Trip? Šnops in trava!

  • 25.07.2007

Pred 40 leti je San Francisco vibriral od hipijevskega gibanja. Dolgi lasje, seks brez ovir, gola telesa, eksperimentiranje z drogo ... 'Zablujena' generacija je postala nov družbeni fenomen. Stereotip. In prerasla v pravcato globalizacijsko komuno. Ja, bili so tudi v Sloveniji, le da pri nas šele takrat, ko je že odjeknil zadnji zvok z Woodstocka, leta 1970, ko sta umrla Janis Joplin in Jimi Hendrix. Slovenskim hipijem sta bila pač bliže Pariz in duh študentskih demonstracij.

(Foto: Goya)

5 fotografij v galeriji

Komuna G7 v Tacnu je nastala povsem spontano. Kot se spominja eden izmed ustanoviteljev, Miloš Pavlica, »je šlo bolj za slučaj, to je bila bolj rešitev stanovanjskega problema, malo pa tudi zaradi teh gibanj, ki so se dogajala po Evropi«.

Dvonadstropno hišo, na steni katere je nekdo, prav tako spontano, zapisal G7, je naselilo približno deset 'mladih raziskovalcev', večinoma iz Primorske. Bili so namreč najbolj hipijevsko prebujeni, saj so imeli prepustnice za svobodno romanje čez mejo. In Trst je bil njihovo oskrbovališče z vinilkami.

Pozabite orgije, pozabite tripanje; žganje in marihuana sta bila zakon! V dveh letih komune so se sicer rodili tudi otroci, nastajali so pari, a šlo je bolj za ekonomsko skupnost, pove Pavlica: »To so bila zanimiva leta, mladi smo bili in radi smo se imeli,« ter doda, da je v komuni spoznal svojo ženo.

Prva slovenska hipijevska združba je bila torej daleč od tiste zadetniške stereotipne podobe. Še več, bila je še toliko bolj specifična, ker je nastala v partijskem sistemu. Eden izmed članov komune, že takrat roker po duši, Jadran Sterle, zadevo opiše kot upor mladih zoper aparatčike: »Šlo je za odnos do avtoritarne oblasti. Nismo priznavali partije.« Bila je dvolična: »Lahko si imel dolge lase, ampak moral si biti spodobno oblečen.« Če ne, je partija v roke vzela škarje in – adijo, lasje! Nekatere hipije je napravila celo za ovaduhe. Čeprav, poudari Sterle, hipijevskega gibanja v resnici ni bilo, bili so le posamezniki, ki so že umrli ali pa so se izselili iz Slovenije. Slovenija torej ne premore več nobenega pravega, 'pristnega' hipija?

Si ti hipi?

Toda kdo sploh je slovenski hipi? Tisti, ki so se imeli za hipije, za druge pogosto niso bili hipiji. Desa Muck jih v majskem intervjuju za Playboy porogljivo ločuje na navadne in višje: »Bilo je smešno, tistih nekaj hipijev, kar nas je bilo v Ljubljani, nas je posedalo za Križankami ali pa za Rimskim zidom. In vseh 30 nas je vleklo en džojnt in smo potem govorili, da smo blazno zadeti. Tako je zgledalo. Pa neke meditacije smo se šli, ob kitari smo peli pesmi Boba Dylana, fantje so imeli dolge lase, me smo bile v indijskih cunjah in premikali smo se čim bolj počasi. Dlje pa nismo šli. Takrat je že obstajala neka komuna, ampak v njej je bil višji razred hipijev, višji od nas navadnih.«

Komune, združbice in skupinice – slovenska hipijada je bila, le da je bila hipijevska evforija, značilna za poletje ljubezni, precej drugačna. Nekateri bodo tako imeli za slovenskega hipija šumijevca – mladega nadobudnega študenta, ki se je zadrževal v legendarnem lokalu Šumi. Toda celo šumijevci so se delili na dva pola; na izobraženega in malomeščanskega, kot slednjega označi Mate Dolenc.

Bil je pravi šumijevec, tak, ki je tam tudi neumorno razpravljal. Četudi nič pomembnega. Pravi šumijevci, ustvarjalni hipiji, kot jih imenuje njihov član, so bili mladi študenti s filozofske fakultete in z umetniških akademij, ki so pač izživljali mladostniško energijo. In drugega, malomeščanskega pola niso marali. Tudi šumijevci so nastali povsem spontano, kot se spomni Dolenc: »Mi smo videli, kaj se dogaja v Angliji in Ameriki, poslušali smo Rolling Stonese in Beatle, Janis Joplin, Hendrixa, Jethro Thull, Vanilla Fuge. Nekaj ljudi je potovalo v Turčijo, Indijo, Afganistan, tisti so prinesli ovčje kožuhe. Mi nismo bili ideološki hipiji, čeprav smo imeli dolge lasje.«

In koliko je bilo orgij, koliko drog? »Seksa je bilo ravno toliko kot drugje. Bili smo mladi in občasno smo menjali partnerke, včasih nas je bilo 15 ali 20 v sobi, pa smo kadili marihuano, in če se je kdo pokavsal v kakem kotu, jaz temu ne morem reči orgija.«

Slovenski Woodstock

Famozno poletje ljubezni, leta 1967, so slovenski prostor zaznamovali smrt Borisa Kraigherja, gradnja Maximarketa, prvi moderni gospodinjski aparati, otroci cvetja pa so se šele 'rojevali'. Tudi v naslednjem desetletju hipijada za slovenski družbeni prostor ni imela tako fenomenske, angažirane, preobrazbene, revolucionarne, halucinogeno-triparske, obsojanja vredne, skratka zaznamovalne funkcije.

Pa čeprav je bila komuna G7 »zadnja hipijevska postaja pred Indijo«, kot jo označi Pavlica. Skupnost G7 je bila namreč vmesna točka na liniji Evropa–Indija. In gostilna Ferent je bila zatočišče hipijev iz Amsterdama ali Istanbula, ki so prišli obiskat 'svoje brate' v Tacen. Tudi ti so radi štopali, da bi obiskali druge komune.

»Takrat je bila res zelo dobra atmosfera,« se spomni Pavlica, »z avtoštopom si prišel povsod. Bilo je obdobje svetovne sproščenosti. Več sožitja, razumevanja, povsod si bil toplo sprejet. Konec sedemdesetih let se je začelo to izgubljati.«

Jadran Sterle pove, da jih je gnala zlasti ekološka zavest, poleg nje pa še anarhistične ideje, angažiranost so kazali v Tribuni in na Radiu Študent. In kateri je bil prvi pravi hipijevski bend? »Imeli smo Buldožerje.« Pa Bele vrane, hipije v preobleki. Ne, tudi v glasbi ni bilo tistega Woodstocka, ki je pisal stereotip.

Deževno poletje

Pravi hipiji ostajajo generacija, ki je ob izvajanju Hendrixove ameriške himne doživela ekstazo. Pravi hipiji ostajajo ameriški stereotip, ki ga želimo oživeti, ko na plaži ob kitari z vedno bolj odločnim glasom ponavljamo refren Let The Sunshine In. No, sonca menda tisto poletje ljubezni pri nas ni bilo. Hej, saj tudi poletja ljubezni ni bilo; ni bilo tiste hipijevske povezanosti, ki bi vodila v slovenski stereotip. Oziroma je ta precej neskladen z ameriškim. Pa vendar, zakaj bi ga sploh potrebovali? Hipi si najprej v glavi. In slovenska hipijada se morda sploh še ni končala. Le spremenila je vizualno podobo.

Tekst: Špela Kožar

Foto: Žare Veselič, Miloš Pavlica / Mestni muzej Ljubljana, Kostja Gatnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri