Ste že slišali za helikom, starodavni inštrument?

  • 18.03.2016

Brez skrbi, tudi nam se ni sanjalo o tem nenavadnem glasbilu, dokler nismo spoznali in slišali Jerneja Oberžana. Visokorasli mladenič, ki šteje šele četrt stoletja, je namreč edini profesionalni igralec helikona na svetu.

Za to ima veliko zaslug njegov profesor, priznani slovenski skladatelj, profesor in glasbenik Igor Krivokapič, ki se je odločil te veličastne, a popolnoma pozabljene in skorajda opuš­čene inštrumente obuditi od mrtvih ter jim dati veljavo, ki si jo zaslužijo.

Ob tehnični podpori nemške tovarne Melton Meinl, združene v mednarodno Buffet Group, je na lastno iniciativo razvil celotno družino helikonov. Gre za prvo novo družino glasbil, narejeno v tem tisočletju, in hkrati edino družino trobil, kjer so vsi njeni predstavniki zgrajeni dosledno po enakih proporcih. Impresivno, kajne?

Jernej OberžanHelikonova zgodovina

Prva trobila so bila preprosta glasbila, narejena iz živalskih rogov ali oklov, na katere se je lahko igralo le določene tone oziroma tone tako imenovanega alikvotnega niza (tiste, ki so sozveneči z osnovnim tonom). Pri drugih glasbilih se je lahko igralo vse tone, od trobil pa so imele to možnost najprej le pozavne. Preostalim trobilom je to omogočila iznajdba ventilov na začetku 19. stoletja. Prvi helikon se je tako pojavil okrog leta 1850 v Rusiji. Osnovni namen razvoja helikona je bil za uporabo v konjeniških pihalnih orkestrih velikih cesarstev. Glasbenik si ga je lahko nadel na ramo in ga igral, medtem ko je jahal konja ter z drugo roko držal uzde.

Takšen konjeniški pihalni orkester je vse do današnjih dni ohranila le Fran­cija, pa čeprav ni več cesarstvo, v svoji Republikanski gardi (Garde républicaine), ki na 14. julija ob državnem prazniku paradira po Elizejskih poljanah tudi s helikoni čez ramo. Vsesplošna uporaba teh vizualno atraktivnih inštrumentov se ni nikoli množično razmahnila in kmalu je njihova priljubljenost zamrla, vanje so pihali le še vaški nastopači in lokalni posebneži. Kot pripoveduje Igor Krivokapič, so kasneje »helikone igrali zapiti debeli moški z zavihanimi brki brez smisla za glasbo, in sicer so jih po navadi igrali tako, da so jih še malo ukrivili in so bili videti kot bazooke.

To lahko zveni zelo grdo in zelo naglas. Prav zaradi načina njihovega igranja je prišlo do marginalizacije helikona, ki je tako postal nekaj družbeno nezaželenega, na trenutke celo vulgarnega in vsekakor izobčenega. Večino preostalih, sicer povsem uporabnih inštrumentov so zato zavrgli ali obesili na stene in vanje montirali žarnice, ogrom­no jih je končalo za okras.«

Obuditev helikona

Razvoj helikona se je ustavil in približ­no 70 let se na tem področju ni zgodilo nič novega. Njegova intenzivna obuditev se je začela pred desetimi leti na pobudo Igorja Krivokapiča. »Študiral sem za poklicnega simfoničnega orkestrskega tubista, in ko sem pomagal raznim orkestrom po Sloveniji, sem naokrog videl ležati te inštrumente. Ker sem radoveden človek, si nisem mogel kaj, da jih ne bi poskusil igrati. Takoj sem začutil, da je njihov zvok boljši kot pri običajni koncertni tubi, hkrati jih je mogoče igrati s precejšnjo lahkoto in zvenijo zelo plemenito. Vsa zgodba pa se je zares začela z enim inštrumentom, ki smo ga leta 2001 našli v 'totenkamri' pokopališča Trbov­lje, ko sem na povabilo Delavske godbe Trbovlje tam poučeval njihove učence. To je bil star cesarski bas, češke izdelave znane firme V. F. Červený.

Takrat sem vzel pot pod noge in se odpravil do tega podjetja, ki obstaja še danes, s ponudbo, da bi te inštrumente spet začeli izdelovati. Žal sem naletel na gluha ušesa, z obrazložitvijo, da je uresničitev moje ideje in vizije tehnično nemogoča. Potem je leta 2003 prišlo do izvedbe moje prve simfonije v Ljub­ljani. Za to priložnost sem v simfoničnem orkestru predvidel helikone, tiste velike. Ker sem želel, da bi jih igrali res izvrstni glasbeniki, saj je bilo le to jamstvo, da bodo helikoni res vrhunsko zveneli, sem izvajalce poiskal na Češkem. Simfonija je bila izvedena z velikim uspehom in naslednje leto sem že imel prezentacijo helikona s svojim takratnim najboljšim učencem Blažem Umekom v Budimpešti, kjer je bila svetovna konferenca tubistov in eufonistov ITEC pod okriljem Svetovnega mednarodnega združenja tubistov in eufonistov ITEA. Dogodek je potekal na Lisztovi akademiji sredi Budimpešte in na predstavitev helikona je prišlo ogromno ljudi, tako solistov, umetnikov, profesorjev kot tudi izdelovalcev inštrumentov.

Takrat sem spoznal gospoda Gerharda Meinla, lastnika in vodjo podjetja Wenzel Meinl GmbH, ki izhaja iz znane glasbene družine Meinlov, pa sem šel do njega s predlogom, da bi v proporcih tega inštrumenta naredili kar celo glasbeno družino, od najmanjšega do največjega. Predvsem z namenom, da bi bila vsa glasbila narejena konsistentno in bi torej zvenela enako dobro. Po trenutku začudenja in tišine je gospod Meinl rekel: 'Zakaj pa ne, poskusimo.' In smo začeli. Novembra 2004 sem prišel na prvi sestanek v Geretsried blizu Münchna, kjer sem spoznal gospoda Ferdinanda Kleinschmidta, takrat vodjo razvojnega oddelka v tovarni. Ta je projekt takoj vzel za svojega, in ko sem naslednjič prišel čez pol leta v tovarno, so po moji skoraj otroški skici že izdelali prvi prototip, najmanjši sopran. Sčasoma, ko se je stvar razvijala, smo dognali, da ta oblika tako dobro deluje in zveni zato, ker je oblikovana čisto po načelu zlatega reza in Fibonaccijevi krivulji. Prej nikoli nisem zares verjel v te zadeve, da na primer obstaja božansko razmerje oziroma zlati rez, potem pa smo izdelali tenorski helikon, ki je četrti največji. Najprej smo naredili raven prototip, podoben švicarskim alpskim rogovom, ki pa ni nič kaj preveč dobro zvenel. Ko pa smo ga ukrivili v 'pravo' obliko zlatega reza, je nastal inštrument s krasnim zvokom.«

Helikom

Jernej Oberžan – edini profesionalni igralec helikona na svetu

Jernej Oberžan je eden od izjemnih mladih talentov in nanj je Igor uspešno prenesel svojo strast do helikonov. Jernej se je po srednji šoli podal v Hannover na HMTM (Hochschule für Musik, Theater und Medien Hannover), saj je tam največji razred za tubo v svetovnem merilu, ki ga poučuje profesor Jens Bjorn-Larsen, eden najbolj iskanih pedagogov in solistov na svetu. »Jernej je eden mojih učencev z izjemno močno mentalno kondicijo, ki mu je omogočila veliko uspešnega, kakovostnega dela in s tem tudi velik napredek. Po srednji šoli je šel samoinici­ativno do izjemno cenjenega profesorja Larsena na glasbeno šolo v Hannover, mu zaigral in ga prepričal, da ga je sprejel v to zelo konservativno glasbeno okolje. Profesor se je zanj resnično zelo zavzel in to, da Jernej tam študira helikon, je pravi mali čudež,« Jernejevo pot opiše Igor Krivokapič. Jernej doda: »Profesorja Jensa sem spoznal na seminarju za trobila v Hamellburgu v Nemčiji in želel sem si obiskovati njegove ure. Za študiranje na glasbeni šoli v Hannovru moraš sicer narediti sprejemne izpite iz glavnega inštrumenta, teorije, sol­feggia in klavirja. Tudi ko vse to uspešno opraviš, še nimaš zajamčenega mesta v razredu, saj je število študentov, ki jih lahko vzame posamezni profesor, vsako leto različno. A mene to ni odvrnilo od poskusa, ki je bil torej uspešen, v razredu nas je sedaj povprečno 12.« Jernej je v svoji karieri osvojil že več nagrad in priznanj, med drugim leta 2014 in 2011 1. nagrado TEMSIG (tekmovanje mladih slovenskih glasbenikov), leta 2010 zlato plaketo Svirel na mednarodnem tekmovanju v Štanjelu, 2007 in 2006 1. nagrado na mednarodnem tekmovanju v Novem Sadu. Njegovi pomembnejši nastopi so bili leta 2015 Solo z Orkestrom slovenske policije, leta 2014 Recital (samostojni koncert) v Rus­kem centru znanosti in kulture v Ljubljani pod okriljem Glasbene mladine Ljubljanske, leta 2013 Recital v Granji de Rocamora v Španiji in solo s študentskim orkestrom v lat­vijski Liepaji, leta 2011 krstni koncert z ansamblom Protho Nucleus v Kinu Šiška in Recital v Klubu Cankarjevega doma pod okriljem Glasbene mladine Ljubljanske, leta 2008 Recital v Cincinnatiju v ZDA na ITEC (International Tuba Euphonium Conference), kjer je s predstavitvijo helikonov pod vodstvom Igorja Krivokapiča nastopil kot najmlajši umetnik.

Helikom

O načrtih za prihodnost pravi, da bo »letošnje šolsko leto zelo polno in zanimivo. V letu 2016 imam tri velika tekmovanja, zaključni recital za magisterij in kar nekaj koncertov doma in v tujini. V začetku novega leta bo izdana solo skladba, ki sem jo posnel s Policijskim orkestrom, pripravljam pa tudi serijo koncertov, ki so predvideni za jesen 2016.« Srečno!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri