Srednji svet na koncu planeta

  • 24.02.2008

Jasno, tudi na Novi Zelandiji velja na glavo obrnjena logika južne hemisfere. Vozijo po levi, imajo enosmerne mostove, zamenjane letne čase, goreče navijajo na tekmah ragbija pa še popolni tujci te prijazno pozdravijo na ulici kot starega znanca. Dobrodošli, welcome, na Novi Zelandiji, domovini adrenalinskih športov in hobitov, ki so z Gospodarjem prstanov obnoreli svet!

(Foto: Ivana Krešić)

17 fotografij v galeriji

Ta z enajst oskarji nagrajena filmska uspešnica novozelandskega režiserja Petra Jacksona je nedvomno prispevala k večji prepoznavnosti otoške države, ki je ena najbolj izoliranih na planetu – s povsem samosvojim podnebjem, zgodovino in značajem. Najbrž vam je znano, da leži Nova Zelandija v bližini mogočne Avstralije, da se jim blede od številnih ovac, da poznajo več različnih pomenov besede kiwi in da se tam rojevajo junaki formata sira Edmunda Hillaryja, prvega osvajalca Everesta.

Še več, že drugo leto zapored se Nova Zelandija ponaša z nazivom najbolj vročega popotniškega cilja, ki ga podeljuje Lonely Planet. Ali pretopljeno v številke: kar 2,1 milijona popotnikov je lani obiskalo Aotearoo, deželo dolgega belega oblaka, kot ji pravijo Maori. Kaj še čakate?

Za vsakogar nekaj

Kljub vsem pripravam in izčrpnim načrtom obiskovalec skoraj poklekne pred raznovrstnimi možnostmi, ki so mu na voljo na Novi Zelandiji. Ljubitelji narave boste očarani nad slikovito in kontrastno pokrajino, ki jo zaznamujejo visoke gore in vulkani, osvežijo jezera ter deroče reke in polepšajo peščene plaže in fjordi s tropsko vegetacijo. Lepši od obeh je po mnenju mnogih večji in manj naseljen južni otok, ki pa ima le eno napako, in sicer vreme na zahodni obali, kjer pa se na srečo ni treba dolgo zadrževati.

Prav zaradi izoliranosti so se na Novi Zelandiji razvile nenavadne živalske vrste, med njimi tudi neleteči ptiči, katerih najbolj impresiven predstavnik, moa, je že iztrebljen. Sicer pa je maskota Nove Zelandije prizemljeni kiwi, plašen nočni ptiček, ki ga je v njegovem naravnem okolju nemogoče izslediti, je pa zato toliko bolj nezgrešljiv na vsemogočih spominkih, ki so tod naprodaj.

Je pa še vedno dovolj drugih zanimivih živalic, ki jih v Sloveniji ne boste zasledili. Gotovo je eno od prijetnejših presenečenj, ko se na peščeni plaži nekje na južnem otoku skoraj spotakneš ob morskega leva, ki kot pripadnik zaščitene vrste lenari na obali in stoično prenaša mimoidoče radovedneže. Poznate najpogostejšo fotografijo kitov, ko iz morja moli le ogromna zadnja plavut? Na Novi Zelandiji jih definitivno ne boste mogli zgrešiti. Pa tudi ne delfinov, s katerimi je zelo priljubljeno plavati v oceanu.

Južni otok ne slovi samo po obilju naravnih znamenitosti, temveč tudi po adrenalinski prestolnici Queenstownu, kjer se za vsakogar najde pravi odmerek akcije. Nova Zelandija je zibelka mnogih adrenalinskih športov; nekateri, kot sta skok z elastiko in zorbing, so prav dobro znani tudi v Sloveniji. Kako tod tudi bolj omahljive hitro prepričajo, da se odločijo za svojo adrenalinsko izkušnjo, sem izkusila na lastni koži. Zelo dobro zastavljen filmček o skoku z elastiko (šolski primer učinkovitega oglasa) pri AJ Hackettu mi je popolnoma opral možgane, da sem še isto minuto rezervirala skok z Nevisa, s svojimi 134 metri najvišjega bungyja na Novi Zelandiji!

AJ Hackett je podjetje, ki nosi ime pionirja komercialnega skoka z elastiko, rojenega Novozelandčana, ki je s svojimi podvigi v osemdesetih vzbudil pozornost svetovne javnosti (skočil je tudi z Eifflovega stolpa), v tem tisočletju pa postavil še višinski rekord s skokom iz helikopterja. Dejstvo, da je tip še vedno živ, pa nima kakšnega posebno pomirjevalnega vpliva, ko tako ob desetih zjutraj sediš na avtobusu, ki pelje v Nevis (do tod je iz Queenstowna 40 minut vožnje), skupaj s še dvajsetimi zanesenjaki, ki smo vso pot vztrajno molčali in ob spremljavi hreščeče glasbe še enkrat vsak zase premlevali svojo »usodno« odločitev.

Na razgledni točki, od koder se dobro vidi skakalna platforma, ki visi, obešena na dolge kable, visoko nad sotesko, so nam še enkrat ponudili možnost, da si premislimo. A ne – čeprav zdaj že neznosno vznemirjeni in na robu bruhanja smo vsi ostali pri svoji odločitvi. Od tod je vse teklo neverjetno hitro in po dobro utečenem postopku. Vse zato, da imaš – seveda – čim manj časa za razmišljanje o skoku.

Navodila so jasna: najdi drevo na nasprotnem bregu, zazri se vanj in ob odštevanju skoči na glavo z razširjenimi rokami. Zveni zelo enostavno. Dokler nisi sam na vrsti. In dokler tebe ne obliva ledeno mrzel pot, ko se končno z zvezanimi nogami, pripet na elastiko, znajdeš na robu odskočišča.

Čeprav so mi iskreno odsvetovali gledati navzdol, si preprosto nisem mogla pomagati, da ne bi gledala, kod stopam. Kljub temu, da so me držali za pasove in da sem bila tako ali tako namenjena nekam tja dol, sem se bala, da mi bo spodrsnilo, hkrati pa sem skušala hoditi s prsti malo čez rob, ker je tako menda laže odskočiti.

Še ponarejen nasmeh v fotoaparat za spomin na hude čase (heh), za katerega mi je bilo tisti trenutek prav malo mar. Kljub silni grozi in strahu sem se med odštevanjem od pet do ena že kar na tri pognala na glavo, da si ne bi slučajno premislila in da bi bilo vsega čim prej konec. Neverjetno, zadnjo tisočinko sekunde sem celo posvetila misli na to, kako bi čim lepše odskočila. Saj veste, ženske in stil … Skoke so pač snemali in zdaj si lahko svojega doma vrtim po mili volji.

Padala sem dooolgih osem sekund. Ko sem nato začutila sunek napete elastike, sem vedela, da sem preživela. Bilo me je eno samo čisto, nepopisno veselje. Koga briga tistih nekaj let, ki sem jih izgubila zaradi stresa!

Eden od udeležencev je po tem, ko se nam je na trdni zemlji razvezal jezik, priznal, da je sicer preživel Nevis, ne verjame pa, da bo preživel, ko bo to povedal svoji mami. In smo se prvič tisti dan od srca nasmejali.

Vina in iger

Kljub množici športnih aktivnosti, denimo deskanja, skokov s padalom, veslanja v kajakih po morju, raftinga na divjih rekah, pohodov na ledenike itd., ki poleg bungy jumpinga kar kličejo k udeležbi, Nova Zelandija ni samo dežela po meri avanturistov. Potovanje po južnem otoku ni nič brez postanka v največji in najbolj znani vinorodni regiji Marlborough County, kjer je doma odličen sauvignon blanc. V okrožju mrgoli vinskih kleti, kar je kot nalašč za žejne popotnike. Nas je zaneslo v Hunter’s Wine, ugledno vinarsko hišo, kjer smo se na izčrpni degustaciji – med katero se nas je prijela prijetna omotičnost in zgovornost - dobro seznanili z belimi vini, značilnimi za južni otok. Poleg razvpitega sauvignon blanca sta nas navdušila chardonnay in pinot noir. Seveda crkljanje z dobrim vinom ni ekskluzivno vezano na južni otok. Če na južnem kraljujejo bela vina, na severnem ne manjka odličnih rdečih vin, merlota ali cabernet sauvignona.

V okolici večmilijonskega Aucklanda na severnem otoku si je izborilo svojo mesto pod soncem tudi nekaj vinarjev dalmatinskega rodu, katerih stari očetje veljajo za pionirje vinarske tradicije Nove Zelandije. Kar povprašajte po Babichih!

Sicer pa je Auckland v svetovnem merilu veliko bolj kot po vinih znan po svoji enkratni legi in zmernem podnebju, ki omogoča daljšo jadralno sezono kot v Evropi ali Severni Ameriki. Varna pristanišča in množica manjših otočkov so raj za jadralske navdušence, Auckland pa si je prislužil vzdevek »mesto jader«. Tudi popolni jadralski analfabeti so osupli nad vrhunskim razgledom, ki se ponuja z Auckland Harbour Bridga proti centru mesta: gozd strumnih sijočih belih jamborov, ki do zadnjega kotička zapolnijo impresivno marino Westhaven, se nežno pozibava z blagim vetričem.

Danes miren pristan je še lani dodobra razburkala dirka za prestižno trofejo America’s Cup, ki so jo branili Novozelandčani. Trofeje sicer niso obdržali, so pa v zmagovalni švicarski ekipi imeli največjo vlogo prav uveljavljeni novozelandski jadralci, kar je povzročilo precej mešane občutke in celo izlive nestrpnosti pri bolj patriotskih navijačih. Vsi največji zaljubljenci v tekmovalno jadranje, ki so že v neštetih različicah do zadnje podrobnosti sanjarili o svoji zmagovalni vlogi na kateri od etap America’s Cupa, pa se lahko naužijejo svojih pet minut slave na nekajurnem jadranju z NZL40 ali NZL41, tekmovalnimi jadrnicami, ki sta bili zgrajeni za America’s Cup leta 1995 v San Diegu.

Nekoč so bili bojevniki

Maui Tiki-tiki-a-taranga je pregovoril svoje brate, da so ujeli sonce, ki je po njihovem mnenju preveč hitelo čez nebo, in ga pretepli, da je lahko samo še žalostno šepalo, in od takrat je bil dan daljši. Pa ste mislili, da je Rdeča kapica nasilna pravljica! No, podobnih legend o navihanem in neustrašnem Mauiju, ki je na trnek iz babičine čeljusti ujel in potegnil iz morja severni otok (ta po obliki dejansko spominja na ribo), je kar nekaj in so le manjši del bogatega maorskega ustnega izročila, na katero naletiš na vsakem koraku.

Po legendi je bil prvi človek na Novi Zelandiji Kupe, ki je pred približno tisoč leti s kanujem pristal nekje na vrhu severnega otoka in presenetljivo preživel pot nazaj do Hawaikiija (svoje pradomovine), da je lahko povedal o svojem velikem odkritju. Njegova žena je poimenovala novo deželo Aotearoa. Nekoliko pozneje, bilo naj bi okoli leta 1300, so se na otok naselile prve večje skupine Maorov.

Tetovirani bojevniki so zbujali strah naključnih obiskovalcev in tudi nizozemski raziskovalec Abel Tasman, ki je leta 1642 odkril novo deželo, jo je zaradi spopada z Maori, v katerem je izgubil nekaj članov posadke, hitro popihal novim dogodivščinam naproti. Vse do devetnajstega stoletja so Maori poznali le bele lovce na kite in tjulnje ter misijonarje. Zaradi vse večjega zanimanja za njihovo zemljo, ki so si jo želeli prilastiti Francozi, so se nekateri maorski poglavarji odločili leta 1840 podpisati sporazum z angleško krono. Ta je še danes predmet sporov med belimi in starimi priseljenci Nove Zelandije.

O življenju sodobnih Maorov lahko nekaj izveš iz filmov, kot sta Nekoč so bili bojevniki in Jezdec kitov, za katera se zdi Novozelandcem dokaj samoumevno, da jih poznaš. Velika večina popotnikov spozna zgodovino Maorov v muzejih in si ogleda privlačne maorske predstave, na primer v Rotorui. Tudi moja izkušnja je bila bolj površinska, čeprav smo eno noč preživeli v hiši starejšega Maora Uncle Boya, ki je poskrbel za tradicionalno maorsko hrano, hangi, ki jo skuhajo v zemlji, in predstavo lokalnega plemena v intimni atmosferi svoje dnevne sobe. Najbolj me je navdušil Richard, odličen maorski vodič po sodobnem muzeju Te Papa v Wellingtonu, ki presenetljivo ve, v katerem delu Evrope leži Slovenija.

Zanimivo je, da Maori niso en narod, temveč štejejo več plemen. Richard je o svojem plemenu povedal, da so bili eni prvih, ki so od belcev odkupili strelno orožje, s katerim so napadali druga plemena, zato Richard še danes včasih občuti, kako nepriljubljeni so njegovi predniki, ko na maorskih srečanjih pove, od kod izvira. Sicer pa Maori zelo spoštujejo svoje prednike. Tako ima vsaka maorska vas posebno hišo za srečevanje, Wharenui, ki ponazarja telo prednika njihovega plemena in v kateri so rezbarije figur, ki pričajo o zgodovini plemena. Nemalokrat se zgodi, da se posamezniki, navdušeni nad maorskimi motivi rezbarij in tatujev, še sami odločijo za tatu kot trajen spomin na potovanje. Zelo lep primerek maorskega tatuja krasi denimo roko angleškega pevca Robbieja Williamsa.

Še dobro, da se lahko, izčrpani od vseh aktivnosti, brezplačno naužijete miru in potopite v spokojnost ob pogledu na širne pašnike in črede ovac, ki jih nikoli ne zmanjka. Seveda, ko pa jih je kar 45 milijonov!

Kdaj in kako tja?

Na Novi Zelandiji je najtopleje, ko je pri nas zima in grize mraz. Da bi se izognili gneči ob šolskih počitnicah, je najbolje, da se tja odpravite konec januarja ali februarja. Za spodoben ogled Nove Zelandije si utrgajte več kot dva tedna (že sama pot tja in nazaj pobere več kot dva dneva). Na Novo Zelandijo leti kar nekaj letalskih družb bodisi iz Londona bodisi iz Frankfurta. Za obisk države ne potrebujete posebnega vizuma.

Večina turistov pristane v Aucklandu, največjem mestu severnega otoka, mnogi pa izberejo tudi manjši letališči v Christchurchu na južnem otoku ali v glavnem mestu Wellingtonu na severnem otoku. Če letite prek Avstralije s postankom na enem od njihovih letališč, potrebujete avstralski tranzitni vizum. Sam let je dolg in utrudljiv, zato je priporočljivo za kak dan prekiniti potovanje na primer v Singapuru. Cena letalske karte se giblje okoli 250.000 tolarjev za ekonomski razred.

Zeleno, ki te ...

Žad (»pounamu«) je za Maore zelo pomemben poldragi kamen. Je zelene barve različnih odtenkov. Preden so Novo Zelandijo odkrili Evropejci in prinesli železo, so Maori za izdelovanje orodij, orožja in osebnega nakita uporabljali žad. Danes ga največ oblikujejo v lepe obeske na podlagi tradicionalnih maorskih motivov, od katerih ima vsak svoj pomen. Trnek (»hei matau«) simbolizira moč in odločnost, prinaša mir, blagostanje in zdravje ter varuje na potovanju čez vodo. Za nakup žada se morate obvezno ustaviti v Hokitiki na južnem otoku.

Haka

Haka je bojni ples, ki so ga izvajali maorski bojevniki pred sovražniki, da bi dvignili svojo pripravljenost za boj in prestrašili nasprotnike. Ob glasnih besedah se bojevniki tolčejo po prsih in nogah ter se spakujejo, kar mogoče danes deluje komično, včasih pa so po obrazu tetovirani maorski hrusti zbujali strahospoštovanje nasprotnikov. Hako je posvojila tudi novozelandska reprezentanca v ragbiju – All Blacks – in jo izvaja pred vsako tekmo.

Kiwi

To je ena najbolj popularnih besed na Novi Zelandiji. Lahko pomeni Novozelandčana, sadež, ki je sicer kitajskega izvora, ali endemično neletečo ptico, ki jo je zelo težko opaziti v naravi, ker je pač plašna nočna žival, je pa kljub temu najpogostejši motiv novozelandskih spominkov.

TEKST & FOTO: Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri