Trpljenje je osnova

  • 19.05.2008

Prosti meti so pogoj. Kdor jih ne zna, ni pravi košarkar. Izsiliti prekršek za proste mete je več kot navaden koš: daš dva, dobiš tri. Če si nezgrešljiv. Tako so govorili v drugi polovici dvajsetega stoletja. Takrat, ko se Američanom še sanjalo ni, da znajo tam nekje v Evropi igrati odlično košarko. Zbledlo bi se jim, če bi vedeli, da so Jugoslovani, Rusi in drugi v enem od glavnih elementov te igre celo boljši. Ja, temnopolti zvezdniki NBA so jih metali proč. In se delali neumne.

(Foto: Ivana Krešić)

2 fotografiji v galeriji

Le največji med vsemi – Magic, Jordan, Bird, Thomas – so bili res natančni. Drugi so žoge pogosto pošiljali v »smeti«. Pa se zaradi tega niso preveč jezili, kakor je bila navada pri nas. Nekdanji kapetan »plavih« Dragan Kičanović je ostajal po treningu in jih metal, do onemoglosti metal, dokler ni dosegel popolnosti. Tam je bil tudi naš Vilfan, ki si je upal tekmovati s človekom, ki jih je od stotih redko zadel manj kot šestindevetdeset. Ko pa se mu je to zgodilo, je vadil še bolj, kajti zgrešiti prosti met je bila sramota, takojšnja izguba časti.

Ne pa kot danes, ko košarkarji zgrešijo skoraj pol osebnih na tekmo, pa nikomur nič. Klubi in reprezentance izgubljajo zaradi tega, pa spet nič. Ker nihče več ne ljubi te igre tako zelo, da bi jih metal pred kosilom in pred večerjo, da bi pozabil na vse drugo. Včasih že vnaprej vidiš, da se bo nekomu »skrajšala« ali »zatresla« roka, lahko predvidiš, kako se bo končalo, ko si nerodno naloži žogo, kakor da ni del njega.

Ni tiste posvečenosti, hladnega pogleda in ubijalske predvidljivosti. Ker so prosti meti trans, v katerem sta soočena metalec in obroč z mrežico; to je obračun posameznika z vsem svetom. Zakaj imajo v ZDA deset sekund časa (v Evropi ima igralec na voljo le pet sekund) za vsak met? Da se povsem umirijo, izklopijo gledalce, vdihnejo, nekajkrat udarijo z žogo ob tla, se skrčijo v kolenih, izdihnejo in nekje iz trebušne prepone prenesejo občutek do vrha prstov, ki izpustijo žogo v eter.

Deset sekund do večnosti. Vedno znova. Pa vendarle najboljši igralec NBA Shaquille O’Neall ne more zadeti več kot pol metov! Zakaj? Ker je trd in nabildan, njegove mišice pa tako velike, da so se zakrčile in mu odvzele mehkobo. Še huje je, da ob metanju razmišlja. Kičanović ni nikoli razmišljal, zanj je bilo metanje podobno navadni potrebi. Rutina.

Soigralci sploh niso pomišljali na skakanje za morebitno zgrešeno žogo. Ker je ni bilo. Ko je na tekmi zgrešil, so nasprotniki slavili, kakor da je zmaga že njihova. Tako redko se je to dogajalo. Pa vseeno ni bilo nobenega cirkusa, tako kot danes. Česa vse ne počno profesionalci, da bi se prepričali pred odločilnim trenutkom! Košu pošiljajo poljube, se gladijo po čelu ali pa si žogo najprej zarolajo okrog riti. Samo da bi zadeli.

Višek nebuloze je dosegel igralec Utaha Karl Malone »poštar«, ki se pred metom v sedmih sekundah zahvali bogu in nato vrže. Pa vendarle ga iz tira vrže vsak Pippen, ko mu na odločilni tekmi za prvaka prišepne, da poštarji ne delajo ob nedeljah. Kakor da je res poštar. In zgreši nabiralnik. Kaj je res narobe s prostimi meti danes? To, da ni več trpljenja. In to je žalostno. Vseeno je, če zgrešiš ali zadeneš.

Najboljši izvajalci prostih metov v zgodovini košarke

  • Larry Bird / NBA
  • Dragan Kičanović / Evropa
  • Reggie Miller / NBA
  • Chris Mullin / NBA
  • Magic Johnson / NBA
  • DraŽen Dalipagić / Evropa
  • Mahmoud Abdul – Rauf / NBA
  • Jeff Hornacek / NBA
  • Dejan Bodiroga / Evropa
  • Peter Vilfan / Evropa

TEKST: Esad Babačić

FOTO: Ivana Krešič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri