Užitek, močnejši od življenja

  • 28.11.2007

Marca lani so gasilci vdrli v stanovanje 37-letnega Celjana. Našli so ga obešenega, v stanovanju pa je ležalo tudi truplo njegovega 22-letnega dekleta. Vzroka njene smrti sodna obdukcija ni pokazala, zato naj bi ga ugotovili s toksikološko analizo na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani. Preden je bil vzrok njene smrti znan, so se v javnosti pojavile zelo glasne govorice, da je umrla med erotičnim davljenjem. Eni od novinark naj bi to celo potrdil kriminalist, seveda off the record. Erotično davljenje naj bi se po nesreči končalo z dekletovo zadušitvijo, fant pa naj bi nato v obupu storil samomor.

(Foto: Corbis/IPAK Images, Rex Features)

3 fotografije v galeriji

»Kriminalisti Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Celje, ki so obravnavali smrt dveh mlajših oseb, katerih trupli sta bili najdeni v stanovanju v Celju marca lani, so ugotovili, da je mlajši moški, najverjetneje z vzglavnikom, zadušil svojo izvenzakonsko partnerko in nato storil samomor,« pojasnjuje Milena Trbulin Drobne, tiskovna predstavnica Policijske uprave Celje. »Dejanje smo evidentirali kot umor in samomor ter na Okrožno državno tožilstvo v Celju poslali temu ustrezno poročilo. Znakov, da bi do umora prišlo med spolnim izživljanjem oziroma zaradi erotičnega davljenja, pa ni bilo.«

Avtoerotika ubija

Primeri erotičnega davljenja z zadušitvijo oziroma smrtjo enega od udeleženih partnerjev so redki. Slovenska policija v zadnjih nekaj letih takega primera ni zabeležila, pogosteje pa slovenski policisti naletijo na primere smrti zaradi avtoerotičnega nezgodnega obešenja, pravi Leon Keder, predstavnik policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete iz generalne policijske uprave. »Samomori so posebna oblika dejanj, ki jih preiskuje policija. Ločimo več tipov, v zadnjem času pa se najpogosteje srečujemo prav s tipom samomora z obešanjem. V to skupino samomorov prištevamo tudi avtoerotična nezgodna obešanja.«

Policija vodi statistično evidenco samomorov, ne vodi pa posebne evidence avtoerotičnih nezgodnih obešanj. »Kljub temu lahko povem, da policisti zaznajo dva do tri primere na leto.« Med žrtvami so tako moški kot ženske, takšne samomore pa policisti po Kedrovih besedah prepoznajo po naslednjih znakih oziroma okoliščinah: trupla pokojnikov so pogosto v nenavadnih položajih, pogosto napol gola, z zavezanimi rokami ali ovitimi vrvmi okrog njih, na truplih so pogosto vidne odrgnine, zlasti na vratu, ki so posledica avtoerotičnega zategovanja vrvi. Storilci si pogosto okoli glave navijejo tudi vrečke, prelepijo usta z lepilnim trakom in podobno.

Čeprav gre za nenavadno in nevarno spolno prakso, očitno ni tako malo tistih, ki jih pritegne. Na enem od slovenskih spletnih forumov je ‘Lisjak Zvonko’ zapisal: »Že večkrat sem slišal, da se občutja med orgazmom povečajo, če je v tistem trenutku otežen dotok krvi v možgane. Če ne drugače, pa sem videl na TV oziroma v filmih (Ken Park, Moške zadeve, Cesarstvo čutil). Sam nekako oklevam pred poskušanjem, ker mi stvari rade uidejo izpod nadzora, ko mi prihaja, pa se ne bi rad po nesreči obesil ali kaj podobnega. Ali je kdo od vas že poskusil? Kakšen napotek k čim večjemu uspehu?« Eden od odgovorov se je glasil: »Ali ti ‘običajen’ orgazem ni dovolj?«

Ko stvari uidejo izpod nadzora

Novembra je minilo deset let od smrti Michaela Hutchencea, pevca skupine INXS, ki je v Avstraliji končevala svetovno turnejo po izidu albuma Elegantly Wasted. Dvaindvajsetega novembra 1997 zjutraj so Hutchencea našli mrtvega v hotelski sobi. Pas, ki so ga odkrili na prizorišču, je nakazoval, da se je priljubljeni pevec obesil, in mrliški oglednik je potrdil, da je storil samomor. Izjave prič, med njimi tudi pevčevih tesnih prijateljev, pa so sprožile ugibanja, ali ni bila njegova smrt posledica avtoerotične asfiksije oziroma davljenja s pasom med masturbiranjem.

Mrliški oglednik teh ugibanj ni potrdil in uradni vzrok smrti je tako ostal samomor. Bi lahko bil razlog za morebitno prikrivanje pravega vzroka smrti strah pred posnemovalci? »Seveda,« odgovarja psihiater dr. Slavko Ziherl, strokovni direktor Psihiatrične klinike Ljubljana. »Tehnično gledano je to samomor in pri poročanju o samomorih je treba biti izjemno previden, še zlasti, kadar gre za tako odmevne primere, saj lahko spodbudijo posameznike k posnemanju.«

(Avto)erotično asfiksijo oziroma (avto)erotično davljenje umeščamo v kontekst sadomazohističnega spolnega odnosa. »Tisti, ki prakticira avtoerotično davljenje, masturbira in fantazira o sadističnem ali mazohističnem spolnem odnosu, pri tem skrajno uživa in to ga pripelje do orgazma. Podobno velja tudi za tiste, ki prakticirajo erotično davljenje v paru.« Kot pravi Ziherl, gre v bistvu za to, da kdo sam sebi ali pa svojemu spolnemu partnerju prizadene bolečino. Ponovimo osnove: tisti, ki drugemu prizadene bolečino in pri tem spolno uživa, je sadist, tisti pa, ki jo sprejema in pri tem spolno uživa, je mazohist. Posameznik lahko nastopa v obeh vlogah.

»V tem primeru gre za posebnosti v spolnosti, ki pa jih do določene točke ne smatramo kot odklone v spolnosti, ampak jih lahko tretiramo celo kot popestritev spolnega življenja. Slednje velja, kadar dva to počneta v soglasju in le do mere, ko drug drugega ne poškodujeta bolj, kot bi si kateri od njiju želel,« pojasnjuje Ziherl. »Povsem drugače pa je na primer takrat, kadar kdo izključno v sadistični vlogi lahko doživi spolni užitek, ki ga pripelje do orgazma. Takrat govorimo o izključnem spolnem sadizmu.

Primeri le-tega so redki, mednje pa sodijo tudi serijski spolni morilci, ki sicer vzburjenja sploh ne doživijo oziroma se celo bojijo žensk in običajnega odnosa z njimi ne zmorejo.« Na splošno velja, da je v sadističnem užitku prisotna agresija. Tisti, ki davi, občuti popolno premoč nad partnerjem, tisti, ki je davljen, pa uživa v bolečini in v tem, da se popolnoma podredi partnerju. »Ker je več sadističnih moških kot žensk, sklepam, da pri prakticiranju avtoerotične asfiksije prevladujejo moški.«

Intenzivneje

Po Ziherlovih besedah bi (avto)erotično davljenje lahko na kratko definirali kot povečanje spolnega užitka z bolečino in dušitvijo. Kako pa je pri tem z domnevno intenzivnejšim orgazmom in kaj se med erotičnim davljenjem pravzaprav dogaja v telesu? »Intenzivnejši orgazem je rezultat kemičnih procesov v telesu, ki so posledica povečanega izločanja adrenalina zaradi strahu in pomanjkanja kisika v možganih zaradi davljenja. Zaradi manjšega dotoka krvi v možgane je motena zavest, ki je v trenutku orgazma lahko povsem zamegljena.«

Avtoerotično davljenje je zato veliko bolj nevarno kot erotično davljenje v paru, saj je v prvem primeru veliko manj verjetnosti, da se bo izvajalec rešil iz nevarnega položaja. »Zelo me preseneča, da je v Sloveniji toliko primerov smrti, ki so posledica nezgodne zadušitve med avtoerotičnim davljenjem. Številka se mi zdi zelo visoka in potrjuje, da je to zelo nevarna spolna praksa.«

Eno od vprašanj, ki se ob tem zastavljajo, je, ali je res mogoče uživati v strahu. »Očitno je. Podobno kot pri adrenalinskih športih, kjer strah prav tako sproži izločanje adrenalina in športniki postanejo z njim zasvojeni. V tej točki lahko izpeljemo analogijo s prakticiranjem erotičnega davljenja. Rezultat je v slednjem primeru še veliko intenzivnejši občutek kot pri ekstremnih športnikih, ker je vezan na spolnost. Prav zato gre za izjemno močan in smrtno nevaren dražljaj.« Po Ziherlovih besedah je ekstremnim športnikom in praktikom te ekstremne spolne prakse skupno nagnjenje k izzivanju smrti. »Oboji se na neki točki približajo smrti in to izkušnjo zavestno ponavljajo, kljub temu da se zavedajo nevarnosti svojega početja.«

Po podatkih Wikipedije je bila avtoerotična asfiksija prvič dokumentirana v zgodnjem 17. stoletju. Takrat je bilo avtoerotično davljenje metoda zdravljenja motenj erekcije in impotence. Ideja se je po vsej verjetnosti porodila ob opazovanju javnih izvajanj smrtnih kazni z obešanjem; pri moških se je namreč pogosto pojavila erekcija, ki se je ohranila še nekaj časa po smrti, včasih pa je med obešanjem prišlo celo do ejakulacije.

»Tega ne morem potrditi, lahko pa si predstavljam, da so ljudje tako dobili navdih, čeprav erekcija v opisanem primeru ni posledica erotičnega vzburjenja, ampak hipnega sproščanja impulzov ob usmrtitvi. Kar pa se tiče zdrav­ljenja motenj erekcije, jih danes vsekakor zelo uspešno zdravimo s povsem nenevarnimi sredstvi in nikomur ne bi priporočil erotičnega davljenja kot metode zdravljenja,« pravi Ziherl.

Ameriško psihiatrično združenje obravnava erotično asfiksijo kot mentalno motnjo. Kako pa je s tem pri nas? »Če gre za izključno tovrstno sposobnost uživanja, če kdo samo tako lahko doživi orgazem, lahko rečemo, da ima težave s spolnostjo. Če pa je to popestritev spolnega življenja, ni to nič bolezenskega. Je pa nevarno! Nihče ne more zase trditi, da ve, do kod lahko gre,« poudarja Ziherl.

Tanka meja

Cesarstvo čutil, kontroverzni film japonskega režiserja Nagisa Ošime iz leta 1976, temelji na resničnih dogodkih. Filmska zgodba poteka na Japonskem v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Abe Sada, nekdanja prostitutka, se zaposli v nekem tokijskem hotelu kot služkinja. Z Išido Kičizom, poročenim lastnikom hotela, kmalu postaneta ljubimca.

Njun intenzivni in obsesivni odnos temelji na vdajanju užitkom, zlasti pa na seksualnem eksperimentiranju in pijančevanju. Zelo hitro se stopnjuje do točke, ko odkrijeta erotično davljenje, ki pripelje do Išidove smrti. Abe mu nato odreže genitalije, jih zavije v časopisni papir in nosi v torbici, dokler je policija ne izsledi in aretira. Na vprašanje, zakaj ga je umorila, je resnična Abe odgovorila, da zato, ker ga je tako močno ljubila in ga je hotela samo zase.

Zelo ekspliciten prizor erotičnega davljenja najdemo tudi v slovenski umetnosti, le da tokrat ne gre za filmsko, ampak literarno obdelavo fenomena. »… mislil sem, da se bom usral. Premočno sem jo stisnil.

V minulih tednih sva se tako ujela, da nama je prišlo istočasno. Sonja je vedno izgubila zavest. Rekla je, da je užitek neverjeten. Da ji prihaja in se ji hkrati temni pred očmi. Njeno telo se spremeni v nekaj nerazpoznavnega, pravzaprav, tako mi je rekla, telo izgine in ostane samo orgazem in pa občutek, podoben padanju v neznano, strašno lepo globino. Ja, prav tako je opisala: strašno lepa globina, ki nima konca.

Včeraj pa sem jo stisnil premočno. Ni prišla k sebi. Ni se zbudila. Bila je modra v obraz. Oči je imela zaprte in telo je mlahavo, brez teže ležalo ob meni. Pograbila me je panika. Začel sem kričati. Zagrabil sem jo za ramena in jo tresel. Stiskalo me je v grlu. Mislil sem, da sem jo ubil. Zadavil. Pokleknil sem na posteljo in jo dvignil, vendar je njena glava omahnila nazaj. Udaril sem jo po licu. Enkrat, dvakrat, trikrat! Vedno močneje. Kričal sem: Dihaj! Dihaj!! Dihaj!!! Potem sem stekel v kuhinjo in natočil kozarec vode. Vrgel sem ji ga v obraz in jo še nekajkrat udaril po licu. Njen obraz je spet začel dobivati barvo. Dihala je. Čez čas je odprla oči. Rekla je: še nikoli mi ni bilo tako lepo.«

To je odlomek iz romana Ljubezni Sinjebradca pesnika in pisatelja Vinka Möderndorferja, ki na vprašanje, koliko je v teh besedah avtobiografskega, odgovarja: »Vsak pisatelj piše predvsem o sebi. Moja dela so avtobiografska, kar pa ne pomeni, da moram imeti konkretno izkušnjo, da lahko o nečem pišem. Včasih lahko s pisateljsko domišljijo pridemo celo bliže resnici kot pa z eksperimentom.« Po njegovih besedah gre za moč pisateljske imaginacije oziroma pesniške intuicije. »Če je ta moj zapis, ki je literaren, tako prepričljiv, da se bralcu zdi, da so ti občutki avtentični, potem je to resnica. Umetnost ima to moč, zato so umetniki prišli veliko dlje v iskanju resnic kot znanstveniki.«

Prav film Cesarstvo čutil je po mnenju Möderndorferja razkril in približal erotično davljenje najširšemu krogu ljudi. »Mislim, da je po ogledu filma marsikdo rekel: ‘To je pa zanimivo!’ Tudi pri bralcih svojega romana sem namreč opazil, da jih ta spolna praksa zanima, kar me ne čudi. Če dva živita polnokrvno ljubezensko življenje in razumeta erotiko kot del njunega skupnega življenja – to pač erotika je: ne le tisto, kar se dogaja v spalnici, ampak nam dela življenje v slehernem trenutku lepo –, taki pari brez dvoma v iskanju užitka odkrijejo tudi tovrstne spolne prakse.

Ljudje za štirimi stenami lahko počnemo, kar hočemo. Nasilju seveda nasprotujem, kadar pa dva pristaneta na raziskovanje v spolnosti in kadar gre za obojestranski užitek, potem ni nobenih meja, potem tudi kri ni ovira.«

Za tovrstne eksperimente, kot je erotično davljenje, je po Möderndorferjevih besedah potrebno veliko zaupanja med partnerjema in veliko vaje. »Mislim, da ni tako preprosto doseči tega, da se trenutek nezavesti in orgazma združita, kajti šele takrat nastopi ugodje, ki te izpolni. Pari, ki to prakticirajo, pa najbrž pridejo do stopnje, ko postane seksualni užitek celo močnejši, pomembnejši od življenja.«

Izkušnja bližine smrti pri tem po Möderndorferjevih besedah ni pomembna, gre predvsem za telesni užitek, ki pa se lahko stopnjuje do točke, da posameznik zdrsne čez rob, v smrt. »Meja med erosom in tanatosom je zelo tanka. Pa ni treba, da se ljudje davijo med seksom, lahko preprosto z neznanci seksajo brez kondomov, čeprav vedo, da je to nevarno in da tvegajo smrt. Ker pa je seksualni užitek močnejši od življenja, v trenutku naslade najbrž marsikdo pomisli: Tako mi je lepo, da mi je vseeno, kaj se zgodi. In v takšnih trenutkih lahko ljudje prestopijo to mejo.«

Tekst: Barbara Trnovec

Foto: Corbis/IPAK Images, Rex Features

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri