So slovenska res najboljša?

  • 14.04.2008

Pravi Slovenec skoraj mora imeti vsaj okoli vikenda nasajenih nekaj trt, in četudi iz njih scopra še tako grozno vinsko brozgo, bo zagotovo boljša od sosedove. Če si bo kdo od vdanih družinskih članov in prijateljev drznil trditi drugače, bo nemudoma obsojen najmanj na veleizdajo in do preklica bo po vino za svoj brizganec hodil kar lepo v trgovino.

6 fotografij v galeriji

Resno delo pravih, neutrudnih vinarjev daje primerne rezultate in vse skupaj utrjuje kleno vinsko narodno zavest, ki s ponosom jeziček na tehtnici realnosti pomakne vse do domišljavih pretiravanj o tem, da tako dobro kot doma ne moremo piti pa res nikjer, vsaj kar se vina tiče. Lep občutek ti je to! In ko ob tem vemo, da smo – čeprav tako miniaturni – vseeno med prvimi desetimi glede potrošnje vina per capita, to res ni kar tako.

Konkretneje, zasidrani smo na zavidanja vrednem četrtem mestu. Slednje dejstvo radi uporabimo kot argument, češ da potlej pa le moramo kaj vedeti o vincu rujnem. Pa je res tako?

S čim se pravzaprav primerjamo, katera vina iz tujine smo sploh poskusili, kakšna tuja vina nam ponujajo naši trgovci? Robert Gorjak, eden zadnja leta dejavnejših piscev o vinu, ki poleg tega sočasno vodi vinsko šolo in klub Belvin, pravi: »Šele ko sem poskusil nekaj sto tujih vin, sem si lahko ustvaril resnejše mnenje o slovenskih vinih. Karkoli drugega bi bilo neresno.«

Imamo najboljša?

Gospod Bradeško iz istoimenske, sicer pa naše najstarejše vinoteke se je s tujimi vini v Sloveniji ukvarjal med prvimi. »Nekako pred sedmimi ali osmimi leti sem začel uvažati francoska vina. Pa se je tedaj izkazalo, da to pri nas ne gre najbolje.« So bile vzrok »do okolja« neprijazne cene? »Ne, ne, kje pa! Prepričan sem, da je poglavitno nepoznavanje, poleg tega pa je hudo globoko zasidrana miselnost oziroma prepričanje, da imamo Slovenci tako ali tako najboljša vina na svetu in se sploh ne splača niti poskušati česa drugega.

Res, pretirano smo samopašni. Po drugi strani imamo nekaj tradicionalnih vin, denimo cviček, kraški teran in refošk. Mi smo nanje navajeni, tujina pa tovrstnim vinom ne poje hvale. V resnici gre za neharmonična in v številnih primerih za okus svetovljanov močno prekisla vina. Našemu okusu so te arome blizu že zaradi navajenosti, tujci pa tega ne marajo in so običajno zelo razočarani. Okus, ki je zahtevan v svetu, mora biti zaokrožen in harmoničen. Svetovni trend se usmerja k lahkim pitnim vinom.«

Bradeško je v svoji vinoteki ponujal vina v cenovnem razredu okrog sedem tisoč tolarjev in več. »Najdražji je bil neki šampanjec iz razreda, ki je blizu slovitemu Dom Perignonu, tega sem ponujal po 14 tisoč za steklenico. Od rdečih so nekoliko zanimanja sprožili le bordojci, drugo pa ljudi tedaj ni kaj dosti zanimalo, čeravno imajo Francozi tudi druga odlična vina, na primer tista iz doline Loare, pa krasna rdeča vina, kakršen je črni pinot iz Burgundije, in še bi lahko govoril. Od drugih pa se je nekaj zanimanja našlo le še za posamezne Italijane in nekatera hrvaška vina.«

Bradeško pravi, da povpraševanja po tujih vinih tudi danes ni veliko, vsekakor pa premalo, da bi se od tovrstne ponudbe dalo živeti. In kako naj slovenski radovedneži gradijo svojo vinsko razgledanost? »Čilski kaberneti in merloti ne bodo zaznani kot nekaj, kar bi bilo nesprejemljivo, tudi pri nas jih je kar nekaj v ponudbi za soliden denar. Začetnik na internacionalni sceni vinskih arom naj poskusi kaj takega, da ne bo preveč oddaljeno od siceršnje vajenosti okusa, tako da tudi ne bo razočaran. Ta vina imajo manj kisline, so bogatejša, z bolj čvrsto strukturo in zaokroženim telesom.«

Primož Longyka je v vinotečni verigi Vino in, ki trenutno ponuja izbrane vinske steklenke v dveh ljubljanskih poslovalnicah, odgovoren za izbor ponudbe. »Vinoljubom ponujamo okrog 180 tujih vin s cenami med tisoč in 38 tisoč tolarjev. Cena sploh ni med glavnimi dejavniki pri nabavi vin. Največja težava so uvozne formalnosti in stroški, kar zelo omejuje obstoječi asortiman tujih vin v Sloveniji.«

Je poseganje po tujih vinih zgolj izlet v neznano zaradi primerne cene ali je opaziti večje poznavalstvo, na podlagi katerega se kupci odločajo za neko vino? «Dobršen del klientele tujih vin so poznavalci, sledijo amaterji, ki so kot turisti v tujini poskusili kako vino in bi si ga tu kupili, končno pa ‘ostali’, ki bi le želeli poskusiti kaj novega, tudi eksotičnega (Avstralija, Nova Zelandija, Južna Afrika, Južna Amerika itd.). Trenutno je v modi eksotika, sledita Italija in Francija. Vedeti je treba, da ima vsaka država oziroma regija drugačen način pridelave, in tuje vino lahko nepoznavalca marsikdaj preseneti: npr. francoska rdeča, predvsem bordojci, so praviloma močnejša in težja.«

V pričakovanju EU

Z vstopom v EU pričakuje Longyka bistveno poenostavitev in pocenitev uvoza, kar bo omogočilo skokovito razširitev (in delno pocenitev) ponudbe tujih vin tudi na slovenskem trgu. Tudi Robert Gorjak, ki se ne ukvarja z vinom toliko s trgovskega stališča, ampak se posveča okusom in znanju ter se zavzema za širjenje vinske kulture, zaradi česar je tudi ustanovil vinski klub in šolo Belvin, ne pričakuje večjih pretresov.

»Slovenci smo veliki patrioti. Bo pa izbira tujih vin bistveno večja, kot je danes. Ko bomo imeli primerjavo, bodo cene nekaterih belih slovenskih vin šle navzgor in mnogih rdečih navzdol. Nova scena bo bistveno bolj ustrezala vinoljubom in kakovostnejšim vinarjem. Sam komaj čakam na to.«

Gorjak trdi, da smo Slovenci do tuje kapljice precej zadržani. »O tujih vinih ne vemo praktično ničesar. Šele boljše poznavanje nam bo omogočilo kritičen odnos do tujih in posledično tudi slovenskih vin.« Kaj naj bi bilo domačemu vinoljubcu glede na standardne izkušnje, torej glede na vajenost okusov, najbliže, če upoštevamo megalomansko mednarodno vinsko ponudbo?

Kakšen vinski izbor gre priporočiti posameznim človeškim značajem, kaj je primerno za občutljivo dušo, kaj za odločnega, smelega in uspešnega poslovneža, s čim se lotiti erotičnih osvajanj in kaj, ko je z vedno bolj trendovsko veščino lobiranja treba nekoga prepričati, naj se pridruži vašemu mnenju in interesom? »Občutljivo dušo bi bilo primerno pogostiti z delikatnim alzaškim renskim rizlingom ali morda z zelenim veltlincem iz Wachaua.

Za zaljubljene bo v poletnih mesecih kot naročen hladen mlad rose, in niti ni važno, od kod. Erotičnih osvajanj se je pač treba lotiti s šampanjcem. Šampanjec je itak najbolj seksi pijača na svetu, verjetno pa tudi širše vzeto. Odločnosti uspešnega poslovneža se bo prilegla krepka rdečina, recimo Brunello di Montalcino. Hedonist pa naj si odpre dobro uležanega bordojca. Po možnosti takšnega iz Pauillaca. Za brezkompromisno razvajanje v stilu total do konca pa sladki Ben Rye – moscato di Pantelleria.«

In kaj Gorjak meni o ponudbi naših nakupovalnih središč? »Pri velikih je še najboljši Leclerc s solidnim izborom francoskih vin, pokrite so vse pomembne pokrajine. Mercator je v glavnem usmerjen v domači trg, kar pa je tujega, je dobro izbrano, razen nekaterih hrvaških vin. Interspar pa nam med drugim ponuja vinsko dno v smislu: ‘Ah, saj za Slovence bo dobro.’ Vina iz Čila, Avstralije, pripeljana s tankerji in nato polnjena v Nemčiji. Tega res ne potrebujemo. A verjetno se kljub temu dobro prodajajo. V vinotekah pa so tuja vina bolj kot ne eksotika, razen v vinoteki Vino In, ki ima soliden izbor.«

Po Gorjakovem prepričanju smo Slovenci z nekaterimi sladkimi vini v samem svetovnem vrhu, zelo visoko kotirajo tudi naša bela vina in penine, rdeča pa se vrtijo v povprečju. In zadnje tri steklenice tujega vina, ki si jih je poznavalec privoščil sam? »Šampanjec Cuvee Or Pale, Blanc de Blanc, 1995 Grand Cru, Saint Gall. Drobni mehurčki, kruhova skorja, pravšnja kislina. Odličen – dozorela finesa. Kakor se za letniški Blanc de Blanc spodobi. Ko se je ogrel za stopinjo, dve, je postal bogatejši. Novozelandski sauvignon, Malborough, 2002. Pridelovalca se ne spominjam. Srednje intenzivna cvetica. Kosmulja, breskev, bezeg. Dokaj visoka kislina in nežna aroma. Odličen k hladni predjedi.

Brunello di Montalcino 1998, La Pallazeta. Krepak, močan, a mi ni bil všeč, ker je bil prebarikiran. Preveč lesa mi ne ustreza, zlasti ne ob hrani. No, naslednji dan, ko se je nadihal, je bil prav prijazen.« Gorjak vsem vam slovenskim plejbojem svetuje, da se izogibate cenenih steklenic. »Malo denarja, malo muzike. Tudi pri tujih vinih je tako. In drugič, ko pokušate vina drugih regij, si izberite najboljšo (najdražjo) steklenico, ki si jo lahko privoščite. Laže boste ujeli stil pokrajine. Ko pokušate tuja vina, iščite nove okuse, ne okusov slovenskih vin, ki ste jih morebiti navajeni. In bodite radovedni.«

Najdražje vino

V ljubljanskem Leclercu je na voljo okoli 180 različnih vrst tujih vin, s šampanjci vred. Tuja vina prihajajo na Leclercove police iz devetih držav. Po dvoje vrst iz Čila in Mehike, tri iz Argentine, šest iz Črne gore, sedem iz Makedonije, devet je hrvaških vin in dvanajst italijanskih, francoskih, na katere so ponudbeno osredotočeni, pa je kar 124. Oddelek pijač vodi Blaž Irman, ki napoveduje, da bodo zlasti ponudbo francozov že kmalu opazno povečali. Med italijanskimi vini pri njih menda prodajo največ vina chianti, po katerem povprašuje zlasti nekoliko starejši, zrelejši sloj kupcev.

Dobra promocija in številne organizirane degustacije so opazno pospešile tudi prodajo južnoameriških vin (shiraz, malbec, padre kino tinto ali bianco …). Kar se tiče cen, se pri tem razredu gibljejo med 800 in 2000 tolarji za buteljko, pač odvisno od tega, ali je ponujeno vino v akciji ali katalogu, kar, kakor trdi Leclercov mož za vina, bistveno pripomore k večanju prodaje. »Ta vina imajo specifično karakterni okus, zaradi česar se kar precej kupcev odloči za vnovični nakup. Sicer pa se lahko pri nas pohvalimo z največjo izbiro francoskih vin v Sloveniji.

Slovenskim kupcem tako ponujamo vina s prav vseh francoskih vinorodnih območij. Mislim, da večina slovenskih kupcev francoska vina za zdaj bolj slabo pozna, vendar se zaradi ugodne cene in mišljenja, da pač pijejo francosko vino, vedno več ljudi odloča za njihov nakup. Sedaj se cene v povprečju gibljejo od 450 do 9000 tolarjev za steklenico. V ponudbi trenutno nimamo kakšnih posebnih arhivskih tujih vin, lahko pa se pohvalimo z najdražjim vinom, ki je v Sloveniji naprodaj v maloprodaji.

Gre za francosko Chateau Petrus, ki je s ceno 131.560 tolarjev za steklenico namenjen resnično prefinjenemu okusu in debeli denarnici. Lani smo prodali pet takšnih steklenic. Sicer pa imamo vsa vina v cenovnem razredu nad 6 tisoč tolarjev za steklenico raje pod ključem. Ko se kupec odloči za nakup, me pokliče, da ga osebno postrežem. Zadnjega kupca omenjenega prestižnega vinskega Petrusa se še dobro spominjam. Šlo je za ‘ženskico’, nekje pri petindvajsetih, oblečena je bila v trenirko in neko reklamno majico. Ko je zahtevala Chateau Petrus, sem si mislil, da se šali, na blagajni pa ga je nonšalantno ‘odkeširala’.«

In kaj je nazadnje navdušilo mojstra osebno? »Nedavno sem odprl čilski šardone, letnik ‘99. Ta Casillero del Diablo me je s specifičnim okusom dejansko prevzel.« Katero steklenico pa je Irman nazadnje ponudil predstavnici nežnejšega spola? »Balbijev Chiraz 2000 je bil in brez dvoma lahko zatrdim, da je šlo za zadetek v polno. Pripeljal me je do cilja.«

TEKST: Igor Rosina

FOTO: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri