Stoletje oblin

  • 28.11.2007

»Vzamem eno samo potezo ženskega telesa in si predstavljam, da jo obdaja stavba,« pripoveduje brazilski arhitekt Oscar Niemeyer, ki s svojimi deli že 70 let bega svet. Z mojstrom, ki je ustvaril tako sedež Organizacije združenih narodov v New Yorku kot (tedaj) novo prestolnico Brazilije, smo se pogovarjali malodane na predvečer njegovega stotega rojstnega dne, ki ga praznuje te dni.

(Foto: Morten Andersen, www.mortenphoto.com)

16 fotografij v galeriji

Oscarja Niemeyerja navdihujejo ženske. Njegove pisarniške stene so okrašene s preprostimi, žgečkljivimi skicami, ki so tu čislane kot čista inspiracija. Še danes je Niemeyer, ki 15. decembra praznuje svoj stoti rojstni dan, deloholik. Vsak dan ob 9.30 pride delat, tudi v soboto.

V šesto nadstropje se pripelje z majavim dvigalom in vstopi v luksuzen paradiž, kjer ustvarja že zadnjih 67 let. Razgled iz njegove pisarne obsega obli vrh gore Corcovado, na kateri stoji znameniti Kristus, zaobljeno obalo Copacabane in na tisoče v bikinije napravljenih deklet, ki so po pesku posejane kot bombončki. Tiste, ki se tam doli sončijo, so od tod videti kakor gole – kar ni daleč od resnice.

Krivulje gora, rek in žensk

Zaobljenost bokov, vroče razkrečena stegna ali popolna 'baročna zadnjica' so za Niemeyerja zametek oblike zgradb, ki združujejo brazilsko senzualnost in večtonske bloke armiranega betona. »Vzamem eno samo potezo ženskega telesa in si predstav­ljam, da jo obdaja stavba,« pravi. Med njegovimi deli sta tudi sedež Združenih narodov v New Yorku in Brasilia, prestolnica Brazilije, s katero naj bi, kot mu je v 50–tih zadala brazilska vlada, svojo državo v vsem razkošju predstavil preostalemu svetu.

Danes, pol stoletja kasneje, so zaobljeni stebri Brasilie in njena vesoljski ladji podobna katedrala čisto pretiravanje; videti so nekako tuji, a vendar hkrati skrivnostno provokativni. »Ne privlačijo me ravne linije, trde in neprožne,« pravi Niemeyer, »privlačijo me valujoče senzualne krivulje, ki jih najdem v gorah svoje dežele, v vijugah njenih rek, v telesu ljubljene ženske.«

»Ljudje so pravili, da je nor, ekscentričen in da se ne ukvarja s pomembnimi problemi. Pravzaprav pa je nezemeljsko bitje, nekakšen potnik skozi čas,« Niemeyerja označi tanzanijski arhitekt David David Adjaye, ki ga hvalijo kot enega najvidnejših mladih afriških arhitektov. »Niemeyer je začel oblikovati že mlad in lahko je videl, kako sta njegova moč in znanje vplivala na cele rodove. Večina arhitektov nima tega privilegija.«

Niemeyer je zadnjih sedem desetletij pretresal svetovno arhitekturno dogajanje s svojim strastnim prepričanjem, da so pravi koti in ostri robovi sramota za vse naravno na tem svetu. Opisujejo ga kot moža, ki je »obrnil hrbet pravim kotom«, in hvalijo kot človeka, ki je lastnoročno spremenil armirani beton v umetnost. Niemeyer je legenda med mladimi arhitekti, šik dizajnerji in skoraj vsemi izmed 190 milijonov svojih sodržavljanov, Brazilcev. Njegovi talenti presegajo meje arhitekture – oblikoval je tudi pohištvo, poučeval filozofijo in potoval po svetu.

»Če pogledate Oscarjeve stavbe in čas, v katerem so bile zgrajene, je njegov radikalni dosežek predvsem v tem, kako sestavi strukturo, formo in površino. Poglejte najbolj razširjene fotografije iz tistega časa in videli boste, da je Oscar vedno imel ideje, ki so postale sprejemljive šele čez 30 let. Pionir je in radi mu sledimo,« pravi Adjaye, ki sicer živi v Londonu. »Poglejte te neverjetne stebre, vse je razgibano. Ko je to ustvarjal, je bilo to povsem novo. Ironično je, da je danes bolj sprejet kot kdaj prej.«

Mavzolej za Busha

Niemeyer ima uradne ure vsako jutro. Vsakdo ga lahko obišče in v njegovi čakalnici je sedelo že nemalo zvenečih imen, tudi Fidel Castro. Pri skoraj 100 letih je Niemeyer v poslu dlje od svojih kolegov in celo dlje od marsikatere njihove stavbe. Lani se je celo oženil z Vero Lucio Cabreiro, svojo 60-letno tajnico, ki je tako 39 let mlajša od svojega energičnega moža.

Na začetku najinega pogovora se je udobno namestil v svoj stari leseni stol: »Dolgo v noč sem se pogovarjal s Hugom Chavezom o Simonu Bolivarju in se odločil, da ga bom presenetil z darilom – in tako sem storil: zjutraj sem mu podaril načrte.« Še isti dan, ko je spoznal Chaveza, je začel Niemeyer čečkati, risati in snovati spomenik, s katerim bi pomagal tovarišu Chavezu v njegovi brezkončni (retorični) vojni z Washingtonom. V 24 urah je ustvaril načrte za sto metrov dolg spomenik južnoameriškemu osvoboditelju Simonu Bolivarju, Chavezovemu junaku.

Spomenik je obsekan kot orjaška raketna izstrelitvena rampa, usmerjena proti severu, kjer leži Washington. Obdaja ga pot, ki se spiralno vije čez jezerce, veliko kot mestna četrt. Ne, vse skupaj res ni ravno subtilno. »To je svarilo Bushu,« pojasni Niemeyer. »Podaril sem ga Chavezu, nato pa pozabil nanj.«

Ubirajara Brito, Niemeyerjev sodelavec še iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, kadi in z Niemeyerjem preverja neke načrte, ko ga povprašam o čisto zadnjih Niemeyerjevih projektih. »Gre za šole,« pove Brito. »Oscar načrtuje na stotine šol; predstavlja si, da gre za revolucionaren pristop k izobraževanju.« Brito še pojasni, kaj da mnogi pogrešajo, ko gledajo Niemeyerjeve futuristične oblike – družbeno angažiranost v zaledju umetnosti.

Povprašam ga, kakšno darilo bi Niemeyer utegnil podariti Georgeu Bushu. Pogleda me, kot da sem nor. »Georgeu Bushu? Zgradba za Busha?!? Oscar tega ne bi naredil!« Nato se mu v očeh prebudi iskrica in obraz se mu razleze nasmeh. »Verjetno pa bi mu z veseljem naredil mavzolej.«

Od gonoreje do finala

Oscar Ribeiro de Almeida de Niemeyer Soares je bil rojen v Riu de Janeiru leta 1907, ko je bila najvišja zgradba v Londonu katedrala svetega Pavla, najvišja na svetu pa Eifflov stolp. Že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja je mladi Niemeyer pokazal svoj talent. Pravzaprav oba svoja talenta – za ženske in za skiciranje česarkoli, kar mu je padlo na pamet, v enostavnih, enovitih potezah, mojstrsko v senzualni preprostosti.

Kot najstnika ga je stric zalotil pri zaljub­ljenem pogledovanju za lepimi Brazilkami in ga odpeljal v bordel, kjer je začel 'tisto svojo drugo kariero'. »Nakopal sem si gonorejo,« se je pohvalil v avtobiografiji, »zdravnik pa mi je predpisal zdravilo, zaradi katerega sem lahko sošolce navduševal, ko sem scal modro.«

Po diplomi na umetnostni akademiji v Riu leta 1934 je bil Niemeyer obubožan, vendar je zavračal ponudbe velikih podjetij in raje delal brezplačno z Luciom Costo, kar je oba zaznamovalo za vse življenje. Costa, veteran brazilske arhitekture, je imel zveze pri poslovnih in političnih pomembnežih, Niemeyer pa radikalno novo vizijo – čutne krivulje, trdo delo, ženske. »Lucio Costa je bil dizajner, Niemeyer pa elegantni maestro,« pravi Adjaye. »Bil je kot Maradona v nogometni ekipi.«

»Pogosto smo bili zelo zaposleni in noč za nočjo smo ostajali pri risalnih deskah vse do jutra,« je Niemeyer zapisal v avtobiografiji Krivulje časa, v kateri ne manjka hvale na račun brazilskih bordelov. »Noči so se samo stopnjevale – od spogledovanja pa do objemanja, vse do neizogibnega orgiastičnega finala.«

Leta 1939 je Niemeyer pomagal snovati brazilski paviljon, ki je bil na Svetovni razstavi v New Yorku nagrajen. Njegova vred­nost je tedaj bliskovito zrasla. Niemeyer je bil mlad in nadarjen, Brazilija pa je hrepenela po napredku. In – kar je najpomembneje – bil je vihrav, željan razbijati konvencije in prikazovati genialnost tretjega sveta.

A trajalo je še precej let, da je Oscar Niemeyer svetu razkril svojo mojstrovino – Brasilio, prestolnico Brazilije.

Konec petdesetih let je brazilski predsednik Juscelino Kubitschek izpolnil stoletne brazilske sanje – prestolnico je iz Ria de Janeira oznanil premestiti v novo, neodvisno prestolnico Brasilio. »Napredek petdesetih let v petih letih,« se je glasil Kubitschkov slogan, Brasilia pa so bile divje sanje, s katerimi so socialistični raj ukoreninili v srce niča, na stotine kilometrov stran od avtocest in železnic. Brasilio sta 'naredila' Costa in Niemeyer. Costa je zasnoval urbanistični načrt idealnega mesta, Niemeyer je snoval zgradbe – med letoma 1955 in 1958 je izdelal načrte za predsedniško palačo, kongres, ministrstvo za pravosodje in katedralo.

»Ko vstopite v te javne prostore, so to izjemna doživetja. Izzivam vse, naj se skušajo upreti osuplosti, ki jih bo prevzela,« pravi Julia Peyton-Jones, vodja galerije Serpentine v Hyde Parku, edini opazni stavbi, ki jo je Niemeyer zasnoval v Veliki Britaniji. »Njegov prispevek k arhitekturi 20. in 21. stoletja je izjemen. Vizionar je. Zgradbe v Brasilii so bile v tistem času pi­onirska dela in danes veljajo za mojstrovine.« Enotno uporabljajo masivne armiranobetonske loke, krivulje, ki še danes veljajo za futuristične. Katedrala se praktično dviguje iz zemlje kot vulkan, kot futuristična ladja, ki želi vernike zapeljati na zadnjo veličastno vožnjo.

»Izognil sem se običajni rešitvi tradici­onalnih in temačnih katedral, ki spominjajo na greh,« je Niemeyer povedal na predavanju leta 1955. »Nasprotno, vhod sem ohranil temačen, notranjost pa naredil svetlo in lahko. Vsebuje barvna steklena okna, ki se ozirajo navzgor, v večnost.«

Po inavguraciji Brasilie je Niemeyer zagnal Módulo, brazilsko arhitekturno revijo, ki jo je videl kot odskočno desko za revolucijo na področju brazilskega dizajna in arhitekture. Vojaški puč leta 1964 je te sanje uničil, saj so uredništvo Módula izropali, Niemeyerja pa zasliševali tako dolgo, da se je samoizgnal v Pariz, kjer je živel od leta 1965 do 1975.

Izgon je dal Niemeyerju bistveno večje občinstvo – svoja dela je razpršil vse od Alžirije do Milana. Njegova zasnova sedeža francoske komunistične partije iz leta 1965 še danes velja za slogovno mojstrovino. V Milanu je Niemeyer oblikoval uredništvo založbe Mondadori, kjer je pet nadstropij obesil pod strop, neenake stebre pa po fasadi razmetal kot glasbene note.

Nato je nekoliko zastal – od leta 1970 do 1990 so njegovi najopaznejši dosežki pobirali arhitekturne nagrade po vsem svetu, tudi Pritzkerjevo nagrado leta 1988 v ZDA. Vrnil se je leta 1991 – njegov muzej sodobne umetnosti v mestu Niteroi je bil glasnik klasične Niemeyerjeve zbirke krivulj. Museu de Arte ContemporČnea de Niterói je kot leteči krožnik nad polotokom z lepim pogledom na Rio de Janeiro.

Komunist do konca

Danes Niemeyer vidi čedalje slabše, telo se ne odziva več tako dobro na ukaze možganov, a ko govori, maha z rokami in v zrak riše zgradbe, ko pojasnjuje – z razprostrtimi gibi – strast, ki mu daje energijo. »Želim, da bi ljudje uživali v občutenju življenja. Beda in nasilje sta sovražnika – z njima se spopadam!« Ko govori o politiki, postane bojevit – s prevajalcem se prepira tudi zaradi posameznih besed, nasmehne se, ko dokaže svoj prav, pri tem pa kadi majhne cigare. »Kapitalizem moramo spremeniti, ta režim nasilja, moči in vojne. Preziram ga. Izhajam iz tradicionalne katoliške družine, kjer na steni visi slika papeža. A ko sem šel v svet, sem videl toliko krivic, da sem postal komunist.«

Čeprav Lenina in Castra še vedno čisla kot junaka, se naslaja, ker je odpadnik. »Bil sem v Moskvi in poklicali so me na univerzo ter vprašali: »Niemeyer, kaj meniš o ruski arhitekturi?« Odvrnil sem: »Strinjam se z vašo politiko, a o vaši arhitekturi ne morem reči ene same lepe besede. Ta stavba je zanič. Stebri so predebeli in preblizu skupaj.« Osuplo so me pogledali: »Tega vendar ne smeš reči!« Odgovoril sem jim: »Sami ste vprašali!«

Steklenica francoskega rdečega vina čaka, da jo pozneje odpreva. V platnenih hlačah z naramnicami in beli srajci je videti odlično. Povsem sproščen je in sprašuje prav toliko, kot odgovarja. Pri tem se mu oči iskrijo: »Še vedno razmišljam kot mlad človek, kot da sem star 30 let. Starosti se ne bom nikoli vdal!«

Tekst: Jonathan Franklin

Foto: Morten Andersen, www.mortenphoto.com

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri