V divjini z neustrašno Sašo Lendero

  • 18.01.2017

Sašo Lendero sem poklical, da bi se kot prva predstavnica nežnejšega spola v projektu V Divjini s SSFN opogumila in se z mano podala v naravo ter v njej preživela vsaj en dan in eno noč. Takoj sem začutil njen pogum, radovednost in neustavljivo energijo. Energijo odprtega srca, ki ohranja svet pri življenju! Brez ovinkarjenja, brez blebetanja je pogumno privolila: »Brane, grem ...« in čez trenutek dodala: »... toda mene je grozno strah medvedov!«

(Foto: Matjaž Žnidaršič)

20 fotografij v galeriji

Branetova zgodba

V slušalki sem slišal le še njen čudoviti smeh, bila sva dogovorjena. Tega nama seveda na določeni dan ni preprečilo malce slabše vreme, deževalo je kot iz škafa. Na srečo sta nama kot džentelmena tokrat priskočila na pomoč Fiskars in Gerber s svojimi vrhunskimi izdelki, ki so nama olajšali kar nekaj stvari.

»Nič naju ne ustavi, danes bo najin dom divjina,« sem ji zašepetal, ko se je pripeljala, njen bistri pogled mi je odgovoril vse. Naj nikogar ne preslepi, češ kaj pa je preživeti en dan in eno noč v divjini! Tega dne ni bilo zunaj nikogar, tudi najbolj zagretih lovcev ne, kaj šele tistih, ki tako radi modrujejo z domačega kavča. Zgolj mimogrede, k projektu sem povabil že kar nekaj slovenskih šport­nic, pa še nobena od njih ni imela ja..., pardon, poguma.

Najina pot se je začela na obrobju Cerkniškega jezera, kjer je Saša že dobila prvo nalogo: če hočeš jesti, si moraš hrano nabrati. Se pravi, da moraš poznati užitne rastline in njihovo pripravo. Če pa hočeš danes jesti kaj konkretnejšega, si moraš to uloviti. »Jedla bom vse, samo vodi me, pa bom dala vse od sebe!« Oho! Podal sem ji kopje za ribolov, ki ga je izdelal Dejan Zavec, moj prvi gost pri projektu. Sreča se ji je nasmehnila, še preden sem ji sploh povedal kaj več, kako in kaj. Prav ob robu jezera se je namreč med jezersko travo, v zasedi nepremično čakajoča na plen, skrivala gospa ščuka. Počasi sva se ji približala, stopila na bližnjo skalo, da sva bila ravno nad njo v dokaj plitvi vodi. Takrat sem ji le namignil, da drugega poizkusa ne bo. Če ne bi bil zraven, ne bi verjel! Zadela jo je in imela sva konkreten zalogaj. Skoraj sem oglušel od navdušenega kričanja, pozneje pa tudi zaradi petja, tako imenovanega odganjanja medvedov. No, ker lepo poje, sem ji to izjemoma dovolil.

Nato sva se s ščuko podala v osrčje notranjskih gozdov, proti Javorniku. Do tam je bilo nekaj poštenih ur hoje po strmo vzpenjajočem se gozdu, ki je bil divji, tih, premočen in barvit. Eno je hoditi po uhojeni poti, drugo pa je pot izbirati si tam, koder že dolgo ni stopila človeška noga. V deževnem poznojesenskem dnevu je bilo jasno, da bo daleč najpomembnejši element tokratne preizkušnje preživetja ogenj, saj se bova morala posušiti in ogreti.

Saša je med vzpenjanjem in prebijanjem po gozdnatih tleh spoznavala užitne rastline, zlasti veliko je bilo gob, ki so končno prišle na plan; letos namreč res ni bila kaj prida gobarska sezona. Končno sva bila sredi Javornikov, dovolj odmaknjena od vsega znanega, da se je njeno pravo učenje lahko začelo. Zaradi dežja sva imela vode, ki je najpomembnejša za preživetje, v izobilju, vendar sva si morala tik pred temo izdelati bivak, predvsem pa se čim prej ogreti in posušiti ob ognju. Bo Saši uspelo zanetiti ogenj brez vseh sodobnih pripomočkov? Trudila se je do zadnjega, a sami ji ne bi uspelo. Tako je spoznala ne samo, kako pomembna je fizična pripravljenost, saj so jo že bolele prav vse mišice, ampak tudi spretnost, izurjenost. Poleg tega je na Sašo vplivala tudi misel, da bo po nekak­šnem čudežu postala slastna medvedova večerja. Ker pa tega gospoda ni bilo blizu, za nama po poti pa je prišla teta lakota, sva prižgala ogenj in se lotila priprave hrane

.

Saša je urno nabirala drva, jih rezala in sekala. »Pa saj moraš ves čas migati in delati za to, da bi preživel!« Odlično, spoznala je, za kaj gre pri preživetju v naravi, v boju za obstoj. Ujela naju je tema, a kljub strahu ni odnehala. Iz nabranih plodov nama je pripravila marmelado, na žerjavici spekla kruh iz želodove moke in gobe ter končno zaužila tudi svojo trofejno gospo ščuko. Noč je bila tu, sedela sva ob ognju, se pogovarjala in srkala čaj, njena ušesa pa so še vedno lovila le čudne zvoke, ki naj bi jih slišala od vseh mogočih bitij, a razen nekaj laježev lisjaka in dežnih kapljic je bila tokrat res tiha gozdna noč. No, vsake toliko sem resda slišal Sašin zadovoljni želodec in njeno sladko smrčanje. Zjutraj pa: »Jutro ..., živa sem! Medvedov ni!«

Saša me je vedno znova presenečala s prilagodljivostjo in iznajdljivostjo. Njen izraziti bojevniški duh ni in ni popustil, pa če sem bil do nje še tako neprizanesljiv s pravili ali nalogami. Vsake naloge in novega izziva se je lotila polna volje, njena vprašanja so bila vedno na mestu, njen trud pa je bil, kot je spoznala, vsakič bogato poplačan. Saša, res si carica, vsaka čast!

Sašina zgodba

Norooooo!!! [smeh] Preživetje v naravi z Branetom se bo v moj spomin zapisalo kot eno najbolj norih in intenzivnih doživetij v življenju. Tako blizu, pa vendar tako adrenalinsko, poučno, privlačno in strašljivo hkrati.

Po naravi sem precej previdna, predvsem pa velika zapečkarica, zato sem se, priznam, kar malo težko odločila, da se Branetu pridružim na tej divjinski avanturi. Vendar bi mi bilo neskončno žal, če ne bi premagala previdnosti in se ne bi odločila, da za en dan in eno noč odidem v gozd. Prepričalo me je predvsem poslanstvo tega projekta, ki je usmerjeno v ozaveščanje in ohranjanje narave ter dragocenih vodnih virov. Pa seveda dejstvo, da je Brane pri svojem delu odličen, o čemer pričajo njegove mnogotere, zelo bogate in dolgoletne izkušnje ... ter tudi to, da v vseh 26 letih še noben njegov učenec ni končal kot medvedja ali volčja malica [smeh] in so se vsi celi vrnili domov.

Priznati moram, da me danes, en dan po vrnitvi domov, boli čisto vsaka mišica v telesu. Nisem povsem prepričana, ali bolj zaradi res ogromnega, do vrha založenega nahrbtnika, zaradi katerega sem se nekajkrat prevrnila na hrbet kot okoren hrošček, ali zaradi noči, preživete sredi teme in divjine, kjer je mojo bujno domišljijo razganjalo v najbolj nore smeri. No, k temu je seveda prispevalo to, da sta naju v improviziranem bivališču varovala le ogenj in manjša skala. Me je pa vsaj malo pomirjalo to, da me je varoval pravi mojster preživetja. Brane pa si z mano verjetno ne bi mogel prav dosti pomagati. Sem pa zato z malo glasnejšim občasnim prepevanjem opozarjala tamkajšnje živalske prebivalce na najino prisotnost. Da ne bi kaj večjega prihlačalo na večerjo! Ko sem v čisti temi, le ob ozko usmerjeni svetlobi naglavne lučke, čistila ujeto ščuko, sem se ves čas spraševala, kako daleč nese vonj te slastne večerje ... Enako je bilo, ko sva z Branetom kuhala omamno dišečo marmelado iz medvedovih hrušk (gloga) in plodov črnega trna.

Skratka, za Branetom sem ves čas racala kot račka. Več kot dva metra se od njega nisem nikoli oddaljila, ko pa je začel padati mrak, sem to razdaljo previdno še malo zmanjšala. V vsem času se nisem niti za hip ločila od svoje Gerberove mačete. Čez dan sem jo nosila v toku, zvečer in ponoči pa sem se bolje počutila, če je bila lepo 'olupljena' in pripravljena za morebitno nenačrtovano srečanje. Morda se to smešno sliši, vendar lahko zagotovim, da se v popolni odmaknjenosti, temi in tišini, ki je napolnjena le z zvoki živali, človek sodobnega sveta počuti srhljivo ranljivega. Po tej nočni gozdni izkušnji zelo dobro razumem tudi to, zakaj Branetovi team buildingi v divjini postajajo pri podjetjih vedno bolj iskan način za izbiro, evaluacijo in povezovanje zaposlenih, predvsem vodilnih kadrov.

Situacija, v kateri se počutiš neskončno majhen, ogrožen in soočen s povsem drugačnimi izzivi, kot smo jih navajeni, ljudi zelo hitro razgali. Maske padejo in pokaže se, kakšni v resnici smo. Počaščena in ponosna sem na to, da sem takšno preizkušnjo doživela s človekom, ki kljub življenju v sodobnemu svetu z vsem svojim delom, razmišljanjem, znanjem in razumevanjem ostaja otrok narave in vlaga ogromne napore v to, da bi v soljudeh spremenil odnos do Zemlje in živih bitij, ki jo naseljujejo. V svoji povezanosti z naravo pa od naše skupne matere odprtih rok dobi vse, kar potrebuje – hrano, vodo, zdravila, zatočišče. In tisto, kar danes večina ljudi tako brez uspeha išče: notranji mir, sebe.

  • >> Brane T. Červek, inštruktor preživetja v naravi, je zasnoval projekt V divjini s S.S.F.N.  s ciljem ozaveščanja ljudi o pomenu narave. »Dokler bomo bogastvo videli le v materializmu, in ne v svojih otrocih, družinah, prijateljih, v naravi, nikar ne pričakujmo sprememb. Vsi se moramo učiti strpnosti do drugih. Iz pomanjkanja znanja izhajajo nestrpnost, jeza in ljubosumje. Zavedati se je treba teže lastnega odločanja, biti pošten do sebe in drugih, do narave, živali in rastlin, spoznavati in skušati razumeti druge ljudi. Dojeti moramo, kakšne so posledice negativne energije, kaj pomeni delitev sreče ter odgovornost izrečenih besed in dejanj. Vseskozi ponavljam, da je treba videti in slišati vse, tudi tisto, česar nočemo, kajti tam je preprosto resnica.« Brane v okviru projekta gosti znano osebo, ki se preizkusi v preživetju v divjini od enega dneva in ene noči do petih dni in štirih noči. Gost razkrije svoj pogled na naravo in današnjega človeka, predvsem pa na to, kaj mu pomeni voda, zakaj je nujno, da se borimo za ohranjanje narave, in kako ga je ta izkušnja obogatila oziroma kako se bo zavzemal za boljšo prihodnost vseh nas, za prihodnost naših otrok. www.ssfn.si/guests <<

TEKST Brane T. Červek & Saša Lendero
FOTO Matjaž Žnidaršič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri