TOP filmi zadnjih 10 let

  • 13.06.2011

Po izboru Playboya, seveda.

17 fotografij v galeriji

Slovenija hodi v kino. V preteklih letih smo si v rekordnem številu ogledali Pirate s Karibov, Ledeno dobo, Harryja Potterja, romanti­č­ne komedije in slovensko produkcijo. Kaj je prepričalo Playboy?

Toliko junakov. Toliko zgodb. Hollywoodska šovbiznis mašinerija brunda in grmi, ko se neustavljivo rojevajo nove filmske pripovedi. Playboy jim sledi vseh deset let, od samega začetka, vedno na preži za novimi spektakli, zabavnimi dialogi in čudovitimi brhkimi zvezdnicami. Če si že delate zalogo filmov za poletje, vam dajemo nekaj naših namigov.

Gospodar prstanov (The Lord of the Rings, 2001).

Epska trilogija J. R. R. Tolkiena, monumentalno in spoš­tljivo prevedena v film. Predelava, ki je postavila ocenjevalni standard za vse prihajajoče fantazijske filme. Peter Jackson, nekdaj režiser grozljivk, je postal eden najprepoznavnejših mojstrov filmske industrije, o seksi vilinkah pa sanjajo celo tisti, ki pred Jacksonovo mojstrovino niso ločili škrata od orka. Oboževalci so medtem že v nizkem startu za filmsko interpretacijo še ene Tolkienove mojstrovine – Hobita.

Shrek (2001).

Neverjeten uspeh, ki ga je požel ta animirani čudež, je zahteval serijo nadaljevanj. Po že četrtem Shreku se gledalci še vedno nismo naveličali zelenega ogra s čutom za sarkazem in blebetajočega osla brez čuta za osebni prostor. Najboljši animirani film po mnenju Akademije je nesporno že večkrat upravičil svoj naslov.

Večno sonce brezmadežnega uma (Eternal Sunshine of the Spotless Mind, 2004)...

... zaigra na misel, s katero se je bržkone poigraval že vsakdo izmed nas – da bi izbrisali boleče spomine. Ko se za tovrstni poseg odloči nesrečni par v razmerju, ugotovi, da se prav v temnih trenutkih včasih skriva največ svetlobe. Film, ki nahrani dušo in misli.

Dvojna igra (The Departed, 2006)

je Martinu Scorseseju vendarle prinesla že dolgo pričakovanega in že ničkolikokrat zasluženega oskarja. Krimič na vrhu prehranjevalne lestvice, skrivnostno večplasten in zabavno premeten za pospeševanje možganske prekrvavitve.

Ubila bom Billa (Kill Bill, 2003),

kultni simbol Tarantinove kreative. Združenje stripovskega pretiravanja, estetike gnusnega v sočno krvavih obračunih, ljubezni do vzhod­njaških tradicij, Ume Thurman in rumenega poltovornjaka z mastnim napisom Pussy Wagon. Edinstvena zgodba o nevesti, ki je na poročni dan postala vdova in ki je v resnici morilka, čeprav je le želela biti mama.

Izvor (Inception, 2010)

je nadgradil, kar nas je leta 1999 naučila Matrica. Naš um je fantastičen, še bolj fascinantne pa so sanje. V njih lahko sadiš ideje, spreminjaš tirane v razumne človekoljube, kradeš najbolj skrite informacije. A če nisi previden, vrtavka ne pade in ostaneš ujet v sanjah znotraj sanj, kjer sanjaš le to, da sanjaš. V preteklem desetletju najbolje ocenjen film v bazi IMDB, skupno na 8. mestu priljubljenosti vseh filmov.

Revni milijonar (Slumdog Millionaire, 2008)

je domov odnesel osem oskarjev. Svet je bil presunjen nad izjemno pripovedjo, potisnjeno v srce kastno razdeljene Indije, v kateri se dobrosrčni Jamal Malik v iskanju božansko lepe Freide Pinto prebije iz uničujoče revščine na famozni kviz Lepo je biti milijonar. In zmaguje – a le zato, da lahko pove svoje sporočilo.

Pravi pogum (True Grit, 2010)

je dokaz, da vesterni lahko živijo tudi v dobi videospotov. Zgodba o drugačnem času, o drugačni Ameriki z drugačnimi modnimi dodatki, ki naniza vrsto vprašljivih naukov. Denimo to, da je čisto okej, če ima deklariran pijanec pri sebi strelno orožje. In da pravice res ni smiselno iskati na sodiš­ču, kot tudi ne device na plesišču.

Dekle z zmajskim tatujem (Män som hatar kvinnor, 2009)

je prišel zelo potihoma in prijetno presenetil. Še več, vzbudil je upanje, da ima evropska filmska produkcija v rokavu še kar nekaj spodobnih kart. Švedska, ki se je že nekajkrat izkazala, je s tem dekletom in njeno tetovažo odločno prepričala tudi Hollywood. Celo tako zelo, da so ga sinhronizirali v angleščino in začeli snemati še lastno različico z Danielom Craigom in Rooney Maro v glavnih vlogah. Dvomimo sicer, da bodo znali ohraniti magičnost švedske uprizoritve.

Mesto greha (Sin City, 2005)

predvsem zato, ker je uvedel novo filmsko estetiko in izjemno dovršeno adaptiral stripovsko kulturo. Ker je bilo Mesto greha, sta se potem lahko zgodila še 300 in Prikriti udarec (Sucker Punch).

Bovling za Columbine (Bowling for Columbine, 2002)

nas je spomnil, da so dokumentarci v resnici prav zabavna reč. Pasivno učenje tako rekoč – počakaš, da znanje pride do tebe. Michael Moore je z Bovlingom za Columbine skočil na vlak drznih, provokativnih dokumentarcev, ki so drezali v gnojne rane ameriške družbe. V tej fotodokumentaciji je razkril licemersko orožarsko politiko ZDA in s kamero na domu obiskal celo legendarnega Charltona Hestona, zvezdnika, okronanega z oskarjem za vlogo v filmu Ben Hur, s sumljivo ljubečim odnosom do strelnega orožja. Obvezno si poglejte še filma Fahrenheit 9/11 (2004) in Sicko (2007).

Borat (2006),

ker nam je v enem zamahu razkril, kaj lahko ponudi ameriška kultura za bajno rast čudovite kazahstanske nacije, ki ima, kot pravi Borat sam, le tri šibke točke: gospodarstvo, družbo in Jude. Lik, ki je postal večji kot igralec, ki ga je upodobil.

Avatar (2009)

je v resnici zgolj kulminacija vseh preteklih zamisli režiserja Jamesa Camerona, strnjenih v mogočen film z zajetnim budžetom. Nič več in nič manj kot le zelo enoplastna znanstvenofantastična romantika, ki je zaznamovala filmsko zgodovino predvsem zaradi napredne uporabe trirazsežnostne tehnologije. Avatar nam je pokazal, kako se gleda 3D-filme.

Socialno omrežje (Social Network, 2010)

je film, ki se je moral zgoditi. Zbiranje prijateljev na spletnem albumu Facebook je postalo globalni šport, uspeh projekta pa je obenem sprožil številne pomisleke o rasti te socialne mreže, ki v svoji razsežnosti operira z najbogatejšo sodobno dobrino – informacijami. Film o človeku, ki je postavil na noge spletni fenomen, velik kot sam Google.

Petelinji zajtrk (2007)

nas je privabil s Severino, drugače pa ponudil precej povprečno socialno dramo, raztegnjeno na dobri dve uri medosebnih pomenkovanj. Eden najbolj opevanih slovenskih filmov, čeprav nihče ne ve točno, zakaj. A gledali smo ga očitno vsi, saj je bil vse do letos najbolj gledan domači film.

Gremo mi po svoje (2010)

je sklatil Petelinji zajtrk z vrha gledanosti in se na prvem mestu utaboril v le nekaj tednih predvajanja v kinih. Mladinski film, ki je dokazal, da je Jurij Zrnec brez dvoma najbolj vroča roba na slovenski sceni. Upravičeno. Zrnec je tako rekoč nova Fata – odslej ga zavoljo dodane vrednosti pričakujemo v vsaki slovenski komediji.

Kajmak in marmelada (2003)

je za slovensko filmsko zgodovino zagotovo ključni film preteklega desetletja. Pomeni vrhunec obdobja domačih filmskih zgodb, ki so bile neprestano prepletene z našim odnosom do bivše Juge, in je skupaj z Nikogaršnjo zemljo razlog, zakaj se danes Branko Đurić objema z Angelino Jolie.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri