Umetni raj

  • 24.03.2008

Leta 1985 so Bob Dylan, Bono, Lou Reed, Bruce Springsteen, Joey Ramone in Little Steven prepevali, da jih v Sun Cityju nikoli ne bomo videli igrati. Potem pa se je leta 1994 zloglasni režim apartheida le sesul, nadzor nad »belim« Sun Cityjem, tem južnoafriškim templjem kiča, pa so prevzeli črnci. In biznis, biznis je zelo dober.

15 fotografij v galeriji

Umetni val se vali po umetnem jezeru na svoji poti do umetne obale. Rjoveči in hihitajoči se otroci – črni in beli – se mečejo v kipečo vodo. Še pred desetimi leti je bilo kaj takega še popolnoma nepredstavljivo, zdaj pa je simbol poznega južnoafriškega režima apartheida postal igrišče novopečenih črnskih bogatinov. Ta 400 hektarjev velika mešanica Disney Worlda, Las Vegasa in prizorišča filma o Indiana Jonesu je preživela prehod iz tiranije v demokracijo: Sun City se trudi, da bi postal simbol »nove« Južnoafriške republike.

»I had a dream«

»Umetniški bojkot in pesem Ain’t gonna play Sun City sta ta kraj spremenila v simbol apartheida za ves svet. Za nas črnce, ki tu živimo, pa je Sun City od nekdaj pomenil nekaj ekstremno negativnega,« pravi Zinzie Mandela, hči Nelsona Mandele. Njen obraz se leskeče od potnih srag in močnih odrskih ličil. Pravkar je končala vodenje lepotnega tekmovanja v Superbowlu, ogromnem prireditvenem prostoru, ki sprejme šest tisoč ljudi.

»Tukaj sem bila že kar nekajkrat, odkar je leta 1994 prišla svoboda. Tu je vendar toliko lepega! Sun City je postal simbol sprememb,« pravi Mandela in pokaže na dekleta različnih ras, ki v visokih petah štorkljajo po dvorani.

Superbowl je leta 1981 odprl Frank Sinatra, ikona Las Vegasa. Sun City je zrasel iz globoke očaranosti nad to ameriško hazardersko meko in ima z njo marsikaj skupnega – tudi pogoste obtožbe, da gre za povezave z mafijo in korupcijo. In tako kot je Bugsy Siegel v puščavi Nevada zgradil Las Vegas, je želel hotelski mogul Sol Kerzner globoko v afriški divjini iz nič ustvariti hazardersko središče.

S svojim helikopterjem se je podal v nepremičninski lov nad severnim delom države in našel popoln kraj: vulkanski krater daleč v divji pustinji, kilometre stran od prvih znakov civilizacije. Ko je sredi niča začel graditi hotel in letališče, so ga ljudje spraševali o njegovem mentalnem zdravju. Toda naletel je na zlato žilo in si pridobil še hazarderski monopol v Južnoafriški republiki. »Obstajajo govorice, da je bil Sol Kerzner vpleten v korupcijo,« pravi direktorica za stike z gosti v Sun Cityju Doriane Berry (sicer menda celo hčerka indonezijskega diktatorja Suharta!), »toda ljudje se morajo vprašati, ali je v Južni Afriki sploh mogoče poslovati, ne da bi bil človek vpleten v korupcijo.«

Lep kič

Kazino so odprli 7. decembra 1979 in med bogatimi belci je postal takojšnja uspešnica. Kerzner je kraj še širil in danes se Sun City ponaša s štirimi hoteli in skoraj dva tisoč zaposlenimi. Da bi lahko opisali ta kraj, si je treba pomagati s kopico superlaivov in ogromnih številk. Na zemljišču sta dve igrišči za golf; na igrišču Gary Player vsako leto novembra oziroma decembra prirejajo Nedbank Golf Challenge, najdražji golf turnir z najvišjimi nagradami na svetu: glavna nagrada je kar dva milijona dolarjev, zanjo pa se vsako leto potegujejo največja imena golfa, tudi Tiger Woods.

Brez števila luksuznih plavalnih bazenov skupaj zaseda 70 tisoč kvadratnih metrov veliko ozemlje, poleg tega se »mesto« ponaša še z umetnim jezerom. V botaničnih vrtovih raste 240 tisoč dreves in na milijone različnih rastlin, skupaj z izjemno zbirko deset tisoč orhidej. Ogromno območje, na katerem se pnejo hoteli Sun Cityja, naj bi po dramatični posodobitvi kompleksa v začetku devetdesetih zdaj predstavljalo mitsko afriško civilizacijo – Izgubljeno mesto. Kerzner ga je leta 1992 odprl s prvim v Sun Cityju izvedenim tekmovanjem za miss sveta.

Iz cementa so zgradili ogromne gore, na katerih se mrščijo prestrašeni sloni in panterji. Vsako uro se na videz starodavni mostovi tresejo zaradi vulkanskih izbruhov, ki bobnijo iz tisočev skritih zvočnikov in zaradi katerih se med 34 tisoč ponaredki antičnih cementnih skulptur dviga dim. »Vse tukaj je umetno. Težko se je odločiti, ali bi to označili za kičasto ali inovativno. Je pa vse skupaj ekstremno konsistentno in dobro izdelano. Po mojem mnenju je to … lep kič,« pravi umetnostna kritičarka in kulturna komentatorka Sarah Cangley.

Michaelova soba

Družabni smetani Sun City nikakor ni tuj. Med kopanjem v bazenu zraven razsipnega luksuznega hotela Palace, ki ga uvrščajo med deset najboljših hotelov na svetu, se lahko znajdete ob zvezdah, kot so Arnold Schwarzenegger, Bruce Willis, Julia Roberts in Rod Stewart. Michael Jackson si za tri mesece na leto tukaj najame Kraljevski apartma – za milijon tolarjev na noč! Ni pa rečeno, da ne boste tam naleteli tudi na kakega politika. Afriški v tem prijetno sproščujočem okolju kar pogosto iščejo mirovne rešitve in snujejo nove ustave. Navdih je očitno dober …

»Všeč mi je, da je tako zaprto pred zunanjim svetom. To daje zelo varen občutek, saj vemo, koliko kriminala je tam zunaj. Tukaj je popolnoma fantazijski svet,« pravi 28-letna Carina Jarca, medtem ko se z 42-letnim soprogom Manuelom Coronado sonči na plastični obali. »Sva na podaljšanem vikendu v Južnoafriški republiki. Dva dni sva bila v Zimbabveju, potem sva šla tukaj na safari, jutri pa se vračava domov na Dunaj.«

To so turisti, kakršne si v Sun Cityju želijo. Zaradi ogromne stigme, ki se je držala tega kraja, je bilo Američane in Evropejce težko prepričati, da bi prišli sem dol, toda trg se odpira. »Da bi pritegnili več tujih strank, se moramo spopasti z dejstvom, da je bil Sun City zelo dolgo zelo negativen simbol.

To simboliko bi radi preobrazili v ikono pozitivnih sprememb, ki so se zgodile v naši državi,« nam je že dobro znano mantro ponovil nekdanji predsednik uprave Sun Cityja Khehla Mthembu, ki je prišel v podjetje leta 1995, takoj po padcu režima. Njegova naloga je bila prilagoditi podjetje novim časom.

»Sam sem temnopolt in tako kot vsi drugi črnci v državi sem imel zelo negativen odnos do Sun Cityja. Za nas je vedno predstavljal belo moč in belo bogastvo. Ko sem začel delati, sem moral na novo postaviti celotno podjetje. Vse velike firme v državi so bile tedaj v enakem položaju. Utemeljene so bile na oblasti in denarju starega režima in v demokratični družbi s svobodnim trgom brez velikih prilagajanj ne bi mogle preživeti.«

Sun City je svoj monopol nad igrami na srečo izgubil takoj po padcu apartheida in tako so na mah izginili skoraj vsi prihodki, na kar so se v podjetju odzvali s preusmerjanjem pozornosti z belih bogatih moških na novo, obetavnejšo ciljno skupino: (premožne) družine različnih profilov. »Z obsežnimi marketinškimi kampanjami, vodnimi tobogani in spremembami v oblikah ponujene zabave smo dosegli, da so se začele družine drenjati v vrsti, da bi lahko prišle k nam. Kako pa naj spravimo črnce v Sun City?

Organizirali smo konference, ki zanimajo črnsko populacijo – politične kongrese in kongrese o aidsu. Na območju okrog Sun Cityja smo uvedli razvojne programe – gradili smo šole in podobno. In delovalo je. Dobili smo veliko dobre publicitete in naklonjenost črnske populacije,« pravi Mthembu. Njegov največji izziv je bila sprememba lastniške strukture. »Sun City je bil v lasti bele manjšine. Moj največji cilj je bil, da bi lastništvo Sun Cityja odražalo populacijo Južnoafriške republike. Bitka za odobritev črnskih delničarjev je bila dolga. Danes imajo večino Sun Cityja v lasti črnci.«

Palača imperija

Voda curlja po neštetih potočkih, ki tečejo čez ogromne botanične vrtove. Iz vodnega zajetja petdeset kilometrov stran načrpa Sun City vsak dan deset milijonov litrov vode. Okrog slapov skakljajo majhne pisane ptice in pavi lovijo ravnotežje na robovih gigantskih fontan. Vhod v hotel The Palace, za nekatere utelešenje prestiža, za druge kiča (spet tretji pravijo, da gre oboje prav lepo skupaj), je zastražen. Vstopijo lahko le hotelski gostje. Triindvajsetletni Leonard tu že leto dni dela kot varnostnik. »V službi sem od osmih zjutraj do osmih zvečer, sedem dni na teden. Moja plača je okrog 120 dolarjev na mesec. S tem je težko živeti, zato sem še vedno pri mami. Ponosna je, da delam v Sun Cityju.«

Dvigala so od znotraj pokrita z zlatimi lističi. Vse pohištvo v hotelu je narejeno po meri in vseh 338 vrat je izdelanih ročno. Mizo v recepciji cenijo na 600 tisoč dolarjev. Hotel je narejen za kralje in gradnja je stala nič manj kot kraljevskih petdeset milijonov dolarjev! To je kronski dragulj Sun Cityja. Pri ničemer niso varčevali. Zidovi so okrašeni z mozaiki iz draguljev, dvorane in stopnišča so nabito polni kristalnih dekoracij. Z vrha najvišjega stolpa imate neverjeten razgled na celoten fantazijski imperiji – sanje Sola Kerznerja, ki so postale resničnost.

»Dejstvo je, da Sun City brez apartheida nikoli ne bi obstajal. Kraj je zrasel na tistih temeljih, zdaj pa se moramo premakniti naprej. Ne moremo pustiti, da senca prejšnjega režima obleži na nas. Poglejte Kitajsko. Masaker na Trgu nebeškega miru se je zgodil tako rekoč včeraj, pa so že dobili olimpijske igre,« pravi Berryjeva.

Brez fotografij!

Igralniški avtomati delajo s polno paro, da bi izpljunili najrazličnejše kombinacije limonic, pomaranč, zvoncev in grozdja. Starši vlečejo ročke, medtem ko se njihovi otroci podijo okrog računalniških iger. V kupolastem stropu visoko nad gigantsko dvorano se v desettisočih luči svetlika Mlečna cesta. Fotografirati se tu ne sme. Zakaj? »Duhovnik lahko pride sem brez skrbi, da bi ga njegovi verniki videli v časopisu.« Pa ne gre le za duhovnike. Še zdaleč ne.

Ko pade noč, se nad Izgubljeno mesto razlije umetna mesečina. V Dolini valov poteka silovita zabava na plaži. Rokovski bend igra na majhnem palmovem otočku. Palme so prave.

»Novinarji ste? Prosim, ne napišite nič slabega o Sun Cityju. To je kraj, kamor lahko mi, Južnoafričani, pobegnemo pred vsem. To je sanjska dežela,« preglasi Tat Wolfen disko verzijo Buffalo Soldierja. Wolfen živi v Pretoriji in tukaj je za konec tedna. Vsaj enkrat na mesec pride sem hazardirat, plavat in se zabavat s prijatelji. Njegov kolega Brownwyn Aspeling prežvekuje olivo iz martinija in modruje: »Ali ni neverjetno, da lahko nekdo iz nič naredi nekaj tako lepega? Sun City je res zelo komercialen, ampak še vedno ima v sebi veliko Afrike.«

In to je bila vizija Sola Kerznerja: narediti afriško fantazijsko deželo. Lepšo in bolj vznemirljivo od prave Afrike, ki leži takoj za zastraženimi vrati. Avtocesta v ta pravljični svet je polna kolib iz kartona in zgubanega železa …

The Palace, najprestižnejši hotel v kompleksu Sun Cityja, ki ga mnogi uvrščajo med najboljše hotele na svetu sploh, je bil že nekajkrat prizorišče izbora za miss sveta. Leta 2001, ko so izbor zadnjič pripravili v Sun Cityju, so tu za miss prvič okronali temnopolto Afričanko, Nigerijko Agbani Darego.

Sun City, ki leži na severozahodu JAR, v neposredni bližini nacionalnega parka Pilansberg, kjer lahko poleg drugih eksotičnih živali vidite tudi »velikih pet« (leva, leoparda, bivola, slona in nosoroga), je od Johannesburga oddaljen 187 kilometrov, to razdaljo pa lahko premagate bodisi z letalom (letališče je od Sun Cityja oddaljeno 10 minut vožnje) bodisi s katero od oblik »zemeljskega« transporta.

V štirih odličnih hotelih različnih kategorij je skupno 1300 sob, med največje atrakcije Sun Cityja pa sodijo kazino, botanični vrtovi, Wind Chime poročna kapelica, Dolina valov, Waterworld, kjer lahko bodisi plavate v 750 metrov dolgem jezeru, jadrate, smučate na vodi, se preganjate z vodnimi skuterji in še in še … Potem so na voljo še safariji z balonom, safariji na slonu, safariji po rezervatu Pilansberg, dve odlični golf igrišči, Lost City Golf Course in Gary Player Golf Course, na katerem vsako leto prirejajo milijonski turnir Nedbank Golf Challenge, pa kino, kabaret, popotniška pot, na kateri lahko srečate nosoroge v naravnem okolju, krokodilja farma Kwena Gardens, ena največjih v JAR ...

Da vam ne bi bilo dolgčas, so uredili kilometre prijetnih stez za tek, igrišče za mini golf, lahko pa seveda tudi kolesarite, streljate glinaste golobe, igrate tenis, jahate in še in še in še. Temperature od januarja do maja in od oktobra do decembra so od 26 do 36 stopinj Celzija, v zimskem času, ki traja od junija do septembra, pa padejo na 12 oziroma 28 stopinj.

Če se boste v prihodnjih mesecih znašli v Sun Cityju, ne zamudite:

  • od 25. in 26. oktobra bo v Superbowlu potekal glasbeni festival Skouspel
  • od 26. do 30. novembra se bodo na Nedbank Golf Challenge za nagrado dveh milijonov dolarjev potegovali najboljši svetovni golfisti
  • 13. decembra bodo v Superbowlu izbirali miss Južnoafriške republike
  • 31. decembra bo goste v novo leto pospremil Ronan Keating

Dejstva:

  • Odprli so ga 7. decembra 1979 po samo 16 mesecih gradbenih del.
  • Prihodki od hazardiranja: med apartheidom so z njim pridobili 80 odstotkov dohodka, zdaj znaša ta delež 30 odstotkov.
  • Za koga: za »težke« goste, med drugim Michaela Jacksona, Arnolda Schwarzeneggerja, Nelsona Mandelo, Jeana Clauda van Dama, Roberta de Nira …
  • Stalni prebivalci: skoraj dva tisoč zaposlenih v štirih hotelih.
  • Najcenejša standardna dvoposteljna soba v kompleksu Sun Cityja stane 1240 randov (slabih 36 tisoč tolarjev), najdražja v hotelu The Palace pa 3590 ali dobrih sto slovenskih tisočakov. Absolutno najdražja pa sta Kraljevski in Afriški apartma v The Palace – tam hočejo za nočitev več kot milijon tolarjev!
  • V Sun Cityju so igrali Frank Sinatra, Queen, Sting, Westlife, Bryan Adams, Rod Stewart, Joe Cocker, UB 40, Elton John …

Za obisk Južnoafriške republike (JAR) potrebujete vizum, ki ga lahko dobite bodisi na veleposlaništvu JAR na Dunaju ali pa prek podjetja Kompas Holidays. Vizum, ki ga prejmete v enem tednu, vas bo stal 43 evrov, na Kompasu pa vam bodo za posredovanje zaračunali še dodatnih šest tisoč tolarjev. Najprimernejši meseci za popotovanje po JAR so julija, avgusta, septembra, oktobra, skratka v času tamkajšnje zime in pomladi, ko so temperature najbolj znosne. S septembrom se za letalske prevoznike konča visoka sezona (spet se začne konec decembra), kar pomeni, da so cene prevozov v JAR ugodnejše: z enim najugodnejših prevoznikov, Air France, lahko v Johannesburg potujete za 135 tisoč tolarjev plus letališke takse. Tamkajšnja valuta je rand, vreden približno 29 tolarjev.

Bi se radi poročili?

V Sun Cityju imajo za vas pripravljeno kapelo Wind Chime. Zanjo boste plačali 52 tisoč tolarjev, župnik pa vam bo zaračunal še 35 tisočakov. Poročil vaju bo le, če sta oba starejša od 21 let. Če je kateri mlajši, vendar je že dopolnil 18. leto, bosta morala poleg potnih listov predložiti še podpisano dovoljenje obeh staršev.

TEKST: Alexander Henriksen

FOTO: Matjaž Krivic

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri