Spletna revolucija

  • 03.12.2007

Dobrodošli v blogosferi! Če imate internet in če vas še ni posrkalo, vas bo prej ali slej. Na eno ali drugo stran.

Blogi so namreč precej več kot digitalizirani dnevniki ekshibicionistov ali spletna zbirališča novičk.

Najprej osnove

Blog je po najpogosteje uporabljani definiciji spletni dnevnik, sestavljen iz kupa osebnih ali neosebnih, tematskih ali splošnih zapisov, ki jih avtor bolj ali manj redno osvežuje, urejeni pa so po kronološkem zaporedju. Zapis v blogu je ponavadi sestavljen iz datuma in ure ter naslova in vsebine, ki je lahko precej podobna klasičnemu osebnemu dnevniku, je pa blog lahko tudi povsem tematski.

Takšen je recimo Hondin blog na temo novega civica, ki spletne deskarje spodbuja h komentiranju tega avtomobila. Blog je lahko tudi strogo političen. Tako neka avstrijska politična stranka z blogom sprejema mnenje ljudstva in se vsaj na videz trudi, da bi izbolj­šala stvari. Ključen sestavni del blogov so komentarji glavnega zapisa, skozi katere se razvija vsesplošna debata. Vedno več blogov vsebuje glasbene, video- in fotododatke ter spletne povezave na druge strani.

Avtorji blogov pogosto nastopajo kot mnenjski voditelji, informacijski filtri in usmerjevalniki – ko odkrijete blog, ki ga radi prebirate, boste prek njega prišli do blogov, ki jih rad prebira avtor tega bloga, med njimi boste našli še kak blog, ki vam bo všeč, od tam prišli do drugih in tako naprej. Verižno.

Recimo blogu blog

Da je rojstvo blogov pogojeno z informacijsko tehnologijo, je jasno. Ker ima internetni priključek domala že vsako slovensko gospodinjstvo, je prvi pogoj za širjenje »blogomanije« izpolnjen. V bistvu se blogi pišejo že več kot desetletje. Prvi osebni blogi naj bi začeli nastajati leta 1995, izraz »weblog« pa je po podatkih Wikipedie izumil gospod Jorn Barger konec leta 1997.

Čez dve leti, ko je Peter Merholz weblogu odžagal »we«, je z nastankom internetnih strani, kot je www.blogger.com, sledil pravi blogovski udar. Bloganje je za marsikoga postalo vsakodnevno opravilo. Kot jutranje umivanje zob. Med prelomnice brez dvoma sodi tudi vključitev besed weblog, weblogging in weblogger v Oxfordov angleški slovar pred tremi leti. Za prvega slovenskega zvezdniškega blogerja velja Jonas ŽnidarŠiČ, ki je prvi zapis (dejansko s tem naslovom) na www.jonas.si/zapisi pribeležil novembra leta 2003, prve (neuradno) slovenske blogerske besede pa naj bi na začetku leta 2003, torej 453 let po Trubarjevem katekizmu, na http://3delavnica.com/portfolio/

byla/ ustvaril Andraž Logar.

Namesto psihiatra?

Že res, da je bloganje idealno za preganjanje dolgčasa, a je še veliko veliko več. Vsaj tako so prepričani nekateri. Drugi, recimo Nikolaj PeČenko v Monitorju, menijo, da so blogi za tiste, ki so jim psihiatri predragi. Nekateri avtorji se res skrivajo za psevdonimi in za navideznim zidom z neznanci razpravljajo o svojem intimnem življenju. Ti blogi, milo rečeno, manj izstopajo (oziroma se v poplavi spletja kar izgubijo) kot tisti, ki so lahko določen vir informacij in se uvrščajo tako rekoč med obvezno dnevno branje.

Skupek takšnih lahko najdete na www.rozina.si, kjer je Jonas zbral eminentno družbo znanih Slovencev. Tamkaj pišoči Marko CrnkoviČ nam je denimo razložil, da ga bloganje zanima kot »paranovinarski« žanr, ki je zaživel skupaj z internetom in ponuja na medijskem področju obilo svobode. Pisanje bloga se mu zdi podobno kot pisanje kolumn. »So­dobni kolumnist mora biti tudi bloger!« Po Crnkovičevem prepričanju blog ni novinarski v takem smislu, kot si to marsikdo predstavlja, je pa demokratičen način izražanja, ki bi ga morali povzeti tudi tiskani mediji. Tem, če jih primerjamo z blogi, primanjkuje predvsem neposrednosti.

»Biti na tekočem z blogi je utopija,« se Crnkovič zaveda poplave blogov, a hkrati upa, da se bodo najboljši, najkoristnejši lahko komercializirali in se vključili v medijski mainstream. Za Crnkovičeve privržence je magnet njegovega bloga spletna objava ko­lumn, ki jih sicer lahko prebiramo v časopisju, s to razliko, da jih lahko na blogu brez dlake na jeziku komentirate. Napišete, kliknete in vaš komentar je že javen, poslan Marku (pa ne sa­mo njemu) neposredno pred oči. Tisti, ki jih kolumne odbijajo, jih lahko seveda mirno preskočijo.

Matjaž Ambrožič je še en izmed »rozincev«, ki blog izkorišča podobno publicistično kot Crnkovič in mu je spletni dnevnik alternativni medij, dopolnilo njegovega medijskega pojav­ljanja. Z njim poudari kak dogodek, ki so ga »pravi« mediji prezrli. »Kolega Marjan Jerman vselej hudomušno doda, da svinjam po medijih. Na svojem blogu lahko svinjam po mili volji. Perfektno!«

Blogi po Ambrožičevem mnenju zahtevajo oziroma so odraz ekstremne samoorganizacije pišočega (blog ni blog, če ga osvežujete enkrat na mesec!). »Po napornem dnevu v službi, pa naj bo ta časnikarska, na odrskih deskah, kjerkoli, kjer nimaš vedno dobrega dne, dodatno pa te polnijo še (včasih) nezanimive naloge, pride blog kot rekreacija, zafrkancija in psihiater v enem,« pojasnjuje Ambrožič, čeprav je res, da precej blogov tistih, ki si to tako ali drugače lahko privoščijo, nastaja tudi sproti.

Neposrednost blogerjev lahko prinese tudi nekaj težav, pritožb, ki pa jih naši sogovorniki, vsaj resnih ne, še niso imeli. Bil je le prijateljski namig, zaradi katerega so se nekje neke besede in številke pretvorile v XXX ...

Jonas na svoji blogovski spletni strani (www.jonas.si/zapisi) lepo razloži, zakaj blog. Ker bi rad nekaj povedal, a tako, da ne plačuje stroškov za tisk, novinarjev, sodelavcev, dopisnikov, oblikovalcev, fotografov, distribucije, prostorov, trženja in vsega drugega, kar je potrebno za izdajanje tiskanega medija. Pri blogu tudi ni problemov z distribucijo in drugih težav, ki jih imajo dnevni časopisi.

Ljubitelj digitalne tehnologije pravi, da z blogom nič ne zasluži, a poanta je (za zdaj) drugje: v doseganju množice, v neposrednem izražanju in vsesplošni debati, ki jo uprizarjajo avtor in komentatorji njegovih zapisov. Kaj se vam zdi bolj zanimivo: a) prebrati določeno novico v časopisu, b) prebrati enako novico na avtorjevem blogu in zadevo neposredno pokomentirati z njim? Soočenje. Ja, razlika je očitna.

Z blogom lahko vzklijejo projekti, ki so zaradi številnih razlogov omejeni zgolj na digitalni papir. V smislu zaslužka gre za korak nazaj (z blogom v Sloveniji za zdaj pač ne boste zaslužili za preživetje; ustvarili si boste lahko le višjo dodano, simbolno vrednost, ugled), kar pa ne velja za drug vidik blogov: širjenje informacij brez vsakršne (razen avto-) cenzure. Je pa tudi res, da vsak bloger še zdaleč ni lektor (pravzaprav je lahko debata o jeziku, ki se v blogih uporab­lja, snov za povsem svoj članek), ne veže ga novinarski kodeks …

Kvaliblog

Kaj o povezavi (komercialnega) novinarskega poročanja in blogov meni Oliver Vodeb, ustanovitelj in predsednik Memefesta (www.memefest.org)? »Zaradi tehnologije, ki omogoča dvosmerno komuniciranje in razpravo, so blogi tudi potencialno dialoški medij. Iz tega zornega kota so zame blogi zelo pozitiven fenomen interneta in medijske sfere nasploh.« Vodeb med prednostmi bloga vidi tudi njegovo funkcijo demokratizacije javnega prostora komuniciranja in sredstvo za komunikacijo z javnostmi. »Blogi bodo postali nepogrešljiv instrument za upravljanje odnosov z javnostmi, pri čemer pa bo treba tovrstne odnose z javnostmi graditi predvsem na podlagi logike vključevanja in sodelovanja, ne pa enosmernega komuniciranja.«

Tudi Vodeb se zaveda, da so blogi šele na začetku razmaha, pa čeprav nismo več daleč od magične številke 50 milijonov blogerjev! Redki med njimi pričakujejo od te dejavnosti zaslužek, čeprav mnogi upajo, da bodo nekoč od tega imeli tudi kakšno oprijemljivo korist.

Oliver Vodeb meni, da je v Slove­niji bloganje za zdaj večinoma neke vrste šport, fascinacija nad dejstvom bloganja per se pa bo presežena, ko bo tudi javnost vzpostavila način branja, ki bo temeljil na kakovosti vsebin. Kakovost vsebin je torej ključna, tako kot tehnologija, ki se že širi na uporabo mobilnih telefonov kot sredstva bloganja.

Kaj pa blogi in medijske hiše?

»Avtoriteta velikih medijskih hiš in znanih novinarjev se je s pojavom blogov zmanjšala,« meni Vodeb in pojas­njuje, da so blogi to avtoriteto preprosto razgradili. »Zaradi enormnega števila blogov je veliko takšnih, ki še dodatno pripomorejo k trivializaciji medijskih vsebin. Blogerji vzpostavljajo novo kulturo novinarskega poro­čanja, katerega etika se šele vzpostav­lja. V prihodnje pa se bodo blogerji učili od dobrih novinarjev velikih medijskih hiš in obratno.«

Nekaj je že bilo poskusov, tudi na Slovenskem, da bi moč blogov izkoristili za serviranje lokalnih novic širši javnosti. Poskusil je recimo Američan Dan Gillmor, a odnehal po neuspeli združitvi blogerjev. Kot v svojem blogu (www.delo.si/blog/jkucic) pravi Lenart J. Kučiĺ, se je s podobno idejo poigraval tudi sam, a daleč ni prišel. Bo komu uspelo? Blogi so dokazano že zaslužni za odkrivanje škandalov (v ZDA Rat­hergate), bili so v pomoč po ru­šilnem cunamiju decembra 2004, njihova vloga pa je lahko ključnega pomena tudi pri predstavitvi kakšne države.

Newyorčan o Sloveniji

Preberite odličen blog (www.carniola.si) diplomiranega novinarja Michaela Manskeja, Newyorčana, ki se je zaradi ljubezni (in drugih razlogov) preselil v Slovenijo, njegov glas pa lahko slišite na frekvencah radija SI. Slovensko zna bolj malo, a s svojim blogom odlično predstavlja našo državo tujcem in svojim prijateljem zabavno servira informacije o življenju v Sloveniji. Carniola je prispevek k vsesplošni razgledanosti, da Slovenija ni Slovaška ali Slavonija in da je s prstom po zemljevidu nima smisla iskati v Rusiji. Osvežujoče je dnevno brati o tujcu, ki se uči slovensko in mu ne gredo v glavo vsi ti ž-ji, č-ji, š-ji, spoli, sklanjatve ... O tujcu, ki ve o naši državi povedati več kot marsikateri njen državljan!

Manskejeva Kranjska je vseevropsko priznana, saj je dobila že kar nekaj nagrad, med njimi tudi naziv najboljšega webloga v Evropi, opazila pa ga je tudi revija Popular Science. Manske je priznal, da ga v spletu včasih napadajo goreči desničarji in nacisti, protiglobalisti in naši južni sosedje, ki se z njim prepirajo o Piranskem zalivu.

Pridobiti in obdržati

Kot pri vsakem mediju je tudi pri blogu pomembno dvoje: pridobiti občinstvo in ga obdržati. Občinstvo je valuta, redno in čim širšemu krogu bralcev zanimivo pisanje pa sredstvo. Čeprav blogerji menda pišejo zase, ne za druge. Tako vsaj pravijo. Na JaKovem blogu (http://fish.homeunix.org/people/jaka/blog) teče vroča debata o znanih osebnostih, ki so odličen magnet za privabljanje bralcev blogov. »Znano ime gotovo pritegne pozornost bralcev, da pa jih obdržiš, je treba kaj več,« je denimo svoje mnenje zapisal Jonas. Kot imajo vsake oči svojega malarja, ima vsak bloger svoje pri­ljubljene bloge, a večina bi rajše brala blog Natalije Verboten kot Janeza iz Ivančne Gorice. Kak­šne filme rada gleda Natalija, o čem razmišlja, ko v trgovini kupuje jo­gurt?

Zato ljudje berejo rumene časopise: ker jih zanimajo slavni, ne ker bi radi izvedeli, katero stran v časopisu najraje bere tretji sin iz Trboj 55. »Javne osebe so zaradi javnega nastopa v množičnih medijih pač zanimive!« ugotavlja Tama­ra, Marko pa ji pritrjuje, da se blog znane osebe bere, ker je blog znane osebe (točno določene) in ga to naredi bolj zanimivega, kot bi bil sicer, vendar samo to ni dovolj. »Brez dvoma bi nehal brati, če bi bil blog preprosto dolgočasen.« Ime je resda magnet, a pomembna je vsebina!

Živim na spletu?

Imeti blog pomeni tudi imeti nekakšen navidezni dom. So blogi le eno izmed orodij človeškega razcveta, naslednje, višje socializacijske stopnje, ali dodaten žebelj v krsto osamljenosti, depresije, izolacije od vsega, kar tiči za vrati stanovanja? Vsekakor je res, da blogi še dodatno brišejo tisto tanko črto med navideznim svetom in realnostjo. Kaj sploh je slednja, če vzamemo bloganje kot del vsakdana?

»Človek je o tem že dolgo sanjal in videti je, da se mu sanje uresničujejo. Če samo pomislim na primere iz mitologije, na pravljice, na mage, čarovnice, Gandalfe in Harryje Potterje! Razlika je le, da je pri nas čarovniško palico zamenjala miška. In (seveda!) nam je (še vedno!) jasno, kje je meja med realnostjo in fikcijo,« je misel Andreja Natererja, doktorskega študenta antropologije, asistenta na pedagoški fakulteti v Mariboru.

Naterer poudarja, da blog posamezniku zaradi same narave navideznega prostora ponuja realno možnost kreacije. »Lahko je kdorkoli, ima moč, da ustvari to, kar bi rad bil, ne le v smislu trenutne podobe, kot se to dogaja za pusta, ampak v smislu osebe, z lastno osebno zgodovino in socialno mrežo. Tisto, kar daje vsemu skupaj čar, je prav popolna kontrola nad tem navideznim življenjem.

Blog je torej eden od elementov samokreacije in samoreprezentacije in je zajet v svetu, ki ga zelo dobro opisuje geslo iz reklame nemške telekomunikacijske firme – starejši gospod sedi na tleh svoje dnevne sobe, pred seboj ima odprt prenosnik, dvigne pogled in izza očal z nasmehom oznani: »Ich lebe Online!« Živim na spletu. Pa vi?

Playboy svetuje

Slovenija ima kar nekaj dobrih blogerjev, poiskati pa jih boste morali sami. Se boste že znali ustaviti tam, kjer vam bo prijetno! Nekaj namigov:

2006.bloggies.com

commentisfree.guardian.co.uk

podlupo.blogspot.com

vidmar.net/weblog

www.blogger.com

www.blogshares.com

www.blogwise.com

www.blokec.si

www.carniola.si

www.delo.si/blog

www.ednevnik.si/blog.php

www.digg.com

www.huffingtonpost.com

www.instapundit.com

www.jonas.si/zapisi

www.rozina.si

www.siblogs.com

www.vecer.si/blog

Zakaj blogajo »navadni zemljani«?

»Vsake toliko začutim, da bi bilo kakšne mojih misli še prav posebej škoda, ako bi bila pozabljena, in blog se zdi prav primerna oblika shrambe za tovrstne reči.« Jaka, http://fish.homeunix.org/people/jaka/blog.

»Blog! Zakaj? Ne vem ... Z Jakobom v naročju sem se spravil inštalirat WordPress. Našel sem ga nekje med slovenskimi blogerji, pa je bil tak easy install.« Bigwhale, http://www.lubica.net/bigwhale/blog/

»Tole bloganje je ultra kul, ker nehote (ali pa hote) napišeš kaj takega, česar ne bi bil sposoben izjaviti. In potem podzavest naredi svoje.« Barbara, http://dvainstirideset.blogspot.com

»Na začetku sta bila samo ekshibicionizem in preobilica prostega časa, začinjena z vsakodnevnimi frustracijami. Zakaj blog? a) psihi­ater je predrag b) nikoli se nisem zares naučila pogovarjati z rastlinami.« Alternativka, http://alternativka.blogspot.com

»Že dalj časa sem razmišljal, da bi si postavil svoj blog, kjer se bom lahko na dolgo in široko razpisal o vseh mogočih stvareh in še kaj več.« Janko, http://www.genis.si/janko/janko.nsf

Preprosto kot tista jed s fižolom

Pisec blogov lahko postane prav vsakdo. Četudi nimate računal­niške izobrazbe! Potrebujete namreč le računalnik, dostop do interneta in ustrezno internetno stran, na kateri gostujejo blogi. Vse drugo je preprosto, administriranje vpisov pa otročje lahko. Posku­site na www.blokec.si, www.de­lo.si/blog, www.siblogs.com, http://vidmar.net/weblog/ (vreden ogleda, tudi zaradi video- in fotoblogov), če naštejemo le nekatere izmed tistih, ki so nam, Sloven­cem, malce bliže.

Lahko poskusite tudi v kakšnem iskalniku vpisati besedo blog in prikazalo se vam bo na tone strani, na katerih lahko bodisi prebirate bodisi ustvarjate bloge. Bloganja se lahko lotite tudi s programčki urejevalnikov, kakr­šen je Easy Blogs (www.easyblogs.com).

Pri ukvarjanju z blogi se boste prej ali slej srečali s kratico RSS. Za njo se skriva Really Simple Syn­dication, protokol, ki z internetnimi postopki zbira izbrane podatke (recimo tematsko vezane novice, članke ...) in poenostavlja pregledovanje in prenos vsebin. Spletni deskar bi brez uporabe RSS-a moral strani obiskovati ročno, protokol RSS (jezik XML) pa jih obiskuje sam in izbrane informacije samodejno prenaša k naročniku. Za uporabo potrebujete ustrezno programsko opremo, brskalnik ali odjemalnik.

Primer RSS-a je Googlov Reader, ki je uporaben tudi za neblogarje. Imate med Priljubljenimi kup internetnih naslovov, ki jih ne obiskujete pogosto, ker jih je preveč? S pro­tokolom RRS lahko uredite, da bodo novice k vam prihajale sa­mo­dejno. Takšne, kot jih boste vi hoteli, in takoj, ko se bodo pojavile! RSS omogoča tudi preprosto posredovanje informacij, ki od drugih spletnih strani ne zahteva spreminjanje oblike ali vsebine.

TEKST: Mitja Reven

FOTO: Aleksander Štokelj

FOTOMONTAŽA: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri