Specialni efekt Lumierovega vlaka

  • 08.06.2008

Oni gledajo vas in vi gledate njih, a nihče ne more nikomur pomagati.

(Foto: *)

V pariški Veliki kavarni je decembra 1895 vlak zapeljal naravnost v množico preplašenih ljudi. Eni so kričali, drugi so jokali, tretji so kričali in jokali. Vlak ni slišal nikogar. Peljal je naprej. Naravnost med ljudi. To je bil večer, ko se je rodil film. Brata Lumiere sta v kavarni pokazala enega izmed svojih prvih filmov. Prihod vlaka na postajo. Vtis realnosti je bil tako močan, da so gledalci mislili, da bodo umrli na tračnicah. Pod kolesi lokomotive.

Natančneje: gledalci te prve javne filmske projekcije so umrli in se tik zatem ponovno rodili. Vstali so od mrtvih. Izgubili nedolžnost pogleda. Svet po filmu ni bil nikdar več enak. Film je v svojem prvem stoletju preigral vse možnosti spajanja podob in zvokov, ki so vas peljale tja, kamor ste si najbolj želeli. Vmes se je zazdelo, da je vtis resničnosti močnejši od resničnosti, da je film močnejši od zunajfilmskega sveta. Še huje.

Meja med njima se je počasi zabrisala. Ko ste se prvič poljubljali, niste mislili na to, kako se poljublja vaš najljubši filmski junak, ampak postali točno on, ko ste prvič umrli, niste umrli tako kot vaš najljubši kavboj, ampak je umrl vaš najljubši filmski kavboj. Vedno se vam je zdelo, kot da ste vse to nekoč že doživeli in vse to nekoč že videli. Vsa prihodnost se vam je že zgodila. A obenem ste iz kina vedno odšli nezadovoljni.

Nezadovoljeni. Frustrirani in užaloščeni. Filmski junaki vas niso slišali. Nanje niste mogli vplivati, niste jih mogli prepričati, naj ne odprejo vrat, za katerimi se skriva pošast, naj ne odidejo s tisto žensko, ker jih fatalka čaka v sosednji sobi, naj ne odjezdijo v čisto zadnji sončni zahod. Tudi videokasete niso pomagale. Filme ste lahko rolali naprej in nazaj, ustavljali in postavljali v diagonalne položaje, a junakov vam nikdar ni uspelo rešiti. Oni so gledali vas in vi ste gledali njih, a nihče ni mogel nikomur pomagati. Ustaviti zgodovine. Obrniti časa.

Računalniško proizvedeni specialni efekti so vam pomagali, da ste potovali tja, kamor ste si najbolj želeli, k dinozavrom, v vesolje, človeško glavo, svetovno vojno. A položaj se je samo poslabšal. Vi ste gledali njih, oni so gledali vas, svetovna zgodovina se je utopila v vaših solzah in njihovih napakah, a še vedno vam ni preostalo drugega, kot da potonete v temo kino dvorane. Enkrat in še enkrat.

Kmalu po sredini stoletja so imeli fantje na MIT-ju dovolj. Poskušali so ustvariti vzporeden svet in v njem prevzeti vlogo demiurga. Ustvariti film, v katerem bo vsakdo našel samega sebe. Film, ki se ne bo nikdar končal enako, z istim kadrom. Film, večji od vesolja. Spacewar!, prvo računalniško igro, so leta 1961 (s)programirali Graetz, Wayne in Slug. Če niso sedeli za računalniki in iskali umetne inteligence, so brali Smithov ZFjevski Skylark of Space in gledali japonske godzilijade. Čas je dobil nov moment, a film ga je spet prehitel. Igre so postale njegovo distribucijsko orodje. Po nareku producentskega kralja high concepta 80., Dona Simpsona:

»Naš edini cilj je delanje denarja.« Take no prisoners. Majčkam, kapicam in posterjem so se pridružile še igrice kot način, kako povečati income. Mašina je v oči gledalcev najprej vrgla film, kmalu za njim pa vse njegove otroke, ki so opozarjali na tragičnost gledalčevske pozicije. Vedno več igric je nastajalo po filmski predlogi, na svoje najljubše filmske junake ste mislili tudi takrat, ko tega niste hoteli. Igralci so se začeli zavedati svoje moči, prva h'woodska liga je monopolizirala svoje sposobnosti, honorarji so zleteli v nebo.

Usodni obrat se je zgodil v trenutku, ko je začel film iskati svojo realnost v pecejevski realnosti, ne pa pecejevska realnost parazitirati na njem. Igralski sindikat holywoodske mašine je začel s stavko, računalniške pošasti so proizvedle »realistične« like, ki niso bili obremenjeni z življenjem zunaj filma. Če niso igrali v filmih, so se umaknili v game. In ne v vikend hišico na obali eksotičnega morja.

V gejmu so gledali in vam dovolili, da upravljate njihov pogled, da gledate namesto njih. Pogled so vam odstopili zato, da bi ugotovili, kam naj vas za-peljejo v naslednjem filmu. Kjer boste ponovno ugledali vse tisto, kar je večje od življenja. In smrti. Kjer boste umrli in se ponovno rodili. Dovolili lumierovskemu vlaku, da vas ponovno podre.

TEKST: Nejc Pohar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri