hrvatov, Bošnjakov in Albancev je kar nekaj, vendar ti bolj sodijo v statistično kategorijo »izbrisanih«. Nasilnih in anglosaksonsko prepotentnih obiskovalcev našega malega bisera pod Alpami nisem opazil. Skupinica mlajših fantov je svoj otoški izvor na daleč izražala s kraljevsko modrimi dresi Cheleseaja in bledolično kožo, ki je bila na nekaterih licih popestrena s pegami.

Tudi kuštravi rdeči bakreni lasje, ki so štrleli iz kape, so že na prvi pogled pričali o njihovem rodu. In ko sem se jim približal, sem seveda slišal še tisto njihovo zavijanje »yes man, let’s go« in temu podobno. Bili so tako spokojni, tako nedolžni, da bi tudi famozni detektiv Hercule Poirot iz detektivk Agathe Christie na njih težko odkril kaj pregrešnega.

Eksotični fukljači

Je že res, da Ljubljana še zdaleč ni London, Dunaj ali Milano, kar se ponudbe nočnega življenja tiče, je pa zato za povprečnega Zahodnoevropejca prava cenovna Indija Koromandija. Vstopnine v ljubljanske klube in diskoteke so tujcem drobiž za ulične reveže, pijača pa je za mnoge kar smešno poceni. »Pijem samo koktejle. Ravno testiram Long Island Ice Tea, nadaljeval bom pa kar z naslednjim v meniju. Jebeno poceni so.

V Manchestru bi za to plačal trikrat več,« mi je v Globalu zaupal dvaindvajsetletni Ian. Njegov prijatelj Terry, ki me je med pogovorom v maniri zavednega Angleža s pivom v roki objemal okoli ramen, je takoj pristavil: »Naslednja runda je moja. Jaz plačam.« V skupini otoških turistov, ki sem jo prestregel ob šanku, je bilo pet fantov in eden izmed njih je izstrelil: »Uuu, to pa je redkost. Ne spomnim se, kdaj smo nazadnje pili na tvoj račun. Bom izkoristil priložnost … eee … kaj je najdražjega tukaj?« Po dveh krogih okoli plesišča sem jih srečal s tremi steklenicami šampanjca. Ni bil ravno dom perignon, a se mi zdi, da mladenki, ki sta se ravno zatopili v pogovor z njimi, to prav nič ni motilo.

V Globalu sem srečal znanko, ki mi je dejala, da ima tujcev, ki jo ogovarjajo, počasi že dovolj. »Do mene je prišel neki Italijan in mi dejal, da je iz Milana ter da ima zunaj mercedesa. Pa na vsak način mi je hotel kupiti pijačo.« Rešila se ga je s preverjenim – »imam fanta«. In seveda ga tudi ima. V Globalu se je nekaj deklet smukalo okoli plešočega črnca. Slednjih je na družabni sceni vedno več, in to je tudi prav. Ko bi le k nam prišla še kakšna mična ebenovinasta mladenka! Spomnim se didžeja iz Nizozemske, ki je svoj čas razlagal, da je tukaj pri nas pravi raj. Ni bil pretirano lep, je bil pa zato črnopolt in hvalil se je, da fuklja po naši deželi kot po tekočem traku. Eksotična koža, eksotične poteze in čarobna paličica (kol) – zgodba o uspehu.

Pred časom sem spoznal fanta, ki prihaja iz Italije (ima pa tudi nekaj arabske krvi) in redno obiskuje Slovenijo. Ko me je tako zanimalo, zakaj prav naša deželica, sem zvedel, da zaradi lepih deklet, ki rade dajo. Njegove točne besede so bile »cheap hookers«. Ime naj ostane skrivnost, večina ženskih prijateljic, ki so ga videle, pa je pritrdilo, da je na njem zares nekaj posebnega, predvsem seksapilnega. Po izpovedih konča noč skoraj vedno s kako punco. Če že Slovenci ne skrbimo za svojo nataliteto, kaže, da so stvari krepko vzeli v roke tujci.

Tudi Slovenci znamo

Glasbena scena v najbolj obljudenih diskotekah je v duhu evropskih mainstream tokov. Večinoma se vrti r&b, hip hop, pop in house. Global in Bachus sta glavni tarči. Sta v središču mesta, znana in zato tudi najbolj obiskana. Gitte in Eva, mladi Danki, ki sta se okoli tretje ure zjutraj odpravljali iz Bachusa, sta mi kot iz topa izstrelili, da je bilo kul. Jezik se jima je kar razvezal in stereotip o pregovorno hladnem severnjaškem značaju sem pospravil v predal. »Bilo je dobro. Naplesali sva se. Sva se ga malo napili in skušali peti slovenske pesmi. No, se mi zdi, da so bile v slovenščini. Nisem razumela niti besede. Bilo je zabavno.« Nista se še odpravljali spat. »Greva še na sprehod po mestu, skozi center do hotela. Morava se malo nadihati svežega zraka.«

V Slovenijo sta prišli iz Italije, z vlakom, nadaljevali pa bosta proti Hrvaški. »Greva še v Zagreb, nato pa nameravava iti še v Beograd. Bova videli, malo naju je strah.« V Sloveniji se počutita varno, pravita. »Ljudje so prijazni.« Kakšni pa so Slovenci? »Pogovarjali sva se s tremi … ne, s štirimi sva se pogovarjali. Kar kramljali bi, eden je bil pa malo nadležen. Ma, bilo je okej,« je svoje izkušnje strnila Eva, Gitte pa je takoj dodala: »Kako je bilo že ime onemu simpatičnemu? Jure je bil, ja, Jure. Z njim sva se dogovorili, da nama jutri razkaže Ljubljano pod strokovnim vodstvom.« Pod strokovnim vodstvom? »Ja, ja. Saj vem, kaj si misliš.«

Hm, zanimiva tehnika. Nič sluteči zbegani turistki – še bolje, če jih je več, vendar se je treba potem nekako dogovoriti o podrobnostih – se ponudiš, da boš preživel dan z njo in ji razkazoval Ljubljano. Malo po starem delu, nato priporočiš še kako kosilo, po možnosti doma, za siesto poležavaš v Zvezdi ali Tivoliju, zvečer pa povabiš seveda ven. Prava, beri velika mera alkohola, in če si se držal vseh načel recepta, lahko že do polnoči prečrtaš državo na fukaškem zemljevidu Evrope. Na katerem koncu začeti, je tvoja odločitev, ne pozabi pa, da tiste z Vzhoda ponavadi računajo.

Na poti domov sem pri dvigalu Globala spet srečal skupino angleških fantov, ki so odhajali. Bili so glasni in pijani. Ena izmed punc, s katero so se pogovarjali zgoraj, je bila z njimi in odpravljali so se v taksi, nato pa proti Celici, kjer so spali.

Zapori najbolj zasedeni

Mladinski hotel Celica na Metelkovi je v letu dni, odkar obstaja, pravi hit. Dosega najvišje odstotke zasedenosti, višje od vseh drugih hotelov v Ljubljani. Iz starih avstro-ogrskih zaporov, ki so jih obnovili, so kreativni arhitekti in oblikovalci ustvarili enega najlepših mladinskih hotelov v Evropi. Edinstvena arhitektura in ugodne cene sta dejavnika, ki turiste z omejenim proračunom najbolj pritegneta. Celico sem obiskal prav v času odprtja gostinskega dela, ko so se vsi mastili s hamburgerji in torto, ki si ju dobil gratis ob naročilu katerekoli pijače. Mateja Pavlica, vodja trženja hostla, se je pohvalila, da Celica dosega nadstandardne rezultate.

»Danes recimo ne bi več mogel prenočiti tukaj. Vse je zasedeno.« Ja, zapori so polni. »Že pred prihodom EasyJeta je pri nas prespalo veliko Angležev in Ircev. Ponavadi so prišli iz sosednje Avstrije in Italije, kamor so poceni letalski prevozniki leteli že prej.« Nemirov in težav z njimi v Celici niso imeli. »Mnoge očara podoba hotela in verjamem, da nikomur ne pade na misel, da bi razgrajali.« V letu dni so iz hotela odnesli samo manjšo sličico, ki je krasila eno izmed celic.

Na s soncem obsijani terasi hostla sem zmotil mešano skupinico slovensko-angleško-avstralskega prijateljstva. Našo malo deželico so vsi prehvalili in o njej povedali vse najlepše in najboljše. Trije tujci so v en glas dejali, da so se spoznali v Gradcu in da so k nam prišli zaradi priporočil. Peter, najbolj gostobeseden izmed vseh, je obiskal že Maribor, Ptuj, poglobil se je v Postojnsko jamo in namerava v Ljubljani ostati še slab teden. »Imate zelo lepa dekleta in dobro pivo.« Torej odlična kombinacija.

Nasploh hotelov nižje, turistične kategorije v Ljubljani primanjkuje. Naše glavno mesto je postalo počitniški biserček šele v zadnjih nekaj letih po osamosvojitvi, prej pa je bila Ljubljana bolj gospodarska postojanka, struktura namestitvenih zmogljivosti pa bolj prilagojena poslovnemu turistu. »S hoteli višjih kategorij je Ljubljana dobro pokrita. V letošnjem letu bosta dodatno odprta še dva unikatna hotela s štirimi zvezdicami, nedvomno pa primanjkuje kapacitet nižjih kategorij s prijaznejšimi cenami za tuje goste,« pravi Petra Stušek.

Zato tudi ne čudi, da sta najbolj zasedena hotela Park in Bit Center, ki dosegata več kot 70-odstotno zasedenost sob. »Najbolje bi bilo, če bi pridobili še tri Celice … Če damo šalo na stran, je dejstvo, da bomo morali še pošteno delati za odprtje majhnih družinskih penziončkov, cenejših garni hotelov in zasebnih sob, ki v Ljubljani žal še nimajo tradicije.«

Poceni možnosti z letalom

Letalske vozovnice so se v zadnjih petih letih s ponudniki cenovno super ugodnih letalskih prevoznikov neverjetno pocenile. Cene so padle pod vse razumljive meje. Lahko se celo zgodi, da boste več plačali za prevoz od letališča do mesta kot pa za vožnjo z letalom do izbranega letališča. Najcenejše karte lahko dobite v internetu že za manj kot evro, kar je približno enako, kot bi odšteli v Londonu ali Parizu za uporabo javnega stranišča.

Iz Ljubljane in nam najbližjih večjih letališč v okoliških državah lahko letite dnevno v kar nekaj evropskih metropol, od tod naprej pa v več kot štirideset izbranih mest po vsej Evropi. Jap, dobra stara celina še nikoli v zgodovini ni bila tako poceni povezana.

Za vašo preglednost in pomoč smo prečesali internet in poiskali možnosti za vaš naslednji petični nakup v Londonu, drzni večer v Barceloni ali pa poslovni sestanek v Bruslju.

Z Brnika – našega edinega pravega letališča – lahko poletite za zdaj samo v London (letališče Stansted). Angleško podjetje EasyJet (easyjet.com) ponuja polete že za manj kot devet evrov v eno smer, v povprečju pa se cene gibajo okoli 25 evrov. K tej ceni je treba prišteti še letališko takso, ki znaša v obe smeri 33,5 evra. Načeloma naj bi vas let stal manj kot sto evrov. Z EasyJetom lahko iz Benetk poletite še v Bristol in East Midlands.

Ryanair (ryanair.com), EasyJetov glavni tekmec v Evropi, ima najbolje prepredeno mrežo poletov. V London lahko z njimi letite iz Celovca in Gradca (cene so nekoliko nižje kot z EasyJetom, so pa zato takse dražje), iz Celovca pa imajo redno linijo še z Rimom. Ryanair leti tudi iz Benetk, in sicer v Bruselj, Frankfurt, Barcelono in London.

Tudi Nemci imajo svojega ponudnika ugodnih letalskih letov. Podjetje Hapag-Lloyd (hlx.com) se je specializiralo za nemški trg. Njihova letala iz Celovca letijo v Berlin, Hamburg, Hannover, Köln in Stuttgart, iz Benetk pa v zadnje tri.

Primorcem in ljubiteljem Italije je morebiti bolj znano podjetje Volare (volareweb.com), ki ima v svoji ponudbi največje število mest s škornja. Iz Benetk Volare vzleta v Bari, Brindisi, Cagliari, Catanio, Lamezio, Neapelj, Palermo, Rim, Timisoaro, Berlin in Frankfurt.

Izbira je vaša, možnosti pa veliko. S prestopanjem na katerem od večjih letališč, ponavadi je to London, lahko poletite vsak dan na parti na Ibizo, se čez nekaj dni odpravite pogledat še na Azurno obalo in se za konec ohladite kje v Skandinaviji.

Vsem, ki ste navajeni letenja s tradicionalnimi letalskimi družbami, pa še nekaj nasvetov, da se ne boste znašli bosi v trnju. Letalske karte je treba rezervirati po internetu ali telefonu (te so praviloma nekaj evrov dražje), rezervacije pa opravite čim hitreje, saj so cene ponavadi višje z bližanjem datumu odhoda. Sedeži v letalu niso označeni in vsakdo sedi tam, kjer je prosto mesto, prav tako tudi ni poslovnega razreda. V letalih prav tako ne dobite zastonj hrane in pijače, lahko pa jo kupite. Tako imenovani »check-in« je treba opraviti najmanj pol ure pred vzletom.

Ko se boste odločali za nakup karte, preverite cene pri vseh ponudnikih. Z nekaterimi se bo bolj splačalo leteti v eno, z drugimi pa v drugo smer. Vsekakor se informirajte o cenah tudi pri klasičnih letalskih prevoznikih, ki vse bolj znižujejo cene svojih storitev. Adria Airways nas je v zadnjih mesecih presenetila kar z nekaj ugodnostmi. Prijeten vzlet in nežen pristanek!

Statistika

V Ljubljani smo v letu 2003 zabeležili 214.442 gostov, ki so prenočevali, kar je za 2 % več kot v letu 2002. Število domačih gostov je v tem obdobju upadlo za odstotek, število tujih pa je 2003 preseglo 195.000. Tuji gosti tako v strukturi vseh gostov predstavljajo skoraj 91 %.

Vsi skupaj so leta 2003 realizirali 437.321 nočitev, kar je za dobrih 6 odstotkov več kot v letu 2002. Povprečna doba bivanja je dve nočitvi, kar je tudi nekako povprečna doba bivanja turista v evropskih mestih. Povprečna letna zasedenost nastanitvenih zmogljivosti je v lanskem letu celo presegla 60 %, kar je izjemen rezultat. Glede na odstotek zasedenosti sob vodi hotel Park (78 %), sledijo pa Bit center (73 %), M hotel (66 %), Astral (66 %), City Turist (63 %) in Slon (62 %).

Prav tako se je v istem obdobju povečalo tudi število obiskovalcev turistično informativnih centrov, v Ljubljani so namreč trije. V 2003 je ljubljanske TIC obiskalo 111.621 tujih in 39.183 domačih turistov, skupaj torej 150.804 obiskovalcev. Povprečna poraba turista, ki pride v Ljubljano, je 105 evrov, kar je lani naneslo z naslova turistične potrošnje v Ljubljani spoštljivih 40.000.000 evrov.

Zavedati se je treba, da je Ljubljana (in Slovenija) v svetu še vedno slabo prepoznavna, vendar se zaradi vstopa v EU naše pozicioniranje na evropskem in svetovnem zemljevidu izboljšuje. Turisti pogosto ne morejo verjeti, da je Ljubljana »neodkrit dragulj«, »skrbno varovana skrivnost Evrope« … Navdušuje jih arhitektura: simbioza baroka, secesije in seveda Plečnikove stvaritve. Zelo visoko cenijo prijaznost ljudi in nikogar ni, ki ga ne fascinira mlad in pozitiven videz mesta; po njihovem mnenju neizbrisen pečat Ljubljani dajejo mladi ljudje, ki govorijo tuje jezike. Hit sta hotel Celica in duša, ki jo ima mesto v bližini oziroma na nabrežjih Ljubljanice.

TEKST: Pavle Kostadinovič

FOTO: Ivana Krešić, Andrej Bergant/arhiv Mladine

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri