Slovenija, moja država

  • 24.01.2008

Tisti, ki niste ravno včeraj zlezli iz plenic, se spomnite začetkov slovenskega osamosvajanja. Sramežljivih. S priponkami ‘Ko bom velik, bom carinik na Kolpi’, izdelki polilegalne civilne družbe in nekako uradno požegnano promocijsko akcijo Slovenija, moja dežela. Tako nežno in nenapadalno. Tam neki stari čiča štriha napis Slovenija na vstopu v Logarsko dolino, nekdo drug čoha neko barko, pa nekih kelnerjev se spomnim, ki prijazno prinašajo pladnje, pa punčke, ki teka v videospotu ... Slovenija, moja dežela.

(Foto: Goya)

12 fotografij v galeriji

Kdo bi si mislil, da bo iz tega nastala država. Ki, ajde, če ne tarnamo preveč, ni tako napačna. Ima gore in morje in Panonsko nižino in davčno zakonodajo in industrijo in kmetijstvo in nekaj malega rudnih bogastev in šolstvo in šport in upokojence in ... Ima vse, kar mora imeti prava, zaresna država. Vse? No ja, skoraj vse. Manjka ji le še kakšna malenkost, pa bi bilo to to. Izkoriščamo spremembo v vrhovih slovenske politike, da jo spomnimo na nujno potrebne izboljšave in dopolnila.

Otok

Saj pravim, napadalna vojna bi rešila marsikaj, ampak morski otok potrebujemo nujno. Zahvaljujoč bogatim izkušnjam gradbenikov, ki stavijo svoje ljubke bajtice na tako žmohtnem terenu, kot je Ljubljansko barje, bi lahko nekje med Koprom in Izolo na plavajočih ploščah ali pilotih zrasla kakšna slovenska isla. Predlagam pilote. Res malo več stanejo, ampak se zadeva potem preveč ne pogreza.

Osvajalna vojna

V bistvu bi jo morali dati na prvo mesto, ampak ne moreš začeti članka tako brutalno. Če malo pobrskate po zgodovinskih virih, boste ugotovili, da smo se Slovenci zadnjih nekaj stoletij samo umikali. Pridrveli smo sem kot del Samove slovanske horde, najbolj divji med njimi prišli na stičišče romansko-germanskih bednikov in se tam ustavili ter začeli kmetovati. Čas bi bil, da spet užgemo. Zemljo potrebujemo, madona, kam bomo pa postavili vse stvari, ki nam primanjkujejo? To ali pa polderje, pa še s tistimi bo križ, ker jih v tistem nesuverenem Piranskem zalivu nimaš kje zakoličiti.

Tritisočak

Triglav je lep in vse, ampak ni pa tritisočak, Avstrijci ga pa imajo. In ko že razmišljamo o tem, zakaj se ustaviti pri tri tavžent? Zahodne Alpe so pognale do štirih jurjev in kot pravi Evropejci bi se morali zgledovati po njih.

Prijaznost

Kam je šla, kam se je izgubila? Slovenci smo očitno zelo nesrečen, majhen in cvileč narod, pa se zato znesemo nad prvim, nad katerim se lahko. Kelnerji, recimo, nad svojimi strankami. Kdaj ste nazadnje spili svoj kofe brez občutka, da ste s tem koga spravili v nesrečo? Je moralo biti vsaj kaki dve uri pred zapiralnim časom lokala, a?

Koncertna dvorana

Za rock in podobno glasbo. Filharmoniki imajo svoje, narodnozabavni vernerji milo nebo in halo Tivoli, ki jo zlahka napolnijo, rokerji pa Orto bar ali mariborski Štuk, v katerega gre dvajset ljudi in pol. In to kljub temu, da je generacija, ki je prisegla, da ne bo dočakala tridesetih, medtem zrasla in dočakala štirideseta, se prigrebla do denarja in bi kaj takega zmogla sfinancirati.

Hrbtenica

Vsaj toliko kot holesterol bi nas morala skrbeti amaterska zunanja politika naših vladajočih. Pa podpišejo to in ono in se potem praskajo po tikvi. Oglejski sporazum ali podporo Amerom v Iraku. Bučmani, zdaj smo v Natu, in če nekoga podpreš z besedami, ga moraš prej ali slej tudi z denarjem in janičarji. Zato predlagam, da v ustavo damo zakon, ki bi prepovedoval napadanje kogarkoli, če tega izrecno ne priporočajo Združeni narodi ali če nam samim tako ne zapaše.

Metro

Vsaka poštena država ima svojo podzemno mestno železnico. Edino mesto, ki bi bilo primerno, je seveda Ljubljana, in da se Mariborčani, lastniki edinega še preostalega slovenskega mesta, ne bi pretirano pritoževali, predlagamo uvedbo ladijskih taksijev po vzoru beneškega vaporetta. Ti bi lahko povezovali levi in desni breg Drave oziroma, kot tam pravijo, balkanski del mesta s tistim, ki geografsko sodi k Evropi.

Jedrska podmornica

Okej, vsaj dizelska. Tudi te nimamo.

Prva dama (pravzaprav dve)

Dobro, Slovenija je liberalna država in tako je prav. A druge niso, pa prihajajo k nam razni Clintoni in druge sorte hinavci s svojimi soprogami. Dokler je bil reprezentativni šef domovine naše Kučan, je še šlo. Štefka je stopila naprej, Drnovšek se je pa skril za kako tiskovno predstavnico. Na Reuterjevih fotkah sta zgledali kot prvi dami in polovična laž je vendarle sprejemljivejša kot njena debela sestra. Kaj naj pa zdaj rečemo? Janez Janša, za katerega sam bog vsevišnji ne ve, kakšen status naj bi mu podelil, in Drnovšek osamljeni. Naj si že enkrat zrihtata ženski. Še večjim lojem je ratalo.

Sendviči brez dodane masti

Treba je živeti zdravo, da boste ohranili prožno in vitko telo in fukaške misli dolgo v jesen svojega življenja in naročnino na Playboy. Sendviči ne sodijo ravno na vrh seznama zdravih prebavil, ampak vsake toliko naleti človek na kak polnozrnat črnokrušni proizvod, polnjen z nemastnim meskom. Mnjam, mnjam ... (?!), ko se, bljak, puter ali margarina ali majoneza, ali kaj podobno nagravžnega pocedi med zobmi. Bi šlo brez tega?

Stadion

V redu, saj smo hipiji, ampak nekaj je pa treba dati nase in na to, kako te vidijo drugi. O Moldavcih, recimo, ne vem nič in si ne mislim nič dobrega. Vem, da so tam nekje na vzhodu, neki komunistični cigoti ali kaj. Vem pa, odkar igrajo v isti kvalifikacijski skupini za svetovno nogometno prvenstvo kot mi, da premorejo boljši stadion.

Celo oni. Skrajni čas je, da nekje na obrobju naše lepe bele Ljubljane zgradimo nekaj stadionu podobnega, pred bežigrajsko jamo pa postavimo spomenik priseglim domobrancem in travnato zelenico spremenimo v parkirišča. Teh vedno primanjkuje.

Džamija

Vsaka resna država jo ima, bog kr’šanski pomagaj. In če je problem le njena lokacija, kot pravijo ljubitelji voda na Slovenskem, potem predlagamo katoliški cerkvi, ki teh težav ni imela, da v duhu globalnega ekumenskega vsesvetovnega religioznega rajanja odstopi en hribček za minaretek, lokalna skupnost pa predpiše dovoljeno decibelno jakost oznanjanja poslušnosti Alahu.

Zastava

Si predstavljate, da bi še vedno plačevali s tolarskimi boni, denarnimi nadomestki, s katerimi se je začela naša denarna osamosvojitev? Tistih pildkov s Severno triglavsko steno? Okej, alpinisti bi bili navdušeni, pa lastniki laserskih fotokopircev tudi, pa mogoče še tisti, ki kupujejo izdelke Mercatorjeve blagovne znamke ... Zastava je pa še vedno taka, zasilna.

Vzameš staro trobojnico, odstraniš zvezdo, ki je bila vsaj na sredini, v levi zgornji kot prilepiš grb in to je kao to? Kako bodo pa otroci v šolah to narisali, a? Se spomnite, kako preprosto je bilo nam? Spodaj rdeča, vmes modra in zgoraj bela, pa zvezdica v eni potezi. Poskusite zdaj, a si pred tem še omislite najtanjši čopič za tiste tri rumene mušje drekce grofov celjskih.

Uvrstitev iz predtekmovanja na EP v košarki

Slovenci se vsakič uvrstimo na evropsko prvenstvo v košarki in vsakič pušnemo po predtekmovanju. Na zadnjem na Švedskem, recimo, smo na eni od prvih tekem pretepli Italijane, ki so potem osvojili srebrno medaljo, a takrat smo bili mi že veselo doma. Resna država si tega ne bi privoščila več kot dvakrat, mogoče trikrat zapored, mi smo si pa kar sedemkrat (se mi zdi). Letos je EP v Beogradu in če mislite – Rašo, Milič, Nachbar, Udrih in kompanija – domov že s prvim vlakom, potem raje sploh ne hodite tja.

Nobelovec

Ja, vem, obstajajo neki avstro-ogrski Slovenci, a očitno bolj suverene oblike slovenskosti niso sposobne sproducirati človeka, ki bi bil vreden priznanja izumitelja dinamita. In vem tudi, da se omenjajo razni pesnikuni, Zajci, Šalamuni, Pahorji ..., ki naj bi čez kakšno desetletje prilezli do ožjega izbora, ampak dozdeva se mi, da bi imel kak Drle, če bi se po zaključku predsednikovanja vrgel v mednarodno politiko, več možnosti. Dvakrat na leto bi obiskal Somalijo pa enkrat stopil na mejno črto med Izraelci in Palestinci, vzkliknil pace, pace, pa bi mogoče šlo.

Dirkališče

V Sloveniji se z dirkanjem ukvarja pet avtomehanikov in avtoelektrikarjev, ki morajo nekam s svojim premoženjem, ter par deset zasvojenih vdihovalcev bencina z jugoti. Zaradi njih nam dirkališča ni treba, ampak vsaka resna država razen Švice ga ima, pa ga moramo imeti tudi mi. Če bi racionalno združili problematiko točke tri in štiri, nam ga niti zgraditi ne bi bilo treba. Zeltweg je čisto v redu, na poti do tja pa za vse večne čase obračunamo še s hajmadinstovci.

TEKST: Tadej Golob

FOTOMANIPULACIJA: Goya

FOTO: Ivana Krešić, Aleš Pavletič, Uroš Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri