Tajna bratovščina moških piscev erotike

  • 12.02.2018

Moški še niso popolnoma sprejeli erotične literature, a jo vedno več moških piše ‒ in pri tem uporabljajo psevdonime.

(Foto: Tim Peacock)

Preden je Chance Carter, 36 let, napisal prodajno uspešnico Bad Boy Daddy [Poredni očka], je erotične zgodbe dve leti objavljal pod ženskim psevdonimom ‒ potem pa naj bi ga ženska pisateljica erotike obtožila zavajanja bralcev. Trdila je, da so moški, ki delujejo v tem žanru in uporabljajo ženske psevdonime, strahopetni in nemoralni. Tako je Carter privzel nov psevdonim, neizpodbitno moški, in postal zvezda. Carter pravi, da se odtlej redno pojavlja na lestvici 100 najuspešnejših samozaložniških pisateljev na Amazonu. Bad Boy Daddy se lahko pohvali z več kot 2500 ocenami in je bil en teden na vrhu Amazonovega seznama najbolje prodajanih e-knjig, izdanih v samozaložbi.

Domneva se, da imajo pri erotiki ženske raje ženske avtorice, ker moški ne razumejo, kako ustvariti dobro, spolno nabito zgodbo. Ta teorija delno temelji na dejstvu, da moški niso bralci takšnih zgodb. V raziskavi družbe Nielsen za Pisce ljubezenskih romanov Amerike leta 2014 je bilo na primer ugotovljeno, da je samo 18 odstotkov bralcev ljubezenskih romanov moških.

Ogi Ogas, digitalni nevroznanstvenik in soavtor knjige A Billion Wicked Thoughts: What the Internet Tells Us About Sexual Relationships [Milijarda porednih misli: Kaj nam internet pove o spolnih odnosih] meni, da je tako zaradi temeljnih razlik med moškimi in ženskimi možgani. »Ena največjih razlik je, da se moški možgani odzovejo na prav vsak dražljaj. Lepi joški, dve ženski, ki se poljubljata, starejše ženske,« je Ogas povedal za Time.com. »Žensko poželenje potrebuje več dražljajev ... Za moške je najpogostejša oblika [materiala za masturbiranje] 60-sekundni pornografski posnetek. Za žensko je to lahko 250-strani dolg roman ... Zgodbe so bolj fleksibilne in lahko tako ponudijo bolj raznolik nabor dražljajev.«

Carterjev razlog, da se je sprva odločil za žensko ime, je podoben razlogu J. K. Okrajšano ime pisateljice Rowling se pojavi na naslovnicah knjig o Harryju Potterju. Njen založnik je menda menil, da mladi fantje ne bodo hoteli brati knjige o mladem čarovniku, ki jo je napisala ženska. »Ženske so morale v pretežno moških žanrih stoletja uporabljati moške psevdonime, če so želele biti objavljene,« pravi LN Bey, moški avtor erotike, ki objavlja pod nevtralnim imenom. Bey in drugi moški pisci menijo, da je to edino fer. Carter pravi, da vodi 400-člansko skupino pisateljev ljubezenskih in erotičnih knjig, v kateri je pol moških in pol žensk, njihovi psevdonimi pa v 99 odstotkih zvenijo žensko.

»To je še vedno družbeno tvegan in stigmatiziran posel, za moške morda še bolj,« pravi Ben. »Veliko žensk noče brati moških avtorjev zaradi splošnega mnenja, da bo njihovo delo mizoginistično, nekakšne zgodbice v smislu ʻspravi se na kolena, prasica,ʼ brez globljega psihološkega vidika.«

Ne glede na percepcije spola pa pisci erotike o svojem delu molčijo iz različnih razlogov. Robert Fleming, ki sam sebe opiše kot prvega založnika, ki je zbral antologijo erotičnih kratkih zgodb afroameriških moških avtorjev (After Hours, [Pozne ure]), si je nadel psevdonim Cole Riley, da je vzpostavil distanco med svojim ustvarjalnim pisanjem in novinarskim delom pri časopisih The New York Times in Essence, kjer se pojavlja njegovo pravo ime. Tako kot številni drugi je tudi Fleming slučajno padel v erotične vode. Pove, da je svojo prvo službo v tem žanru dobil, potem ko je v dvigalu govoril z odgovornim urednikom Oui, revije z erotično fotografijo (včasih jo je izdajal Playboy). »Prišel sem v popolnoma nov svet,« pravi, »užival sem kot še nikoli prej.«

M. Christian, ki je bil objavljen v The Best American Erotica [Najboljša ameriška erotika], v tem žanru ustvarja, da bi si razširil obzorja. »Eksperimentiram lahko z različnimi pripovednimi tehnikami,« pravi. »Naučil sem se, da je pomembno eksperimentirati, da ne zakrkneš kot ustvarjalec ‒ ali kot oseba.« Christian psevdonima ne uporablja zato, da bi zaščitil svoj ugled. Uporablja ga preprosto zato, ker mu ni všeč njegovo pravo ime.

Carter pravi, da lažna imena pomagajo ustvariti avtorjevo blagovno znamko. »Če bi želel napisati vestern, bi nanj pripopal ime, ki zveni kavbojsko. Če ne bi imel psevdonima, bi vsak, ki bi ga zanimalo, lahko odkril tvojo celotno pisateljsko kariero. Nikogar od mojih bralcev ne zanimajo pravni eseji, ki sem jih napisal pred desetimi leti.«

Vsaj za zdaj je erotika ena od tistih nekaj industrij, pri katerih moški niso v prednosti. »Težko se je podpisati z moškim imenom na seksi roman, ko pa so police polne knjig, ki so jih napisale ženske,« pravi Carter. To je tako, kot da bi prišel s kolesom na zbor harleyjev.

TEKST Jennifer Billock
ILUSTRACIJA Tim Peacock

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri