Tutan Kamon

  • 15.11.2007

»Kako se je imenoval bog sonca v Visokem?« Amon Ba!«

(Foto: Matjaž Tančič)

7 fotografij v galeriji

Ja, to je bosanski vic o bosanskih piramidah. A medtem ko se nekateri vsemu skupaj le smejijo, poskušajo drugi na ta račun kaj zaslužiti. »Takšni so sarkofagi ... Zraven so tradicionalni bosanski artefakti, kot na primer skrinja z nevestino doto. Pri drugem in tretjem sarkofagu je tradicionalni vrč dugum in krpica za čiščenje mrtveca.

To tukaj je pa bosanski faraon, ki na glavi v nasprotju z egipčanskim seveda nima kobre ...« je prostore svoje na novo nastale turistične agencije, ki poskuša s tremi sarkofagi in nekaj stenskimi poslikavami posnemati pristno egipčansko grobnico, opisoval Enver Ković. Kaj je torej s temi bosanskimi piramidami? Farsa ali revolucionarno odkritje?

Bosanski faraon?!

S fotografom naju je pot vodila v osrčje Bosne in Hercegovine, natančneje slabih 30 kilometrov severozahodno od Sarajeva, v mestece Visoko, ki je ime dobilo po stari naselbini, v srednjem veku zgrajeni na vrhu hriba Visočica. Prav to vzpetino domačini danes imenujejo kar Piramida sonca ...

Odkritje piramid v Bosni se je začelo s povsem naključnim obiskom bosansko-ameriškega poslovneža Semirja Osmanagića. Med vožnjo je opazil hrib, ki je bil nenavadno pravilnih piramidalnih oblik, in zagrabila ga je raziskovalna strast. Povzpel se je na vrh, in ko je pogledal na svoj kompas, je presenečeno ugotovil, da so stranice hriba usmerjene proti štirim glavnim stranem neba. Ko se je z vrha ozrl še po okolici, pa je opazil, da je tudi sosednji hrib Plješevica nekam hudo piramidalne oblike.

Kot ljubiteljski arheolog se je takoj lotil raziskovanja. Pridobil je dovoljenja, naročil geološko-sedimentološke raziskave, termalne analize, proučil topografske karte in letalske ter satelitske posnetke. Prve raziskave so okrepile njegovo hipotezo, da sta hriba Visočica in Plješevica delo človeških rok. Termalni posnetki so namreč pokazali, da se ta dva hriba ohlajata hitreje kot drugi hribi v bližini, kar je sicer značilnost umetno postavljenih objektov. Sam vidi podobnost tudi z latinskoameriškimi piramidami, saj sta tudi večja Sončeva in manjša Mesečeva piramida postavljeni v paru druga zraven druge.

Domačini so naju najprej usmerili k Piramidi meseca, da pa sva na pravi poti, je pričala obcestna restavracija z zgovornim imenom - jasno, Piramida meseca. Kmalu so se začeli pojavljati tudi doma narejeni smerokazi, ki so bolj ali manj izvirno vabili k parkiranju na travniku prav pred tisto hišo. Odločila sva se za najbližjo senčno lokacijo in za parkirišče, na katerem sva dobila celo račun, ozaljšan s podobo piramide, odštela eno konvertibilno marko (približno 120 tolarjev). Poleg vaščanov, ki so svoje prikladno locirane pašnike preuredili v parkirišča, so svoj piskrček primaknili tudi sosedje, strici, tete in prijatelji.

Na večjih in manjših stojnicah lahko namreč izbirate med prav pestro ponudbo vsemogočega kiča, ki vsaj malo spominja na piramide. Pa naj bodo to lesene piramide kot obeski za ključe, piramidne šatulje, piramidni okrasi na zidnih urah, piramide v ruskem jajcu, piramide – obtežilniki papirja, tradicionalne bakrene džezvice in krožniki s podobo piramid ... Jim je pa nekaj ušlo: v bližnji čevapdžinici Tutankamon, kjer si je mastne prste pravkar oblizovala skupinica nemških turistov, sva kar pogrešala tiste stare dobre jogurte v piramidastem tetrapaku, da bi bila idila popolna.

Ogled

Na Piramidi meseca, kjer za zdaj potekajo izkopavanja na sedmih različnih mestih, se nama je za vodiča ponudil Haris Delibašić, koordinator, uradni vodič za medije, turiste in različne delegacije. Med vznesenim govorom, ko se ni in ni mogel odločiti, ali naj 'priča' bosansko ali pa raje 'spika' kar po angleško, da ga bova ja vse natančno razumela, je navsezadnje le povedal, da obstajajo kar tri piramide: Piramida sonca, Piramida meseca in še Piramida zmaja. Vse tri da so natančno usmerjene proti glavnim stranem neba. In še to: če povežete njihove vrhove, dobite enakostranični trikotnik!

Odpeljal naju je do največjega izkopa in med kriljenjem z rokami razlagal: »Tu lahko vidite obdelane plošče, nekakšne kamnite stopnice, zato govorimo o stopničasti piramidi. Lepo je vidno zaporedje plasti, za katero geologi trdijo, da nikakor ne more biti naravnega nastanka! V naravnem okolju namreč laporja in gline nikoli ne najdemo skupaj! Naj omenim še termalne analize. Kot ste mogoče že slišali, so satelitski termalni posnetki pokazali, da se piramide hladijo hitreje kot drugi hribi v bližini, kar je značilnost umetno zgrajenih objektov. Zato tudi samo na teh piramidah rastejo neke rastline, ki jih v okolici ni in jih lahko najdemo šele nižje proti Mostarju!«

Med hojo po Piramidi meseca smo srečali v senci sedečega Dževada Fejzića, srečnega lastnika parcele, kjer potekajo izkopavanja. Dževad je ležerno povedal, da arheologom ne zaračuna niti evra najemnine, se je pa sam angažiral in na hribu prodaja osvežilne pijače ter majice s priljubljenim napisom 'Jebeš zemlju koja Bosne nema'. Seveda pa se sedaj bolje prodajajo majice z malce prirejenim napisom 'Jebeš zemlju koja PIRAMIDE nema!'

Piramida sonca

Naslednja obvezna postojanka je bil hrib Visočica, kjer se je pravzaprav vse začelo. Če bi jim uspelo potrditi hipotezo, bi bila Visočica oziroma Piramida sonca najvišja do sedaj odkrita piramida na svetu. S svojimi 213 metri višine bi bila kar za tretjino višja od trenutne rekorderke, Keopsove piramide v Egiptu.

Ob vznožju 'piramide' sva v mali leseni hišici naletela na zgovornega Belmina Debelaka. Pove, da je bil na začetku le prostovoljec, sedaj pa je zaposlen kot koordinator marketinga celotnega projekta. »Stojimo na Piramidi sonca, največji izmed vseh štirih piramid, ki smo jih odkrili z različnimi analizami.«

Čakaj, čakaj, kar naenkrat so že štiri bosanske piramide?! »Ja, četrta je zadnja odkrita in na njej, kot tudi na Piramidi zmaja, še ne potekajo izkopavanja, tako da težko karkoli več povem o njej. Je pa najmanjša od vseh in smo jo tudi zaradi tega poimenovali Piramida ljubezni. Ljubezni v naši državi še sedaj na žalost primanjkuje ... He he, je pa piramida zadnje čase postala zelo priljubljena med mladino … Vsak večer lahko vidiš na pobočju parkirane avtomobile, ko se pridejo zabavat, tako kot se vsi radi zabavamo že od pamtiveka ...«

»Piramide so zgrajene iz kamnitih blokov, težkih po 80 in tudi 100 ton. Najbrž se sprašujete, kako so prenašali take bloke. Osmanagić predvideva, da so jih vlivali, kot danes na primer cement, v nekakšne kalupe.« Med pogovorom vstopi vodja kopačev na Visočici Ensad Hasić z vrečko vsem dobro znanih zavitkov v zamaščenem papirju: »Čas za malico!« V rokah sem že naslednji trenutek držala vroč burek, čez deset minut pa smo s simpatičnim zadahom nadaljevali debato o najspornejši hipotezi.

O tem, da naj bi piramide datirale v čas okoli 12 tisoč let pred našim štetjem, v čas zadnje ledene dobe, obdobje ostrih podnebnih razmer, ko naj bi se po evropskem prostoru potikali zgolj nomadski lovci in nabiralci, daleč pred razvojem poljedelstva in prvih, no ja, vsaj nam znanih civilizacij. Na to teorijo naj bi, so mi zatrjevali sogovorniki, kazale geološke analize in analize humusnih plasti, vsi pa seveda čakajo na morebitno najdbo organskih ostankov, saj bi tako lahko z radiokarbonsko metodo ugotovili natančnejšo starost.

Ker so celotna izkopavanja pod okriljem neprofitne, nevladne in nepolitične fundacije Arheološki park: bosanska Piramida sonca, pritekajo sredstva izključno od pokroviteljev in z donacijami. Kot vedno pa prav finance omejujejo hitrejša izkopavanja. Na izkopavanjih za zdaj dela 35 plačanih kopačev in še približno toliko prostovoljcev: Bošnjaki, Hrvati, skupina 20 Italijanov, ki so arheologi, geologi, študenti različnih smeri, ter celo radovedni novinar iz New Yorka. Vsak interesent je dobrodošel in se lahko prijavi na uradni spletni strani ter v Visokem pomaga pri odkrivanju morda največjega odkritja ali zmote v zgodovini Bosne.

Predor (brez) sonca

Po izčrpnem pogovoru v štabu in sprehodu po Visočici je Ensad obljubil, da nama razkaže predor, za katerega predvidevajo, da povezuje največje tri piramide. Odkrit je bil oktobra 2005 in doslej je Ensad s skupino pomočnikov z golimi rokami, krampi in lopatami očistil že dobrih 300 metrov sipkih rovov. Poleg glavnega rova so odkrili še precej stranskih, ki za zdaj ostajajo zakopani, ter dve skali s skrivnostnimi vrezninami, za katere špekulirajo, da so neke vrste hieroglifi. Ensad, ki je večji del klavstrofobičnega predora raziskal in odkopal sam, je zdaj pristojen tudi za vodenje novinarjev in uradnih obiskovalcev.

»Vse vrste ljudi moram voditi tukaj …« Namuzne se, pogleda čez ramo in nadaljuje tiše: »Enkrat sem v predor peljal neko manjšo nemško snemalno ekipo, dve ženski in moškega. Na koncu, kjer se odkopani predor razširi v manjši prostor, leži velika ročno oblikovana skala. In ko smo prišli tja, mi je moški začel razlagat, da je to to! Ravno prava lokacija za snemanje porniča v kamenodobnem slogu. Da bi tukaj zakurili ogenj in potem bi se ljudje na živalskih kožah … saj veš, kaj …

V zameno za dovoljenje pa bi lahko potem še sam poskusil to kamenodobno izkušnjo z eno izmed igralk. Švabu sem povedal, naj se pobere iz rova, ker da je to pomemben kamen pri odkrivanju piramide in ni primerno, da se skače po njem. Poleg tega pa nisem za take zajebancije …«

Pred vhodom v predor, ki je v bližini Piramide sonca, smo naleteli še na Enverja Buzo, komandanta iz zadnje vojne, ki ga, kot sem pozneje izvedela, povezujejo z vojnimi zločini na področju BiH, zdaj pa blesti v vlogi v. d. vodje projekta pri izkopavanju piramid. Nasmejani možakar srednjih let je povedal vse, kar smo že nekajkrat slišali, in dodal še, da so na Piramidi sonca pravkar odkrili dva zračnika, iz katerih izhaja zatohel zrak. Po tej vznemirljivi novici je za trenutek utihnil, nato pa z odločnim glasom nadaljeval:

»Veste, mi vojaki poznamo ta vonj, ta smrad … to je vonj razpadlih trupel ...« Kljub mojemu zgroženemu izrazu je neprizadeto nadaljeval razlago o piramidah. Logično vprašanje bi bilo, kako lahko v isti sapi trdi, da so piramide stare 12 tisoč let in da vonja zrak po razpadlih truplih, ki za razgradnjo potrebujejo precej manj ... A še preden mi je uspelo izvedeti kaj več, mi je Ensad že posvetil s svetilko v obraz, kar je bil več kot očiten znak, da gremo v predor.

Med plazenjem po ozkem in zadušljivem predoru, ko se mi je na glavo s stropa ves čas sipal pesek, je Ensad osvetlil filmski trak, ki se nama je vil pod nogami. »CNN-ovci mi niso verjeli, da poznam predor kot svoj žep! Da se ne bi izgubili, so uničili eno izmed kaset za kamero, da so film od vhoda za seboj spuščali kot klobčič volne. Meni niso zaupali?! V popolni temi sem se že dvakrat splazil iz predora, ko mi je crknila baterija. Reve!«

Po dolgem, na trenutke odločno predolgem klečečem plazenju po predoru in opazovanju stranskih tunelov, načina izkopave in skal s 'hieroglifi' smo po slabi uri vendarle prišli ven in razmišljala sem lahko le še o dobri večerji.

Marsikdo bi pomislil na čevapčiče, pleskavice, sarme in preostale dobrote, ki se pripravljajo v Bosni, ampak v Visokem je 'in' nekaj drugega. Piramidna pica! S fotografom sva vso pot do priporočene picerije na glas razmišljala, kakšna naj bi ta bila, kakšen je kalup, kako se potem pico reže in je ... Odgovori so bili kruto preprosti. Bošnjaki so geometrijo malce poenostavili in nama tako postregli kar s pico trikotne oblike.

Bosanci Trojanci

Marsikoga vse to spominja na vojno za Trojo ali, natančneje, na tri senzacionalne najdbe navdušenih amaterskih 'homerologov' Troje v Bosni in Hercegovini. Prva je bila 'odkrita' že v zgodnjih osemdesetih, zadnja pred nekaj leti. Nobena pa ni posebej pretresla zgodovine. Navdušeni amaterski homerologi? In kdo je pravzaprav Sam Osmanagić?! Sam sebe prav tako imenuje 'navdušen amaterski raziskovalec piramid'!

Po vsej evforiji, ki jo obiskovalec začuti v Visokem, je potreben hladen tuš v obliki strokovnih mnenj različnih arheoloških inštitutov in geoloških strokovnjakov. In kaj pravijo ti? Visoko so maja letos po nalogu fundacije obiskali profesorji Rudarsko-geološke fakultete iz Tuzle in opravili raziskave. Na novinarski konferenci je vodja odprave Sejfudin Vrabac predstavil ugotovitve analiz: »Hrib Visočica je naravna geološka formacija in podobnih je v okolici še veliko.«

Predsednik Evropske zveze arheologov Anthony Harding je svoje mnenje združil v en sam stavek: »Piramide v Visokem so popolna fantazija in grdo zavajanje javnosti!« Njegova desna roka, dr. Predrag Kujundžič, profesor na oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, pa mi je dokazal, da so lahko govorilne ure na faksu tudi zanimive in poučne. Izčrpna debata o piramidah je razblinila romantično misel o obstoju bosanskih piramid.

»Poglejte, tam na žalost ni nobenega govora o kakršnihkoli piramidah, kaj šele o kakšnih visokih civilizacijah. Če bi obstajala neka visoko razvita civilizacija, ki bi bila sposobna graditi tako visoke piramide, bi morali najti tudi velika mesta in ogromno drugega. Za zgradbe, kot so piramide, potrebujete organizirano, kompleksno družbo, sposobno mobilizirati veliko število delovne sile. Potrebujete preskrbo te delovne sile, da lahko gradijo dlje časa, in to je mogoče le v okoliščinah razvitih družb. Te pa se v naši zgodovini najprej pojavijo v dolini reke Nil in seveda ob Evfratu in Tigrisu.«

Težko se je ne strinjati z vsem tem, in še preden sem lahko izustila kako vprašanje, je z nasmeškom na obrazu nadaljeval: “Poglejte samo reference izkopavalcev! Gospod Osmanagić je med drugim avtor neke knjige o Majih, v kateri sveto trdi, da so potomci prebivalcev Atlantide, ti pa naj bi prišli iz ozvezdja Plejade. To vsekakor niso reference nekoga, ki bi mu lahko kar tako verjeli na besedo. Dvesto let svetovne zgodovine arheologije je vendarle pripeljalo do zvrhane mere znanj in spoznanj o zgodovini človeštva! Ne more se vsakič, ko pride nekdo do takih odkritij, postaviti v bran in dokazovati, da to ni res. Oni morajo biti sposobni ovreči in dokazati 200 let zgodovine znanosti! Osmanagić je več kot očitno zelo karizmatična oseba in zna tudi dobro manipulirati z mediji.

Kdo se bo sedaj ukvarjal s hudo dolgimi, dolgočasnimi znanstvenimi teksti, da bi dokazoval to ali ono! On je v tem dober, ker natančno ve, da moraš pisati kratko, jasno, zanimivo. Odlično predstavlja in ponavlja znanstveni tekst in nekdo, ki ni znanstvenik v tej stroki, mu verjame, saj njegove besede delujejo znanstveno, čeprav je notri kup neumnosti.« Res, Osmanagić je silno prepričljiv. »Do sedaj v Bosni sploh ni bilo študija arheologije, študij umetnostne zgodovine obstaja šele leto ali dve,« nadaljuje Kujundžič: »Tako rekoč ni doma šolanih strokovnjakov, ki bi lahko učinkovito izvajali to delo.

Se je pa vsekakor treba bojevati proti tej zgrešeni teoriji, saj ima lahko zgrešeno javno mnenje hude posledice za celo družbo. Le večina v parlamentu je potrebna in stvar lahko pride v šolske učbenike! Ni treba veliko, da se spreminja zgodovina … V obdobjih transformacije, skozi kakršna so naše družbe šle, bosanska seveda še toliko bolj travmatično, se pač pojavljajo želje po drugačni zgodovini, lepši, boljši, bolj herojski, starejši od onih, s katerimi si v sporih …”

TEKST: Tjaša Janovljak & Matjaž Tančič

FOTO: Matjaž Tančič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri