V betonski džungli

  • 18.01.2008

Z ljudmi preplavljeni gospodarski, politični in kulturni centri; mravljišča, v katerih živijo kralji, cesarji, predsedniki in vplivni bogataši in kjer lahko burek, kebab ali suši dobimo na vsakem koraku: to so megalopolisi, ki kot magnet privlačijo vedno nove priseljence. Spoznajmo največje med največjimi!

9 fotografij v galeriji

Sama beseda megalopolis je, uganili ste, starogrškega izvora in, kakopak, pomeni zelo veliko mesto. Ker so bili Grki sila praktični možje, so navadno z besedo označili nekaj, kar je že obstajalo ali naj bi zraslo v bližnji prihodnosti. Tako je bilo tudi z Megalopolisom, mestom na Peloponezu, ki naj bi vzel dih slehernemu tedanjemu popotniku.

Na zemljevidu ga najdemo tudi danes, a se s tem imenom – v kombinaciji s svojim sramotno majhnim številom prebivalstva – nekako ironično zoperstavlja večmilijonskim mestom po drugih celinah. Megalopolitančanov, kot se imenujejo tamkajšnji prebivalci, je namreč le nekaj več kot pet tisoč, turiste pa privabljajo zgolj po zaslugi amfiteatra in nekaj drugih antičnih razvalin.

Enačba

Oljke, zmerno podnebje, hipermasten sir, giros in apnenčasti ouzo: mesto na Peloponezu. Neonske luči, prerivanje na cesti, čakanje na metro in neskončno pričakovanje prostega sedeža, jutranja kava med tekom v službo, zjutraj neoporečna obleka, popoldne upadli lasje, razrahljana kravata, zavihani rokavi, bentenje nad neučinkovitostjo deodoranta, stres do roba, zvečer skvoš v kockasti dvorani ali smučanje pod streho. In spanje v okolju s hrupom nad 60 decibelov: življenje v megalopolisih, za katero se je doslej odločilo na milijone ljudi!

New York je bil sredi prejšnjega stoletja edino velemesto z več kot desetimi milijoni prebivalcev, leta 1975 jih je bilo že pet, danes pa jih je 18. Eksplodirala bo Afrika, predvsem Lagos v Nigeriji in egiptovski Kairo. In napoved? Do leta 2030 bosta v mestih živeli več kot dve tretjini svetovnega prebivalstva.

Duša mesta

Ker brez strokovnega mnenja ne gre, smo za refleksijo o utripu življenja v enem izmed mest z več kot desetimi milijoni prebivalcev vprašali mag. Andreja Černigoja z inštituta za arhitekturo in urbanizem, ki je dve leti preživel na sloviti ameriški univerzi UCLA.

»Poleg že po definiciji značilne velike koncentracija prebivalstva in ekonomske moči ima vsak megalopolis svoj posebni značaj, ki je ponavadi vezan na pomembnejše dogajanje v njem. V Los Angelesu je to na primer filmska industrija, drugod gre za borzo, univerzitetno središče, dogajanje na umetniškem področju, športu, morda je to upravno središče ... Ker so akterji dogajanja ljudje, bi lahko rekli, da v Los Angelesu živijo filmski igralci, režiserji, producenti ..., čeprav je vsakomur jasno, da predstavljajo po številu pravzaprav zelo majhen del prebivalcev.

Večina je povsem normalnih, običajnih ljudi v popolnoma neambicioznih poklicih. Čeprav so bila mesta že v vsej zgodovini gospodarska središča in kot taka vedno magnet za priseljence, se lahko danes vprašamo, ali bo nenehni pritok novih prebivalcev in posledično širjenje velemest močno ogrozil kakovost življenja, če lahko danes sploh še govorimo o nekakšni zadovoljivi kakovosti bivanja v megamestu.

Kot dodaja Černigoj, postanejo tovrstne težave zelo kompleksne, za Los Angeles na primer tudi težko obvladljive, »saj mora posamezen prebivalec financirati bistveno večji obseg teh služb. Toda tudi to ni težko, če gre za bogatejša mesta. Nerešljive težave nastanejo v revnejših mestih, bolje rečeno, v mestih z velikimi socialnimi razlikami. Tu se pomanjkanju denarja za vzdrževanje pridruži še kriminal v najrazličnejših oblikah.«

Kam?

»Mesto seveda raste le s priseljevanjem, saj se je demografska rast v mnogih mestih ustavila ali celo nazaduje. Fizična rast mest izvira tudi iz vedno večjega bivalnega standarda. Urbanistična veda lahko bistveno pripomore k racionalni in humani organizaciji teh koncentracij, ki bi brez strokovnega načrtovanja gotovo postale popoln kaos. Urbanisti načrtujejo tudi radikalne rešitve, kot je širitev mest na morje, satelitska mesta, povezana z močnim javnim transportom, gradnjo celih novih mest in podobno.

Seveda se pri velemestih dogaja to, da človek živi na enem obrobju in dela na drugem, v središče pa gre samo takrat, ko mesto razkazuje prijateljem na obisku. Pravo življenje se seli na rob, historično središče pa postaja nekakšen Disneyland za turiste. V teh primerih ponuja urbanistična stroka rešitve, s katerimi naj bi zavrli praznjenje središč,« zaključi v preseku sedanjosti in prihodnosti mag. Černigoj in nam prepusti vrstice za opis nekaterih najmest in njihovih paradnih težav.

Sledi torej zgodba o tem, kako se mesto kot prijetno okolje priložnosti spremeni v večmilijonski absurd spoja kulturnih razlik in skupne metropolitanske identitete, obilja in pomanjkanja, asfalta in parkov, prometa in čakanja, eksistenčne varnosti in kriminala.

Tokio

Že nekaj let lider med megamesti. Tudi po zaslugi urbane konglomeracije, ki je okoliške vasi, gorska naselja in nekaj otokov združila v enoten Tokio. Več kot 25 milijonov pretežno marljivih Japoncev se vsak nov dan razmahne po tokijskih ulicah, pri premagovanju razdalj pa si najraje pomagajo z vlaki eksplozivnih hitrosti. To je mesto, ki je v tretje tisočletje stopilo z dvojno podobo: iz sijočih nebotičnikov se v svet zlivajo milijonski posli s tehnikalijami, avtomobili in ribami, hkrati pa na ulicah najdemo templje in številne druge objekte tradicionalne japonske kulture.

Ker več glav več ve, je Tokio najprimernejši kraj za miselno spočetje predmetov, za katere drugi nismo vedeli, da jih res potrebujemo: naglavno držalo za papirnate robčke, teleskopsko žličko za pobiranje kavnih zrnc z dna posode, vrsto različnih prenosnih pomagal za počivanje v nabitem metroju ...

Je v Tokiu še kaj prostega?

Prenaseljenost. Veletok ljudi terja svoje davke. Ker jih je večina tam zaradi zaslužka, so odvisni od poti v službo in nazaj: težave v javnem prometu in onesnaženost ozračja. Ker se dober glas širi, iskanje zaslužka odpira težave s priseljenci, tudi ilegalnimi. Industrijski obrati in delavci potrebujejo vodo, kar je že večkrat povzročilo pomanjkanje, podobno je z energijo. Dodajmo še znano dejstvo, da Tokio leži na potresno zelo aktivnem območju, in dobimo paket težav, ki radostijo mestne veljake.

Kako?

Tokio potrebuje dve vrsti rešitev: prostorsko in politično. In ima srečo. Na vzhodu in severu se oblastem ponujata območji Čiba in Ibaragi, hkrati pa lahko prenovijo številne zastarele objekte in skladišča v samem središču. Politika pa ponuja decentralizacijo, predvsem poslovnih centrov. Ker zgledi vlečejo, je prvi korak naredila vlada. Iz prenaseljenega Marunoučija je svoje prostore preselila v nov poslovni center v Šinjuku. Tokio, srečno! Ostajaš glavni favorit za prvo mesto na lestvici tudi v sredini novega tisočletja.

Ciudad de Mexico

Nekoč lepo kolonialno mesto, ki mu grozi, da postane urbana nočna mora. Zrak je tako onesnažen, da postaja neprimeren za dihanje, promet na cestah je neskončen, milijoni prebivalcev mehiškega glavnega mesta živijo v revnih četrtih, praviloma brez kanalizacije in tekoče vode. Prebivalstvo letno naraste za pet odstotkov. Delno zaradi rojstev, delno zato, ker v mesto vsak dan prikoraka približno tisoč migrantov.

Kriminal

Brez dvoma je pomanjkanje zakona in reda poglavitna težava Ciudada de Mexico. Bančni ropi, ugrabitve, najrazličnejše kraje in akcije policistov so nenehno na dnevnem redu. Naraščajočega kriminala ni zanikal niti leta 1998 prvi izvoljeni župan Cuathemoc Cardenas. Sergio Sarminento, mehiški medijski obraz, politični analitik s svojo TV-oddajo in časopisno kolumno, je na informativni spletni strani www.pbs.org razkril, da je bil v treh letih dvakrat oropan in enkrat ugrabljen. In ni odkupnina v višini 50.000 ameriških dolarjev tisto, kar ga moti, temveč spomin na 48 ur, ki jih je preležal zaklenjen v prtljažniku svojega avtomobila. Pred tremi leti je kriminal zblaznel in tedanji župan Andres Manuel Lopez Obrador je uvozil newyorški »know-how« alias bivšega župana Rudolpha Giulianija.

Kratkotrajna rešitev

Nakup osebnega varnostnika ali blindiranega vozila. Cena za zadnjo rešitev znaša okoli 50.000 $. Kot trdijo v podjetju Kroll-O'Gara, je prodaja v zadnjih letih narasla za več kot 400 odstotkov. Ameriška ambasada toplo svetuje svojim državljanom, naj ne potujejo s taksiji in naj bodo izredno pazljivi v vozilih javnega prometa. Nekateri krivijo lokalno mafijo, ki naj bi z nasiljem vplivala na širšo družbo, drugi poudarjajo nasprotje izoliranega bogastva in razpredene revščine, ki se je še razbohotila po krizi pesa med letoma 1994 in 1995. Tretji, ki so na strani nekaterih vplivnih analitikov, trdijo, da je v ospredju podkupljivost policije, ki pa nikakor ni majhna: šteje 91 tisoč pripadnikov in jo lahko primerjamo s kanadsko vojsko.

Sao Paolo

400 kilometrov južno od veliko bolj znanega Ria de Janeira leži mesto, v katerem se število prebivalcev nezadržno bliža 20 milijonom. Sao Paolo, lokomotiva Brazilije, stičišče iskalcev brazilske kapitalistične resnice. Ta je pač takšna, da so na eni strani zelo bogati, res nesramno premožni, ki živijo v kot trdnjave obzidanih hišah, čez katere nikakor ne vidijo tisti z druge strani. Revni. Ti so že pred časom zasedli svoj kos Sao Paola: urejene mestne četrti so povezali z naselji hiš iz lepenke in blatnimi ulicami, ki za policiste s pištolami v toku pomenijo smrtno grožnjo.

Če bi jezuita, ki sta na tem koncu matere Zemlje leta 1554 postavila misijon, vedela, kako kaotično se bo mesto razvijalo, bi morda še enkrat premislila. A ker sta bila s pokristjanjevanjem uspešna, sta gotovo zadovoljna sklenila tuzemsko poslanstvo.

Prometni kaos

Edino k bogu se lahko zatečejo tisti, ki se jim v Sao Paolu mudi. Promet je to mesto statistično oklofutal. Zastoji in nesreče so logična posledica morja avtomobilov. Že bežna misel na izpušne pline pa vzbudi sum o hudi onesnaženosti zraka.

Rešitev

Za bogate ni težav. Če imajo na razpolago več ur, se zapeljejo po cestah z enim izmed svojih blindiranih avtomobilov. Če pa se je v dnevni red vrinil nujen sestanek, tja poletijo s helikopterjem. Zato se tudi tamkajšnji hoteli z zvezdico več ponašajo z lastno pristajalno ploščadjo na strehi. Srednji in nižji sloj pa si pomagata na različne načine. Najuspešnejši so lokalni matadorji na motorjih, »motoboys«.

Najemajo jih poslovne hiše in druge resne institucije, ki želijo, da dokumenti v njihovih nahrbtnikih čim hitreje švignejo na drugi konec mesta. Da pa bi meščani vdihovali čim manj pljučim neljubih substanc, si oblasti že nekaj let (neuspešno) prizadevajo zmanjšati število osebnih prevozov, ki za zdaj predstavljajo tretjino prevozov v mestu. V številkah: deset milijonov voženj z osebnimi vozili na dan. Javni prevoz je res lepa stvar, pa vendar, sveti Pavel, poskusi z jugonostalgičnim receptom: lihe tablice za neparni dan in obratno ...

New York

Petru Minuitu najbrž ni bilo nikoli jasno, kaj je kupil leta 1626. Za nekaj nizozemskih guldnov si je omislil otok Manhattan, kamor se je čez 250 let začel zlivati veletok migrantov. New Amsterdam, pozneje New York, za večino najbolj zaželeno megamesto. Končna postaja večine iskalcev zaposlitve in nasploh boljšega življenja v drugi polovici 19. in v 20. stoletju. Še vedno je gospodarsko in kulturno središče ZDA, z borzo, ki vpliva na gospodarska gibanja po vsem planetu. Pred desetletjem je statistika zabeležila več kot 16 milijonov ponosnih Newyorčanov, prebivalstvo pa letno naraste za 0,3 odstotka.

Čeprav velja za mesto s čvrstim finančnim utripom, ki ga nenehno obnavljajo zavarovalniški in borzni posli, je že večkrat dobilo klofuto v obliki nezaposlenosti. Leta 1985 je bila na primer brez službe kar polovica registriranega prebivalstva. Vendar New York ostaja magnet za ljudi z vseh koncev sveta. Talilni lonec, kjer se na nepreglednih avenijah mešajo različne kulture, religije, tradicije.

Mesto zlepljenih četrti, kjer poleg angleščine obstajajo še nepisani uradni jeziki. Ko se ti lahko zazdi, da peš v enem dnevu ne boš prišel iz tamkajšnjega mikrokozmosa španščine. V zapisu ameriškega zveznega urada za popis prebivalstva lahko odčitamo pestro rasno oziroma etnično sestavo ljudi, ki si rečejo Newyorčani: belci (62 %), temnopolti, Afroameričani (15,9 %), hispanjoli in Latinoameričani (15,1 %), Azijci (5,5%), ameriški Indijanci (0,4 %) ...

Smeti, kdo bo vas gledal

Povratna zahvala mestu, ki je milijonom priseljencev ponudilo priložnost: 26.114 ton smeti na dan. Osem ogromnih sežigalnih peči in 11 razdrobljenih odlagališč je bilo že zdavnaj premalo in oblasti so odprle večja odlagališča zunaj mestnih meja, med katerimi je bil v ospredju 1214 hektarov prostorni Fresh Kills Landfill. Nanj so odvrgli še zadnji robček, ga zaprli in cena za odpeljano tono je narasla z 42 na 70 dolarjev.

Navadno je najbolje, da podatke, samo zato, da bolj šokantno zvenijo, prevedemo v jezik številk. Kot na spletni strani razlagajo v domači družbi We Act (eni izmed tistih, ki jim ni vseeno za fotosintezo prihodnosti), so samo prebivalci v odmerjenih 14 urah pridelali 6112 ton smeti. Proti smetiščem se je odpeljalo več kot 400 tovornjakov, vse skupaj pa je v dolarjih naneslo malo pod 430.000.

Od začetka leta 2003 do danes so v smeti zmetali 634.875.739 $. New York, da ne bo bankrot prilezel iz smetnjakov! Že bežen oris veleva čimprejšnji razmislek o tem, kolikšen del smeti sodi v recikliranje ali na kompost. V San Franciscu in Portlandu namreč reciklirajo več kot polovico smeti. A pomislite na agilnega japija z Wall Streeta: edino, kar želi reciklirati, je beli prah …

Bombaj

Industrijski in finančni center Indije, ki mu domačini raje rečejo Mumbai. Leta 1661 je bilo na tem območju le 10.000 ljudi, čez dobrih dvesto let pa že 644.400. Zakaj? Bombaž in primerno pomorsko izhodišče. Angleška tehnologija in indijska množična delovna sila sta se združili v pridobivanje ogromnih količin bombaža, ki so jih iz notranjosti po železniških tirih tovorili v Bombaj.

Prvo poglavje zgodbe o razvoju še enega megalopolisa. Stoletje je obrnilo nov list in mesto je zaživelo še s tobakom, proizvodnjo zdravil, založbami, usnjem, keramiko, nakitom in številnimi rafinerijami nafte. Več sto tisoč ljudi je nagrmadenih v revnih predmestjih, ki so jih razpredli čez javna in zasebna zemljišča brez osnovnega higienskega minimuma. Prav tu se odraža tudi največja težava Bombaja: oskrba z vodo.

H2O?

Malo. Tako malo, da večinoma prevladuje odlok o omejeni oskrbi z vodo. V mesecih po monsunskem obdobju pa so razmere zaradi pomanjkanja že kritične. Bombajski metropolitanski urad za razvoj je že objavil načrt za gradnjo dodatnih vodnih zajetij, vendar sta na poti do uresničitve dve oviri: zaradi potresa leta 1994 je regija označena za potresno ogroženo in je tako posledično občutljivejša tudi gradnja jezov, druga ovira pa je povsod znano vprašanje investicij.

Najbolj realno mnenje o rešitvi težav z vodno oskrbo je podala Svetovna banka. In sicer bi moralo gradnjo novih zajetij in poznejšo distribucijo vode voditi več samostojnih agencij, ne le ena korporacija pod nadzorom mestne uprave. Šele ko se bodo Bombajčani odžejali, bodo na vrsto prišle druge bodice vročega velemesta: hrup, industrijska onesnaženost, pomanjkanje kanalizacijskih sistemov ...

Prišel je čas, ko je blišč megalopolisov začel bledeti. Odprta vrata priložnosti zapira povratni davek. A ker bo migracije in neizogibno naraščanje prebivalstva nemogoče preprečiti, bo rešitev kmalu tu. Tudi če bo izsiljena. Zdi se namreč, da neposeljena narava meščanov ne zanima.

Zato se bodo megamesta še naprej širila: v Sao Paolu vsak dan dodajo novo cesto, v Bombaju bi radi industrijo preselili iz mestnega jedra na obrobje in tako meščanom naredili prostor za dihanje in stanovanja, Tokio bodo po napovedih razširili na morje, New York bo zagotovo našel novo smetišče ... In satelitski posnetki Zemlje bodo vse svetlejši.

TEKST: Andraž Pöschl

FOTO: Foto Spring, Rex Features, Buenos Dias, Reuters

ILUSTRACIJA: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri