V imenu kože

  • 09.06.2008

Alan Hranitelj. Mračnjaški futurist & konservativni revolucionar

(Foto: Miha Škrlep & Dejan Habicht)

8 fotografij v galeriji

Je hedonist, ki obožuje sorbet in tortice z maskarponejem. Klasik, minimalist in hagiofobik, ki je presegel strah pred cerkvijo. Dizajner, ljub Armaniju in Juretu Koširju, katerega poroko je oblekel.

Včasih, ko se je po Ljubljani sprehajal z dolgimi lasmi in izrazito naličen, so ga opravljali, da je transvestit, danes, oblečenega v vojaško zeleno laneno obleko, bi ga zamenjali za Mao Zedonga. »Izjemno konzervativen sem glede svojega videza. To, kar nosim, je ekstremno klasično – to je moja uniforma. Od septembra naprej sem v obleki, srajci in kravati. Nikoli ne nosim skrajnih barv ali kosmatih materialov. Le zares veliko pudra na nosu.« Okrog njega se širi egoistični Chanelov vonj sodobnega moškega.

»Kakšna je pozicija sodobnega moškega? Mešanica vsega. Ženske so v ofenzivi. To je vse. Moški se dokazujejo na dva načina: kuhajo in likajo ali popolnoma ignorirajo. Ona je sfurala svoj life, kariero in formatirala moškega. Po moje večina moških tega ni sposobna narediti. Jaz skrbim sam zase že od 16. leta. Tudi čistim, z največjim veseljem.«

Osnovni prostor njegovih kreacij je gledališče. Odkar ga je pred skoraj dvajsetimi leti iz Zagreba v Ljubljano pripeljal Dragan Živadinov, je oblekel 90 predstav. Prepričanost v moč reinkarnacije, v to, da je bil mračnjak v srednjem veku, se je spoetizirala v fascinacijo nad postmodernističnim romanom Umberta Eca, Ime rože. Trenutno pripravlja kostume za gledališko verzijo te mojstrovine, v režiji Matjaža Bergerja.

»To je moje, to je za mojo dušo.« In kaj, če bi šel na regresijo in ugotovil, da je utelesitev markiza De Sada? »To bi bilo zelo v redu. De Sade, Napoleon ali Maria Antoineta ... Super. Od vsakega malo, ker so zanimivi ljudje s karizmo.« Od kdaj ta obsedenost s tem časom? »To je v mojem nezavednem, to je del mene, tako je.«

Ono se razliva v obleke, ki brišejo mejo med moškim in žensko. Večno vračanje časa nedolžnosti in nevarnih razmerij. »Sprehajam se skozi obdobja. Nisem fiksno v enem. Malo v bidermajerju, nato v baroku. Enkrat razkošne obleke, drugič tipično nebaročne, v stilu belle époque.« Kakor pač zahteva Ime kože.

»V glavnem je njihova osnova korzet, ki je sam po sebi fetiš. Zdaj, ko naglas razmišljam, meni so čevlji totalen fetiš, če bi lahko, bi spal v njih. Enako je z oblekami. Lahko jih imaš doma kot skulpturo, lahko jih nosiš, karkoli hočeš.« Morajo te zadeti. »Pogledaš jih in so ti fajn.« Fetišizem je v skritih detajlih. V zavezljivih čevljih z izjemno visoko peto izpod dolgega krila.

Kreacije so za gracije. Lani je v Millenium Domu predstavil 13 oblek, vsaka je bila izdelana izključno za določen model: Vesno Milek, Tino Gorenjak, Sanjo Neškovič. »Marsikatera od njih je totalen fetiš.« Drugi del Alanovega ustvarjanja so moške obleke, ki smo jih do zdaj lahko videli le v predstavah. »Ženska je v bistvu bolj odprta, širi obzorja, marsikaj je dovoljeno. Pri moških že zaradi ustaljenih norm in predstav ni.«

Idealna za poslovneže bi bila linija mobilnih oblek. Kovinska obleka avto »Gospa prihaja«, ki se je proslavila pred leti v Kopenhagnu, je trenutno parkirana v garaži. V takratni kulturni prestolnici je delila pisto z Mishko Koshinom, W.&C.T. …

»Kovinski avto se razvija v druge materiale: plastiko, steklo, kamen, les, keramiko. Oddaljujem se od tkanin. To me zanima. Izmikam se izrazom skulptura, moda, umetnost. Grem v čisto drugo smer. Ne vem, kaj je ta avtomobil.« Lahko domnevamo, kaj je. Alan Ford. Zlitje človeka s tehnologijo, s funkcionalnim strojem, mobilno arhitekturo. Ko bodo gospe in gospodje v službo prihajali v oblekah na kolesih, bodo naši prostorski problemi rešeni.

Potem ko je leta 1995 v ljubljanski Mestni galeriji razstavil serijo gledaliških kreacij, je Hranitelj končal prvo poglavje svojega eksperimentalnega dela. Naslednje se bo odprlo leta 2003, ko odhaja v britansko prestolnico. »Moj prvi stik z Ljubljano, ko sem prišel iz Zagreba, je bil na avtobusni postaji. Z Draganom Živadinovom sva izstopila iz busa in rekel sem: 'Tu sem doma.' V Zagrebu nisem imel tega občutka, pri Londonu ga spet imam. Matra me, v pozitivnem smislu. Treba se je premakniti, da ne stagniraš. Prakse imam toliko, da se lahko lotim velikih projektov. Pri nas so žal samo majhni.«

V središču industrije, v Milanu, mu ni bilo všeč, v Londonu vladajo drugačni okusi. Mamijo ga tamkajšnji teater, opera, balet, film. In seveda galerije. Te so čedalje bolj prizorišče mode. Lani je Armani razstavljal v newyorškem Guggenheimu. Čas je, da se Hranitelj vpiše v zgodovino londonske Modern Tate.

TEKST: Saša Šavel

FOTO: Miha Škrlep & Dejan Habicht

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri