Tolpe v L.A.

  • 22.01.2008

Po sorazmerno mirnih letih so nekatera ameriška mesta spet na nogah. Člani današnjih tolp niso le mlajši in nasilnejši, ampak tudi bolje organizirani kot kdaj prej.

Šerif na comptonski policijski postaji si popravlja ovratnik uniforme. Pregleda čevlje, preveri, ali ima srajco dobro zatlačeno v hlače, in z rokami zgladi še gube na kravati. Vse mora biti videti popolno. Sporočil bo dobre novice, to pa se v tem delu mesta ne zgodi prav pogosto. Zato je povabil tako predstavnike javne uprave kot krajevnih medijev, saj želi, da bi vsi videli, da se stvari spreminjajo. Compton, predmestje Los Angelesa in najnevarnejše mesto v ZDA, pač nujno potrebuje pozitivno publiciteto.

Preklete bande

Compton ima hude težave z bandami. Lani je bila tam verjetnost, da te ustrelijo, večja kot kjerkoli drugje v ZDA, in v nobenem drugem mestu ni bilo več oboroženih obračunov med uličnimi bandami. Nekaj simboličnih zmag je največ, s čimer se lahko pohvali policija, ki je proti kriminalu nemočna. Že davno so nehali šteti ranjene v vsakodnevnih bojih – enostavno preveč jih je.

Običajno so cilj nasilja člani nasprotnih tolp. Zločini španskih band so skoraj izključno usmerjeni nad črnce. In obratno. Vsi pripadniki tolp so iz istega družbenega sloja. Streljajo se zaradi nadzora nad ozemljem, saj je to vir prihodkov od žeparjenja, vlomov in tatvin v avtomobile. Člani band se pogosto imenujejo vojaki – in če so vojaki, potem mora biti tudi vojna. Območja, kjer odraščajo, tako imenovani hoodi, določajo, v kateri bandi je kdo. Compton so včasih tesno nadzirale črnske tolpe, kot so denimo 'crips' in 'bloods', a slika se je nekoliko spremenila – sedaj tod vladajo hispano bande.

Šerif se približa govorniškemu odru, ki so ga postavili posebej zanj. Njegova zvezda se sveti, po bleščavi tekmuje s cevjo kalašnikovke v njegovih rokah. Smeje se in vdihne, pripravljen je, da bo vzbujal optimizem. »Vedeti morate,« reče in takoj nato umolkne, da ustvari napetost, »da je to orožje namenjeno teroriziranju. AK-47 je orožje, narejeno za vojno.«

Kalašnikovko dvigne visoko nad glavo, da jo dobro vidijo tudi tisti v ozadju. »To puško so uporabili pri štirih umorih in devetih strelskih obra;unih,« pojasni. Za njim so postavljene velike slike treh moških. Oštevilčene so z 817, 818 in 819 – zaporedne številke označujejo aretacije v letu 2008. »Aretirali smo desetino članov band v Comptonu,« oznani dobro novico. Sliši se veliko, vendar v primerjavi s številom band na širšem območju Los Angelesa še zdaleč ni. Vseh band je približno 800 in imajo 80 tisoč članov.

»V Comptonu je orožje tako običajno kot džojnti na zabavi. Kar kroži!« Šerif stisne ustnice v tanko črto. Policijska postaja je videti kot vojaško oporišče na sovražnem ozemlju. Vhod je skrit za betonsko steno, okna so iz neprebojnega stekla, stoli so tesno privijačeni v tla. Rešetke segajo čez vrata pa do stropa.

Pred vrati so izropani zapuščeni avtomobili, na glavni cesti kupi grušča. Hiše propadajo, nekatere imajo v pročelju strelne luknje. Veliko posestev je zaščitenih z do tri metre visokimi ograjami, obdanimi z bodečo žico. Najstniki v vrečastih hlačah in jopicah s kapucami postavajo pred vhodnimi vrati.

15 minut stran

Tu praktično ni srednjega sloja. Compton pravzaprav ne ponuja veliko služb – McDonald's ga je domala okupiral. Leži na južnem delu osrednjega območja Los Angelesa in je le 15 kilometrov oddaljen od Hollywooda. Samo 20 minut vožnje loči plaže Santa Monice, kjer najstniki razkazujejo svoja natrenirana telesa v najnovejših modelih kopalk, od južnega osrednjega dela mesta in razpadajočih stavb in mulcev, ki ponosno umirajo za čast svoje soseske.

Čeprav ju povezuje hitra cesta, se zdi razdalja med kavarnicami Beverly Hillsa in kupi navlake v zloglasnem South Centralu daljša od razdalje med Zemljo in Luno.

Leta 2005 so v Los Angelesu našteli 487 umorov, povezanih z bandami, v zadnjih dveh desetletjih pa je bilo samo v Comptonu in bližnji okolici skoraj deset tisoč umorov. Ja, umor je tod glavni vzrok smrti ljudi, mlajših od 30 let. Krajevni grobarji so se na cvetoč posel odzvali s popusti – plačaš enega, dobiš dva.

Od mrtvega se lahko posloviš tudi iz avtomobila! Pogrebni sprevod gre mimo okna, za katerim leži pokojni. V vozilu sediš tiho kako minuto, nato odpelješ. Pogreb je, kako ameriško, podoben naročanju hamburgerjev.

»Kar izstopa, kar je drugače pri današnjem kriminalu band, ni strašanska brutalnost,« pravi Gilbert Salinas, nekakšen socialni delavec, ki skrbi za tiste člane tolp, ki so bili ranjeni v streljanjih. »Brutalnost je bila vedno navzoča, zato ni nič posebnega. Gre za to, da so zdaj bande bistveno bolje organizirane.«

Organizacija, za katero dela Salinas, prevzame mladoletne oskrbovance v bolnišnicah in v naslednjem letu skrbi zanje. Cilj njihove podpore je prepričati ljudi, naj spremenijo življenje, se ne maščujejo, končajo šolanje, si poiščejo nove prijatelje in se nehajo drogirati. To na območju, ki tolerira bande, ni preprosto. Vsak 'blok', vsaka četrt, ima več tolp in nasilje se je tu ukoreninilo že zdavnaj. Naključje določa, kdo bo žrtev in kdo agresor; kdor danes strelja, bo že jutri morda mrtev.

Vojna!

Salinas sedi v svoji pisarni in se spopada s papirologijo. Razvršča šolske prijavnice, načrtuje seminarje, išče ponudbe za delo in se dogovarja za sestanke z zdravniki. Njegova pisarna je majhna, stene so prekrite s policami, napolnjenimi s fascikli. Vsak primer ima svoj fascikel. Ob vratih je obešen zemljevid Los Angelesa, na katerem je mesto razdeljeno na pisane delčke, vsaka barva pa ponazarja eno od tolp. Že samo zaradi številnosti primerov ima Salinas veliko dela. Čeprav je večino časa uspešen, je delo frustrirajoče. »Vojna na ulicah se ne konča.«

Salinas je s tolpami povezan bolje kot policija. Policisti so namreč njihovi sovražniki, Salinas sam pa zaradi svoje preteklosti s člani tolp laže komunicira. Tudi on je s prijatelji ustanovil tolpo, v soseski pa ga kličejo OG1, kar pomeni Original Gangster Number 1 – in zato je vreden zaupanja. Od 18. leta – pol svojega življenja – je na invalidskem vozičku. Ustrelili so ga po prepiru na zabavi. »Verjetno nikoli več ne boš hodil,« je bilo prvo, kar so mu povedali v bolnišnici, ko je prišel k zavesti. »Jaz pa sem bil presrečen, da sem sploh živ.«

Salinas je bil priča, ko so njegovo dekle ustrelili do smrti, bratranec pa mu je izkrvavel na rokah. Ko je bolnišnico zapustil na vozičku, ni obrnil hrbta svoji kriminalni karieri – maščeval se je v streljanjih iz avta, in streljal tako dolgo, dokler ni ostal brez nabojev. Nikogar ni zadel, a je to želel. Končalo se je z obsodbo za poskus umora in Salinas je obsedel v zaporu. »Šele po tem sem začel razmišljati. Sem res želel samo to? Se je izplačalo?«

Kaj bi vi naredili?

Njegova zgodba ni nič posebnega, ponavlja se vedno znova – njegova preteklost je podobna vsakdanjiku mnogih današnjih najstnikov v ZDA. Njegov obraz je videti kot obrazi iz črne kronike ali osmrtnic. »Bojevali smo se kot vojaki, stari smo bili 16 let in ponosni na svojo sosesko. Neki tip, star približno štirideset, nam je rekel, 'ali me boste ubogali in se bo vaša tolpa pridružila tolpi 18th Street ali pa boste mrtvi. Kaj bi vi naredili?«

»Ali se prilagodiš ali pa umreš,« pravi danes Marty Vranicar. »Tako deluje tolpa 18th Street, tako deluje Mara Salvatrucha.« Vranicar je losangeleški pomožni okrajni tožilec in vodja posebne enote, ki se imenuje preprosto Gangs. 18th Street in Mara Salvatrucha nista le največji in domnevno najnasilnejši tolpi v Los Angelesu, ampak tudi največji v ZDA – obe sta latino, podobno kot večina band v L. A.-ju. Črnske tolpe so čedalje manj vplivne v primerjavi s hispanskimi, ki na ulicah prevzemajo vodilno vlogo. »Toda razlikovanje med njimi je pravzaprav nesmiselno,« pravi Vranicar, »kajti tolpe so tolpe in nihče med njimi ne spi prav slabo, ker bi se sekiral, da je pomotoma ustrelil napačnega.«

Vranicar sedi za mizo v 11. nadstropju mestne hiše v središču L.A.-ja, pred njim piše 'Preslabo sem plačan', na steni pa visi portret Clinta Eastwooda s stetsonom in revolverjem. »Od tod vidim deželo tolp,« reče, »ni daleč.«

»V tem mestu ne vedo, kaj pomeni spoštovati človeško življenje, ubijejo vas lahko že, ker hodite po napačni strani ceste.« Latino bande so zelo teritorialne, vsaka ima svoj 'blok', vsak grafit je znamenje lastništva. Na nekaterih območjih je zelo nevarno prekrivati grafite drugih.

»So kot psi, ki markirajo svoj teren.« Gilbert Salinas o istem spregovori nekoliko drugače: »Kjer so grafiti, tam je vojna.« Zgodi se lahko, da poteka meja med dvema območjema po sredini ceste. Ena stran lahko jamči varnost, druga pa pomeni smrt.

Člani tolp se med seboj prepoznavajo po tetovažah. Vsaka tolpa ima svoje simbole, člani pa jih ponosno nosijo na rokah, telesu in na glavi. Če nosiš tetovažo s številko 18, ki pomeni 18th Street, ali MS za Mara Salvatrucha, lahko to v delu mesta, ki ga ne nadzira določena banda, pomeni smrt.

Policija pa članov tolp ne prepoznava samo po tetovažah. Losangeleški policijski priročnik pravi tudi, da so vrečaste hlače, različni znaki z rokami in skupine, večje od treh ljudi, značilnosti tolpe. Policija ne more preiskati niti polovice osumljencev, saj je uslužbencev premalo. V New Yorku denimo policija šteje 35 tisoč mož, v Los Angelesu pa jih je samo 9000 – in ponoči jih je včasih v službi samo petsto. Mesto pa ima 3,5 milijona prebivalcev! »Se vsaj ne dolgočasimo,« sarkastično pripomni Vranicar.

Povezano

Rivalstvo med 18th Street in Mara Salvatrucha je posebno močno – člani 18th Street so običajno Mehičani, člani Mara Salvatrucha pa so po rodu iz Salvadorja. Gre za popolnoma organizirani tolpi, ki nista navzoči samo v skoraj vseh velikih mestih v ZDA, ampak tudi v Mehiki in preostali Srednji Ameriki.

To je bistvena razlika v primerjavi z zgod­njimi tolpami, ki so bile krajevno izolirane. In stopnja povezanosti med kriminalnimi skupinami in tolpami se še povečuje, nastale so že prve povezave z mafijo. Čeprav hierarhije, podobne mafijskim – z enim ali več šefi –, ne obstajajo, ker so tolpe organizirane anarhično in neodvisne ena od druge, jih zvezna oblast jemlje zelo resno.

Januarja 2006 je FBI ustanovil preiskovalno enoto, ki se ukvarja samo s tolpo Mara Salvatrucha. Urad za nacionalno varnost ZDA (NSA) imenuje te tolpe 'naša Al Kajda' in jih ima za grožnjo naci­onalni varnosti. Raziskava ministrstva za pravosodje v Washingtonu je pokazala, da ima 87 odstotkov tistih mest v ZDA, ki imajo več kot sto tisoč prebivalcev, resne težave z uličnimi tolpami.

»Veste,« pravi Vranicar in gre s prsti skozi lase, »manjše tolpe običajno izvajajo zločine, ko imajo priložnost. Drugače je pri 'velikih' tolpah. Tako Mara Salvatrucha, ki vlada na ulicah Hollywooda, daje te ulice v najem, in če želiš tam preprodajati mamila, ni težav, saj tolpi plačaš davek, oni pa plačajo davek mehiškim mafijskim preprodajalcem. Organizirano je kot vsak drug posel na svetu.«

Če se pojavi nevarnost, lahko obe tolpi izgineta v anonimost svoje soseske. Rojstni kraj obeh je Pico Union, del osrednjega Los Angelesa, ki ni videti ravno kot tipičen kraj v ZDA. Table na prodajalnah in časniki so v španščini, ljudje jedo takose in tortilje, okna krasijo mehiške zastave. Pico Union sodi med najrevnejša okrožja v ZDA. Letni prihodek na prebivalca znaša povprečno 9200 dolarjev, kar je bistveno manj od državnega povprečja 42.000 dolarjev. 92 odstotkov prebivalcev je latinskoameriškega rodu, skoraj 40 odstotkov jih živi pod uradno mejo revščine.

»Ljudje so tu zelo ponosni na svoje tolpe, saj običajno drugega sploh nimajo,« pravi Gilbert Salinas. Medtem je končal s papirologijo. Sveženj dosjejev spravi na polico in pogleda na ulico: »Spet se je zgodilo.« Zazvoni telefon in moški na drugi strani mu pove, naj pride v bolnišnico. Dva mladeniča sta bila ranjena s strelnim orožjem, ura pa je šele dve popoldne. Ena od žrtev je stara le 16 let in bo verjetno paralizirana od pasu navzdol. »Vas preseneča, kako umiramo, če veste, kako živimo?« vpraša Salinas. »Nič ne ustavi krogle tako učinkovito kot redna služba.«

Salinas skoči v avto. Usode žrtev se ponavljajo vedno znova. Običajno se v bando vključijo pri enajstih ali dvanajstih. 'Priključitev' se reče iniciaciji, ko novega člana kakih 15 ali 20 sekund pretepajo najbolj priljubljeni člani tolpe. Dovoljeno je vse – pesti, brce, kovinske cevi, verige, karkoli je pri roki. »Da 15 sekund ni dolgih?« vpraša Salinas.

»Pa še kako je!« Če se tolpi pridružijo ženske, imajo izbiro – bodisi jih pretepejo bodisi seksajo z vodilnimi člani tolpe. Včasih se lahko pridružijo brez tega, kar je spet odvisno od posamezne tolpe – tu enostavno ni pravil.

Pri zgodnjih dvajsetih letih člani tolp pogosto izgubijo željo po ubijanju in se odločijo zapustiti tolpo. Mnogokrat jih ravno zaradi tega ubijejo. Ne sicer pogosto, vendar se dogaja. Tistih, ki s policijo v naslednjih petih letih nimajo opravka, oblasti tudi uradno več ne označujejo kot člane tolp.

Najemniki

V glavni postaji comptonske policije šerif čestita svojim možem za dobro opravljeno delo. Nekaterim stisne roko. Nobeden od policistov ne živi v Comptonu. Policiste, ki delujejo v Comptonu, najemajo. Čeprav ima Compton 92 tisoč prebivalcev, si več kot 78 policistov ne morejo privoščiti, saj je to predrago.

V letu 2005 je policija naštela 75 umorov, povezanih s tolpami, kar je več kot v prejšnjih letih. Najeti šerif ni zmogel ustaviti nasilja in je prosil FBI ter ministrstvo za pravosodje v Washingtonu za podporo. Sedaj so policijske sile dvakrat močnejše, a kljub temu je družba Morgan Quinto Corporation ocenila Compton kot najnevarnejše mesto v Združenih državah v kategoriji od 75.000 do 99.999 ljudi ter četrto najnevarnejše mesto med vsemi.

Compton ima približno osemkrat višjo stopnjo umorov v primerjavi z nacionalnim povprečjem in večina jih je povezanih s tolpami. Skoraj vsak dan koga ustrelijo in le sreči gre pripisati, če žrtve preživijo. Povrh vsega se bo zvezna podpora Comptonu čez nekaj mesecev iztekla.

Busheva administracija ima druge prioritete, spopada se pač v drugih vojnah. »Konec koncev,« pravi šerif, »ne smemo biti preveč negativni. Stvari so se skoraj normalizirale. Skoraj.« Popravi si kravato. »Včasih celo vidim ljudi, da peljejo psa na sprehod.«

Tekst: Philipp Kohlhoefer

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri