Umetni prijatelji

  • 18.03.2008

Od robota, ki je togo dvigoval predmete, do danes, ko na filmskih platnih zremo v namišljeno vladavino sofisticiranih potomcev, je minilo petdeset let. Čas za obletnico in hommage mehanskim kreacijam.

14 fotografij v galeriji

Na začetku je bila beseda

Beseda robot prihaja iz literarnega sveta. Prvi jo je leta 1921 v drami R. U. R. zapisal znameniti Karel Čapek, z njo pa je bralcem želel približati uslužno, inteligentno, umetno ustvarjeno osebo. Brez večjih težav se je robot prelil v anglosaksonski jezik. Idejo robota so v svojih delih razvijali, opisovali in se z njo igrali Isaac Asimov, Robert Shekley, Douglas Adams in drugi interpreti znanstvene fantastike, izumitelji, ekonomisti, politiki, režiserji, Kraftwerki in najslavnejši avstrijski kup mišic.

Čapkov izraz je že več kot 80 let skupni imenovalec za domišljijske in dejanske elektromehanske avtomate, osnove same tehnologije pa so skrite v daljni preteklosti. Rojstvo robotov lahko postavimo že v srednjeveški čas, ko se je v domišljiji odgovornih za dušno pastirstvo faranov porajala želja po povečanju pozornosti vernikov. Na cerkvene zvonike ali pročelja so tako postavili figure, ki so se premikale po tirnicah ali, še bolje, udrihale s tolkači po zvonovih.

Rojen je bil prvi robot, objekt, ki je opravljal funkcijo, namenjeno človeku – premikanje na dveh nogah. Še danes lahko v samem središču bavarskega glavnega mesta, če si le pravočasno odtrgamo trenutek od besnega nakupovanja, opazujemo vesele premikajoče se figure, ki krasijo pročelje mestne hiše. Torej: roboti za vse, verne, neverne, v sekularne in profane namene. Naročniki so želeli razbiti monotonost vsakdana in se po malem igrati bogove.

Na začetku svoje poti so roboti torej služili predvsem zabave željnemu ljudstvu. To potrjujejo tudi igrače, ki so prišle v otroške roke nekaj stoletij za tem. Vrtljive balerine in prikupni glasbeniki so zmogli skoraj vse: od igranja na kitaro, udrihanja z nogami ob tla do premikanja glave. Zagotovljena uspeh in slava. Zmagovalno sredstvo na uspešnih zabavah, ki so jih prirejali ponosni starši razvajenih deklin.

Po drugi, resnejši strani se je v zgodovini robotike znašel sam veliki Leonardo da Vinci, ki je moderno znanost že presenetil s prototipi helikopterja, tanki in padali, na papir pa je skiciral tudi podroben anatomsko izdelan načrt za robota, ki lahko premika roke, vrat in čeljust. Tako kot se je z Mona Liso vpisal med velikane umetnosti, mu je to očitno uspelo tudi v robotiki.

V redni oddaji angleškega BBC-ja Jutrišnji svet so predstavili namero ameriške vesoljske agencije NASA, da bodo po da Vincijevih načrtih oblikovali prvega humanoida, ki bo naselil Mednarodno vesoljsko postajo in pozneje poletel na Mars. Nasin robot – za razvijanje modela so doslej porabili približno tri milijone ameriških dolarjev – sodi v kategorijo tistih mehanskih pomočnikov, ki v nevarnih razmerah rešujejo osebke vrste homo sapiens.

V bližnji prihodnosti jih bodo poslali na polete v globino vesolja oziroma na večletna bivakiranja v postaje nad zemeljsko orbito. Že zdaj pa tovrstni roboti čistijo minska polja, prelagajo jedrske odpadke (njihov mehanizem je kos sevanju, ki bi človeka pokopalo v nekaj sekundah) in opravljajo globinske potope. Titanik bi prav tako ostal kultna skrivnostna krsta, če ga ne bi obudili majhni, z mehanskimi rokami opremljeni roboti, katerih ogrodje prenese večatmosferski pritisk.

Frankenbot

Humanoida z integrirano mislijo so opisovali literati, med njimi morda najbolj odmevno Mary Shelly;pozneje smo ga namreč videli tudi v filmskem Frankensteinu. Čeprav je Shellyjin fantazijski oglatoglavec sestavljen iz človeških tkiv in organov, ga med robote uvrščajo kovinski deli (sponke, ki mu držijo skupaj glavo), nadnaravna višina in dejstvo, da je produkt znanstvene manipulacije z naravo.

Za posladek so mu pripisali še huronsko moč. Močnejši od enega, od dveh, desetih … Lastnost, ki je omenjene balerine v mehanskem genomu niso imele. A sicer dobrohotni in vsled eksistencialne nejasnosti močno zmedeni Frankenstein je to danost v določenem trenutku izrabil in prestrašil množico ljudi. Tiste, ki so se mu postavili po robu, bralce in pozneje še gledalce.

V misli konzumentov Shellyjinega izročila se je vsilil dvom: kaj se bo zgodilo, če robot postane samovoljen? Če človeka, svojega stvaritelja, enostavno odmisli. Ali še huje, kaj če se mu želi maščevati za vse ure uslužnosti, za trpljenje, ko je zaradi malomarnosti brez olja škripaje opravljal nečloveška dela? Kaj pa robot prijatelj?

V osnovi lahko, a pes je bojda še boljši človekov prijatelj, pa ga kar dostikrat ogrize.

Frankenstein je postal prvi robot, ki je prestrašil ljudi. Opomnil nas je, kaj se lahko zgodi, če se igramo stvaritelje. Danes nas na to opozarjajo režiserji odmevnih futurističnih produkcij, ki človeku tako radi namenijo mehanskega tekmeca. Android, ki ga v filmu Blade Runner (iztrebljevalec) igra Rutger Hauer, antijunaki v Vojnah zvezd in Terminatorjih, za piko na i pa še vrhunska umetna inteligenca, ki želi v Matrici izkoreniniti še zadnje pripadnike avtohtonega človeškega rodu, so sicer fiktivni subjekti. Fiktivni v sedanjosti. Kaj če bodo nekdaj v prihodnosti do potankosti proučili črvine vesolja, izkoristili ukrivljenost prostora-časa in nas obiskali že pojutrišnjem?

Kader: po Tržaški lovimo zeleni val, ko nas nasilno poštopa nenadkriljiva T-X. Perfektna ženska, a ne tudi galantna dama. Sreča za kratek čas – dokler se njeni udi ne transformirajo v mesoreznico … Konec zelenega vala. Konec kadra.

Človek, zaljubljen v svojo iznajdljivost, skuša pri svojih izumih vedno predvideti slab scenarij, trenutek, ko gredo stvari v neželeno smer. A pri T-X nekako ni videti stikala za izklop. V evoluciji robotov se je zgodil prelom genoma in postanejo najprej soavtorji, pozneje, ko iz igre izločijo moteče elemente, pa izključni imetniki pravic do lastnega poustvarjanja.

Do človeka prijazno

Trenutno so predstave bolj svetle. Robotika se je v 20. stoletju izkazala za tehnologijo, prijazno do človeka. Lastniki velikih avtomobilskih tovarn so slavili Kenworda in Devola in ob tekoče trakove nameščali samodejne marljive ročice, ki niso izkoriščale pravic do regresa, malice, dopusta. Vklop, nadzor in štetje prihodkov.

V veliko veselje sindikalistov so se predstave lastnikov o popolnoma avtomatiziranih obratih izkazale za utopične. Delavec in robot sta zaživela v kraljestvu industrijske simbioze. Reakcija ludistov, ki so v industrijski dobi tepli parne stroje, se ni ponovila. Človek in robot sta napovedala svetlo sedanjost – storitveno družbo.

Uslužnost. Roboti nam pomagajo pri dnevnih opravilih in nas zabavajo. V predstavitvah novih modelov vodijo Japonci, ki želijo sebi in preostalemu svetu kar najbolj olajšati življenje. Z vzhoda je prilajal Aibo, prikupen kuža, mešanček čipov in vezij, ki z gibanjem in zvoki izraža jezo, veselje, strah. Ponujajo nam hišo prihodnosti, kjer bo imel očitno hudo pomembno vlogo hladilnik. Videl bo sam vase in ko ga bomo poklicali, bo sporočil manjkajoče jestvine.

Naslednji dan bo straniščna školjka novega rodu analizirala, kar smo ji oddali, in podatke poslala osebnemu zdravniku. Če bomo to seveda želeli. Na tlesk prstov, plosk dlani ali preprosti žvižg bo s senzorji opremljen sesalec začel vsrkavati mikroskopsko majhne prašne delce, medtem ko vas bo majčken, ovalen in simpatičen robotizirani sluga pozdravljal in prek centralnega računalnika povezoval z drugimi družinskimi člani, ki bodo nekje v mestu.

Krasni novi svet?

Leta 1954 sta Anglež Cyril W. Kenward in Američan George W. Devol, opremljena z načrti in prototipi, obiskala patentni urad in uslužbencem, ki so v svoji karieri videli že nešteto neuporabnih izumov, prijavila avtorske pravice za stroje, katerih delovanje je mogoče programirati. Zgodovina se ne spominja reakcij odgovornih patentnih uradnikov. So zgolj zamahnili z roko in pritisnili registracijski pečat ali so na široko odprli usta, potem ko so čez nekaj let lastniki njunemu »patentu« na stežaj odpirali vrata avtomobilskih tovarn.

Zagnana tehnologa sta namreč predstavila mehanski roki, na katerih so bili senzorji za prepoznavanje različnih oblik in vzorcev. Iz literarnega in stripovskega sveta sta prežarčila robota, mehansko napravo, ki po definiciji opravlja človekovo delo oziroma je človeku podobna po zunanjosti. Pri njuni avtorski roki je sicer odpadel drugi del definicije, vseeno pa je lahko prijemala, dvigovala in premikala predmete. Rojen je bil robot, ki je imel številne prednike v miselnem svetu, sam pa je postal pra…prarobot T-Xa, roboženske razreda A, ki se v tretjem nadaljevanju Terminatorja postavlja po robu legendarnemu Arnieju.

W. Kenward in George W. Devol pridobita patentne pravice za samodejno ročico, ki dviguje in premika predmete. Postaneta očeta industrijske robotike.

Joseph F. Engelberger ustanovi podjetje Umination Inc., ki se ukvarja le s proizvodnjo robotne tehnike. Prelomni dogodek sledi čez dve leti, ko se z njihovim proizvodom, ki samodejno pomaga livarskemu stroju, okoristi avtomobilski gigant Ford. Zanesenjaki v tem vidijo tehnološko prihodnost, novo obdobje z razsežnostmi parne revolucije.

Na začetku šestdesetih let dobimo tudi prve kekse, ki prihrustljajo z malo manj kot 200 metrov dolgih, popolnoma avtomatiziranih tekočih trakov.

Leta 1966, ko robotska roka, ki so jo proizvedli na Norveškem, že celo leto samodejno lakira samokolnice, tehnika preide tudi v tovarne avtomobilov. Z gazami opremljeni opojeni lakirmojstri so na poti v zgodovino. Delavce preusmerjajo, mnogi izgubijo službo, sindikati postanejo prva roboopozicija.

Konec osemdesetih in začetek devetdesetih let nas prvič obiščejo roboti, ki večinoma prihajajo z otokov na vzhodu. Japonci nas s svojimi mehanskimi kreacijami prepričujejo, naj jim prepustimo nezaželena opravila, kot je denimo čiščenje stranišč, sesanje ali malo manj vsakdanje – ravnanje z radioaktivnimi odpadki. Do leta 2003 smo jih bolj malo poslušali in tako se večinoma v Evropi še vedno pečamo s čistili, zamenjavamo vrečke v sesalnih napravah in se navkljub pomoči robotov še vedno bojimo radioaktivnih odpadkov.

Večje korporacije so danes na tem področju zelo dejavne. Honda in Sony sta predstavila humanoidna robota Asimo in SDR-4x. Medtem ko Asimo (120 cm, 43 kg) hodi in lahko prestopa stopnice, je drugi bolj zabavne nravi, poje in prepoznava obraze.

Roboti v prihodnosti

Prihodnost je bliže, kot si mislimo: že leta 2006 bodo roboti prvič nastopili v nepriljubljeni vlogi – vojaška industrija jih bo usmerila na bojišča. Tam, kjer bo navzoča vsaj ena vojaška velesila, se bodo iz izjem do leta 2020 prelevili v pravila. Imenovali jih bomo »taktičen avtonomni bojevnik«, njihova mehanska požrtvovalnost pa bo cenjena predvsem v ekstremnih razmerah (vročina, mraz, visoka stopnja sevanja in biološka nevarnost).

Robot, ki ga pri Nasi razvijajo po da Vincijevem modelu, bo postal pionir humanoidnih vesoljcev. Ti bodo od leta 2025 naprej osnova za daljše polete v vesolje, saj bo njihova podoba, ki jo bodo povsem približali človeški (tako v načinu gibanja kot v odzivanju na sevanje), dala veliko pomembnih podatkov o tem, kako se bo na takšnih poletih odzivala človeška posadka.

Robot, ki namesto izurjenega psa pomaga slepim, in občutljiva avtonomna naprava, ki izvaja operacijo na kravjem srcu, napovedujeta novo generacijo visoko inteligentnih robotov.

V desetih letih bo tako menda zvarjen prvi robot, ki bo lahko mislil, se učil in imel čustva. Pri tem ne smemo pozabiti, da bodo te sposobnosti drugačne od človeških. Tudi z bioniko želimo tehnologijo približati naravnemu svetu, pa vendar: letalo bo vedno letelo drugače kot ptica.

Odmevno delo pri razvijanju novih robotskih aplikacij opravlja ameriški MIT. Raziskovalne skupine pripravljajo projekte, za katere trdijo, da bodo dokončani v nekaj letih. Mednje sodijo sintetična koža za robote, ki bo videti takšna kot človeška in bo hkrati občutljiva za pritisk; robot, pri katerem bodo sinhronizirali govor s premikanjem ustnic, obrazno mimiko in telesnim izražanjem; umetno, robotizirano sadje, ki bo pomagalo analizirati kognitivno razmišljanje pri primatih …

V nekoliko bolj oddaljeni prihodnosti (v prihodnjem stoletju) pa bomo lahko z računalnikom in robotom obiskali tuje kraje ali sorodnike, ki živijo na drugem koncu sveta. Preprosto: na ciljnem kraju bo stal robot, prek računalniških povezav se bomo vanj vživeli in tako skoraj realno komunicirali z oddaljenim okoljem.

Še malo več estetike, denarja … in žena bo mehanskega dvojnika, medija moškega libida, z veseljem vzela na službeno potovanje. Aplikacija bo uporabna tudi v zdravstvene namene, saj vas bo lahko doktor v trenutku obiskal na domu, vas pregledal in ekspresno postavil diagnozo.

In gospodinjstvo čez 50, 70 let? Robotika v kuhinji bo samodejno naročila manjkajoče sestavine, jih pripravila po vnaprej vnesenih receptih in skrbela za pravilno prehrano. Stanovanje se bo samodejno pospravilo, pomilo, roboti bodo prali, likali in zlagali perilo. Še najboljša novica za brezskrbne prihajajoče generacije: vsa tehnologija bo na voljo po dostopnih cenah, tako da lahko človeški rod pričakuje le še službene obveznosti in absolutni prosti čas.

Najroboti

  • Najslavnejši robot:
R2-D2 in android C3-PO, Vojne zvezd. Glede na priljubljenost celotne serije sta se uvrstila na sam vrh robotske slave. Zakaj oba? Ker prihajata v kombinaciji, tako kot hamburger in krompirček. Navihanost enega in strogost drugega, naveličanje in po drugi strani neuničljiva volja – lastnosti, ki so zaokrožile podobo uspešnega para, dveh do človeka prijaznih naprav. Simon and Garfunkel robosveta!

  • Najlepši robot:
Če bo T-X navzven zares takšna, kot nam jo prikazujejo v kinodvoranah, potem v tej kategoriji nima tekmeca. Vse, kar lahko spustimo blizu, je pravica gledalk, da izberejo svojega robota. Predlagam dva: android Ulysees, ki ga v filmu Making Mr. Right pripravljajo za polet v vesolje (igra ga John Malkovich), in T-1000, neugodna zlitina iz Terminatorja 2 – hladna vloga, hladen obraz in zmožnost, da se prelije v katerikoli obraz (Robert Patrick, novi partner agentke Scully v Dosjejih X).

  • Najprijaznejši:
V tej kategoriji moramo razmišljati o dveh tipih. To sta priljubljena balerina, ki se je z nasmehom, prikupnostjo in neustavljivo plesno energijo vrtela kar nekaj stoletij, in Aibo, japonski robopes, ki je tam daleč že postal bestseler, osvojil pa je tudi že srca Evropejcev in Američanov.

  • Najrobot:
Absolut, s katerim bi lahko vladali svetu: T-X, zlasti če pride v kompletu s Kristianno Loken.

  • Najzlobnejši:
T-1000 in T-X. Oba izdelka futuristične družbe Skynet. Brez čustev, popolnoma predana svoji nalogi. Na njuni poti ju ne zmotijo naključni mimoidoči, kolateralna škoda je gola številka. Druži ju mehanska hladnokrvnost, loči tehnološka opremljenost.

  • Najduhovitejši:
Nedvomno paranoidni android Marvin, literarni junak iz trilogije s štirimi nadaljevanji (pozneje se je pridružilo še peto) Štoparski vodnik po Galaksiji Douglasa Adamsa. Z melanholičnim cinizmom in visokim inteligenčnim faktorjem (ki ga zelo nerad troši) vedno znova navdušuje bralce, kmalu pa ga bomo lahko videli tudi na filmskih platnih, saj režiser Jay Roach pripravlja zahteven filmski projekt, ki ga lahko primerjamo s snemanjem Gospodarja prstanov.

TEKST: Andraž Pöschl

ILUSTRACIJA: Goya

FOTO: Stephen Wayda & arhiv proizvajalcev

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri