Svet pod Jadranom je poln ladij, podmornic in avionov

  • 23.07.2015

Zgodovina plovbe po Jadranskem morju je polna brodolomov. V zadnjih sto tridesetih letih naj bi potonilo več kot tisoč petsto ladij, podmornic in avionov.

(Foto: Milan Glavina)

9 fotografij v galeriji

Ko je poleti 1914. Baron Gautsch mirno plul proti Trstu, je potnike obdajal nedoločen občutek tesnobe pred napovedano vojno. Na krovu velike potniške ladje sredi Jadrana so se počutili varno odmaknjeni od resničnosti. Naenkrat je počilo. In potem spet. Plavajoča mina avstro-ogrske vojske je raznesla ladjo svojega lastnega ladjevja. V nekaj minutah je bilo vsega konec. Na gladini so plavali predmeti s potopljene ladje in polovica potnikov. Druga polovica je odšla v modro grobnico.

Avgusta, devet desetletij let kasneje, daleč od rovinjske obale, s čolna skočimo v vodo. Medtem ko počasi tonemo v globino skozi vodno prostranstvo brez opornih točk, napeto oprezamo za dnom. Na 20 metrih prvič zaslutimo silhueto trupa Barona Gautscha. Z vsakim metrom globine postaja razbitina 84 metrov dolgega parnika razločnejša. Usedel se je na peščeno dno na 40 metrov globine.

Plavamo ob trupu in skozi okno vstopimo v nekdanje razkošne salone, od katerih so ostali samo kovinski deli. Vse je zeleno-modro (zaradi loma svetlobe v vodi izgine del barvnega spektra) in le tam, kamor posvetimo s svetilko, zažari rumena in oranžna prevleka mehkužcev, priraslih na trup. Skupaj z jatami majhnih rib, ki imajo na ladji idealno skrivališče, lebdimo nad prvo palubo. Za zabavo se spustim in sedem na ograjo, tako kot mnogi takrat, ko je ladja še plula.

V podvodnem svetu tišine si je težko predstavljati, kaj se je dogajalo na potniški ladji, ki je ob zori prve svetovne vojne prešla v službo avstro-ogrske vojske. Imela je nalogo, da v Boko Kotorsko prevaža vojake na srbsko fronto in v Trst vrača begunce iz Bosne. Zaradi napake v smeri plovbe je tistega usodnega dne parnik zapeljal v minsko polje, ki je bilo namenjeno obrambi rovinjskega pristanišča.

Več kot 150 ljudi, večinoma brezdomcev, je potonilo skupaj z ladjo. Da ne bi demoralizirali javnosti, je močno cenzuriran avstro-ogrski tisk nesrečo zamolčal. Tragedija Barona Gautscha je ena najhujših nesreč potniških ladij na Jadranu, potop k njenim razbitinam pa velja za enega najboljših potopov na Jadranu.

Zgodovina plovbe po Jadranskem morju je polna brodolomov. Neurja, pomorske bitke, pijane posadke, napake v navigaciji, plavajoča minska polja ali namerni brodolomi zaradi zavarovalniških odškodnin so poglavitni razlogi, ki so na morsko dno pospravili prenekatero ladjo. Nihče ne ve točne številke; pomanjkljive statistike govorijo o več kot 1500 hudih pomorskih nesrečah s potopitvami na Jadranu v zadnjih 130 letih.

Kakorkoli že, dno Jadranskega morja je polno vsakovrstnih razbitin, od antičnih galej, parnikov, ribiških ladij in vse do sodobnih tankerjev. Med ribami so ponesreči pristala tudi letala, na gladino se niso več vrnile podmornice. Zgodbe brodolomov in usode brodolomcev so odplaknili valovi.

Vse, kar je ostalo, so potopljene zarjavele razbitine in z algami poraščeni deli opreme in tovora. Ostanke različnih nesreč na površju raznesejo ljudje, pokrije jih prst ali kako drugače izginejo. Pod vodo vse ostane v položaju, kakor je potonilo s površja, le slana voda in morske živali počasi obžirajo predmete.

Potopljeni ostanki pomorskih nesreč so samevali vse do pred desetletjem ali dvema, ko je oprema za avtonomno potapljanje na stisnjeni zrak postala vsem dostopna. Danes si žalostne ostanke lahko ogledajo tisti, ki si nadenejo neoprensko obleko in v usta vtaknejo regulator za dihanje zraka iz jeklenk. Potopljene ladje so najbolj priljubljene točke obiskovanja rekreativnih potapljačev. Pravzaprav ne vem, zakaj; mogoče jim pogled na sledove minevanja utrjuje občutek, da so sami še vedno živi.

Večina jadranskih razbitin je seveda v hrvaških vodah. V potapljaškem centru Norik sub v Piranu so povedali, da je v slovenskih vodah vrednih ogleda le kakšnih pet potopljenih razbitin. Slovenski del Jadrana je s tridesetimi metri globine preplitev za pošten »wreck«. Leta 1945 so zavezniška letala pred Koprom bombardirala Rexsa, 268 metrov dolgo čezoceansko luksuzno potniško ladjo. Po potopitvi se je nagnila na bok in dober del trupa je ostal nad gladino plitvega morja. Bila je večja od Titanika. Razrezali so jo v petih letih in staro železo pretopili na Jesenicah.

TEKST: Dorotea Verša
FOTO: Milan Glavina

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri