Umetna inteligenca

  • 08.06.2008

Bo človek ustvaril inteligentne stroje? In kako bodo pametne mašine spremenile človeka?

(Foto: Natan)

5 fotografij v galeriji

Konec 18. stoletja je neki prebrisanec ustvaril Turka, mehansko čudo, ki je menda matiralo Napoleona. Konec 20. stoletja je najboljšega šahista na svetu premagal računski stroj. Če je bil Turk le maska, pod katero je prave poteze vlekel človek, je Deep Blue zgolj izjemno zmogljiv računalnik, ki kljub zmagi še ni prerasel svojega stvarnika. A prava revolucija je, menijo strokovnjaki umetne inteligence, le še nekaj desetletij pred nami. Bodo tedaj inteligentni stroji enako ali celo bolj pametni od ljudi? In kako bomo živeli skupaj?

Računalniški veteran Hans Moravec z univerze Carnegie Mellon trdi, da bo strojna inteligenca že leta 2050 primerljiva s človeško: »Razvoj inteligentnih strojev v bližnji prihodnosti je neizogiben.« Po Moorovem zakonu se namreč procesorska moč računalnikov vsakih osemnajst mesecev podvoji.

Gre za izjemno eksponentno rast, ki traja zdaj že petdeset let in se bo čez kakih dvajset ali trideset let zaradi fizičnih omejitev morala ustaviti. »Če bomo ljudje želeli tekmovati z umetno inteligenco, potem se bomo morali izboljšati z genskim inženiringom,« svari zaradi divje evolucije računalniškega hardvera tudi razvpiti angleški 'zgodovinar časa' Stephen Hawking.

»Če bi bila inteligentnost neposredno povezana samo s sposobnostjo računanja in pomnjenja, potem bi morali računalniki že zdavnaj prekositi ljudi. Bistvo človeških izjemnih umskih sposobnosti je torej skrito nekje drugje. Sedanja formalna znanost je očitno prešibka, da bi znala opisati človeško inteligentnost ali zavest.

Znanstvena veja, ki bi pojasnila delovanje človeškega uma, torej še manjka. Potreben je neki kvalitativen preskok,« meni dr. Matjaž Gams z Inštituta Jožef Stefan. Prepričan je, da bodo inteligentni stroji človekovi partnerji: »V Matrici so se računalniki in ljudje borili med seboj. V realnosti pa menim, da ne bo prišlo do tekmovanja za isti prostor, torej tudi do neposredne eksistencialne konkurence in konflikta ne.

Bolj verjeten je naslednji scenarij: umetnim kolkom bodo v prihodnjih letih sledili umeten vid, sluh, skratka umetni senzorični deli, čez kakih dvajset let pa še umetni umski deli. Marvin Minsky, ustanovitelj laboratorija za umetno inteligenco na Massachusets Institute of Technology (MIT), tako denimo pravi, da si bo človek vtaknil v možgane pomnilnik in tam hranil blazno maso podatkov, imel bo procesorček, ki bo računal … Nekakšen Robo Sapiens.

Že zdaj obstajajo uspešni poskusi, v katerih vi pomislite na 5 krat 5 in računalnik izračuna 25. Ljudje bomo te funkcije začeli uporabljati kot del svojih sposobnosti. Po drugi strani se bodo čez kakšnih petdeset let pojavili inteligentni računalniki. V začetku kot sužnji, sčasoma pa jim bo treba dati pravico soodločanja. In ko bo stroj sposoben kopirati čustva, bo tudi ljubil.«

Izraz umetna inteligenca vzbuja predvsem asociacije na antropomorfna bitja, človekom podobne robotke, ki premorejo tako razum kot čustva. Toda znanstvena realnost, ki skuša inteligentnost kreirati na računalnikih, je danes še daleč od znanstvene fantastike. Na fakultetah in v korporacijskih laboratorijih po vsem svetu bi se bržkone mnogi strinjali z definicijo umetne inteligence kot »tistega, česar računalniki še ne zmorejo«.

Med izzivi, s katerimi se soočajo, sodijo namreč na videz tako preproste stvari, kot so prepoznavanje naravnega govora, računalniški vid, prepoznavanje rokopisa, sposobnost razumevanja vsebin ... Mipad, denimo, je Microsoftov program, ki naj bi nekoč poskrbel, da se vse, kar ste narekovali svojemu prenosnemu telefonu ali dlančniku, pošlje v osebni računalnik, tam pretvori v besedilo in pošlje nazaj v dlančnik ali mobilnik. Pravilno, kakopak. Zaenkrat tega še ne zmore.

V vsakodnevnem življenju umetna inteligenca skrbi za odkrivanje prevar pri plačevanju s kreditnimi karticami in opozarja na napake v besedilu, ki ga pišete v Wordu. Ekspertni sistemi pomagajo pri diagnosticiranju pacientov, s prepoznavanjem obrazov policije iščejo zlikovce. Umetna inteligenca je na delu, ko z računalnikom igrate šah ali iščete virtualno šivanko v spletnem kupu sena.

»To so tipične aplikacije. Program se, podobno kot človek, nekaj nauči, toda cenovno je zaradi drugih prednosti stroja, kot so hitrost in neprekinjeno delo 24 ur na dan, profit bistveno večji. Ti programi zlasti z uporabo interneta močno napredujejo, saj človek poplavi informacij preprosto ne more več slediti. Zato te programe uporabimo kot pomočnike, ki se zapodijo za podatki. Postajali bodo čedalje boljši in se kmalu spremenili v vaše osebne pomočnike.

Prižgali boste računalnik in se z njim pogovorili, kaj je na mreži novega o tej in tej temi, ali je kdo klical, pisal ... Moderni, izzivalni projekti so v tem inženirskem smislu vsi inteligentni. Agenti, denimo, so programi, ki so močnejši od klasičnih, saj so avtonomni in socialni, kar pomeni,da se v določeni meri sami odločajo in hkrati tudi pogovarjajo z ljudmi. Najpreprostejši agent je sponka v Wordu. Dali ste ji malo svobode, zdaj pa vam teži,« se zasmeji dr. Gams.

Funkcionalni ekvivalent človeškim možganom je resda cilj, a do njega vodijo različne poti, od modeliranja nevronskih povezav z nevronskimi mrežami, evolucije z genetskimi algoritmi, primitivnejših oblik življenja s t. i. umetnim življenjem ... Vendar ni še noben stroj opravil testa, ki si ga je sredi 20. stoletja zamislil utemeljitelj umetne inteligence Alan Turing. Turing je predelal na zabavah tedaj zelo popularno igrico, v kateri mora igralec ugotoviti, za katerimi vrati se skriva moški in za katerimi ženska.

V znanstveni različici mora človek ugotoviti, ali se pogovarja s človekom ali strojem. »Če stroj razkrinkate v omejenem času, potem lahko rečete, da še ni inteligenten. Sicer morate priznati, da je. To je pravzaprav zelo težek test, saj gre za kopijo človeške inteligence. Da bi stroj zamenjali za človeka, bi moral biti sposoben izjemne komunikacije v naravnem jeziku in imeti osnovna človeška znanja, tj. stvari, ki jih veste vi, jaz, mi vsi. Stvari torej, za katere vem, da jih vi veste, četudi vas ne poznam.«

V 80. letih, ko so skušali Japonci s pomočjo logike priti do inteligentne verzije računalnika, ki bi bil sposoben logičnega razmišljanja, so v Ameriki stavili na ogromne količine znanja in začeli s projektom CYC. »V računalniško berljivi obliki so napravili blazno enciklopedijo vsega skupnega znanja o svetu, ki ga ima normalen človek.

Toda tisto znanje ni zaživelo, ker potrebujemo nekaj več. Predstavljajte si, da vsebino Einsteinovih možganov zapišete v obliki knjige. Ali dobite s tem Einsteina? Najbrž ne. Če bi se s tem pristopom dalo kaj narediti, bi CYC moral oživeti, saj je imel dovolj znanja. Manjka torej še nekaj posebnega. Ampak kaj?«

Med najzgodnejšimi aplikacijami umetne inteligence so še zdaj priljubljeni tekstualni pogovorni programi, chatboti. Prva med njimi je bila Eliza, s katero lahko po internetu še danes navežete pogovor. »Toda ta pogovor je močno omejen. Eliza vam ves čas postavlja vprašanja, a če jo vi vprašate kaj zunaj njenega konteksta, takoj počepne. Ima le nekaj vzorcev. In kaj jo ljudje sprašujejo?

Greš seksat z mano, se boš zakadila, skratka seksualno opojne variante.« Njen odgovor? »Please, go on! Nadaljuj!« In čeprav danes ni stroja, s katerim bi se lahko dalj časa pogovarjali kaj zanimivega in po možnosti ne omejenega na eno samo temo, so se ravno chatboti najbolj približali uspešno opravljenemu Turingovemu testu.

V nizozemskem podjetju AI upajo, da bodo z novim pristopom, ki sledi Turingovim pol stoletja starim napotkom, test vendarle opravili. »Zakaj ne bi namesto programa, ki naj bi simuliral odrasel um, napravili programa, ki simulira otrokovega? Ob pravilnem načinu izobraževanja bi tako dosegli stopnjo odraslega uma,« je pred pol stoletja razmišljal Alan Turing, ki je v jeziku videl ključni element inteligentnosti.

Namesto da bi v stroj vgradili slovnična pravila in znanje, ga tako skušajo pri AI naučiti pravil govora. Z metodo korenčka in palice. HAL, brbljajoči digitalni dojenček, v katerega so sprogramirali le črke abecede in preferenco do nagrad namesto kazni, se je rodil lani. V desetih mesecih je ta računalniški program dosegel stopnjo 15-mesečnega otroka.

Na podlagi prepisov pogovorov HAL-a z otroško psihologinjo dr. Anat Tristen Goren, ki popravlja njegove napake, so otroški specialisti zdaj HAL-a proglasili za zdravega, normalno razvijajočega se 18-mesečnega dečka. Do leta 2005 naj bi se bil HAL, ki ima rad banane in zgodbice za lahko noč, sposoben pogovarjati kot odrasel človek. Če je njegov soimenjak v Kubrickovi klasiki 2001: Odiseja v vesolju je pobil večino svoje posadke, pri AI trdno verjamejo, da bo njihov HAL ne zgolj prvi inteligenten stroj, ampak predvsem človeku prijazen inteligenten stroj.

»Ta nova bitja bodo bolj človeška od ljudi,« napoveduje direktor AI dr. Jack Dunietz. Najboljša dela znanstvene fantastike mu dajejo prav.

Ne joči, david

Če je inteligentnost sposobnost obdelovanja informacij na nov, inovativen način, potem lahko trdimo, da to še zdaleč ni zgolj človeška lastnost. Kmalu bodo računalniki, ki so danes sposobni premagati šahovskega prvaka, posedovali vso človekovo inteligentnost. Deloma je količnik inteligentnosti (IQ) pogojen z dedovanjem, je pa tudi skupek zaznav, razumevanja, posploševanja in povezovanja že pridobljenega znanja. Težava je le v tem, da strokovnjaki še ne vedo natančno, kako naši možgani povezujejo znanja in kam v procesu odločanja pravzaprav sodijo refleksi. Da bi naredili umetni um, morajo ustvariti kompleksen sistem, ki bo posnemal človekove možgane.

V primerjavi s tem, trdijo skeptiki, je bila skrivnost genoma osnovnošolska naloga. Vprašanje, ki se postavlja, je, kako ustvariti mišljenje. Ali ga je mogoče zreducirati na skupek matematičnih operaciji in jih sprogramirati v računalnik? Mišljenje morda izhaja iz možganov, spet drugi trdijo, da niti možgani niti računalnik ne morejo »misliti« brez zavesti. Vendar, kje se nahaja zavest? Filozofi menijo, da zavest niti ni del možganov, teologi pa trdijo, da je ključna lastnost človeka, ki je robot ne more replicirati, vera oziroma človekov odnos do boga ...

Poleg splošne inteligentnosti je ameriški psiholog Gardner identificiral še jezikovno, logično matematično, telesno, prostorsko, glasbeno, medosebno in osebnostno inteligentnost. Strokovnjaki pa govorijo tudi o EQ, količniku čustvene inteligentnosti, ki je, če naj se računalniki naučijo čustvovati, zagotovo pomemben. V računalniški stroki velja prepričanje, da bodo stroji nekoč sposobni izkazovanja čustev. Robot David, futuristični Ostržek iz filma A.I., tako razvije samozavedanje in čustvovanje, vendar ga njegovi človeški starši zavržejo. Vprašanje torej je, ali bomo ljudje vračali naklonjenost robotu, ki bo namesto nas opravljal neprijetne naloge, bil vedno dobre volje in nam za povrh še dajal občutek ljubezni. A. K.

TEKST: Barbara Bizjak

FOTO: Sam Ogden / SPL, arhiv WB

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri