Slovenske filmske dive

  • 20.01.2008

Slovenski film bo pravkar dopolnil sto let, toda ni mu (še) uspelo sproducirati niti ene same velike zvezdnice.

9 fotografij v galeriji

Fatalna ženska, samosvoja, vzvišena, od vseh ljubljena in od nikogar posedovana, utrinek, ki zažari v oslepljujoč ognjemet neštetih iskrivih barvnih odtenkov in se v trenutku, ko sežemo po njem, utrne v noč, vendar nikoli v pozabo: vsak filmar si jo želi imeti vsaj enkrat pred kamero, vsak igralec ob sebi, vsak gledalec na platnu.

Resda so vsa platna tega sveta gostila samo po eno Sophio Loren, Rito Hayworth, Catherine Deneuve, Jayne Mansfield, Greto Garbo, Raquel Welch in še marsikatero, ni pa jih bilo toliko, da bi jih ne mogla dopolniti še kakšna z našega konca sveta. Najbolj se jim je približala Ita Rina, na robu slovenskega Krasa rojena lepotica pustolovskega duha. Morda bi mednje lahko segla Avgusta Danilova, rojena Gostič, ki je v času svojih daljših bivanj onkraj luže zašla v marsikateri ameriški film, zaradi »pomanjkanja časa« pa zavrnila vlogo matere v prvem zvočnem celovečercu, Croslandovem Pevcu džeza! Raje je odigrala mater Obrekarico v našem prvem pravem slovenskem celovečercu Na svoji zemlji.

Kajti ženske slovenskega filma so bile najprej in predvsem matere, žene, mučenke, šele potem pa morda kdaj pa kdaj ljubice (nemalokrat zavržene), prešuštnice (vedno zaničevane) in zelo redko ženske brez nepotrebnih priveskov, predsodkov, strahov, travm in bolečine. Nič čudnega, saj so le utež na tehtnici, ki se uravnava z moškim mesom.

Slovenski filmski moški niso steber možate pokončnosti, ampak kloni maminih odvisnikov, neodločnih strahopetcev, zapitih nasilnežev, dvoličnih pohotnežev in podobne šentflorjanske navlake, z vsem dolžnim spoštovanjem do redkih svetlih izjem.

Zatorej je sprehod po galeriji nekaterih zares velikih ženskih obrazov s slovenskih platen vedno znova opotekanje v labirintu želja po boginji, katere obrise si je za obetajoč trenutek nadela marsikatera naša filmska deklica, gospodična ali gospa, toda izživeti božanskosti ni uspelo ali pa se ni zahotelo nobeni.

Metka Gabrijelčič, nesmrtna Vesna, se je s kamero spogledovala samo v času študija gradbeništva, potem pa je subtilno vez med njima pretrgala Metka sama, za vedno. Odšla je in se zapisala v večnost. Tri najbolj cenjene gracije slovenskega filma, Duša Počkaj, Milena Zupančič in Majda Potokar ,so si pot tja utirale dlje in z veliko več truda, predvsem pa z neskončno paleto upodobljenih likov, med katerimi so le redki dopuščali zanetiti iskrico ženskosti pod skorjo izumetničenega simbolizma mater in žena. Našo Manco Košir, vitko Brezo, sta pogubila njen robati in cincajoči dedec ter kruti zakon plodnosti, pa je prodajanje zunanje lepote raje zamenjala z razdajanjem notranjega bogastva in intelektualne moči.

Kaj pa zdaj, ko naš mladi film niza uspešne kadre, nabira gledalce in pobira nagrade tudi zunaj naših meja? Bo novo tisočletje pogrnilo rdečo preprogo do zvezd tudi kateri izmed Slovenk? Začetek, ali vsaj želja po njem, se sicer kaže, saj so nekje že izbirali našo fatalno divo in izbrali Tanjo Ribič. Tedaj je bila med nominirankami tudi Vesna Milek. Želimo si, da bi, ne manj pisala, marveč več igrala. Kje in kaj, pa ne vemo; recept, kako bi ta beseda meso postala, bi bil vreden zlata. Lahko le ugotavljamo, skromno in nič kaj obetajoče, da so vse poti odprte. Tako za Natašo Barbaro Gračner kot za Polono Juh in še marsikatero drugo. Vztrajnosti Slovenkam menda ne primanjkuje, kaj pa prefinjenega občutka?

Ita Rina, v Divači rojena Ida Kravanja, se leta 1926 kot brhka devetnajstletnica pojavi med izbrankami za miss Jugoslavije. Opazijo jo nemški filmarji in povabijo pred filmsko kamero, ki je imela tedaj še zelo negotovo prihodnost. Toda Ita se je z vlogami od sobarice v Kaj otroci prikrivajo staršem do Erotikona v tridesetih letih prejšnjega stoletja povzpela v sam vrh evropske filmske srenje. Nepravi čas in nepravi kontinent sta »kriva«, da ni postala naša Betty Grable, marveč se je od filma poslovila kot Tamara Djordjević.

Metka Gabrijelčič, čudovita hči, vzorna dijakinja in študentka ter nesluteni predmet ... ne poželenja, temveč nad njim vzvišenega hrepenenja. Bila je Vesna, ki ni hotela počakati na maj. Škoda, kajti bila je kot frfotajoč metulj mlade, nedolžne, resda šele porajajoče se, toda nedvomno prave ženskosti. Žal nam ni bilo dano, da bi jo videli polno vzcveteti. Raje je postala naša Greta Garbo kot Audrey Hepburn.

Majda Potokar, nezemeljsko prosojna Nanička, ki je Na svoji zemlji zrasla v samorastniško Meto, Branko v Lažnivki, kapetana Brino v Petru, ki ni smel jokati, Zefo iz Rdečega klasja in številne druge, da bi Času brez pravljic dokazala, da so te vedno v nas. Od začetka do konca zvesta ljubljanski Drami in svojim sanjam. Ena najlepših žensk našega filma, čeprav zaznamovana s trpinčeno, toda poželjivo meseno Meto.

Milena Zupančič, večkratna kraljica puljske arene, se od študentke, ki v filmu Oxygen pleše gola na mizi, povzpne do prve in edine kmečke fatalke v Cvetju v jeseni. Samo konec je malo zasukan; po vseh pravilih bi moralo ob pogledu nanjo odpovedati Janezovo srce. Neobvladljiva Milena, ki je v svojem času nemalokrat polnila opravljive časopisne stolpce, je zdaj predana službi za boljši jutri vseh otrok tega sveta.

Duša Počkaj, nepozabna stella del nord v biseru, imenovanem Tistega lepega dne. Z njim in z njo za vse večne čase prešerno odgovarjamo prenapetemu italijanskemu zbadanju v breznu. Konec koncev je v Hedviki celo Štefuc našel njo, ki bila mu je kos. Našega edinega erotomana, Boštjana Hladnika, je mehko vodila v prvih režijskih korakih Plesa v dežju kot Maruša, prispodoba nikoli doumljive ženske čutnosti.

Manca Košir, igralka, manekenka, ena izmed najresnejših kandidatk za miss tedanje Jugoslavije, naša tokratna sogovornica v velikem intervjuju, ambasadorka znanja in borka za življenje s širokim pogledom na velikokrat nevidne, ob rob potisnjene ljudi. Ne nujno v tem vrstnem redu in zagotovo ne s piko na koncu povedanega. Velikokrat jo slišimo reči učim se, torej sem, in berem, torej mislim, o igranju pa nič. A vendar, tedaj po Brezi smo si jo želeli videti še kje.

Nataša Barbara Gračner se je z Babico, ki je odšla na jug, zapeljala naravnost v filmske vode. Bila je Carmen, krhka, ranljiva in razdvojena, toda bila je tudi Sara, skrivnostna, zapeljiva in ... ja, fatalna. Naša ženska v rdečem, v katere družbi je znala zavreti moška kri in so včasih zapele pesti. Vse v slogu po čutnem hrepenečega bluesa. Če bi morala izbirati med Ofelijo in lady Macbeth, bi izbrala slednjo. Ker dama tudi režira, bo morda nekoč režirala sebe v eni tistih med zvezde segajočih vlog.

Polona Juh je mlada. Pod njenim oknom lahko moški pojejo najlepše balade ali pa samo sikajoče perverzno šepetajo opolzkosti. Polona obeta, da jih bo nekega dne vse preslišala in prisluhnila ženski v sebi. Pravi pevec, tisti, ki bo znal ubirati njene najbolj skrite strune, upajmo, šele prihaja. Tedaj ne bo fatalna samo sebi.

Tanja Ribič, pevka in igralka, ki je bila nekje na poteh od pesmi Evrovizije do Teatra 55, od Kajmaka in marmelade do Naše male klinike ožigosana tudi za fatalko. V tem je toliko zavajajočega, kolikor je resničnega. Najbrž je fatalna za vse, ki bi jo hoteli drugačno. Morda pa o njej največ povedo prav pesmi. Svojega princa, ki jo je prebudil v stari hiši na koncu mesta, je že našla.

TEKST: Teja Bivic

FOTO: Slovenska Kinoteka, Foto Potrč / Filmski sklad RS, Uroš Potočnik, Emotion film

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri