Umazani posli

  • 09.04.2009

Smrdi? Boli? Dviguje želodec? Ni problema! Mike Rowe se prostovoljno poda v še tako hudo svinjarijo – in mi gledamo.

(Foto: Discovery Channel)

6 fotografij v galeriji

»Vohaš to?«

Postavni moški štiridesetih let stoji nad ogromnim sintetičnim kotlom, v katerem miruje skrivnostna črna tekočina. Prostor je videti kot malce bolje osvetljen laboratorij iz vojnih časov. Rumenkaste ploščice, aluminijasta oprema, neonska svetloba.

»Ja,« popolnoma neprizadeto odgovori suhljat moški, prav tako ujet v ta nevsakdanji kader.

»Okej.«

Samo toliko, da smo si na jasnem: vsi tam vohajo ta smrad. Vsi tu pa se sprašujemo, kaj hudiča je v tistem kotlu – dokler suhec z dolgim kavljem ne podreza v temno tekočino in ven potegne razkrajajočo se bivolovo glavo. Ogromni rogovi so pritrjeni na že skoraj popolnoma razkrito belo lobanjo, a tu in tam kakšen košček gnilega mesa in scefrane dlake še vztraja na svojem mestu.

Dvakrat pomežiknemo, da se zavemo, čemu smo pravzaprav priča. Jasno, postavni možakar je Mike Rowe na terenu – v industriji, v kateri se ukvarjajo s čiščenjem skeletov, ki jih potem sestavijo v pravilno obliko in prodajo zbiralcem, inštitutom in univerzam. Imenujejo se ‘čistilci lobanj’ in so daleč od najbolj gnusnega, kar je Mike videl med svojim štiriletnim vodenjem oddaje Dirty Jobs na Discovery Channelu.

Skrivni zaslužek

»Torej,« Mike za gledalce pred televizijskimi zasloni, ki verjetno v tem trenutku že težko zadržujejo hrano v želodcu, še enkrat pove, kaj je v smrdljivem kotlu: »Tu imamo bivolovo glavo in celo telo mrtvega konja!« In res, v tisti črni tekočini se je cmaril konjski kadaver, ki je potem za nekaj ur končal med mesojedimi hroščki. Ti so z zgnitega trupla pohrustali ostanke. Popolnoma olupljene kosti so potem zložili na sušilne police. Ko bodo sestavljene nazaj v konja, jih bodo prodali za okoli 20 tisoč dolarjev. Ni slabo.

Dva dni po tej izkušnji lahko Mike še vedno voha smrad crknjene podgane na svojih prstih. Njeno razkosano trupelce je bila njegova preizkušnja, njegova služba tisti dan, ko je za epizodo oddaje Dirty Jobs še sam postal čistilec lobanj. In tako dan za dnem, že štiri leta, kar je naneslo več kot 210 umazanih poklicev, ki jih je ameriški TV-voditelj in zdaj prvi mož serije Dirty Jobs uspel preizkusiti od začetkov leta 2005.

Večkrat spomni, da je ta šov poklon njegovemu staremu očetu, tradicionalnemu ameriškemu ruralcu in mizarju, ki je v svojem času za preživetje moral početi tisto, kar je bilo pač na voljo. Umazan posel, nevaren posel, nizkoten posel, nič ni bil težko. Zjutraj je vstal in šel na delo. Na tak način zdaj po zveznih državah Amerike tava tudi Mike Rowe s spiskom novih umazanih služb, ki jih bo preskusil na lastni koži.

Seznam mu pomagajo sestavljati kar gledalci, ki ob prebiranju njegovih blogov podajajo predloge, ti pa ekipo oddaje Dirty Jobs pošiljajo od umetnega oplojevanja perjadi do pobiranja zgaženih rakunov ob cestah osrednje Amerike.

»Zakaj, hudiča, bi kdo potreboval več dni mrtve rakune?«

Mike Rowe se nasmehne. Deloma zato, ker je bil po celem dnevu pobiranja povoženih rakunov obveščen, da bo del te epizode izrezan, ker je preprosto preveč gnusen za televizijo, deloma pa zato, ker ve, da človek, ki pobira te rakune, verjetno zasluži veliko več, kot bi si kdo mislil.

Očisti in natlači jih namreč s slamo, potem pa proda ljudem, ki imajo očitno radi nagačene prometne nesreče, razstavljene v dnevni sobi.

Resnica je, da veliko teh umazanih služb za smradom, drekom, sluzom in trupli skriva uspešne poslovneže, ljudi, ki so uspeli iz svojega posla ustvariti pravo malo kraljestvo. »V eni od epizod sem delal pri kmetu, ki je ugotovil, da lahko kravje iztrebke uporabi za proizvodnjo elektrike, zato jih je začel predelovati, in kmalu je samo s tem nudil elektriko tudi sosedom. Potem se je domislil še ene stvari – lončkov za sadike, narejenih iz posušenih kravjih iztrebkov. Vanje daš sadiko, vse skupaj potisneš v zemljo in raste kot noro. Tip ima veliko denarja,« mi razloži in se pri tem poskuša izogniti spominom na delo na tej kmetiji.

Vonj moštvenega duha

Bil je namreč čisto lep sončen dan in sprva je bilo vse videti kot vsakdanje kmečko opravilo, nič, kar ne bi že prej videli pri stari mami ali v resničnosti burleski Kmetija. A za fasado klasične živinoreje se pravzaprav skriva vrhunska in popolnoma inovativna predelovalnica kravjih iztrebkov. Tam se je živalski bioprodukt dobesedno spreminjal v denar.

Dokler se ni neki kos aparature, ki iz iztrebkov stiska odvečno tekočino, pokvaril. In če se kaj pokvari, to tudi popraviš. Proces razstavljanja precej ogromne mašine, v kateri črevesni izločki krdela krav postajajo gradbeni produkt, je vsaj tako čedno opravilo kot gaziti po netopirskem gvanu ali ubijalsko ločevanje uporabnih od neuporabnih piščančkov. Zahteva močan želodec. Zelo močan želodec.

»Potegnem tole ven,« začne Mike malce nevešče razstavljati jekleno rotacijsko cev – zavoljo boljšega posnetka je poslal svojega vestnega terenskega kamermana Douga Gloverja (ob njem je vedno tudi terenski producent Dave Barsky) na kup že predelanih odpadkov pod napravo. Odličen posnetek, kako Mike prvič (in bržkone zadnjič) v življenju razstavlja predelovalnico iztrebkov.

»Sredinski del gre ven, kar potegni,« ga vodi mojster na tej bizarni kmetiji, nakar gre vse skupaj k vragu. Sredinski del se je sicer resda vdal Mikovi sili, a je to posledično sprostilo poldrugo galono utekočinjenega urina, odpadkov in vseh drugih predelanih ostankov, ki so bili v procesu odstranjeni od glavnine izločkov. Vsa ta brozga se je potem po principu gravitacije zlila prav na ubogega kamermana. »Mislim, da imamo tule nekaj driske,« režeče komentira dogodek tokrat za odtenek manj umazani Mike Rowe.

Prav njegovo zvesto moštvo je v vsakem trenutku z njim. »Seveda imamo vedno še dodatno kamero, ki deluje, in to prav zato, da res ujamemo vse, kar se dogaja z nami, s kamermanom in producentom, ki sta v danih trenutkih verjetno še bolj izpostavljena umazaniji kot jaz,« razloži Mike, ki ob pregledovanju predlogov gledalcev zdaj obema kolegoma pusti, da imata svoj glas pri izbiri služb, ki jih bodo posneli. A 105 serij in štiri leta pozneje vodnjak idej usiha, zato se zdaj prilagajajo le enemu pravilu – da gre za službo, ki je še niso nikoli prej snemali. Lastnih idej nimajo.

»Po prvi sezoni smo bili suhi in brez lastnih idej. Hvala bogu za gledalce, ki nas bombardirajo z umazanimi službami in moramo zdaj pregledati in sortirati še kakih 100 tisoč predlogov,« prizna Mike, ki v oddaji večkrat ponovi, da ta šov brez pomoči gledalcev ne bi nikoli uspel. Tistih nekaj uvodnih zamisli, s katerimi je prepričal Discovery Channel, da so začeli snemati to oddajo, je namreč prinesel z lokalne televizije, kjer je pred leti vodil podobno oddajo z naslovom Somebody's Gotta Do It. Tudi ta oddaja je imela šarm zagotovljen deloma že zaradi Mikovega nespornega humorja.

»Moja mama je zelo duhovita. Moj oče ni. In ko spraviš ljudi, ki so zelo duhoviti, zraven ljudi, ki to niso, dobiš izredno smešno situacijo. Odraščal sem torej v zelo čudni hiši z dvema mlajšima bratoma in dvema učiteljema – ena se je vedno smejala, drugi je vedno odkimaval z glavo. Zato danes iščem humor v situacijah, ne v ljudeh. Ko sem v oddaji, se nikoli ne izpostavljam kot komedijant, ker mislim, da televizija ne potrebuje še enega komedijanta. Le ustvarjamo atmosfero, kjer so ljudje lahko takšni, kakršni so tudi v resnici.«

Ko Mike razloži to, takoj spomni na dejstvo, da se veliko smejijo tudi ljudje, ki v resnici opravljajo vsa ta dela. Da so vedno srečni. Nasmejani. Veseli. Da rade volje vstanejo zjutraj in se odpravijo v službo, v kateri predelujejo kravje iztrebke, pobirajo trupla, osemenjujejo govedo, zlivajo smolo na strehe hiš, čistijo trohneče okostnjake in se pri vsem tem izpostavljajo številnim nevarnostim. Zakaj? »Ker je rezultat njihovega dela vedno viden,« verjame Mike.

»Vedno imajo 'feedback', dokaz, kaj vse so postorili v enem delovnem dnevu. Veliko modernih, pisarniških služb nima konca, nima vidnega dokaza, da je bilo kaj narejeno. Vaša miza bo jutri videti enaka kot danes. Nimaš veliko vizualnih namigov, kdaj je tvoje delo končano.« Pri tem pa nimaš niti adrenalinske motivacije, da lahko v vsakem trenutku padeš z mostu. Ali pa te pogoltne morski pes.

Misija: Trpežnost

»Mike, za kateri del telesa si najbolj v skrbeh?« Ob sončnem zahodu, po celodnevnem garanju in snemanju popolnoma spontanega poteka opravljanja še ene nečedne službe, se ekipa oddaje Dirty Jobs pripravlja na konec snemanja. Zdaj je čas za refleksijo. Da se premisli o narejenem. Mike razmišlja o vprašanju.

»Pljuča,« vendarle odgovori v smehu. Nepričakovan odgovor. »So pač del mojega telesa, ki ga ne morem videti in ki je resno izpostavljen v vseh teh službah, ko sem v rudnikih ali pa v greznicah in vseh drugih toksičnih razmerah. Tam moram kdaj pa kdaj sneti masko, da lahko kaj povem v kamero, zato so pljuča tista, za katera se najbolj bojim.«

Vse drugo, pravi Mike, se zaceli in pozdravi. Od zlomljenih prstov na rokah in nogah, počenih reber do ureznin, zlomljenega nosu in izbitega zoba. Vsa ta testosteronska odpornost pa posledično privlači tudi veliko oboževalk. Mike ne ve, zakaj jih ima toliko, glede na to, kaj počne. »Tam zunaj je nor svet in ženske imajo rade, kar pač imajo rade, to pa bo zame vedno ogromna skrivnost.« Naše predvidevanje je zelo na prvo žogo: ženske pač čutijo, da lahko le pravi dedec opravlja tako ogabne službe. In pri tem poka šale.

Konec dneva pa ne pomeni tudi konca dela za celotno epizodo. Mike z ekipo za en del oddaje običajno posname tri različne službe, ki so, če gre vse po sreči, na istem koncu Združenih držav. Jutri ga čaka nov dan, nova preizkušnja. V tej točki ga ne preseneti nič več, in nič več ne boli. Je le še križarjenje čez najbolj odštekane službe na tem planetu. Kaj bo za večerjo?

»Nič. So posledice, ne zanikam. A so le začasne. Ko sem delal v klavnici in potem v predelovalnici mesa, sem potreboval nekaj tednov, preden sem spet ugriznil v hamburger. Podobno kot takrat, ko sem delal na plavajoči tovarni rib in potem še nekaj tednov nisem jedel sušija. A se apetit do teh stvari vrne, sploh ker imam rad hrano in pojem vse, kar mi ponudite.«

In to, dragi moji, je dokumentarec prihodnosti. Resničnosti šov najtežje kategorije. Trenutki, ko se neizvežban televizijski voditelj obleče v potapljaško opremo, obdano s kovinskimi obročki, in se vrže med sestradane morske pse. Da hlastajo po njem. Ga grabijo za okončine. Poskušajo spremeniti v popoldansko kosilo. Nekdo pač mora preizkusiti to oklepno potapljaško obleko. Za vas to počne Mike Rowe. In ni mu lahko. Vprašanje, ki si ga lahko zastavite, je le, koliko od do konca leta pričakovanih 100 tisoč brezposelnih v Sloveniji bi bilo pripravljenih sprejeti katero od teh služb?

Vrhunska umazanija

»Moj seznam najbolj umazanih del se redno spreminja. A če bi moral izbrati najhujše, bi omenil netopirskega biologa in odstranjevalca črpalke. To je služba, v kateri moraš iz odplak izvleči štiritonski motor, če se ta pokvari in ostane potopljen v človeškem dreku. To je grozno. Pravzaprav, kadarkoli moraš plavati skozi drek nekoga drugega, veš, da to ne bo dober dan.

Oralna kastracija ovc je tudi na tem seznamu. Gojilec črvov za ribiče – najbolj ostuden vonj na planetu. In potem naj zaradi same fizične bolečine omenim še selilca kaktusov, ko smo tam v Arizoni iz puščave kopali kaktuse in jih selili na vrtove bogatašev. Pri 43 stopinjah Celzija. Krvavo opravilo.«

Darjo Hrib

Foto: Discovery Channel

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri