Tito & Jovanka: Smrtonosna prva dama

  • 22.12.2010

Jackie Kennedy nekdanje skupne Juge, prva trendseterka in v očeh širokih množic oboževana in občudovana naj bi bila Jovanka svojemu soprogu Josipu Brozu Titu smrtno nevarna. Načrtovala naj bi atentat in zaradi ljubosumja grozila celo s pokolom!

(Foto: Joco Žnidaršič)

2 fotografiji v galeriji

Danes 82-letna ženica se je na te navedbe Mira Simčiča, avtorja najnovejše v seriji knjig o Titu, iz samote svoje beograjske vile odzvala prek odvetnika. Ogorčeno, a dostojanstveno, da ne komentira nagravžnih laži, ki so si jih izmislili nekdanji Titovi pribočniki in so popisane v fasciklu številka 36 fonda CK ZKS, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije. Toda tajna poročila takratnega šefa Titovega kabineta, Aleksandra Šokaraca, iz omenjenega fascikla se berejo kot mešanica doktor romana in političnega trilerja.

Poroka z božanstvom

Srbkinja Jovanka Budisavljević, ki je ob poroki s 60-letnim Titom leta 1952 štela kar 32 pomladi manj, je v poglavarjevi rezidenci takoj po vojni kot dekle iz ugledne liške kmečke družine in generalka partizanske vojske gospodinjila. Vselej oblečena v uniformo. Kljub njeni lepoti in globoki vdanosti je veliki jugoslovanski vodja, takrat na vrhuncu svoje politične moči in slave in s šibko točko za lepe ženske, kakih šest let ni prav zares opazil. Predsednik pa je bil zanjo, kot piše Simčič v knjigi Tito brez maske, »božanstvo, ki hodi«. Ko pa je med njegovo boleznijo žolča leta 1951 noč in dan dežurala ob postelji, pokončno prenašala zaničevanje in posmeh svojih sodelavcev, češ da je razuzdana karieristka, ter kot kak dvorni preizkuševalec testirala njegovo hrano, se je v Titu, ki je imel za seboj štiri ponesrečene zveze in dva sinova, očitno nekaj premaknilo. Simčič ugiba, da je bil bržkone Aleksandar Ranković, kasneje uradni Titov namestnik, glavni partijski kadrovik in šef tajnih služb, boter ideje o njuni poroki. Jovankina priča Ranković se je namreč ob špekulacijah, da je Titu Udba podtaknila Jovanko, le skrivnostno smeh­ljal. No, zakon z božanstvom se kasneje le ni izkazal za tako zelo božanskega.

»Tito se je znal nad Jovanko zelo grdo znašati. Zlahka je bil ciničen in zajedljiv, poniževal jo je pred drugimi, kar je Jovanko silno žalostilo, toda vse je tiho prenašala,« piše Simčič v svoji knjigi. Jovanka si je želela imeti otroke, kar je predsednik odločno zavračal, njegova sinova pa sta jo sovražila. »V njej se ni zbudila kljubovalna srbska kri, temveč obup in bes užaljene, ponižane in zgrešene človeške eksistence,« meni Simčič. Želela si je oblasti in še posebej, ko je Stari, kot so ga imenovali, že pešal, si je izjemno prizadevala za visoke partijske in državne funkcije. Želela si je postati nekakšna jugoslovanska Indira Gandi. A pri tem je ni podprl niti Tito, kaj šele njegovi partijci, ki so jo odkrito zaničevali, prezirali in onemogočali.

Še posebno močna ovira pri uresničevanju njenih političnih ambicij je bil menda Edvard Kardelj. Kot piše Simčič, je bil »Kardelj edini, ki je dodobra poznal izpade ljubosumne in oblastiželjne Ličanke in ki ga je Tito večkrat iskreno vprašal, ali naj se loči in tako konča mučno agonijo. To sta mu oba s Pepco odsvetovala, češ da bi bila ločitev v njunih letih in položaju nesmiselna.«

»Naredila bom pokol!«

A je Jovanka vseeno končala tako, kot se je najbolj bala, zavržena, osamljena, nesrečna žena. Leta 1975 so jo zaradi paranoičnih izpadov namreč nasilno odstranili iz Titove bližine. Bila je, če smo rahlo nesramni, muhasta, tečna babnica, kar je Tita po pričevanjih iz dosjejev precej obremenjevalo in žalostilo. Spletkarila je, odpuščala kuharice in natakarje, tako da je moral Jože Smole, konec sedemdesetih predsed­nikov osebni tajnik, kdaj pa kdaj celo sam skuhati jutranji kofetek. No, ker tudi Smole Jovanki ni bil pogodu, je pri Titu kasneje dosegla, da ga je odpustil, češ da je kradel viski. Odpustila naj bi čez tisoč ljudi; tudi šoferje, zdravnike, generale ... in se z ljubosumnimi izpadi spravila nad famozni Titovi maserki, sestri Radojko in Darjano Grbić.

»Vem, je govorila, da on fizično nič več ne more s temi dekleti,« piše Simčič, »toda že od same misli na možnost, da bi maserki otipaval, je ponorela. Zlasti jo je motilo, da se je tudi psihično vezal nanju. Energično je zahtevala, naj 'deklini odstranijo', na njuno mesto pa naj pridejo moški maserji. 'Naredila bom pokol, zmožna sem marsikaj narediti,' je odkrito grozila pred Titovim osebjem. Domneva, da bi lahko razkačena predsednikova soproga prihrumela v predsednikovo sobo s pištolo v roki in začela vsevprek streljati na predsednika in njegove maserke, je bila po mnenju Titovega spremstva zelo realna.«

Njegovi štirje resno zaskrbljeni zdravniki so tako od šefa kabineta, Aleksandra Šokarca, februarja 1975 zahtevali, »naj državni in partijski vrh takoj obvesti, da je Titovo življenje direktno in indirektno ogroženo, glavni vzrok te nevarnosti pa naj bi bila sama soproga predsednika Jovanka Broz«.

Osamljena in pozabljena

In je šla. V beograjsko rezidenco na Užički 15. A partijcem kljub temu ni dala miru. Stalno jih je gnjavila, nesrečna, ker ni imela formalne moči, nezadovoljna z rezidenco, grozila je z dokumenti, ki bi Titu lahko škodili. Simčič pravi: »V rokah naj bi imela dokumente, ki naj bi Tita v javnosti težko kompromitirali zaradi njegove nedosledne drže do Hrvatov v času hrvaške pomladi. Maserki, sestri Grbić, sta prihajali iz Hrvaške in Jovanka je bila prepričana, da ju je hrvaško vodstvo poslalo z neko posebno, nič kaj pošteno nalogo. Tudi kuharico Albino iz Opatije, ki je kuhala za Tita na Brionih, naj bi mu hrvaško vodstvo podtaknilo z nečednim namenom.« In čeprav pisatelj hkrati trdi, da je bil »Tito Jovanki vdan in ni skrival, da jo pogreša«, se je Užičke 15 izogibal kot hudič križa. Čez tri leta je denimo namesto Jovanke, ki naj bi z njim potovala na Kitajsko in je svojo udeležbo pogojevala z odpustom zloglasnih maserk, s seboj vzel, uganili ste, maserko! Kakopak užaljena soproga vrnitve velikega poglavarja ni pričakala na beograjskem letališču in tuji mediji so se na veliko razpisali o njunem zakonu. Doma se je o tem ugibalo le potihoma. Govorice pa so Jovanki hitro prilepile pripravo puča, prosovjetsko usmerjenost, pripravo političnega atentata na maršala in državni udar s partizanskimi generali iz njene rojstne Like. Simčič je prepričan, da gre le za zlobna natolcevanja, četudi pravi, da je Jovanka nekoč le potegnila pištolo nad Tita.

Nefilmski konec

Jovanka je v zlati kletki ostala četrt stoletja. S čedno pokojnino, kakopak, ki je niso dosegali niti partijski funkcionarji, a ponižana in obupana žena, ki so ji odvzeli celo nakit in poročni prstan. Za partijce je Jovanka umrla leta 1975, obveščali je niso niti o predsednikovem zdravstvenem stanju, ko so mu čez pet let v ljubljanskem Kliničnem centru amputirali nogo. Simčič je v arhivih našel njeno obupano pismo Dušanu Dragosavcu, tedanjemu sekretarju ZK, na katero pa ni nikoli nihče odgovoril: »Noč in dan dežuram ob telefonu in upam, da mi bo kdo sporočil, da se je njegovo stanje vsaj malo popravilo, sočasno pa čutim smrtno grozo ob zvoku tega istega telefona.« Niso je ne ubili ne zaprli, po generalovi smrti so jo nasilno preselili iz rezidence na Užički 15 v 240 kvadratov veliko vilo na Dedinjah, v kateri pa ni hotela živeti. Nadzorovali so jo, omejili njene stike s

svetom, prebirali njeno pošto in prisluškovali telefonskim pogovorom, na grob je smela le ob vnaprej določenih dnevih … Šele leta 2001 ji je srbski predsednik Vojislav Koštunica odpravil hišni pripor. Pred leti so se po Beogradu razširile govorice, da je bolna in da živi v skrajni revščini, preživeti naj bi ji pomagala srbska estrada, kar pa so vsi vpleteni zanikali. »Danes živi sama, v skromni hiši, nima kuhinjske pomočnice, sama si kuha, od osebja ima samo spremljevalca šoferja, ki nabavlja hrano in druge potrebščine,« pravi Simčič. Od dostojanstvene in občudovane prve dame Jugoslavije, ki jo je zaznamoval skrivnostni nasmešek, bržkone ni ostalo prav dosti.

In še to:

Titove žen(sk)e

Nekateri predvidevajo, da je imel Tito vsaj deset uradnih ali napol uradnih žena in z vsemi naj bi imel sinove, a Miro Simčič o teh špekulacijah dvomi. Po njegovih podatkih je bil uradno poročen trikrat, z dvema je živel na koruzi. Prvič se je poročil s 16-letno Rusinjo Pelagijo Belousovo - Polko, ki jo je spoznal kot vojni ujetnik v Sibiriji. Rodila je pet otrok, od katerih je preživel le Žarko Broz. Nedavno so odkrili, da naj bi se Tito drugič poročil v 30. letih prejšnjega stoletja z Nemko Ano Bauer. Študentka iz Maribora Herta Haas, ki tako kot Jovanka danes živi v Beogradu, pa je Titu na začetku druge svetovne vojne rodila sina Miša. Razmerje s Herto je razdrla nova usodna ženska, Davorjanka Paunović - Zdenka iz Beograda. Tita je vse do svoje smrti leta 1946 kot tajnica spremljala na vojnih pohodih, kar je bilo za spolno sicer vzdržne partizane, milo rečeno, precej moteče. So pa v Titovi denarnici ob njegovi smrti našli tudi Zdenkin mrliški list. Uradno tretjo, sicer pa peto in zadnjo Titovo ženo po štetju Mira Simčiča, Jovanko, so iz njegove bližine zaradi njenih destruktivnih izpadov odstranili leta 1975. Simčič cinično sklene: »Po vseh ženskah, s katerimi si je delil posteljo, je Titu noge na stara leta grel pudelj Bil, darilo ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja.

Tito in Sofia Loren?

Kaj je imel poglavar Juge z italijansko filmsko divo? No, odgovor bržkone ne bo potešil razburkane domišljije. Prelepa Italijanka naj bi na Brione namreč zahajala zaradi težav z zanositvijo, ki jih niso mogli rešiti svetovni zdravniki. Na Brionih je kuhala v Titovi kuhinji in imela mir pred paparaci, mož slovenske partijke Vide Tomšič, ki je bil eden najboljših jugoslovanskih ginekologov, pa naj bi Sofiji Loren po dolgotrajnih terapijah vendarle pomagal k srečnemu materinstvu.

Tekst: Alenka Kotnik

Foto: Joco Žnidaršič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri