V kokainski džungli

  • 08.07.2008

Z elitno enoto kolumbijske policije v amazonskem pragozdu. Naš cilj: uničenje še enega kokainskega

laboratorija.

(Foto: Morten Andersen)

8 fotografij v galeriji

Letimo nizko, tik nad krošnjami dreves goste kolumbijske džungle. V helikopter­ju blackhawk sedim s 16 komandosi, člani elitne enote kolumbijske policije, ime­­­­nova­­­­ne JUNGLAS, do zob oborože­nimi z avtomatskimi puškami, metalci granat in zaboji eksploziva C4. Pod nami, nekje sredi deževnih amazonskih gozdov, se skriva skrivnostni svet preprodajalcev drog z množico prvovrstnih laboratorijev, kjer v strupenih kemičnih omakah mari­nirajo kokine liste in jih spreminjajo v fin in gladek kolumbijski prašek.

450 kil na teden

Iz helikopterja ne vidimo nič razen nes­končnih odtenkov zelene, nagubanih gričev, razlitih rek in od­­­­­­­sekov prašne ceste. Izogibamo se nasel­­­­­jenim območjem; domačini namreč sila radi obveščajo proiz­­­vajalce drog, da priha­­­­jajo JUNGLAS, kar z drugimi bese­da­mi pomeni, da bodo oboroženi speci­­­­­alci vdrli v kokainski laboratorij, tam names­­­­­tili eks­­­­­ploziv in ga pognali visoko v zrak.

Zato je z nami tudi skrivno orožje kolumbijskih policistov – ovaduh. Skrit za masko se muči z zemljevidom, ko nam kaže pot do svojega nekdanjega delovnega mesta, kokainskega laboratorija, katerega vsakoletni dobiček se šteje v več milijonih dolarjev.

»Naši ovaduhi so pač campesini, kmetje. Dobro poznajo deželo, ko pa jih posadiš v helikopter, so popolnoma izgubljeni,« pojasnjuje eden od komandosov. Kakih 35 metrov stran vzporedno z nami leti še en blackhawk, poln komandosov, nad nami pa helikopter huey, pripravljen na obrambo v pri­­­­­meru napada.

Dno helikopterja je obloženo s petcentimetrskimi kevlarskimi ploščami in tako neprebojno. »Te plošče so tako težke, da moramo leteti z dvema človekoma manj, a ko slišimo, kako krogle tolčejo pod na­­­­ši­­­­mi nogami, smo še kako veseli, da jih imamo,« razlaga Kevin Higgins, upokojeni polkovnik elitnih ameriških specialnih sil, ki tesno sodeluje z JUNGLAS, nad­­­zira njihovo urjenje preživetja v džung­li in porabo milijona dolarjev, kolikor ZDA vsak mesec namenijo financiranju te orga­­­­­­­­­­niza­­cije.

Polkovnik Higgins, ki ga vsi naslav­­­ljajo z Mi Coronel, moj polkovnik, je njihov svetovalec zadnjih sedem let in ponosno zrecitira zadnje dosežke 500-glave enote. Od andskega hribovja do padajoče ravnine Antioque ima JUNGLAS eno samo misijo – prekiniti redno proiz­vodnjo koka­­­­ina.

V letu 2007 so tako uni­­­čili 62 laborato­­­rijev. In če detektivi v Londo­­­­­­nu ali Los Angelesu proslavljajo že, kadar jim uspe zaseči 20 kilogramov kokaina, je to za JUNGLAS le drobtinica, saj v povprečju zasežejo več kot 450 kilogramov na teden! »Ti fantje so res carji! So namreč policisti, ki opravljajo delo vojaških spe­­­­­­cialcev,« opisuje Chris Ryan, nekdan­ji član bri­­­tanske SAS in avtor bestselerja The One That Got Away.

Čeprav je JUNGLAS ustanovila britanska vojska, specialno enoto zadnjih 15 let vo­­di­­­­­­­­­­­­jo in financirajo Američani. Program je najnevarnejši del t. i. Načrta Kolumbija (Plan Columbia) ameriške vlade, ki sicer oskrbuje tako kolumbijske oborožene sile kot policijo. Imajo 12 helikopterjev black­­hawk, neomejene količine streliva in celo denar­ne nagrade za ovaduhe. Od leta 2000 so ZDA Kolumbiji tako namenile tu­­­­­di po dva do tri milijone dolarjev pomoči na dan (!). Ko se Kolumbijci odločijo z oblič­­­ja Zem­lje zbrisati kakega 'državnega sovražnika', bo­­­disi narko šefa ali vodjo gverile, Američani postorijo tako rekoč vse, le streljajo ne.

»Skoči, skoči, skoči!«

Higgins utihne, ko se blackhawk za­­­ustavi nad kokainskim laboratorijem. Napetost narašča, eden od strelcev zač­­­­­­­­­ne moliti. Dotakne se čela in nato prsi. S prs­­­­­­ti narahlo zariše ustaljeno pot ritu­ala. Štirikrat ponovi. Gre za dve najnevar­­­nejši minuti celotne misije, pa četudi smo ­­­'za­­­­­­va­­­­rovani' s smrtonosnim orožjem, uperje­­­­­­nim skozi vsako okno. V vrte­čih se ceveh je po šest različnih nabojev, ki vse pred seboj zmeljejo v prah.

Vsaka puška jih izstreli 1500 na minuto. Toda dobro skrit ostrostrelec lahko z enim samim strelom naredi več škode. Na približ­no taki višini so nedavno ses­tre­­­lili helikop­­­­­ter in JUNGLAS je izgubil 19 dragocenih mož. »Saj se zde trdni,« reče Higgins, trka­­­­joč na okno helikopterja, »po eksploziji pa bi lahko vse, kar bi ostalo, spravili na manjši tovornjak.«

Pri­­­­stajanje in vzletanje sta zaradi zased najbolj kritična trenutka in vsi v black­­hawku se tega zavedamo. »Ostrostrelec je bil skrit na vrhu hriba, kakih 800 metrov stran,« mi pravi prvi narednik Borman. »Ko je bil helikopter na približno isti višini kot hrib, je ustrelil. Mi Commandante jih je skupil tule,« pokaže na svoj vrat, »in bil na mes­tu mrtev.«

Vsi utihnemo, ko se helikopter spusti na višino15 metrov. Poveljnik nasproti mene stiska ustnice in svojo čelado. Ostrostrelec še bolj privije teleskop na svoji puški, medtem ko zdravnik živčno grize pašček svojih slušalk. Vsi možje imajo vsepovsod z velikimi črkami označeno svojo krvno skupino. Velike oznake 0+ ali A– so pri­­­šite na uniforme, narisane na čelade in tab­lice z imeni.

Na desetih metrih helikopter s kraki ro­­tor­­ja že reže krošnje dreves, ostanki listja se vr­­­­­tinčijo v nebo. Strelci se nagibajo sko­­­­­zi okna, iščoč morebitne pasti. Stranska vrata se odprejo. »Skoči, skoči, skoči!« uka­­­zuje po videzu nekoliko bebast nared­nik Esteban. Šest se nas vrže v visoko travo. Nobenih strelov. Dober začetek. Komandosi se plazijo s sklonjenimi glavami, pri­­prav­­­­­ljenimi puškami M16. Rotor spet razpre zeleno zaveso džungle, razcefrano listje zapleše v majhnem tornadu in helikopter izgine.

Odstranimo si slušalke in se z instrumenti GPS v rokah odpravimo na zahod. Ne tečemo, premikamo se tiho in skrivoma. Helikop­­­­­­ter so zagotovo slišali daleč naokoli. Vsaka minuta zamude omogoča preprodajalcem, da pospravijo do­kaze (na stotine kilogramov čistega kokaina), izginejo v džungli in, kar je najnevarneje, organizirajo zasede. Doma izdela­ne mine, ki jim tukaj pravijo Quita Patas ('ki trgajo noge'), so najbolj smrtonosne. Na jut­ranjem ses­­­tan­­­­­ku v Bogoti je poveljnik misije poudaril, da so mine najpogostejši vzrok smrti komandosov v džungli: »Na tem območju so lani tako umrli štirje. Držite se poti in se ne dotikajte ničesar!«

Trije možje nekoliko spredaj nas vodijo skozi blato po že uhojeni poti, ki so jo za seboj pus­­­­­­­­tili konji. Nato zaprasketa radio. Izvid­ni­ca je na bližnji poti našla sumljiv dostavni avto. Zapuščen je, vrata so široko odprta, kot bi voznik hipoma ustavil in s sopotnikom zbežal v goščavo. Policija je enega ujela, in medtem ko razkrečen leži na tleh, pregledujejo njegove dokumente.

Avto se šibi pod težo zelenih in modrih sodov, polnih acetona – kemikalije, ki jo uporab­ljajo v lepotilnih salo­­nih in sklepnih fazah kokainske proizvod­nje. Campesino bo težko prepričal policiste, da potrebuje 200 litrov acetona, da si bo njegova žena doma odstranjevala lak na nohtih.

Na FARC-ovem terenu

»Takšni laboratoriji imajo nemalokrat ogrom­­­­­­ne zaloge, na tisoče litrov kemi­kalij, s katerimi predelujejo kokine liste v rafiniran kokain,« pojasnjuje Higgins, medtem ko razlaga razliko med baznim laboratorijem, v katerem pridobivajo gosto rumenkasto pasto, in laboratorijem HCL, v katerem iz paste naredijo fin bel prašek. »Če uničimo bazni laboratorij, hkrati onemogočimo proizvodnjo kokaina in financiranje FARC-a.« Izdelavo kokaina v tem delu Kolumbije nam­­­­­­­­­­­­­­­­­­­reč organizira FARC, gverilska vojska, ki se je iz pridigarjev marksistične ideologi­je spremenila v tržnike multimilijardne ko­­­ka­­­­­in­­­­­­­­­­­­­­­­ske industrije. Pred leti so bili njihova ciljna publika dovzetni mladi Kolumbijci, dandanes je to 600 milijonov ameriških nosnic.

Dobiček, ki ga FARC ustvari s kokainom (ocenjujejo ga na vsaj 200 milijonov dolarjev na leto), porabijo za napade na policijske pos­ta­­­je, ugrabitve bogatih Kolumbijcev in nabavo orožja za kakih 8000 pripadnikov svoje ilegalne vojske. Približno 3000 Kolumbijcev, ki jih je FARC ugrabil, še vedno nekje v džungli čaka, da jih prodajo njihovim družinam ali pa uporabijo v pogajanjih kot zamenjavo za zaprte gverilce.

Še pred petimi leti je bila avtocesta med Bogoto in Medellinom prenevarna za potovanja, saj je FARC postavljal 'ribolovne' točke in na njih ustavljal avtomobile ter ugrab­ljal cele družine. V džungli so jih zadrževali po pet, šest let. Njihova koža je z leti porumenela, čudni insekti pa so se dobesedno zaredili v njihovih telesih. »Imel sem neko rde­­­­­­­­­­­­­­če vnetje, ki se je premikalo od kolena do gležnja,« se spomin­­­­­ja nekdanji komandos Ryan, ki je v džungli preživel tri mesece, »in ko sem si nekega dne med kopanjem spraskal kožo, je ven prilezlo 15 krvavih pajkov!«

Kolumbijsko gospodarstvo danes cvete, ima šestodstotno gospodarsko rast, in k sreči je tudi stopnja umorov hitro upadla. »Kolum­­­bij­­­­­­­ci so živeli v strahu,« se spomin­ja Guillermo Galdos, legendarni perujski novinar, poznavalec kokainskega biznisa, in doda: »Dne­­­­­vi Pabla Escobarja so neprek­licno mimo!«

Escobar je v 80. poosebljal kolumbij­­­­ski kokainski kartel. Plejboj, velika živina in psihopat, ki je le redko snifal, a toliko raje kadil travo, je neformal­­­ni kokainski biznis zorganiziral v pravo indu­­­­strijo, milijone dolarjev pa namenil kupovanju podpore. Gradil je šole, stanovanjske soseske in javna kopališča. Da je pobil na stotine sovražnikov, ni bistveno vplivalo na njegovo priljubljenost. Na vrhuncu moči se je celo ponudil, da plača kolumbijski zunanji dolg – vrtoglavih deset milijard dolarjev!

Pa se Kolumbija sploh še lahko znebi made­­­­­­ža kokainske trgovine? Po tednu dni bivanja v deželi je moj odgovor, presenetljivo, pritrdilen! JUNGLAS je le vrh vsega, kar skupaj počneta kolumbijska vlada in Pentagon. Celot­­ne regije, kakršna je denimo Putamayo, ki je bil dolga leta pod jarmom gveril in ko­­­kaina, so danes pod vlad­nim nadzorom.

Trenutni predsed­nik Alvaro Uribe si je s trdo roko sicer nakopal množico sovražnikov, največ v tujini, toda domačini, utrujeni od večnih vojn, ga obožujejo. S 70-od­­­­­­stotno podporo je Uribe prvi predsed­nik, ki se je resno lotil FARC-a, ki je z ugrabit­vami, poboji in terorizmom dolgih 40 let ustrahoval vso Kolumbijo. Ob teh dejan­jih se zdi IRA kot Rdeči križ.

Predel džungle, kjer nas je odvrgel black­hawk, je znano območje FARC-a, zato JUNGLAS deluje le do dveh popoldne. Nihče si namreč ne želi noči preživeti na domačem igrišču gverile. Ob pol devetih zjutraj smo bili tako že dodobra na poti proti laboratorijem.

Coka Cola

Maskirani ovaduh nas pelje naravnost k laboratoriju, stavbi, ki je videti kot skedenj. Ljudje pred nami bežijo v veliko hišo poleg labora­­­to­­­rija in ignorirajo opozorila vojaka Lopeza, naj se pri priči ustavijo. Zato v zrak izstreli rafal in reveži otrpnejo v smrtni grozi. Obkrožimo laboratorij, postavimo stražo os­tro­­­strelcev in izvidnikov. Stavba ima dve nadstrop­­­ji, s spalnimi prostori na vrhu in proizvodnimi obrati v pritličju.

Sodi, polni tekočega kokaina, so raztreseni po zeleni goščavi, ogromne 35-litrske vreče, polne listja, pa so prikladno pripravljene zunaj. Napol pojedena banana na mizi dokazuje, da so delavci ravnokar pobegnili. Na steni so v vrste nameščeni mikro­­valovke in električni generatorji. Policist mi med fotografiranjem dokazov pove, da so vso opremo sem zvlekli s konji. Nihče se niče­­­sar ne dotika, bojimo se podtaknjenega eksplo­­­­zi­­va.

Stisnjen v kilogramske opeke se zdi kokain podoben moki, vsaka pa ima odtisnjen simbol, ki zaznamuje vrsto. V tem primeru so preprodajalci uporabili šablono, na kateri piše Coka Cola, s čimer so zaznamovali svojo ne posebno izvirno marketinško strategijo.

Fantje ocenijo, da je v laboratoriju približ­no 500 kilogramov čistega kokaina, dovolj, da pri­­nese na milijone dolarjev dobička in financira pol ducata podobnih laboratorijev.

Ker prepro­­­dajalci vedo, da jim je JUNGLAS ves čas na sledi, pogosto proizvedejo za dva- ali trikrat preveč kokaina, saj lahko le tako zagotovijo nepretrgan izvoz na sever, ne glede na to, koliko jim ga elitne enote zasežejo.

Ko­­­­­­­mandosi podrobno popišejo na tisoče lit­rov bencina, acetona in drugih strupenih in hitro vnetljivih snovi. Če bi želeli dokaze odpeljati, bi potrebovali celo čredo mul in ogromno potrpljenja. In ker nimajo ne enega ne drugega, se odločijo za direktnejši pristop – C4. Toda najprej vse, od slamnate strehe, cement­­­nih tal do tehtnic in ogromnih mešalcev, ki sek­­ljajo kokine liste, pošteno polijejo z bencinom.

Tik pred eksplozijo iz grmovja priteče ženica in se z odločnimi koraki, prav nič prestrašeno, napoti naravnost proti komandosom s proš­njo, da bi iz laboratorija odnesla oblačila. Pričakoval sem, da jo bo komandos s posmehom zavrnil, a ji je dal pet minut, da pospravi vse, od spalnih vreč do britvic.

Odločijo se, da hiše, v katerih bivajo delavci, ne bodo zažgali (to bi preveč spominjalo na Viet­nam), ženico pa naivno pregovarjajo, naj si najde bolj pošteno delo. »To je najbolj ža­lost­no pri tej službi,« pove eden od komandosov. »Ljudje nemalokrat niti ne vedo, da je gojenje koke nezakonito! Sploh pa, kaj naj drugega počnejo tu, da bi dobro zaslužili?!«

Kapitan Reyes izvleče sivo opeko eksploziva C4, odreže kos, velik kot zavojček kart, in ga namesti v sod bencina. Z detonacijsko žico z označenimi minutnimi intervali ustvari štiriminutno varovalko in se pripravi na uničenje stavbe. Drugi pripadniki enote na hitro polije­­­­jo lesena tla s kemikalijami, narednik Esteban pa svojim možem, ki utrujeni počivajo naokoli po klopeh, ukaže umik.

Le dobrih 45 metrov smo oddaljeni, ko eks­plozija že močno strese tla. Peklensko vroč zrak švisne nad našimi glavami, oranžni plameni hitro požirajo stavbo. Gost črn dim se dviguje visoko nad krošnje – znak, ki ga preprodajalci dobro poznajo. JUNGLAS je še enkrat uspešno opravil svojo misijo.

Koka – od kole do Bolivije

Sprva so čisti kokain okoli leta 1880 uporab­ljali pri operacijah oči, nosu in grla; učinkoval je na krčenje žil, zmanjševal krvavitve in deloval kot lokalni anestetik. Kmalu pa je kokain postal poživilo v mnogih napitkih in čudodelnih napojih za zdravljenje različnih bolezni. »Čajna žlička kokaina na dan odžene zdravnika stran,« je svojim pacientom konec 19. stoletja svetoval dr. Sigmund Freud.

Ste se kdaj vprašali, kako je bil sicer umirjeni Avstrijec lahko tako ploden pisec, predavatelj in raziskovalec?! Tista mala čajna žlička radosti je morda ključ do njegovih legendarnih zalog energije. »Med svojo zadnjo resnejšo depresijo sem spet vzel kokain in povsem majhna doza me je ponesla v čudovite višave,« je tako zapisal in dodal: »Ravno sedaj zbiram literaturo, da bi spisal slavospev tej magični substanci.«

Prava masovka uporabe in distribucije kokaina se je zgodila v zgodnjem 19. stoletju – 'belo zlato' so spreminjali v tekočine, praške, mila in celo ustno vodico. Kokain so evropski zdravniki nemudoma razglasili za čudežni lek, ki zdravi utrujenost, zobobol, glavobol in vrsto drugih bolezni.

In če so ga v osemdesetih letih 19. stoletja tako na stari kot novi celini uporabljali predvsem kot anestetik, je ob prelomu stoletja kokain v ZDA postal povsem vsakdanja sestavina; denimo napojev za zdravljenje senene mrzlice ali tonikov za živce. Takšne patentirane tonike za lajšanje mnogih tegob (najpogos­teje kronične utrujenosti) so prodajali brez recepta. Še v kokakoli je bil do leta 1903! Po nekaterih ocenah naj bi Američani v letu 1906 zaužili enako količino kokaina kot leta 1976, s tem da jih je bilo na začetku stoletja kar za polovico manj.

Nato so si ljudje od kokaina oddahnili. Med letoma 1920 in 1970 je veljal za drogo umetnikov in avtsajderjev. Toda v poznih šestdesetih se je med eksperimentiranjem z drogami pompozno vrnil na vrh priljubljenosti. V osemdese­tih in v časih diska je bila koka edina prava stvar, v devetdesetih pa so izumili še njegove­ga mutantskega bratranca – krek, ki je dejan­sko izbrisal najnižje sloje ameriških mest. Kljub vse ostrejši vojni proti drogam v zadnjih 20 letih pa kokain ostaja enako dostopen kot kokakola.

Čeprav bolivijski predsednik Evo Morales dandanes trdi, da je koka rastlina duhovnih obredov, pa resnejše raziskave kažejo, da so bili španski kolonizatorji tisti, ki so zasužnjene Indijance prisilili v žvečenje kokinih listov. Hja, je bilo pač ceneje, kot če bi jih hranili. S čedalje ostrejšim bojem kolumbijskih oblasti proti kokainu se industrija širi v Bolivijo, novo Kolumbijo. »Nič čudnega,« pravi naš vir v ameriški ambasadi v Bogoti, »če pa je še sam predsednik gojitelj koke.«

Tekst: Jonathan Franklin

FOTO Morten Andersen

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri