Ustavil sem Jordana!

  • 17.04.2008

»Air Jordan« je naposled pristal. Čeprav je pri štiridesetih sposoben dosegati več košev, kot ima let, je njegove vladavine nepreklicno konec. Številni oboževalci njegovega veličanstva so prepričani, da bo tretje slovo gotovo tudi dokončno. Tudi za tako okorelega hazarderja bi bil vnovični začetek preveliko tveganje.

6 fotografij v galeriji

Nekateri so mu že zdaj zamerili, ker se je spustil tako nizko in še enkrat zaigral z navadnimi smrtniki. Čeprav si je obupno želel še ene končnice, mu ta ni bila usojena. Njegovi Čarovniki iz Washingtona so po rednem delu končali na neljubem devetem mestu vzhodne konference, čeprav jim je nekaj časa kazalo hudičevo dobro. Seveda predvsem po zaslugi kralja košarke, ki je tu in tam vendarle spomnil na stare čase. Zakaj se je človek, ki je najbolj od vsega sovražil poraze, odločil za avanturo s povprečnim moštvom, bo ostalo zavito v tančico skrivnosti.

Težko je namreč verjeti, da se je hotel oprati »grehov« iz preteklosti. Navsezadnje ni imel nikdar usmiljenja do nasprotnikov, kar so na svoji koži občutili tudi njegovi prijatelji. Charles Barkley je bil samo eden tistih, ki jih je veliki brat pustil brez tako želenega prstana. Da ne govorimo o Maloneju, Ewingu, Robinsonu, Stocktonu in drugih velikanih generacije, ki so morali prenašati njegovo superiornost. Biti eden najboljših igralcev na svetu in ves čas živeti s spoznanjem, da obstaja nekdo, ki je nepremagljiv, gotovo ni prijetno.

Za časa Magica in Birda sta bila vsaj dva in zmage so se delile po bratsko. Jordan pa je vladal popolnoma sam in prav v tem je bil poglavitni razlog, zakaj je po njem v ligi NBA zavladala tolikšna praznina. Če je bil Magic Johnson najbolj simpatičen in priljubljen zvezdnik NBA, potem je bil Jordan gotovo najbolj cenjen. In to kljub ubijalskemu instinktu. Častili so ga nasprotniki in soigralci, ki so bili presunjeni nad vnemo, s katero se je loteval slehernega izziva.

Lepi Jordan

Na prvem treningu po podpisu pogodbe s Chicagom so se razdelili na »rdeče« in »bele« ter igrali do enajst, poraženci pa so morali teči okrog igrišča. Vse je bilo normalno: Jordanovi »rdeči« so vodili z 9 : 3, ko je trener Kevin Loghery ukazal, naj se Michael preseli k »belim«. »Rdeči« se zaradi tega niso preveč vznemirjali, saj so bili prepričani, da bodo z lahkoto dosegli še dva koša in na koncu zmagali. Jordana, ki je sovražil poraze, pa je bilo nenadoma polno igrišče, tako da so se zdeli preostali igralci v belem povsem odvečni.

Dosegel je sedem košev, od tega šest z zabijanjem. »Beli« so zmagali z 11 : 9, »rdeči« pa so le ponavljali: »Tale je bog!« Zanimiva je izpoved enega od soigralcev, ki je imel dovolj časa za opazovanje Njegovega božanstva: »Ko se je pripeljal v garažo pod dvorano, je nastala tišina: paznik je stopil iz hišice in stal mirno, dokler mu Jordan ni dal ključa od avta, da ga odpelje. Ko je stopil v slačilnico, smo vsi obmolknili: če se je nasmehnil, je bilo dobro, če pa se ni, potem smo bili vse do treninga popolnoma tiho.

Ni šans, da bi kdo kaj rekel. Tudi v avtobusu, v katerem je bilo vedno najbolj živahno, so se izklopili walkmani in nihče ni niti črhnil. Vse dokler se ni Jordan oglasil s kakšno spodbudno besedo. Resnično smo se ga bali vsi, na čelu s Scottijem Pippnom in drugimi zvezdniki. Toda bistvo je, s čim si je zaslužil takšno spoštovanje? Predvsem s tem, da je bil v dveh letih najboljši na vsakem treningu. Spominjam se novinca, ki ga je na enem od treningov prijel bolj na grobo.

Takoj smo ga opozorili, da proti Jordanu ne more tako, on pa je samo odvrnil: ‘He is only human.’ Naslednjih deset napadov mu je petkrat zabil čez glavo, za nameček pa ga je nekajkrat še pošteno butnil. Trajalo je petnajst minut, dokler se ni pomiril, in potem je šel trening normalno naprej. Tistemu novincu ni več padlo na pamet, da bi se ga lotil s komolcem ali bil kakorkoli drugače grob.«

Seveda je bistveno to, da ga zaradi vsega tega ni nihče zasovražil, prav nasprotno, postajal je čedalje večji. Največji kompliment je prišel iz ust istega košarkarja, ki je povedal, da je bil Jordan ob vseh svojih vrlinah tudi lep človek. Priznanje, kakršnega sicer iz ust ameriškega črnca ne morete slišati. Da bi brat bratu priznal njegovo lepoto – to je res že skoraj nezaslišano.

Bližnje srečanje z božanstvom je imel tudi nekdanji košarkar Olimpije in standardni član slovenske reprezentance Boris Gorenc, ki je bil tri mesece v taboru Chicaga. Vprašali smo ga, ali drži, da je igral ena na ena proti Jordanu. »To je res. Tri mesece sem preživel v kampu Chicaga, in ker sva z Jordanom na isti igralski poziciji, sva se vseskozi pokrivala.

Po vsakem treningu sem ga spraševal, ali bi šla igrat ena na ena, on pa mi je odgovarjal, da se mu ne da in podobno. Dokler ni prišel zadnji dan pred mojo vrnitvijo v Evropo. Jordan je vedel, da se vračam, in mi je pred treningom obljubil, da bova odigrala eno. Seveda sem bil čisto iz sebe. Nikoli ne bom pozabil, ko mi je pri rezultatu dva nič zanj podal žogo; naenkrat sem začel zadevati mete, ki jih ne bi zadel nikdar v življenju.

Povedel sem z 9 : 2, potem pa mi ni dalo miru in sem mu začel govoriti, da če je on najboljši na svetu, potem sem jaz še boljši. Povedal bom vsem v Sloveniji, da sem te premagal! Rezultat se je seveda hitro spremenil in na koncu sem izgubil z devet proti enajst. Pri njem je bila neverjetna energija, s katero se je loteval slehernega treninga. Seveda danes ni več podoben tistemu Jordanu. Sem in tja sicer še doseže svojih štirideset točk ali več, vendarle pa ni več tiste skočnosti kot pred desetimi leti.«

Vladimir Stepanija, nekdanji košarkar Olimpije, trenutno center Miami Heata, igra v moštvu Pata Rilyja čedalje opaznejšo vlogo: »Proti Jordanu igram že dve leti in lahko povem, da sem eden redkih košarkarjev v ligi NBA, ki nosi njegovo opremo. Čeprav nisem kakšen poseben zvezdnik, imam ta privilegij. Zlasti so mi všeč njegove superge, saj so dobre za noge in hrbet. Sicer pa kakšnih stikov med igro nimava, ker sta najini poziciji precej narazen. Včasih se samo čudim, kako zaščiten je pri sodnikih, ki mu ne piskajo tudi zelo očitnih prekrškov.«

Radoslav Nesterovič, Minnesota Timberwolves, naj bi njegovemu veličanstvu podelil dve banani, s čimer pa se naš reprezentančni center ne hvali. Je že dovolj pameten, da takšnih stvari ne obeša na veliki zvon: »Tudi jaz igram proti njemu zadnji dve leti in lahko rečem, da je kljub letom še vedno najboljši. Včasih doseže v enem polčasu trideset točk, v drugem pa mu zmanjka moči. Vendar pa je tistih trideset točk vedno nekaj posebnega in samo dokazuje, da je bil res najboljši igralec vseh časov.

Glede na to, da je z leti izgubil pri skoku, se čedalje bolj posveča finesam in fintam, ki mu jih ni nikoli manjkalo. Tudi njegova karizma ni prav nič splahnela, obožujejo ga igralci, novinarji in vsi drugi, ki od blizu spremljajo dogajanja v NBA. Njegova blazna želja, da bi s svojim novim klubom zaigral v končnici, je odgovor vsem skeptikom, ki so govorili, da je prestar za to ligo in da s takšnim klubom ne bo mogel do končnice. Hotel jim je dokazati, da lahko tudi iz takšnega kadra naredi konkurenčno moštvo, in res je večina igralcev Washingtona v teh dveh sezonah precej napredovala.«

Peter Vilfan, eden najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov, se z žarom v očeh spominja svojih srečanj s tedaj bodočim velikanom košarke: »Proti Jordanu sem igral leta 1980, ko je bil v univerzitetnem moštvu North Carolina, pri katerem je gostovala takratna jugoslovanska reprezentanca. Tistega leta so bili študentski prvaki ZDA, Michael pa je igral svojo prvo sezono. Naš trener Bogdan »Boša« Tanjević je iskal igralca, ki bi ga bil sposoben pokriti.

Izkazalo se je, da sem bil edini dovolj hiter in eksploziven za takšno nalogo. Jordan je bil že takrat hiter in eksploziven, vendar pa je bil fizično precej slabše razvit kot v svojih najboljših časih. Seveda je že letel, vendarle pa to še ni bil tisti pravi Air Jordan. Pokrival sem ga šest minut in v tem času ni dosegel niti enega koša. Končno mu je v sedmi minuti uspelo zadeti in Tanjević je takoj vzel minuto odmora. Spominjam se, se je jezil nad mano, ker sem dobil koš.

Nakar sem mu razložil, da sem celih šest minut ustavljal košarkarja, ki bo najboljši na svetu. Tisto tekmo smo izgubili po podaljških, Dražen Dalipagić pa je dosegel 45 košev. Drugič sva se srečala v Zadru, ko je on dosegel sedemnajst, jaz pa osemindvajset točk. Kljub temu da sem bil prvi strelec tekme, smo na koncu izgubili za eno piko. Odločilni koš je dosegel Paxton, bodoči Jordanov soigralec pri Chicagu.«

Dalipagić enak Jordanu

Veliko jugoslovanskih košarkarjev iz Vilfanove generacije je bilo že tedaj zrelih za igranje v ligi NBA. Prvi se je na draftu znašel Krešimir Čosić, ki je bil skupaj z Dalipagićem tudi v Bostonovem poletnem taboru. Čeprav so se »kelti« zagreli za oba velikana evropske košarke, pogodbe nista podpisala. Seveda je bila kriva dota, ki je bila za igralca njunega kalibra pravcata žalitev.

Trideset tisoč dolarjev, kar je bil tiste čase minimum za igralce NBA, je bilo res premalo za nekoga, ki je Jordanu v njegovi dvorani nasul 45 košev in postavil rekord, ki velja še danes. Poleg tega v pogodbi ni bilo zagotovila, da bosta oba tudi v resnici igrala. Seveda jima ni bilo do tega, da bi bila poskusna zajčka, kakor je bil pokojni Dražen Petrović. Prav slednji je čez kakšnih petnajst let dokazal, da je Evropa veliko bliže nedotakljivim ameriškim profesionalcem, kakor so to želeli prikazati vodilni možje lige NBA. Že njihova trditev, da lahko v ligi zaigrajo izključno tisti, ki so končali študij na kateri od ameriških univerz, je iz današnje perspektive podobna poceni demagogiji.

Tudi slovenski »Jordan«, Peter Vilfan, je živ dokaz, da razlika sploh ni bila tako velika. Trener Washington University Georg Revelen, ki je bil pomočnik legendarnega Bobyja Knigta, ga je še dve leti po tistem, ko je gostoval v njihovem taboru, vabil v svoje moštvo, saj je bil prepričan, da je naš igralec iz pravega testa za NBA. Jugoslovanska reprezentanca iz sedemdesetih se je velikokrat pomerila z različnimi ameriškimi selekcijami, katerih člani so bili tudi takšni zvezdniki, kot sta Larry Bird in Magic Johnson, pa vendarle so bile tekme vselej izenačene.

Nemalokrat se je zgodilo, da so Kičanović, Dalipagić, Čosić in Vilfan premagali Jordanove kolege. Kaj so si mislili o njihovi veličini, nam pove naslednja anekdota. Ko je Vilfan svojim soigralcem predlagal, da bi se slikali z Birdom in drugimi zvezdniki NBA, ga je Moka Slavnić vprašal, zakaj se oni ne bi slikali z njimi. Seveda je bilo takoj jasno, kaj je hotel s tem povedati.

Danes se na seznamu potencialnih igralcev NBA iz Evrope znajdejo tudi košarkarji, ki »plavim« ne bi segli niti do kolen. In verjetno med njimi ni takšnega, ki bi se branil skupnega slikanja z Jordanom. »Leteči bik« je bil in bo ostal najboljša reklama za ameriško profesionalno ligo, ki je prav po njegovi zaslugi ohranila primat najboljše na planetu.

Večna lestvica

1. Michael Jordan

2. Wilt Chamberlain

3. Magic Johnson

4. Julius Erving

5. Larry Bird

6. Kareem Abdul-Jabbar

7. Bob Cousy

8. Karel Malone

9. Bill Russell

10. Thomas Isiah

Kdo je pravi car?

Dilem o tem, kdo je najboljši košarkar sveta, je bilo do danes kar nekaj. Najpogostejša je bila primerjava med Magic Johnsonom in Michaelom Jordanom. Gotovo ni malo tistih, ki so prepričani, da je bil Magic vsaj tako velik kot »leteči bik«. Še bolj na tesno naj bi šlo med Jordanom in Chamberlainom.

»The Giant«, kot so Wilta klicali za časa njegove dolge vladavine, je bil edini, ki se lahko z največjim letalcem meri tudi po številu točk. Nekdanji igralec Sixersov in Lakersov je postavil štiri najboljše izide v številu točk, doseženih na enem srečanju: leta 1962 je New Yorku zabil sto košev, leto prej pa jih je svojemu bodočemu klubu iz Los Angelesa nasul 78.

Michael Jordan zaseda šele deseto mesto na lestvici najboljših strelcev na eni tekmi: seveda jih je dal največ, 69, svoji priljubljeni stranki New York Knicksom. Njegovo povprečje skozi celotno kariero pa je nedosegljivo: dosegal je 30,2 točk na srečanje. Za malenkost več od Chamberlaina, ki pa se lahko pohvali z najboljšim povprečjem v posameznih sezonah: tako je v sezoni 1961/1962 dosegal fantastičnih 50 točk na tekmo, leto kasneje pa celih 44,8. Lasti si tudi tretje in četrto mesto, Jordan pa je »šele« na petem s povprečjem 37,1 v sezoni 1986/1987.

Največ košev v zgodovini lige NBA (38.387) je dosegel Kareem Abdul-Jabbar, ki je odigral celih dvajset sezon. Takoj za njim je »mormon« Karel Malone, na tretjem mestu stanuje Wilt Chamberlain, šele na četrtem mestu je »Air Jordan«. Tako »The Giant« kot »Air Jordan« sta bila sedem zaporednih sezon najboljša strelca lige, s tem da je Jordan po vrnitvi leta 1995 svojo strelsko premoč ponovil še trikrat.

TEKST: Esad Babačić

FOTO: Reuters, Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri